Jedro

Sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta, v ostalem pa je vezano na trditveno podlago v tožbi, kar zahteva ugotavljanje zatrjevanih dejstev in presojo pravnih vprašanj. Tožnik torej s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti. Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno.

Zaradi oddaljenosti obdobja podržavljanja po presoji sodišča ni vnaprej izključeno, da bi toženka odločala brez izvedenčevega odgovora na pripombe. Vendar pa bi morala prepričljivo in konsistentno pojasniti, čemu šteje obstoječe mnenje za zadostno in pravilno, česar v obravnavanem primeru ni storila.

Izrek

I. Tožba A. se zavrne.

II. Tožbi B. d.d. se delno ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/234 z dne 21. 6. 2017 se odpravi v drugi alineji 1. točke in v 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu se tožba B. d.d. zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo odločila, da je dolžan zavezanec B. d.d. (v nadaljevanju B. d.d.) v roku 3 mesecev od njene pravnomočnosti za podržavljene nepremičnine celotnih današnjih parcel 620/19 in 620/20 k.o. ..., skupne izmere 958 m2, plačati upravičenki A. odškodnino v obveznicah B. d.d. za : - objekt žago, v času podržavljenja stoječo na parc. št. 248 k.o. ... znesek 147.196,00 DEM, - fundus objekta žage in funkcionalno zemljišče na parceli 248 stavbišče izmere 191 m2 in na delu parcele 620/7 k.o. ... v izmeri 109 m2, skupno 300 m2, znesek 154.496,92 DEM, - dovodni kanal v višini 54.903,74 DEM ter njegov fundus in funkcionalno zemljišče za preostalo površino parcele 620/7 k.o. ... v času podržavljenja v izmeri 658 m2 v višini 44.072,84 DEM (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da je B. d.d. dolžan v istem roku upravičenki izročiti odškodnino v obveznicah za podržavljene premičnine – stroje žage in elektrarne v višini 41.459,17 USD v obveznicah (2. točka izreka) ter za uto-lopo za sušenje lesa, v času podržavljenja stoječo na parceli 614/2 k.o. ... v znesku 9.771,84 DEM (3. točka izreka). V ostalih točkah izreka je odločil o stroških postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka odločala o vračilu podržavljenih nepremičnin parc. št. 248 in dela parc. št. 620/7 k.o. ..., vračilu podržavljenih premičnin žage in elektrarne, stoječe na teh dveh parcelah ter lope za sušenje lesa, stoječe na parc. št. 614/2 k.o. ... Navaja, da je vrednost nepremičnin ocenila izvedenka C.C. in sicer je spodnji, betonski del žage, ocenila na 147.196 EUR, zgornjega dela pa ni upoštevala, ker je bil požgan. Ker je funkcionalno zemljišče žage v izmeri 109 m2, ki je poleg njenega stavbišča predmet vrnitve v obliki odškodnine, zazidano stavbno zemljišče, je vredno še 7.300,92 EUR, skupaj 154.496,92 EUR. Preostala površina podržavljene parcele 620/7 k.o. ... v izmeri 658 m2 pomeni rake in njihov fundus. Izvedenka je ugotovila, da je vrednost dovodnega kanala 54.903,74 DEM. Površina njegovega funkcionalnega zemljišča je 700,87 m2. Ker pa je lahko predmet vračanja le še 658 m2 zemljišča, znaša vrednost zazidanega stavbnega zemljišča te površine 44.072,84 DEM, skupaj z objektom 98.976,58 DEM. Upravičenka je sicer vztrajala, da naj se ji parcela 620/19 k.o. ... vrne v naravi, saj njen lastnik Republika Slovenija vračanju ne nasprotuje in je tudi B. d.d. uveljavljal, da toženka ni raziskala, na kateri parceli je omenjeni kanal s funkcionalnim zemljiščem. Vendar toženka ugotavlja, da to ni mogoče, ker se na nepremičnini parc. št. 620/20 k.o. ... nahaja nov objekt, mala hidroelektrarna Č. (v nadaljevanju MHE), ki je v lasti občine Solčava, na parc. št. 620/19 k.o. ... pa se nahaja dotočni kanal in parkirišče, namenjena delovanju MHE. Parcela 620/20 k.o. ... je v celoti pozidana, kar pomeni, da ne zadošča za funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za prost dostop do objekta, do rak in vodotoka ter za parkirišče. Nadalje tudi iz uradne evidence izhaja, da je parcela pozidana in da so na njej rake za dovod do MHE ter parkirišče. Dovodni kanal je sestavni del MHE, ki brez njega ne more obratovati, tako da je to zemljišče skupaj z MHE funkcionalna celota in je nujno potrebno za redno rabo stavbe MHE, ki je nov objekt in ni bil podržavljen upravičenki. To, da dovodni kanal leži na parceli 620/19 k.o. ..., po presoji toženke izhaja iz katastrskih načrtov in tudi iz dopisov občine Solčava, ki je poznavalka svojega območja.

