Jedro

Prijavni obrazec „Naročilnica in obrazec za dodatno nakazilo“ je sestavljen tako, da ga lahko naslovnik razume na način, da mora, če želi dobiti nagrado, tudi naročiti izdelek/izdelke iz kataloga ter ga tako izpolnjenega čim prej poslati. Pravilna pa je tudi ocena, po kateri vrednost nagrade (12 000 EUR) občutneje presega vrednost nakupa raznih artiklov iz kataloga (v vrednosti med 10 in 20 EUR), s katerim naj kupec pridobi možnost nagrade, in je zato utemeljeno zaključiti, da gre pri obravnavani nagradni igri za ravnanje, ki ima znake prepovedanega dejanja nelojalne konkurence po določbi 13. člena ZVK.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, izdano uradoma, je tržna inšpektorica tožeči stranki v 1. točki izreka začasno prepovedala dejanje nelojalne konkurence, in sicer nadaljnje oglaševanje nagradne igre, imenovane „nagradna igra za nagradni sklad 12 000 EUR“, ki je pričela 1. 1. 2015 in se bo zaključila 23. 12. 2015 ter v 2. točki izreka odločila, da začasna prepoved velja do pravnomočne odločitve pristojnega organa v zvezi s storjenim prekrškom, o katerem se je odločalo z odločbo o prekršku št. 7100-1325/2015-4-30003 z dne 14. 5. 2015. 2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka v začetku leta 2015 začela z že omenjeno novo nagradno igro. Nagradna igra se je oglaševala preko pošte, ki je bila poslana poimensko določenim potrošnikom. Dne 14. 1. 2015 je bila poslana 15 000 fizičnim osebam in 13. 2. 2015 še 15 000 fizičnim osebam. Pošiljka je vsebovala več listin, ki se nanašajo na omenjeno igro in katerih vsebina se, vključno s splošnimi pogoji prodaje in pravili nagradne igre, povzema v nadaljevanju obrazložitve. Po pregledu omenjenih listin ter pridobljenih primerov naročil blaga z izdanimi računi inšpekcijski organ ugotavlja, da je naslovnik pošiljke lahko sodeloval v nagradni igri za omenjeno denarno nagrado 12 000 EUR z naročilom in s tem z nakupom izdelka v vrednosti npr. 13,99 EUR (sekljalnik česna), 14,99 EUR (zobna pasta), 13,99 EUR (propolis), 13,99 EUR (konjski balzam), 11,99 EUR (krema ognjič). To pa po presoji inšpekcijskega organa pomeni, da je tožeča stranka z namenom pospeševanja prodaje svojih izdelkov razpisala nagradno igro za nagradni sklad, ki po vrednosti občutno presega vrednost blaga, s katero pridobi kupec možnost nagrade, kar predstavlja dejanje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu – konkurenčnim družbam in potrošnikom. S tem je po presoji inšpektorice v celoti izpolnjena generalna klavzula prepovedane nelojalne konkurence iz drugega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), saj gre za dejanje, ki ga je 1. storilo podjetje, 2. pri nastopanju na trgu, 3. ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in 4. s katerim se je utegnila povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Pojasnjuje še, da imajo udeleženci na trgu sicer pravico, da z različnimi marketinškimi prijemi pridobivajo kupce blaga, vendar so pri tem vezani na omejitve, ki jih je v zvezi s prepovedjo nelojalne konkurence opredelil ZVK.

