Jedro

Nepravilno je, če sodba sodišča prve stopnje navaja konkretne zneske davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in plačati, upoštevaje prisojeni neto znesek razlike v plači, ker se davki in prispevki obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se sodba v celoti na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači v bruto znesku, tožnici pa po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni, kot sledi: - za september 2004 bruto znesek 0,037 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 13. 7. 2006 dalje do plačila; - za oktober 2004 bruto znesek 47,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 13. 7. 2006 dalje do plačila; - za november 2004 bruto znesek 2,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 13. 7. 2006 dalje do plačila in - za januar 2005 bruto znesek 8,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 13. 7. 2006 dalje do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne (razlika v plači za julij, avgust in december 2004, marec, avgust in november 2005 in višji tožbeni zahtevek za september, oktober in november 2004 in za januar 2005, v skupnem bruto znesku 274,19 EUR ter višji obrestni zahtevek).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 17,58 EUR tako, da ta znesek v roku 15 dni nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 140,56 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbe v 106,58 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni pod izvršbo obračunati bruto plačo za mesece junij, julij, september, oktober, november in december 2004 ter za januar, marec, avgust in november 2005 v bruto zneskih, kot so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe (skupaj bruto 333,43 EUR), iz tega naslova plačati prispevke za socialno varnost, tožeči pa izplačati neto zneske v višini, kot izhaja iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsakega vtoževanega neto zneska tečejo od 13. 7. 2006 dalje do plačila. Višji obrestni zahtevek za tek obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač v plačilo do 12. 7. 2006, je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 99,00 EUR stroškov postopka v roku 8 dni tako, da jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka tožnici ni izplačevala plače, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje vse uskladitve. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za izhodiščno plačo za V. tarifni razred, plača pa ji je bila v obravnavanem obdobju obračunana in izplačana tudi v skladu z Zakonom o izvajanju socialnega sporazuma. Pri ugotavljanju razlike v plači je sodišče uporabilo matematični preračun izplačane plače, upoštevaje višino urne postavke. Tovrstna metoda je nesprejemljiva, ker sodišče pri izračunu ni upoštevalo metodologije izračuna plač in dejansko opravljenega dela, pri čemer je zlasti pomenilo upoštevanje bolezenske odsotnosti delavca z dela. Preračunavanje plače je zmotno tudi zato, ker materialno pravo določa izhodiščno plačo za mesec opravljenega dela, glede na različno število opravljenih delovnih ur po posameznih mesecih pa pride do različnih vrednosti delovne ure. Vendar pa različna urna postavka ne pomeni, da je tožnica prikrajšana pri izplačilu plače, saj se v letnem obdobju razlika izniči. Na nepravilno metodo preračunavanja vrednosti delovne ure se navezuje tudi vštevanje boleznin v matematični izračun. Boleznina namreč pri izplačilu bremeni ZZZS, obračuna pa se od osnove iz preteklega leta in brez dodatkov za uspešnost. V konkretnem primeru gre za bolezensko odsotnost z dela za oktober 2004 in sicer 16 delovnih ur, za november 2004 8 delovnih ur, ko je bila zaradi bolezni tožnica odsotna kar 56 delovnih ur. Znesek 7.500,00 SIT, ki je razviden iz plačilnih list, se nanaša na dodatek na plačo, ki ga določajo predpisi, pri tem pa še opozarja, da je bil zakonski dodatek 6.800,00 SIT, tožena stranka pa je izplačevala 7.500,00 SIT. Priča A.B. je kot strokovnjak na področju obračuna plač potrdila pravilnost obračuna in izplačil ter predložila svoj tabelarični prikaz. Plačilne liste so bile narejene po pravilih stroke, predložene so bile davčni službi in so podlaga za obračun vseh pristojbin. Zgolj dokazno povsem nepodprt očitek, da plače niso pravilno obračunane, ne more biti zadostna podlaga, da bi tožena stranka morala z izvedencem dokazovati pravilnost obračuna plač. Izračun sodišča, ki temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču, ni zadosten in utemeljen razlog, ki bi ovrgel dokazno vrednost obračunskih plačilnih listov in izpovedbo priče A.B. Nesprejemljivo je tudi razlogovanje, da tožena stranka ni prerekala višine plače po posameznih mesecih. Prerekala je tožbene navedbe, kar vključuje tudi prerekanje višine tožbenega zahtevka po mesecih.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih povsem pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zmoteno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala višine osnovne plače tožnice z vsemi uskladitvami. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 1996 (priloga A1) toženi stranki določena bruto plača v višini 68.993,00 SIT. Plača je bila določena za V. tarifni razred, glede na to, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „fotograf“, tožnica pa je po poklicu fotografski tehnik. V tem obdobju je Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 s spremembami; PKP) določala, da znaša osnovna plača za V. tarifni razred 72.699,00 SIT. To pomeni, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo, ki je bila nižja od izhodiščne plače za V. tarifni razred po PKP. Po 1. odstavku 46. člena PKP njena osnovna plača (PKP uporablja termin „osnovni osebni dohodek delavca“) za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, ni mogla biti nižja od izhodiščnega osebnega dohodka v bruto znesku za določeno skupino (brez dodatka za delovno dobo). Za potrebe tega individualnega delovnega spora je treba torej šteti, da je imela tožnica v spornem obdobju od junija 2004 do novembra 2005 določeno osnovno plačo (vsaj) v višini izhodiščne plače za V. tarifni razred po PKP, ki je v spornem obdobju znašala 118.607,00 SIT. V skladu z 2. odstavkom 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

