Jedro

Tožnik (vojak) je s tožbo, uveljavljal tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa (prvostopni sklep) in ugotovitev, da ima tožnik sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi. Čeprav s tožbenim zahtevkom ni zahteval ugotovitve nezakonitosti (ampak ničnosti) sklepa in čeprav ni izpodbijal veljavnosti drugostopne odločbe, s katero je bil sklep potrjen, je tožbo, s katero je uveljavljal sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke, vložil pravočasno, to je v tridesetih dneh od prejema drugostopne odločbe tožene stranke (osmi odstavek 100.a člena ZObr).

Tožnik je v pripravljalni vlogi razširil tožbo s tožbenim zahtevkom za razveljavitev sklepa tožene stranke in odločbe, s katero je bila pritožba zoper sklep zavrnjena. Glede na to, da je bila tožba s prvotnim tožbenim zahtevkom vložena pravočasno in da je s to tožbo tožnik uveljavljal sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke v sklepu oziroma odločbi, se pravočasnosti spremembe (razširitve) tožbe ne presoja ponovno.

Tožnik (vojak) je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen. Ker je bila ta pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena na podlagi ZObr, ki je specialni predpis, se z iztekom tega časa ni mogla spremeniti v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je tožnik po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, še vedno ostal na delu.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ki se nanaša na ugotovitev, da ima tožeča stranka sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi št.... z dne 11. 6. 1997, zaradi česar ni podlage za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in se posledično razveljavita sklep št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločba št. ... z dne 5. 1. 2011, ki ju je izdala tožena stranka (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne stroške postopka toženi stranki v višini 544,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeni sklep se v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku mimo odločitve pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu ponovno presojalo, ali je tožba pravočasna. Izrek izpodbijanega sklepa je nejasen, saj je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo tožbo, v izreku pa je povzelo vsebino tožbenega zahtevka. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe materialnega in procesnega prava in sicer 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.), 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr; Uradni list RS, št. 82/94 in nadalj.) in 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je citiralo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010, čeprav stališča, ki so v njej zavzeta, v tem individualnem delovnem sporu ne pridejo v poštev. Tožeča stranka je s tožbo, ki je bila pravočasna, izpodbijala tudi odločitev tožene stranke v prvostopenjskem sklepu (zahtevala je, da se ugotovi ničnost sklepa). V nadaljnjem postopku je sledila napotkom pritožbenega sodišča in razširila tožbo na uveljavljanje nezakonitosti tako prvostopnega sklepa kot drugostopne odločbe tožene stranke. Na naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2012 je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se sprememba tožbe dovoli. Sprememba tožbe je bila le v spremembi materialnopravne podlage, zato ni bilo osnove za presojanje njene pravočasnosti. To je razvidno tudi iz stališč Višjega delovnega in socialnega sodišča (sklep opr. št. Pdp 193/2006 z dne 6. 4. 2007 in sklep opr. št. Pdp 298/2007 z dne 5. 10. 2007). Sodišče prve stopnje je na svoj sklep o tem, da se dovoli sprememba tožbe, vezano, zato ne bi smelo o dopustnosti spremenjene tožbe (z vidika pravočasnosti) ponovno odločati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je najprej dopustilo spremembo tožbe, nato pa spremenjeno tožbo zavrglo, kaže na nepravilno vodenje tega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo po tem, ko je že opravilo glavno obravnavo, kar je v nasprotju s pravilom, da se o dopustnosti tožbe odloča ob njenem predhodnem preizkusu. Prekršeno je načelo ekonomičnosti postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o stroških postopka, ker ni upoštevalo, da gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem tožena stranka kot delodajalec ne glede na izid sama krije svoje stroške. Takšno stališče je zavzelo v podobnih sporih Višje delovno in socialno sodišče (sodba opr. št. Pdp 1009/2011 z dne 16. 5. 2012, sklep opr. št. Pdp 183/2006 z dne 11. 1. 2007, sodba opr. št. Pdp 1533/2008 z dne 21. 4. 2009). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odmerilo stroške postopka tožene stranke, neutemeljeno ji je priznalo nagrado za pritožbo, saj pritožbe ni vložila tožena, ampak tožeča stranka. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je bistvenega pomena začetek veljavnosti Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Uradni list RS, št. 68/07 in nadalj.). Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena 11. 6. 1997 za čas od 14. 1. 1995 do 14. 1. 2000, je prenehala veljati sedem let pred uveljavitvijo ZSSloV. V času prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas ZObr ni urejal primerov, ko delavci ostanejo na delu po izteku časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ker tega vprašanja tudi ZJU ne ureja, je treba pri odločanju upoštevati določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), ki predvideva transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v izpodbijanem sklepu (točka II izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni, tako da prisojeni znesek stroškov postopka zviša. V pritožbi navaja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo nagrade za ponovljeni postopek in nagrade za narok v tem postopku. Pri odločanju je zmotno uporabilo 19. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Uradni list RS, št. 67/08 in nadalj.), po katerem se ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje šteje za novo stopnjo, in ni upoštevalo, da je v ponovljenem postopku tožeča stranka spremenila tožbo, tako da je uveljavljala nov tožbeni zahtevek. Zato ni mogoče upoštevati 4. alinee 3. opombe III. dela ZOdvT.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti oziroma jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi. Za uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi šlo, če bi imel izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sklepa nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh ne bi imel razlogov ali v njem ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sklep sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, v izreku sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opisalo vsebino tožbenega zahtevka. Takšna formulacija izreka omogoča preizkus, kakšna tožba (po vsebini) je bila zavržena.

Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 3. 2. 2011, uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa št. ... z dne 13. 7. 2009 (prvostopni sklep) in ugotovitev, da ima tožeča stranka že sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi. Čeprav s tožbenim zahtevkom ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti (ampak ničnosti) sklepa in čeprav ni izpodbijala veljavnosti drugostopne odločbe, s katero je bil sklep potrjen, je tožbo, s katero je uveljavljala sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke, vložila pravočasno, to je v tridesetih dneh od prejema drugostopne odločbe tožene stranke (osmi odstavek 100.a člena ZObr). Takšno stališče je v tem individualnem delovnem sporu pritožbeno sodišče že zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 593/2012 z dne 21. 9. 2012. Tožeča stranka je na podlagi napotkov pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 964/2011 z dne 6. 1. 2012 v pripravljalni vlogi, katero je sodišče prve stopnje prejelo dne 20. 2. 2012, razširila tožbo s tožbenim zahtevkom za razveljavitev že citiranega sklepa tožene stranke in odločbe št. ... z dne 5. 1. 2010, s katero je bila pritožba zoper sklep zavrnjena. Glede na to, da je bila tožba s prvotnim tožbenim zahtevkom vložena pravočasno in da je s to tožbo tožeča stranka uveljavljala sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke v sklepu oziroma odločbi, se pravočasnosti spremembe (razširitve) tožbe ne presoja ponovno. Takšno je že uveljavljeno stališče v sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se utemeljeno sklicuje tožeča stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično procesne določbe o zavrženju prepozne tožbe (osmi odstavek 100.a člena ZObr, drugi odstavek 42. člena ZDSS-1 in prvi odstavek 274. člena ZPP) in na tej podlagi neutemeljeno zavrglo tožbo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo, posledično pa je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku moralo odločiti po vsebini.

Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa oziroma odločbe tožene strank in ugotovitev, da ima tožeča stranka sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ponavlja stališče, ki ga je v tem individualnem delovnem sporu zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 964/2011 z dne 6. 1. 2012, da se pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas na podlagi ZObr kot specialnega predpisa (v razmerju do ZDR oziroma v času sklenitve in izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/90; Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), četudi delavec po izteku pogodbe o zaposlitvi ostane na delu, ne transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je treba šteti, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZSSloV ni imela veljavne pogodbe o zaposlitvi in je tožena stranka utemeljeno ravnala, kot ji je nalagal 95. člen ZSSloV. Takšno stališče je pritožbeno sodišče ponovilo tudi v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 593/2012 z dne 21. 9. 2012, s katerim je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da sklep št.... z dne 13. 7. 2009 ni ničen (v preostalem pa je izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z napotkom, naj o tožbenem zahtevku odloči po vsebini).

Glede stroškov postopka in pritožbe tožene stranke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Enako stališče je bilo sprejeto v podobnih primerih, ki jih navaja tožeča stranka v pritožbi. Za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja pa je v petem odstavku 41. člena ZDSS-1 predpisano, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožeča stranka procesnih pravic ni zlorabljala.

Ker tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka in do povrnitve stroškov postopka ne more biti upravičena, so njene pritožbene navedbe (enako kot pritožbene navedbe tožeče stranke), ki se nanašajo na odmero stroškov, nebistvene in se pritožbeno sodišče po prvem odstavku 360. člena ZPP do njih ne opredeljuje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.