3. Nadalje se ugotavlja, da je pristojni organ v zvezi z zadevno nagradno igro dne 14. 5. 2015 izdal odločbo o prekršku. Na tej podlagi in na podlagi pooblastila iz 2. alinee 28. člena ZVK se tožeči stranki začasno prepove dejanje nelojalne konkurence – nadaljnje oglaševanje nagradne igre za nagradni sklad 12 000 EUR, ki je pričela 1. 1. 2015 in se bo zaključila 23. 12. 2015. 4. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je po določbah 4. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK organ dolžan, da v skladu s svojimi pooblastili vloži ovadbo pri pristojnem državnem tožilstvu za začetek postopka zaradi dejanj, ki so po ZVK opredeljena kot gospodarski prestopek. Kot tak prestopek je v 4. alinei prvega odstavka 30. člena ZVK opredeljeno dejanje nelojalne konkurence, s tem da se na podlagi določbe 30. člena ZVK gospodarski prestopek šteje za prekršek, če se stori dejanje nelojalne konkurence, in je torej zakonodajalec izenačil ovadbo, vloženo zaradi gospodarskega prestopka, s predlogom za uvedbo postopka o prekršku, oziroma kot v obravnavanem primeru, z odločbo o prekršku. Odločba o prekršku je bila tožeči stranki izdana 14. 5. 2015, z njo pa izrečena globa tožeči stranki zaradi izpolnjevanja zakonskih znakov očitanega prekrška po 4. alinei prvega odstavka 30. člena v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZVK ter v zvezi s 14. členom in 15.a členom Zakona o prekrških. Pri tem ni relevantno, da odločba o prekršku še ni pravnomočna, ker je že predlog za uvedbo postopka procesna predpostavka za izdano odločbo, kot to potrjuje tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 525/2004 z dne 8. 5. 2008. 5. Ugotovitvi o oglaševanju nagradne igre tožeča stranka v pritožbi ne oporeka, želi pa prikazati, da ni pravilno odločeno o prekršku, ker ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. To pa po presoji pritožbenega organa za odločitev ni relevantno, saj iz določbe 2. alinee drugega odstavka 28. člena ZVK izhaja, da je organ prve stopnje dolžan začasno prepovedati dejanje, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja in je zato za izdajo odločbe pravno relevantno le dejstvo, da je bila zaradi tega dejanja izdana odločba o prekršku. Nakar pritožbeni organ obrazloženo zavrne tudi ugovore, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, tako tiste, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bil nakup izdelka pogoj za sodelovanje v nagradni igri, kot tiste, ki se nanašajo na različno dejansko podlago za odločanje v prekrškovnem in v zadevnem upravnem postopku ter ponovno pojasni, iz katerih (vsebinskih) razlogov oglaševanje zadevne nagradne igre tožeče stranke predstavlja dejanje nelojalne konkurence po določbah 13. člena ZVK.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. V tožbi navaja, da je že v postopku pred izdajo odločbe opozarjala na nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava, vendar njenim argumentom prvostopenjski organ ni sledil niti se ni do njenih navedb argumentirano opredelil ter s tem kršil njeno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Do njenih navedb se tudi ni argumentirano opredelil organ druge stopnje, ki je zgolj povzel pritožbene navedbe, v svojih razlogih pa navedel samo, da pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Pri tem je tudi bistveno drugače predstavil dejansko stanje kot organ prve stopnje ter na ta način skušal s svojo interpretacijo popraviti površno delo organa prve stopnje. Navajanje, da prvostopenjski organ tožeči stranki ni očital storitve dejanja nelojalne konkurence na podlagi dveh nagradnih iger, ne drži. Prav tako ne drži navajanje, da naj bi bila storjena nelojalna konkurenca, ker naj bi bila razpisana nagradna igra, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga, s katero kupec pridobi možnost nagrade. Neumestna pa je navedba pritožbenega organa, da tožeča stranka s pritožbo sploh ne more uspeti, saj s tem v celoti razvrednoti pomen pravnega varstva (pritožbe).

8. Pravno gledano je izpodbijana odločba vezana na odločbo o prekršku. Pri čemer celotna obrazložitev njenega izreka temelji na dveh nagradnih igrah in je zato jasno, da se je v prekrškovnem postopku obravnavalo drugačno dejansko stanje. Iz odločbe (o prekršku) je razvidno, da je bil voden postopek zato, ker naj bi družba organizirala nagradno igro za denarni sklad 12 000 EUR in znotraj nje še dodatno nagradno igro za sklad 1 000 EUR. Ni pa bilo upoštevano, da gre za dve ločeni igri ter s tem za dve različni, strogo razmejeni nagradni akciji, s tem da glede nagradne igre za 12 000 EUR ni bilo pogoja, da je potrebno kupiti izdelek za sodelovanje v igri, medtem ko pri akciji za sklad 1 000 EUR ne vzdrži ugotovitev, da obstaja nesorazmerje med vložkom posameznika in dobitkom. Nedopustno je bilo tudi ravnanje organa prve stopnje, ki je izdal odločbo o prekršku tudi odgovorni osebi pravne osebe, ne da bi ji omogočil, da pred tem poda ustrezno izjavo. To sicer ni neposredno povezano z izpodbijano odločbo, kaže pa na strokovno pomanjkljivo ravnanje organa prve stopnje in s tem na nesklepčnost obrazložitve izpodbijane določbe.

