Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „mising trader družba“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajatelja računov. Iz objektivnih okoliščin prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana pritožniku v postopku ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 odmeril DDV v znesku 57.622,00 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I in II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ in pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik 31. 5. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval in je razloge pojasnil tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Z računi družbe A. d.o.o. so bile zaračunane storitve: montaže cevi in radiatorjev na objektu B., napeljave plinske instalacije in montaža kaloriferja na objektu C., napeljava vodovodne instalacije, instalacije ogrevanja ter montaže dimnikov in peči na objektu D., napeljave instalacije za hladno in ogrevano vodo, montaža konvektorjev in hladilnega agregata na objektu B., montaža radiatorjev in peči na objektu D., napeljave bakrenih cevi, napeljave vodovodne instalacije in kanalizacije in plinske instalacije na objektih E., B. in C. Tožnik je glede zaračunanih storitev predložil pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo A. d.o.o., ki jo davčni organ citira. Glede načina vzpostavitve kontakta z navedeno družbo je tožnik izjavil, da primanjkuje tovrstne delovne sile, da ni bil v poslovnih prostorih navedene družbe, da je kontaktiral s predstavnikom in priskrbel material in da so bila dela opravljena v rokih, ter brez garancije. Izvedbo del je preveril na objektih, glavni izvajalec pa je prevzel dela od tožnika.

2. Družba A. d.o.o. je v DIN opredeljena kot missing trader, 18. 2. 2008 ji je odvzeta ID številka ter obstaja na papirju, nima poslovnih prostorov, ne oglašuje dejavnosti, nima zaposlenih delavcev, prejema plačila za veliko skupno vrednost, komunikacije so bile možne samo preko telefona, telefonske številke niso objavljene v telefonskem imeniku. Po določenem času je telefonska številka dobavitelja nedosegljiva. Iz podatkov TR je razvidno, da je visokemu prilivu denarnih sredstev istega dne vedno sledil gotovinski dvig ali pa prenos sredstev na TR druge banke ter tam opravljen gotovinski dvig.

3. Tožnik je 18. 12. 2007 sklenil pogodbo o asignaciji, s katero ga je asignant A. d.o.o. pooblastil, da namesto njemu nakaže znesek v višini 378.232,00 EUR iz naslova terjatev v korist asignatorja F. d.o.o. Iz DIN, ki je bil opravljen pri družbi F. d.o.o. izhaja, da je ustanovljena za trženje proizvodnje in storitev predvsem na področju gradbeništva in da se direktor kupcev ne spomni. Poslovne knjige je vodil sam in jih v DIN ni predložil, ker so mu bile ukradene. Družba DDV na izdanih računih obračuna, vendar davčnemu organu ni dostavila davčnih obračunov niti dokumentacije oz. poslovnih knjig ter da gre za fiktivne račune in navidezno družbo. Gre za odstop navideznih terjatev med A. d.o.o. in F. d.o.o. ter zlorabo davčne številke.

4. Davčni organ ugotavlja časovne neskladnosti med pogodbo z dne 15. 8. 2007 gradbenimi dnevniki glavnega izvajalca D. d.d., ugotavlja da tožnik dodatnih delavcev niti ni potreboval, saj je delo opravil brez njih. Tožniku očita da 15. 8. 2007 tudi ni mogel vedeti ali bo pridobil naročilo družbe G. d.d., saj je ponudbo zanj izstavil 20. 9. 2007, pogodbo pa sklenil 10. 10. 2007, kar je neobičajno poslovanje. Iz primerjave posameznih računov davčni organ ugotavlja časovne neskladnosti, pri nekaterih računih pa davčni organ ni mogel preveriti verodostojnosti, ker gre npr. za pavšalno navedbo radiatorjev brez specifikacije. ter ugotavlja da gre za neverodostojne listine, ki poleg pomanjkljive dokumentacije tudi po vsebini ne odražajo verodostojnost poslovnih dogodkov s strani družbe A. d.o.o. 5. Davčni organ se sklicuje se na 63. člen in 82. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter sodno prakso SES v zadevah C-348/87, C-439/04 in C-440/04-združeni zadevi, C-255/02. Ugotavlja, da tožnik ni preveril identitete in kredibilnosti podjetja in da je komunikacija potekala preko osebe, ki se je pojavila pri njem in da ni ravnal kot dober gospodar, kar kaže na to, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje davkov.

6. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ugotavlja, da se je odmerjena obveznost poravnala na podlagi prvotne odločbe Davčnega urada Ljubljana z dne 29. 9. 2008, zato je spremenila 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Svojo dobrovernost, da ni mogel vedeti da sodeluje pri davčni goljufiji, bi lahko tožnik dokazal le s tem, da bi poslovne dogodke verodostojno dokumentiral. 7. Tožnik je vložil tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da so bile storitve zaračunane s spornimi računi izdajatelja A. d.o.o. dejansko tudi opravljene s strani izdajatelja, kar dokazuje z računi, pogodbo o poslovnem sodelovanju, gradbenimi dnevniki izvajalca D. d.d. in slike o izvedenih storitvah. Kolikor navedeno podjetje ne bi opravilo zaračunanih storitev, tožnik ne bi po računih plačal. Relevantno je samo še vprašanje ali je navedena družba dejansko izvedla zaračunane storitve ali ne, kar je moral v ponovnem postopku ugotoviti prvostopenjski organ. Šlo je za dogovore med direktorjem tožnika in direktorjem A. d.o.o., g. H.H. Tožnik je nujno potreboval delovno silo. Direktorja mu je priporočil znanec, sestala sta se avgusta 2007 v restavraciji na Tržaški cesti 2, kjer je imelo sedež podjetje A. d.o.o. Nato sta podrobnosti dorekla na gradbišču, kar je v praksi običajno. Pred sklenitvijo pogodbe je opravil splošno preveritev v sodnem in davčnem registru ter TR. Tožnik je prepričan, da so delavci A. d.o.o. izvedli zaračunana gradbena dela. Predvideva, da je družba zaposlovala delavce na črno, kar je v gradbeništvu pogost pojav, kar potrjujejo tudi gotovinski dvigi s TR računa. Skliceval se je na splošno znano dejstvo (drugi odstavek 165. člena ZUP), da se v gradbeništvu zaposluje delavce na črno, ki ga ni potrebno posebej dokazovati. Tožena stranka ni upoštevala relevantnih dejstev, kot npr. ni vpogledala v kazenski spis, ki naj bi se vodil v zvezi z domnevno nezakonitim poslovanjem družbe A. d.o.o. in pričevanja, iz katerih bi nedvomno lahko razbrali ali so bile zaračunane storitve dejansko opravljene. Prvostopenjski organ v ponovnem postopku ni ponovno opravil podrobnejšega davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.o.o., temveč se sklicuje na pavšalne ugotovitve iz prejšnjega postopka. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Navaja drugi odstavek 6. člena v povezavi s 5. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

8. Tožnik ni mogel niti moral vedeti, da naj bi bila družba A. d.o.o. družba tipa missing trader, do tega podatka tudi ni mogel priti. Navodilo DURS je objavljeno 11. 1. 2008, določba o solidarni odgovornosti pa velja šele od 1. 1. 2010 (člen 67.b ZDDV-1). Gre za poskus prevalitve odgovornosti za neplačilo DDV na tožnika in kršitev načela prepovedi retroaktivne veljave predpisov. Izjav iz zapisnika o zaslišanju bivših direktorjev družbe A. d.o.o. v postopku ni mogoče uporabiti. Gre za lažno pričevanje oseb, da naj bi ne vedele nič o poslovanju družbe A. d.o.o., kar tožnik dokazuje s primerjavo podpisov na zapisnikih o zaslišanju ter računih in specifikacijah. Tožnik je preveril podatke, ki so bili dostopni iz izjavnih evidenc. Očita kršitev načela zakonitosti, določnosti, pravne varnosti in gotovosti. Gre za pavšalne ugotovitve, do katerih naj bi prišel davčni organ pri inšpekcijskih postopkih pri družbah A. d.o.o. in F. d.o.o. Račun vsebuje vse predpisane sestavine, predložene pa so bile tudi pogodbe, vse to pa je razvidno tudi iz gradbenih dnevnikov. Asignacijska pogodba je povsem veljavna in ne gre za prenos terjatev.