3. Glede premičnin toženka ugotavlja, da je izvedenec D.D. ocenil, da znaša vrednost podržavljene turbine 65 KS, polnojarmenika Pini Kay 700 mm, polnojarmenika Kirchner Leipzig 570 mm, transmisije 10 m in električnega generatorja znamke D.G.501 15 kW 351.348,87 din oziroma 41.459,17 USD. V zvezi z ugovori B. d.d., da so bili stroji v požaru poškodovani in zato vredni le 27.831 USD, toženka navaja, da je običajno oprema žage in elektrarne precej obsežnejša, kot je ocenjena v obravnavanem primeru. Generator je pogoj za delovanje žage in ni dokazano, da je bil uničen. Glede na to in upoštevaje izjavo priče, meni, da oprema elektrarne ni bila tako uničena, ker je bila locirana v spodnjem delu objekta, ki je nudil zadostno zaščito za stroje elektrarne. Zato je upoštevala vrednost strojev, ki jo je ugotovil izvedenec D.D. Toženka je izvedenca D.D. pozvala, naj se izjavi o pripombah strokovnega pomočnika B. d.d. na njegovo cenitev, vendar odgovora ni prejela. Upoštevaje zbrano dokumentacijo ne glede na to meni, da je ugotovljeno dejansko stanje lahko podlaga odločitvi. Zaslišanje morebitnih drugih prič namreč ni bilo predlagano, niti ni bila predlagana izvedba drugih dokazov o stanju premičnin po požaru, ob dejstvu, da je bil požar leta 1944, kar ni čas podržavljenja tega premoženja. Dodatni razlogi, zaradi katerih se je odločila upoštevati cenitev izvedenca D.D, pa so, da bi moral strokovni pomočnik B. d.d. za vsako premičnino posebej dokazati nižjo vrednost za razliko do vrednosti, ki jo je v upravnem postopku s sodelovanjem strank ugotovil izvedenec D.D. v skladu z dotlej izbranimi dokazili, pričevanje g. E.E. in tudi izjave izvedenca F.F. ter G.G., ki se zaslišanja sicer ni želel udeležiti. Dodaja še, da predmet vračila ni preostanek premoženja po požaru, ampak podržavljeno premoženje, ki je bilo upravičenki podržavljeno z odločbo št. 20/1-48 z dne 11. 11. 1948. 4. V zvezi z odškodnino za lopo za sušenje lesa, ki je stala na parceli 614/2 k.o. ..., ki je bila upravičenki že vrnjena v naravi, toženka zavrača ugovore B. d.d., da po pravnomočni vrnitvi zemljišča ni več mogoče določiti odškodnine za lopo, ki je stala na njem. Obstoj ute dokazuje pričevanje priče E.E., ki je povedal, da je bila čez cesto uta, parcela 614/2 k.o. ... pa leži čez cesto nasproti žagi z elektrarno. Obstoj objektov na tej strani ceste potrjuje tudi izpoved priče H.H. na zapisnik dne 4. 3. 2008 ter Inventura z dne 7. 7. 1948. Zavezanec tako ni dokazal, da objekta ni bilo in da ni bil podržavljen. Upravičenka je zahtevo za denacionalizacijo vložila že v letu 1992, zemljišče parc. št. 614/2 k.o. ... pa ji je bilo že vrnjeno. Objekt, ki ne stoji več, ni bil predmet vrnitve, v skladu z 2. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pa se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno. Zato toženka šteje, da ni ovir za vračilo odškodnine za objekt in ne gre za kršitev načel res iudicata in ne bis in idem. Objekt je izvedenka ocenila na vrednost 9.771,84 DEM. Ker je bilo zemljišče že vrnjeno, toženka fundusa in funkcionalnega zemljišča (vrednost 135 m2 X 3,94 DEM X 17 = 9.042,30 DEM) ni vključila v odškodnino.