9. Tožeča stranka poudarja, da nagradna igra za 12 000 EUR nikjer ne pogojuje sodelovanja z nakupom. Tudi obrazec, na katerem je vidno ločena naročilnica in prijavnica, ne omogoča takšnega sklepanja, zato je jasno, da povprečni potrošnik ne more priti do takšnega sklepa. Zato je sklepanje upravnih organov nepravilno in ker sodelovanje v nagradni igri ni pogojeno z nakupom, ni podlage za očitek, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Tožeča stranka pri tem opozarja na stališče, ki ga je zavzel Tržni inšpektorat v Celju, ki je obravnaval oglaševanje nagradne igre za DM TEK in po katerem ne gre za dejanje nelojalne konkurence, ker sta bili potrošnikom na volj dve opciji – ne samo, da kupijo izdelek, pač pa je bilo mogoče v nagradni igri sodelovati tudi samo na podlagi poslanega dopisa. Gre torej za drugačno stališče od obravnavanega, s tem da se v konkretnem primeru sodelovanje v nagradni igri sploh ni pogojevalo z nakupom izdelkov. Tožeča stranka zato ni ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji niti ni povzročila škode drugim udeležencem na trgu in zato ni materialnopravne podlage za izdano odločbo. Tako je zgolj pri igri za 1000 EUR mogoče govoriti in tehtati, ali je nagrada sorazmerna vrednosti blaga, kar pomeni, da bi bilo zgolj za to dejanje mogoče izreči ukrep začasne prepovedi. Tožeča stranka sicer meni, da tudi v tem primeru ne gre za dejanje nelojalne konkurence, saj razmerje med nagrado in nakupom ni preseglo 100-kratnika, kar je kriterij, ki ga upoštevajo upravni organi. Pa tudi s tem stališčem se tožeča stranka ne strinja, ker zakon vsebuje zgolj termin „občutno preseganje“, brez kriterijev, ki bi bili podlaga za odločanje upravnih organov in ki je zato arbitrarno in pomeni nedopusten poseg v pravice strank v postopku.

10. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja še, da je 4. 12. 2015 prejela sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1725/2015 z dne 24. 11. 2015, ki je bila izdana na podlagi zahteve za sodno varstvo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo o prekršku z dne 14. 5. 2015, in s katero je sodišče postopek o prekršku ustavilo.

11. Tožena stranka na tožbo in pripravljalno vlogo ni odgovorila. Skupaj z upravnimi spisi je posredovala le odgovor oziroma pojasnila, ki jih je v zvezi s tožbenimi ugovori posredoval organ prve stopnje in v katerih se le-ta v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po določbah drugega odstavka 28. člena ZVK, ki je veljal v času odločanja in predstavlja pravno podlago za izpodbijano odločitev, je organ tržne inšpekcije moral v skladu s svojimi pooblastili (med drugim) na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen).

14. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega (prim. sodbo X Ips 1301/2006 z dne 31. 3. 2010) in tega sodišča (prim. sodbo I U 1745/2013 z dne 28. 1. 2014) je to pomenilo, da pristojni inšpekcijski organ v primeru, ko oceni, da gre za dejanje nelojalne konkurence, ne le sme, temveč da je dolžan izdati odločbo in z njo začasno prepovedati takšno dejanje. Kot ustaljena v sodni praksi obeh sodišč pa je bila sprejeta tudi razlaga zakona (ZVK), po kateri je inšpekcijski organ dolžan ravnati na podlagi citirane določbe in začasno prepovedati dejanje nelojalne konkurence ne le v primeru tožbe oziroma ovadbe, temveč tudi v primeru, ko je podan predlog sodniku za prekrške, oziroma ko je zaradi dejanja nelojalne konkurence izdana odločba o prekršku.