9. Dejstvo, da je tožnik nujno potrebovala zanesljivo delovno silo za pomoč pri izvedbi instalacijskih del na projektih izvajalca D. d.d. in G. d.o.o., kar je razlog za sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo A. d.o.o. Delavci so začeli polagati instalacijske cevi preden so bili položeni estrihi in zalite cevi. Pisna pogodba pa je bila sklenjena 15. 8. 2007, tik preden so delavci začeli z delom. Ugotovitev, da naj bi bilo iz dnevnika družbe D. d.d. razvidno povečanje števila instalaterjev je nepravilno. Ni razvidno koliko delavcev je bilo prisotnih za elektro in koliko za vodovodno in ogrevalno instalacijo. Zaključki davčnega organa napačni. Tožnik se je pogovarjal z izvajalcem G. d.d. za projekt že pred sklenitvijo pogodbe z družbo A. d.o.o. in je vedel, da bo njegova ponudba sprejeta. Takšno poslovanje v gradbeništvu je ustaljena praksa in splošno znano dejstvo. Sporni računi so verodostojne listine, saj imajo vse sestavine ki jih morajo imeti po ZDDV-1. Sklicuje se na 62. člen, prvi odstavek 67. člena, 81. člen do 84. člen ZDDV-1. Opozarja na sodbe SES. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti da sodeluje v spornih transakcijah, zato je upravičen do odbitka vstopnega DDV. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek oz. da odloči o stvari ter tožeči stranki prizna pravico do odbitka vstopnega DDV in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dostavlja upravne spise in v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „mising trader družba“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajatelja računov. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navaja, prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno s prakso Sodišča Evropske skupnosti(1) (primeri Axel Kittel, Halifax Plc, Optigen Ltd.). Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njej opravljene storitve s strani izdajatelja računov, zato tudi ni nastala pravica do odbitka. Tudi iz prakse SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV (C- 342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

14. Davčni organ je podrobno pojasnil, kako je v ponovnem postopku prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je sporne storitve zanj resnično opravila družba A. d.o.o., kar je skladno z napotkom pritožbenega organa z dne 30. 11. 2009. Zato nima prav tožnik, ko meni, da prvostopenjski organ ni upošteval obveznih napotil pritožbenega organa (tretji odstavek 251. člena ZUP). Tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da obstaja povezava med tožnikovimi računi, izdanim naročnikom, družbam D. d.d. in G. d.o.o. in spornimi računi, po katerih je tožnik odbijal vstopni DDV. Davčni organ je poleg spornih računov upošteval vso dokumentacijo, ki mu jo je predložil tožnik, tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo A. d.o.o., kot tudi ugotovitve, do katerih je prišel v DIN pri navedeni družbi. V obravnavanem primeru gre za zaračunane storitve montaže cevi, napeljave plinskih in vodovodnih instalacij, bakrenih cevi, ipd. na različnih objektih, ki naj bi ga tožniku opravili delavci družbe A. d.o.o. in ki jih je tožnik predal naročnikom. O tem obstojajo s strani glavnega izvajalca D. d.d. prevzemni zapisniki. Tudi ni povsem običajno, tako kot zatrjuje tožnik, da bi tovrstne posle opravili delavci, ki jih tožnik ne pozna oz. ne ve kakšne so njihove kvalifikacije, saj sam v izjavi navede, da takšne delovne sile primanjkuje in da je težko dobiti redne in zanesljive delavce. Tožnik pa je posel sklenil z osebo, ki je ne pozna in z družbo, pri kateri ni preverjal njenih referenc. Ob prevzemu storitev tudi ni bilo nobenih primopredajnih zapisnikov, garancije za eventualne napake. Tožnik ni predložil obračunov del, ki so bili dogovorjeni s pogodbo s A. d.o.o. iz katerih bi morala biti razvidna natančnejša vsebina opravljenih storitev, pa tudi dan in čas njihovega opravljanja, kdo jih je opravil, strokovna usposobljenost delavcev, njihovo število, vremenske razmere, uporabljena sredstva ter drugi podatki, ki so pomembni za ugotavljanje. Take dokumentacije ne morejo nadomestiti gradbeni dnevniki D. d.d., ki se nanje tožnik sklicuje, kot pravilno navaja tožena stranka.

