Jedro

Pravilno je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da se je ravno zaradi takšnega namena zbiranja podatkov (video posnetkov) izkazal pomen posega v obdolženčevo pravico do varstva njegovih osebnih podatkov in njegove zasebnosti za manjšega v konkurenci s posegom in pomenom le-tega v pravico oškodovanke, ki je v lokalu in pred njim, imela nameščene kamere zaradi varstva njenih pravic, gostov in njenega premoženja. Zato je pravilna ocena, da tako pridobljeni dokazi niso nezakoniti in ne narekujejo procesne sankcije na način izločitve le-teh iz spisa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pod točko I delno ugodilo predlogu obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov in iz sodnega spisa VI K 5659/2019 izločilo posamezne listine, v obsegu in po vrsti kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa. V preostalem (točka III) je predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov (vseh posnetkov videonadzornega sistema gostinskega lokala „X.“ oziroma poslovnega subjekta A. A. s.p. ter vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na tej podlagi), zavrnilo kot neutemeljenega. Zavrnilo je tudi dokazni predlog za opravo poizvedb pri uradu informacijskega pooblaščenca glede ustrezne veljavnosti dovoljenja za snemanje in če je oškodovanka arhiv posnetkov videonadzornega sistema prijavila v register zbirk osebnih podatkov.

2. Zoper naveden sklep se je v „zavrnilnem“ delu, pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sklep v tem delu spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi predlogu obrambe za izločitev dokazov; podrejeno, da izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Navedbe pritožnika, da je imel lokal X. oziroma poslovni subjekt A. A. s.p. nameščen videonadzorni sistem, ki je video snemal dogajanje v gostinskem lokalu in dogajanje pred lokalom, pri čemer so se posnetki tega videonadzornega sistema hranili kot arhiv na spominskem mediju (trdem disku računalniškega sistema, za čas štirinajstih dni, upravljalka videonadzornega sistema in od nje pooblaščene osebe pa so do arhiva teh posnetkov za navedeno obdobje lahko tudi stalno dostopala, so dejstva o katerih je zaslišana na predobravnavnem naroku izpovedovala A. A., ki je ob tem pojasnila tudi, da lokal oziroma upravljalka le-tega ni imela dovoljenja Urada informacijskega pooblaščenca za snemanje javne površine oziroma javno dostopne površine, prav tako arhiva posnetkov oškodovanka kot upravljalec ni prijavila v register zbirk osebnih podatkov pri uradu v smislu določb 26. do 28. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), kar je navedena priča prav tako izrecno navedla. Zato gre v takih navedbah pritožnika po vsebini le za povzemanje pričine izpovedbe.

Tako v predlogu za izločitev dokazov kot v pritožbi, pritožnik poudarja pomen določbe 38. člena Ustave RS v zvezi s 35. členom Ustave RS, da se v pravico do zasebnosti in pravico do varstva osebnih podatkov lahko poseže zgolj pod pogoji, ki jih določa zakon. Temu višje sodišče brez zadržkov lahko pritrdi, zavrača pa navedbe pritožnika, da zbiranje, hramba in obdelovanje podatkov v nasprotju z določbami ZVOP-1, predstavlja nezakonite podatke oziroma dokaze tako zaradi neupoštevanja določb ZVOP-1 kot tudi pridobitve le-teh v nasprotju z izrecno določbo 38. člena Ustave RS.

