Jedro

Kljub temu, da je škoda nastala pri hoji po nedokončanem opažu, torej dejavnosti s povečano nevarnostjo, tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ne odgovarja objektivno. Tožniku je bilo odrejeno delo pod opažem, pri čemer je bila hoja po opažu v direktnem nasprotju z navodili delodajalca, kar pomeni, da tožnik ob nastanku škode ni opravljal svojega oziroma odrejenega dela. Škoda je nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, s čimer je objektivne odgovornosti razbremenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.620,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je bilo delavcem 8. 1. 2007 odrejeno delo pod opažem zato, da se na dežju ne bi premočili, temu cilju pa je sledilo tudi tožnikovo postavljanje folije nad opažem. Glede na to meni, da je bila tožnikova aktivnost v povezavi z odrejenim delom, zato ni podlage za njuno ločevanje. Izpostavlja izpoved prič, da hoja po opažu ni bila prepovedana, da ni bilo ustreznih opozoril, temveč je na opažu celo slonela lestev, kar kaže na to, da so ostali delavci hodili po tem opažu. V spornem času so delali pod delom opaža, ki je že bil postavljen, le opaž v celoti še ni bil zaključen. Navaja, da ni bil pojasnjen zapis v prijavi poškodbe pri delu, da je vzrok poškodbe v tožnikovi nepazljivosti, ko je stopil na nepravilno opaženo – pritrjeno ploščo. Pri tem pa opozarja na nasprotje med tem zapisom, pod katerim je podpisan S.R. in njegovo izpovedjo ter meni, da so najbolj verodostojne ugotovitve tiste, ki so podane neposredno po škodnem dogodku. To pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje bi se po njegovem mnenju dalo odpraviti z izvedbo dodatnih dokazov, ki jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo (postavitev izvedenca s področja varstva pri delu, vpogled v gradbeni dnevnik ter v knjigo dogovorov in ukrepov varstva pri delu). Izvedba teh dokazov bi pokazala, ali se je spornega dne opaž štel za nedokončan in je bilo zaradi tega prepovedano gibanje delavcev na tem opažu. Zaradi povezanosti zaslišanih prič s toženo stranko po njegovem mnenju ni možno povsem izključiti možnosti, da je tožena stranka vplivala na vsebino njihove izpovedbe. Z neizvedbo tožnikovih ključnih dokaznih predlogov je sodišče tožniku onemogočilo dokazati, da s strani tožene stranke predlagane priče ne izpovedujejo resnice. Dodaja še, da so razlogi prvostopenjske sodbe v nasprotju z vsebino prijave poškodbe pri delu, sodišče pa se do tega ni opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je do tožnikove poškodbe prišlo dne 8. 1. 2007 na delovišču ... zaradi udrtja opaža. Tožniku je bilo tega dne odrejeno žaganje desk in izdelovanje škatel pod opažem. Po lastni odločitvi se je povzpel po lestvi na ploščo, ki je bila delno opažena, z namenom, da jo prekrije s polivinilom, da jim med delom ne bi dežne kaplje padale skozi reže na glavo. Stopil je na nezaključen opaž in padel. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Zaslišanim pričam je utemeljeno verjelo, saj so njihove izpovedi skladne med seboj. Pred zaslišanjem so bile vse priče skladno z določbo 2. odstavka 238. člena ZPP opomnjene na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati in opozorjene na posledice krive izpovedbe. Tudi prijava poškodbe pri delu ni v nasprotju z njihovimi izpovedmi. Ta sicer na splošno opisuje, da je šlo za hojo po opažu, da delavec ni preveril plošče in da opažanje ni bilo pravilno. V zvezi s tem so priče in tudi tožnik potrdili, da opaž ni bil dokončan, zato izvedba dodatnih dokazov v tej smeri ni bila potrebna. Izpoved prič je torej usklajena tudi s tožnikovo izpovedjo, razen glede pobude za to, da se ploščo pokrije. Glede tega pa je sodišče utemeljeno verjelo skladnim izpovedim prič. Tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil prepričljiv, ker je tekom postopka svoje navedbe v bistvenem spreminjal. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotavlja, da se tožnik v konkretnem primeru ni poškodoval pri opravljanju svojega ali odrejenega dela. Tožnik se je samoiniciativno in brez navodil nadrejenega oziroma delodajalca odločil zapustiti odrejeno delo pod opažem in šel na nedokončan opaž, da bi ga pokril s polivinilom. Hoja po nedokončanem opažu pomeni dejavnost s povečano škodno nevarnostjo, vendar je dokazni postopek pokazal, da ni bila v okviru tožnikovih zadolžitev. Zaradi dežja je delodajalec izdelovanje opaža prekinil in odredil delo pod njim. Hoja po opažu je torej bila v direktnem nasprotju z navodili delodajalca. Glede na povedano pritožba zmotno meni, da je bilo tožnikovo ravnanje v povezavi z odrejenim delom. Ker so bila navodila za delo jasna, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Šlo je za delo, ki ga delavci dobro poznajo (tudi tožnik je običajno sodeloval pri izdelavi opaža), zato je zadostno opozorilo že stanje stvari same, to je dejstvo, da opaž ni bil dokončan. Dodatnih opozoril kvalificiranim delavcem tožena stranka vsekakor ni bila dolžna dajati. Tožnik bi se nevarnosti svojega opravila moral in mogel zavedati, oziroma skladno s pričakovano skrbnostjo predhodno preveriti, ali lahko nameravano samoiniciativno gesto varno opravi.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.