Tožnikovo sklicevanje, da je zaposlovanje delavcev na črno v gradbeništvu, kar naj bi se upoštevalo kot na splošno znano dejstvo po 165. členu ZUP in zato prevalilo dokaznega bremena na toženo stranko, je neutemeljeno. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani dobaviteljev, ki so mu izdali račune, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

Po mnenju sodišča je podan tudi subjektivni element na strani tožnika, saj gre tudi po mnenju sodišča za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelj računov tudi ni imel realnih možnosti oz. potencialov za opravljanje zaračunanih storitev, zato za tožnika tudi ni mogel opraviti zaračunanih storitev niti ne obstojajo o tem kakršnikoli dokazi, ne na strani izdajatelja računov ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za fiktivne račune in navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Sicer tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da je izdajatelj računov neplačujoči gospodarski subjekti oz. missing trader družba v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ne plača. Iz razkritih podatkov o navzkrižni kontroli pri navedeni družbi je razvidno, da ni imela zaposlenih delavcev niti evidentiranih podizvajalcev niti poslovnih prostorov, premoženja in opreme ter da razen računov in splošne pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 15. 8. 2007 ni nobenih dokazil o poslih glede izvedbe konkretnih storitev. Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV zato niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, temveč predvsem v okoliščini, da ni izkazal, da je ta družbe zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj tožnik tudi po mnenju sodišča ni priložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka pa je dejansko stanje tisto, ki je podkrepljeno z verodostojnimi listinami (SRS 28.45/2006).

Sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega organa, ki ugotavlja odstopanja in neskladnosti glede datumov zaračunanih storitvah in datumov sklenjenih pogodb, česar tožnik tudi v tožbi po mnenju sodišča ne pojasni na način, ki bi pripeljal do drugačne odločitve. Tožnik pa je tisti, ki mora dokazati, da so bile storitve njemu opravljene prav s strani dobaviteljev, ki so mu izdali račune, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev, saj je to lahko tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Tožnik je v postopku dokazoval, da so dela opravljena s strani izdajatelja računov, s tem ko naj bi tožnik opravil primopredajni zapisnik z naročnikom oz. glavnim izvajalcem del, ob tem pa prezre, da sam z podizvajalci nima nobenih obračunov oz. zapisnikov glede zaračunanih del. To pomeni, da v svojem knjigovodstvu ni zagotovil podrobne podatke, ki omogočajo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV (85. člen ZDDV-1).

V tožbi tožnik navaja, da so storitve opravljene, kar pa tudi sicer v zadevi ni sporno in na odločitev ne vpliva. Sporno v zadevi je ali so storitve opravljene prav s strani izdajatelja računov, česar pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni verodostojno dokazal. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev. Po mnenju sodišča tožniku utemeljeno ni priznan odbitek vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji po točke a) prvega odstavka 63. člena in 67. člena ZDDV-1, saj ni izkazan njemu opravljen promet storitev. Ob takem stanju stvari tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV. Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388/EGS) je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011).

Očitek tožnika, da v postopku ni sodeloval in da ni bil seznanjen z ugotovitvami DIN pri spornih družbah A. d.o.o. in F. d.o.o., ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelja računov in dejstva, ki jih je pri navedenih pravnih osebah ugotovil in je bil tožnik s temi okoliščinami seznanjen, imel je možnosti dajanja pripomb in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2), zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Očitki glede verodostojnosti izjav direktorjev družb, ki jih je zaslišal davčni organ in s katerimi je bil tožnik seznanjen, in dokazni predlog glede primerjave pisav, brez druge dokumentacije tudi po mnenju sodišča ne morejo dokazati, da so bile storitve dejansko opravljene s strani družbe A. d.o.o., kot pravilno navaja tožena stranka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Pravna narava pogodbe o asignaciji po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), kot poudarja tožnik, ko zatrjuje, da je pogodba veljavno sklenjena, na drugačno odločitev, glede na ugotovljeno dejansko stanje, o pravici do odbitka vstopnega DDV ne vpliva, kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka.

Relevantne okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Očitek, da gre za retroaktivno uporabo določb ZDDV-1 oz. njenega 76b. člena in da objektivne okoliščine v času poslovanja tožnika z družbo A. d.o.o. niso bile znane, ker je navodilo DURS izdalo šele 11. 1. 2008, ne vpliva. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka uporabila pravilne določbe ZDDV-1 in se pri tem utemeljeno sklicevala na sodno prakso SEU. Temeljna podlaga za uporabo pravnih virov EU v Sloveniji je določena v tretjem odstavku 3.a člena Ustave RS, ki določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru ES, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo ES neposredno. SEU s svojimi sodbami pomeni razlago predpisa in je zavezujoča za vse, ki ta predpis uporabljajo oz. se na njega sklicujejo, tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic niti razlogov ničnosti, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Sedaj Sodišče Evropske unije (SEU)