5. Tožnici sta zoper delno odločbo vložili tožbo. Ker je šlo za dva odprta postopka o istem predmetu, je sodišče upoštevalo predloge strank in na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) postopka I U 1774/2018 in I U 1643/2018 s sklepom z dne 8. 7. 2019 združilo v skupno obravnavo in odločanje.

6. Tožnici v tožbah odločitvi nasprotujeta.

7. Tožnica A. v tožbi nasprotuje temu, da ji je nepremičnina 620/19 k.o. ... vrnjena v obliki odškodnine. Nesporno je, da je bila upravičenki podržavljena nepremičnina, ki se danes nahaja v nepremičnini parc. št. 620/19 k.o. ... in je že v času podržavljenja predstavljala zazidano stavbno zemljišče in sicer obstoječi dovodni kanal in funkcionalno zemljišče dovodnemu kanalu. Toženka se napačno sklicuje na drugi odstavek 16. člena ZDen, saj je parcela 620/19 k.o. ... v lasti Republike Slovenije, ki ni fizična, niti civilna pravna oseba, zato ovire iz tega člena ZDen ne obstajajo. Iz vloge Republike Slovenije z dne 16. 6. 2009 pa izhaja, da vračilu v naravi ne nasprotuje. Tožnica ima upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Z zavrnitvijo zahteve za vrnitev nepremičnine parc. št. 620/19 k.o. ... bi bile tožeči stranki kršene pravice enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravica do zasebne lastnine. Predlaga, da sodišče samo odloči v sporu in sicer upravičenki določi odškodnino za podržavljeno žago v višini 147.196,00 DEM, za fundus tega objekta in funkcionalno zemljišče odškodnino 154.596,92 DEM, nepremičnina parc. št. 620/19 k.o. ... pa se ji vrne v last in posest. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožnica B. d.d. v svoji tožbi navaja, da je odločitev glede vrednosti zemljišča žage v nasprotju z obrazložitvijo, saj je toženka v izreku odločbe za objekt žage določila vrednost 147.196,00 DEM in za njeno funkcionalno zemljišče še 154.496,92 DEM. Iz obrazložitve izpodbijanega akta pa izhaja, da znesek 154.496,92 DEM pomeni seštevek vrednosti objekta in vrednosti njegovega funkcionalnega zemljišča in ne gre zgolj za vrednost zemljišča. To, da 154.496,92 DEM predstavlja skupni znesek, izhaja tudi poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 28. 3. 2018, v katerem toženka predlaga določitev odškodnine za požgano žago in njeno funkcionalno zemljišče v znesku 154.496,92 DEM. Fundus žage je že zajet v vrednosti objekta (objekt I. kategorije po Navodilu). Pravilen odškodninski znesek v drugi alinei 1. točke odločbe bi moral biti zato 7.300,92 EUR. Poleg tega se tožnik B. d.d. ne strinja z ugotovitvami o vrednosti strojne opreme žage in elektrarne, saj teh premičnin ni mogoče vrednotiti, ne da bi se upoštevala poškodovanost zaradi požara leta 1944. Toženka bi morala poskrbeti, da bi izvedenec odgovoril na pripombe zavezanca, saj lahko stranke po določbi tretjega odstavka 189. člena ZUP/86 izvedencu, potem ko poda svoj izvid in mnenje, postavijo vprašanja ter zahtevajo pojasnila. Toženka je pripombe B. d.d. in mnenje strokovnega pomočnika I.I. posredovala izvedencu D.D., ki pa na pripombe ni odgovoril. V taki situaciji bi morala določiti novega izvedenca, ki bi odgovoril na tožnikove pripombe strokovne narave. Toženka je tudi nepravilno ugotovila stanje opreme. G. E.E. je izpovedal, da so pogorišče žage in elektrarne pričeli čistiti leta 1945, da sta ostala dva polnojarmenika, ki sta bila poškodovana, da je ostala turbina v še kar dobrem stanju in da je bilo v Nazarjih opravljeno popravilo strojne opreme. G. E.E. je torej jasno izpovedal, da je bila oprema poškodovana. S tem, ko je toženka priznala odškodnino 9.771,84 DEM za lopo na parceli 614/2 k.o. ..., pa je kršila načela res iudicata, ne bis in idem in superficies solo cedit. Parcela št. 614/2 k.o. ... je bila že vrnjena v naravi s pravnomočno delno odločbo z dne 14. 3. 2007. O vračilu te nepremičnine in morebitnih njenih sestavinah je bilo pravnomočno odločeno, saj je dejansko stanje nepremičnine potrebno ugotoviti do izdaje (tudi delne) odločbe o denacionalizaciji. Kasnejše ugotavljanje dejanskega stanja in odločanje o nepremičnini je v nasprotju z načelom res iudicata in ne bis in idem. Po 8. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je zgradba tista sestavina, ki je trajno spojena z zemljiščem. Takšno ureditev je imel tudi v času podržavljenja veljavni ODZ. ZDen nima določbe, ki bi odstopala od tega načela. Predmet zahtevka in obravnave v denacionalizacijskem postopku je podržavljena nepremičnina z vsemi svojimi sestavinami iz 8. člena SPZ in je zato odločanje o neki nepremičnini vselej tudi odločanje o vseh njenih sestavinah. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da spremeni odločitev v drugi alineji 1. točke izreka tako, da se določi odškodnina za 109 m2 funkcionalnega zemljišča na delu parc. št. 620/7 k.o. ... v znesku 7.300,92 DEM, da odpravi 2. točko izreka izpodbijane odločbe in v tem delu vrne zadevo toženki v novo odločanje ter da odpravi 3. točko izreka izpodbijane odločbe in zahtevek v tem delu zavrne.