Glede na navedeno je torej tožnica upravičena do plače, ki je sestavljena iz osnovne plače, dodatka za delovno dobo, delovno uspešnost in ostalih dodatkov. Višina tožničine osnovne plače je bila ugotovljena zgoraj, tožena stranka pa je v spornem obdobju tožnici obračunavala in izplačevala tudi dodatek za delovno dobo (do vključno decembra 2004 v višini 7% in v letu 2005 v višini 7,5%) ter dodatek za delovno uspešnost. Tožnica je na glavni obravnavi dne 19. 5. 2011 pojasnila, da je prejela zneske, kot so navedeni v prilogi A2. Ker se ti zneski ujemajo s podatki o bruto plači, ki je bila tožnici izplačana v spornem obdobju (A3), pritožbeno sodišče šteje, da višina obračunanega dodatka za delovno dobo in delovno uspešnost, kot je razvodna iz plačilnih list, ni sporna. Za obravnavano obdobje je treba upoštevati tudi Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 129/04), ki je v 2. členu določal, da se plače zaposlenih, za katere velja ta pogodba, povečajo pri obračunu in izplačilu plač za mesec avgust 2004 in naprej za 6.800,00 SIT bruto in pri izračunu in izplačilu plač za avgust 2005 in naprej za 6.800,00 SIT bruto. Tožena stranka torej utemeljeno v svojem izračunu (priloga B2), ki ga je pripravila računovodkinja A.B., izhaja iz izhodišča, da je treba pri izračunu plače tožnice izhajati iz izhodiščne plače po PKP kot tožničine osnovne plače ter upoštevati dodatek za minulo delo, ki je, kot že rečeno, od junija 2004 do vključno decembra 2004 znašal 7 %, od januarja 2005 do novembra 2005 pa 7,5 %. Glede na to, da je bila tožnici izplačana tudi delovna uspešnost, glede katere tožnica ne navaja, da ne bi bila izplačana v skladu s PKP, je mogoče za vsak mesec spornega obdobja upoštevati tudi obračunani znesek delovne uspešnosti ter tako ugotoviti, kakšno bruto plačo bi tožnica morala prejemati in posledično ugotoviti eventualno prikrajšanje pri plači. Pri tem je treba tudi upoštevati navedeni dodatek 6.800,00 SIT, ki ga je tožena stranka v navedenem obdobju očitno obračunavala v višjem znesku 7.500,00 SIT.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala višine osnovne plače in uskladitev, ker prihaja do razlik pri urni postavki za posamezne mesece. Število delovnih ur je namreč po posameznih mesecih različno. Tako ima običajno januar 168 delovnih ur, februar 160, marec 184, april 168, maj 176, junij 176, itn., kar dejansko pomeni, da je za posamezen mesec lahko podana različna urna postavka, kar pa ne pomeni, da je osnovna plača nepravilno (prenizko) obračunana. Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu, ki med strankama niso bili sporni, saj je tožeča stranka priznala pravilnost podatkov o izplačanih bruto plačah, ki se ujemajo z izplačilnimi listami (A3), upoštevaje zgoraj navedeno izhodišče o višini tožničine osnovne plače, napravilo izračun za vsak posamezni mesec, ter pri tem izračunu upoštevala, kakšno osnovno plačo bi morala tožnica prejeti, višino dodatka za delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost ter dodatek, ki ji ga je tožena stranka izplačevala.

