Jedro

Ker sta odločitev o glavni stvari (ugotovitev obstoja stvarne služnosti, varstvo služnosti) in odločitev o temelju glede povračila pravdnih stroškov že pravnomočni, z izpodbijanim sklepom pa so bili stroški tožnika (zgolj) odmerjeni, pritožba ne more uspeti z navedbami glede nepravilnosti in nezakonitosti odločitve o glavni stvari, prav tako tudi ne z ugovori glede odločitve, da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženec), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 5.909,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku pa je stroškovni zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija uvodoma navedeni sklep. Pritožbena graja izpodbijane odločitve temelji na stališču, da je odločitev o glavni stvari nezakonita in nepravilna, posledično pa to velja tudi za stroškovno odločitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o glavni stvari kršilo ustavne pravice toženca in nezakonito poseglo v njegovo posest in kmetijsko zemljišče. Izpostavlja navedbe tožnika, ki naj bi se izkazale za neresnične, navaja in utemeljuje, da cesta v smeri A pred ovinkom B ni široka 3 metre, da zunanji radij vozišča v ovinku nikoli ni bil 7 metrov, da gozdna cesta od kmetije A do ovinka nikoli ni obstajala in nihče zanjo ni dal soglasja, da sam ni nikoli ožil ceste, nasipal zemlje na cesto v ovinku, nameščal kolov električnega pastirja v cestišče, ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS II U 541/2019-19. Po mnenju pritožbe bi bilo treba zavreči stroške izvedencev, ker le-ta na obravnavi nista znala odgovoriti, od kje poteka v naravi gradbeni načrt za cesto, oziroma bi morali biti stroški plačani iz sredstev sodišča, ki je določilo izvedenca. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da naloži plačilo stroškov tožniku.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka. V skladu s sedmo alinejo drugega odstavka 366.a člena ZPP je v zadevi odločal senat. 6. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, odmero oziroma izračun višine stroškov pa pridrži za odločitev s posebnim sklepom, ki ga po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik.

7. V predmetni zadevi se je postopek končal s sodbo sodišča prve stopnje P 7/2019 z dne 31. 5. 2022, ki je postala pravnomočna dne 9. 3. 2023. Iz V. točke izreka navedene sodbe izhaja, da stroške postopka nosi toženec, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo z navedbo, da je tožnik propadel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega v postopku niso nastali posebni stroški, zato mu je toženec dolžan v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP povrniti nastale pravdne stroške.

8. Ker sta torej odločitev o glavni stvari (ugotovitev obstoja stvarne služnosti, varstvo služnosti) in odločitev o temelju glede povračila pravdnih stroškov že pravnomočni, z izpodbijanim sklepom pa so bili stroški tožnika (zgolj) odmerjeni, pritožba ne more uspeti z navedbami glede nepravilnosti in nezakonitosti odločitve o glavni stvari, prav tako tudi ne z ugovori glede odločitve, da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove stroške postopka.

9. Nagrade in stroški izvedencev, ki so bili slednjima pravnomočno priznani, pa so pravdni stroški, ki v predmetni zadevi bremenijo pravdni stranki glede na uspeh (151. in 154. člen ZPP). Pritožbena zatrjevanja glede izbire izvedencev, njune strokovnosti in dela namreč niso razlog, da bi se lahko stroški izvedencev plačali iz sredstev sodišča, glede na pravnomočno odmero pa tudi ne razlog, da bi se v tej fazi "stroški izvedencev zavrgli", s čimer si pritožba verjetno prizadeva, da se stroški izvedencem ne bi plačali.

10. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).