9. Toženka na tožbi ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

10. A.v odgovoru na tožbo B. d.d. predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Glede vrednosti strojev in opreme navaja, da je elektrarna ob podržavljenju obratovala, tožnica pa ni dokazala, da je bila vrednotena oprema bistveno poškodovana oziroma ohranjena samo v deležu 67 %. Dejstva o poškodovanosti opreme ni mogoče dokazovati z izvedencem. Priča E.E. je potrdil, da je bila turbina dobro ohranjena, da sta ostala dva polnojarmenika in transmsija. Če je zavezanka želela razčistiti obseg poškodb, bi morala priči tedaj zastaviti vprašanje, ne pa izvedencu, ki zgolj vrednoti premičnine glede na ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem je priča povedala, da sta bili žaga in elektrarna obnovljeni že dne 3. 12. 1945, torej pred podržavljenjem. V zvezi z lopo za sušenje lesa opozarja, da je bila podržavljena in je v času vračanja ni več, o njenem vračilu pa pred izdajo izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno.

11. Stranka z interesom Občina Solčava v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbi tožnice A., saj meni, da je toženka pravilno ugotovila, da obstajajo ovire za vračilo parcele 620/19 k.o. ... v naravi, saj je nepremičnina parc. št. 620/19 k.o. ... pozidana. Na njej se nahajajo rake za dotok vode do MHE in parkirišče za MHE, ki stoji na sosednji nepremičnini parc. št. 620/20 k.o. ..., last Občine Solčava. Rake so del osnovne infrastrukture MHE in skupaj z njo predstavljajo zaključeno funkcionalno celoto, enako pa velja tudi za parkirišče ob MHE. Ker gre za funkcionalno zemljišče k MHE, se v skladu z 32. členom ZDen in ustaljeno sodno prakso ne vrača v naravi.

12. Tožnica B. d.d. v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2018 navaja, da pričevanje priče E.E. res kaže, da je bila obnova žage izvedena še pred izdajo odločbe o podržavljenju, vendar je treba pri tem upoštevati, da gre za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Ta zakon je v 3. členu določil, da se za ugotovitev, katero posestvo spada pod agrarno reformo, upošteva stanje lastnine in katastra na dan 10. 7. 1945 (ko obnova žage še ni bila izvedena). Nadalje v pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2019 navaja, da je ugotovila, da A. zahteve za denacionalizacijo ni vložila pravilno. Rimskokatoliško škofijstvo ... zastopa njen zakoniti zastopnik, torej nadškof. Slednji bi moral tudi vložiti oziroma podpisati zahtevo za denacionalizacijo. Zahtevo je podpisal msgr. J.J., pri čemer ni bilo razjasnjeno, ali je za to imel potrebno pooblastilo takratnega nadškofa. Toženka bi morala zaradi nesanirane pomanjkljivosti zahtevo zavreči, saj gre za bistveno kršitev pravil postopka (prvi odstavek 54. člena ZUP/86). Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek zavrne ter podrejeno, da jo v celoti odpravi in vrne toženki v nov postopek.