15. V konkretnem primeru ni sporno, da je bil v zadevi opravljen inšpekcijski postopek, v katerem se je obravnavala nagradna igra z naslovom „nagradna igra za nagradni sklad 12 000 EUR“, ki jo je organizirala tožeča stranka in ki je potekala od 1. 1. 2015 do 23. 12. 2015. Med strankama tudi ni sporno, da je inšpekcijski organ po opravljenem inšpekcijskem pregledu tožeči stranki zaradi prekrška po 4. alinei prvega odstavka 30. člena ZVK, to je zaradi dejanja nelojalne konkurence, izdal odločbo o prekršku, ki se nanaša na oglaševanje omenjene nagradne igre in torej na isto dejanje nelojalne konkurence, na katero se nanaša tudi izpodbijana odločba. Glede na to, da se odločba o prekršku nanaša še na dodatno nagradno igro z naslovom „nagradna igra za hitre kupce“ z nagradnim skladom 1000 EUR, se torej tožeči stranki z izpodbijano odločbo prepoveduje le manj in ne več, kot se ji očita v odločbi o prekršku in zato tožeča stranka ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na neskladnost izpodbijane odločbe z odločbo o prekršku.

16. Uspeti pa tudi ne more z ugovori, ki se nanašajo na oceno obeh upravnih organov, prve in druge stopnje, in po kateri gre v primeru omenjene nagradne igre za prepovedano dejanje nelojalne konkurence iz 12. alinee tretjega odstavka 13. člena ZVK, po kateri se kot dejanje nelojalne konkurence šteje med drugim zlasti „pridobivanje kupcev blaga ali uporabe storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade“. Sodišče se namreč strinja z njuno oceno iz vseh razlogov, ki jih vsebujeta že izpodbijana in drugostopna odločba in ki jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Tudi po presoji sodišča je namreč takšen zaključek v zadostni meri utemeljen na presoji vsebine in izgleda pregledanih listin - tj. reklamnega materialna iz direktne pošte, na podlagi katerih lahko potrošnik utemeljeno sklepa, da je sodelovanje v nagradni igri pogojeno z nakupom izdelka oziroma izdelkov iz kataloga. Res je sicer, da je med pravili nagradne igre določeno, da nakup izdelkov ni pogoj za sodelovanje v nagradni igri in da je to v načelu mogoče razbrati tudi iz prijavnega obrazca. Vendar pa je obenem, kot se pravilno ugotavlja že v prvostopni odločbi, prijavni obrazec „Naročilnica in obrazec za dodatno nakazilo“ sestavljen tako, da ga lahko naslovnik razume na način, da mora, če želi dobiti nagrado, tudi naročiti izdelek/izdelke iz kataloga ter ga tako izpolnjenega čimprej poslati. Pravilna pa je po presoji sodišča tudi ocena, po kateri vrednost nagrade (12 000 EUR) občutneje presega vrednost nakupa raznih artiklov iz kataloga (v vrednosti med 10 in 20 EUR), s katerim naj kupec pridobi možnost nagrade, in je zato utemeljeno zaključiti, da gre pri obravnavani nagradni igri za ravnanje, ki ima znake prepovedanega dejanja nelojalne konkurence iz citirane zakonske določbe. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve inšpekcije in njihovo pravno presojo in ki so v pretežnem delu enaki pritožbenim, zato sodišče iz istih razlogov kot upravni organ druge stopnje v celoti zavrača. Kot neutemeljen in v nasprotju s spisi pa z ozirom na izčrpno obrazložitev odločb sodišče zavrača tudi tožbeni očitek o njuni pomanjkljivi argumentaciji in posledično o kršitvi pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva.

17. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati sprememba zakonodaje, ki je nastopila po izdaji odločbe, in sicer s sprejemom (29. 9. 2015) oziroma z uveljavitvijo (24. 10. 2015) Zakona o dopolnitvah Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1F) ter s tem povezana izdaja sodne odločbe (z dne 24. 11. 2015) o ustavitvi postopka o prekršku, na katero se sklicuje tožeča stranka v pripravljalni vlogi, oziroma (v drugem odstavku 4. člena) vzpostavitev pravne podlage za ustavitev zadevnega upravnega postopka. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja zakonitost upravne odločbe po pravnem in dejanskem stanju ob njeni izdaji. V konkretnem primeru torej na dan 15. 5. 2015, ko je bila izdana izpodbijana prvostopna odločba. Tedaj pa so bili, glede na povedano, zakonski pogoji za njeno izdajo še vedno podani.

18. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).