Višje sodišče glede na razloge izpodbijanega sklepa v točki 12 ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, ko je v situaciji trka dveh ustavno varovanih pravic (pravica do varstva osebnih podatkov obdolženca in na drugi strani prav tako ustavna pravica oškodovanke do osebne (in premoženjske) varnosti, pri čemer je presojo o vrsti in pomenu posega v navedeni pravici oprlo tudi na ugotavljanje in ocenjevanje (ne)sorazmernosti posega v posameznikovo ustavno varovano pravico. Že iz določbe 38. člena Ustave RS (varstvo osebnih podatkov) izhaja, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, prepovedana pa je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Tudi iz določbe 3. člena ZVOP-1 izhaja, da morajo biti osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni in po obsegu primerni glede na namene za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo. Upoštevaje navedeno v povezavi z izpovedbo A. A., ki je izpovedovala o razlogih namestitve notranjih in zunanjih kamer, pri čemer sta zunanji kameri snemali vrt gostinskega lokala z dveh strani, in ker je slednja tudi izpovedovala o razlogih namestitve teh kamer (kar je prvostopenjsko sodišče navedlo v točki 14 izpodbijanega sklepa), razen tega pa so bile v in na lokalu tudi nalepke, ki so obiskovalce seznanjale o tem, da so v in na objektu nameščene videokamere, je jasno, da so bile nadzorne kamere in pridobljeni posnetku postavljene, posnetki pa pridobljeni za namen zagotavljanja varstva oškodovanke, gostov lokalov in njenega premoženja, kar je ustavno in zakonsko skladen namen zbiranja le-teh. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče ocenilo, da se je ravno zaradi takšnega namena zbiranja podatkov (video posnetkov) izkazal pomen posega v obdolženčevo pravico do varstva njegovih osebnih podatkov in njegove zasebnosti za manjšega v konkurenci s posegom in pomenom le-tega v pravico oškodovanke, ki je v lokalu in pred njim, imela nameščene kamere zaradi varstva njenih pravic, gostov in njenega premoženja. Zato je pravilna ocena, da tako pridobljeni dokazi niso nezakoniti in ne narekujejo procesne sankcije na način izločitve le-teh iz spisa.

5. Drži, da se glede na navedbe pritožnika in izpovedbo priče nakazuje kršitev določb 26. do 28. člena ZVOP-1 (katalog zbirke osebnih podatkov, obveščanje nadzornega organa in register), vendar tudi morebitna dejanska ugotovitev kršitve navedenih določb ZVOP ne vpliva na obdelavo tako pridobljeni dokazov v kazenskem postopku in ne more vzpostavljati podlage za zaključek, da so ti bili pridobljeni nezakonito, še posebej tudi ne ob dejstvu, da glede na določbe 74. in 75. člena ZVOP, ki ureja nadzor in dostop v uradne službene oziroma poslovne prostore ter v povezavi s tem določbo 95. člena ZVOP (kršitev splošnih določb o videonadzoru) katerih kršitev se v obravnavani zadevi niti ne nakazuje. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017. Pritožnik sicer graja tudi čas hrambe video posnetkov, ki ga (14 dni) ocenjuje za očitno nesorazmernega glede na namen zbiranja podatkov in ob tem navaja, da bi bilo ustrezno tudi krajše obdobje hrambe in obdelave video posnetkov, kar utemeljuje z navedbo, da so kamere snemale tudi javno dostopno površino, kjer sploh niso bili gostje lokala.

Višje sodišče na ta del pritožbenih navedb odgovarja, da navedbe pritožnika nimajo dejanske podlage v podatkih spisa, saj je priča v zvezi s postavitvijo zunanjih kamer izrecno izpovedovala, da sta pokrivali le gostinski vrt oziroma posamezne mize gostinskega lokala. Razen tega višje sodišče tudi obdobje hrambe 14 dni ocenjuje za ustrezno dolg oziroma kratek čas hrambe in obdelave le-teh, še posebej upoštevaje dejstvo, da posamezni ekscesi, ki sicer posegajo v osebno (in premoženjsko) varnost oškodovanke, lahko tudi niso takoj opaženi, za razliko od konkretnega primera, ko je oškodovanka že po noči, v kateri je bilo vlomljeno v lokal, to zjutraj opazila. Zato hrambi video posnetkov za čas 14 dni ni moč odrekati razumnosti in potrebnosti, saj navedeno omogoča oškodovancu, da se v primeru ugotovljenih ekscesov, ki posegajo v njegovo ustavno pravno varovano ˝sfero˝, tudi odloči, če bo in kako reagiral na ugotovljen eksces.

6. Te ugotovitve so narekovale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.