Iz izračuna izhaja, da je je tožnici za mesec juniju 2004 pripadala bruto plača v višini 148.682,48 SIT (obračunano bruto 148.695,16 SIT), za julij 2004 v višini 170.998,24 SIT (obračunano bruto 171.011,43 SIT), za september 2004 v višini 166.980,80 SIT (obračunano bruto 166.971,81 SIT), za oktober 2004 v višini 140.959,84 SIT (obračunano bruto 129.511,84 SIT), za november 2004 v višini 145.728,43 SIT (obračunano bruto 145.013,02 SIT), za december v višini 133.709,49 SIT (obračunano bruto 135.955,76 EUR), za januar 2005 v višini 145.496,73 SIT (obračunano bruto 143.468,07 SIT), za marec 2005 v višini 147.231,41 SIT (obračunano bruto 159.414,28 SIT), za avgust 2005 v višini 154.893,33 SIT (obračunano bruto 174.641 SIT) in za 5 dni v novembru 2005 v višini 28.053,30 SIT (obračunano bruto 30.472,11 SIT). Iz tega izhaja izhaja, da je tožena stranka v spornem obdobju obračunala prenizko plačo le v mesecih septembru, oktobru in novembru 2004 in sicer v septembru 8,98 SIT (0,037 EUR, v oktobru 11.448,00 SIT (47,77 EUR), v novembru 715,43 SIT (2,98 EUR) in v januarju 2005 v višini 2.028,66 SIT (8,46 EUR). Preračun v EUR temelji na menjalnem tečaju 1 EUR je 239,64 SIT. V preostalem obdobju pa je tožena stranka tožnici izplačala več kot ji gre po PKP. Pri tem pritožbeno sodišče ni upoštevalo 16 ur boleznine v oktobru 204 in 8 ur v novembru 2004, saj tožena stranka v svojem tabelaričnem prikazu ni upoštevala te odsotnosti, temveč celotni znesek osnovne plače. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo obračun bruto razlike v plači, ter izplačilo neto zneska, katerega višina pa bo znana šele ob odvodu davkov in prispevkov. O obračunu in plačevanju davkov in prispevkov govori Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/2006, 24/08-ZDDKIS, 125/08; v nadaljevanju: ZDavP-2) v 352. in 353. členu. Po 2. odstavku 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz drugega in tretjega odstavka 352. člena predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov urejata Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 – 81/2000; ZPSV) in Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, s spremembami; ZDoh-2). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, po 6. odstavku 352. člena ZDavP-2, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zaradi tega bi bilo dejansko nepravilno, če bi sodba sodišča prve stopnje navajala konkretne zneske davkov in prispevkov ,

ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in vplačati, upoštevajoč prisojeni neto znesek razlike plače. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je bil zato v delu, ki se nanaša na izplačilo točno določenih neto zneskov, v nasprotju z materialnim pravom. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo obračun bruto zneskov, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačilo neto zneskov, ki jih po višini ni opredelilo.

Zaradi delne ugoditve pritožbi in s tem zaradi spremenjenega uspeha v postopku je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Uspeh tožnice znaša 17,76 % (59,24 EUR od 333,43 EUR), uspe tožene stranke pa 82,24 %. Sodišče prve stopnje je stroške tožnice pravilno ugotovilo v znesku 99,00 EUR, po določbi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08; ZOdvT). Glede na spremenjeni uspeh mora torej tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 17,58 EUR na TRR Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila, saj je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč (BPP).

Po ZOdvT je tožena stranka, glede na vrednost spora (333,43 EUR), upravičena do nagrade za postopek v višin 30 EUR x 1,3 = 39,00 EUR (tar. št. 3100), nagrade za narok v višini 30 EUR x 1,2 = 36,00 EUR (tar. št. 3102), materialni stroški 20 EUR (tar. št. 6002), skupaj z 20 % DDV. Upravičena je do povračila pričnine za pričo A.B. v znesku 56,92 EUR. Skupaj znašajo stroški tožene stranke, glede na njen uspeh v postopku, 140,56 EUR.

Ker je tožena stranka delno uspela v pritožbenem postopku, ji pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Uspeh znaša 82,24 %. Glede na višino izpodbijanega dela sodbe je tožena stranka upravičena do nagrade za pritožbo v znesku 30 EUR x 1,6 = 48 EUR (tar. št. 3210), skupaj z 20 % DDV in sodno takso za pritožbo, ki znaša 72,00 EUR (količnik 3,0 x 24 EUR) po Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/2010; ZST-1). Tožena stranka je tako upravičena do pritožbenih stroškov v znesku 106,58 EUR.