13. A. v pripravljalni vlogi opozarja, da B. d.d. skoraj eno leto po izdaji izpodbijanega akta in več kot 27 let po vložitvi zahteve za denacionalizacijo uveljavlja nov tožbeni razlog oziroma ugovor zoper zahtevo za denacionalizacijo. Zato so te tožbene navedbe prepozne in jih ni mogoče upoštevati. Pri tem je jasno, da je imel podpisnik zahteve za denacionalizacijo vsa pooblastila, kar je izkazano tudi s strinjanjem in udeležbo upravičenke v denacionalizacijskem postopku in kar dokazujejo številne pravnomočne in realizirane denacionalizacijske odločbe. Kljub temu tožnica iz previdnosti izjavlja, da se je že v času vložitve zahtev za denacionalizacijo strinjala, da tedanji pooblaščenec msgr. J.J. v imenu in za korist upravičenca vloži zahteve za denacionalizacijo in da je imel imenovani za to vsa potrebna pooblastila. K vlogi prilaga dokumentacijo, iz katere to izhaja.

K I. točki izreka:

14. Tožba A. ni utemeljena.

15. Naslovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe omejeno, saj po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta, v ostalem pa je vezano na trditveno podlago v tožbi, kar zahteva ugotavljanje zatrjevanih dejstev in presojo pravnih vprašanj.1 Tožnik torej s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.2 Tožnica A. v tožbi ne oporeka legi dovodnega kanala, niti ugotovitvi, da je na nepremičnini parc. št. 620/19 k.o. ... dovodni kanal za MHE, ki stoji na na parc. št. 620/20 k.o. .... Prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da dovodni kanal pripada temu objektu in je sedaj namenjen delovanju nove MHE, skupaj s funkcionalnim zemljiščem tega kanala in parkiriščem in da novozgrajeni objekt sicer ne bi imel funkcionalnega zemljišča oziroma ne navaja in ne dokazuje, da lahko MHE obratuje brez tega kanala. Po presoji sodišča ob tem nespornem dejanskem stanju tožnica neutemeljeno uveljavlja vračilo nepremičnine v naravi.

16. Res je, da je kanal obstajal že v času podržavljenja, vendar pa je bil objekt MHE, ki stoji na parceli 620/20 k.o. ..., zgrajen po podržavljenju in ga ni mogoče vrniti upravičencu. Tožnica v tožbi ne oporeka ugotovitvi toženke, da je nepremičnina 620/19 k.o. ... funkcionalno zemljišče k parceli 620/20 k.o. .... Oporeka zgolj sklicevanju toženke na drugi odstavek 16. člena ZDen. Sodišče ugotavlja, da je toženka na 10. strani odločbe res povzela tekst določbe tega člena ZDen, ki v obravnavanem primeru ni bistven za obstoj ovire za vračilo parc. št. 620/19 k.o. ... v naravi. Vendar iz celotne obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da svoje odločitve, da se nepremičnina parc. št. 620/19 k.o. ... ne more vrniti v naravi, ni oprla na 16. člen ZDen, temveč na 32. člen ZDen. V drugem odstavku na 10. strani odločbe namreč navaja, da gre za zemljišče, po katerem poteka dovodni kanal, ki pripada objektu in je sedaj namenjen delovanju novega MHE, skupaj s funkcionalnim zemljiščem tega kanala in parkiriščem in novozgrajeni objekt sicer ne bi imel funkcionalnega zemljišča. V zadnjem stavku na tej strani odločbe nato ponovi, da dovodni kanal v samostojni obliki ne bi imel iste funkcije kot v času podržavljenja, in da sodi k novozgrajenemu objektu, zato ne more predstavljati samostojnega predmeta vrnitve skupaj z zemljiščem prejšnji lastnici. Ker torej iz obrazložitve odločbe nedoumno izhaja, da se je toženka oprla na 32. člen ZDen, četudi ga izrecno ne citira (povzema pa navedbe Občine Solčava, ki se sklicuje to zakonsko določilo), ne gre za takšno pomanjkljivost, zaradi katere bi sodišče ta del odločbe odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Tožnica A. se je namreč o relevantnih ugotovitvah lahko izrekla in je imela možnost, da jim nasprotuje in dokazuje drugače. 17. Zatrjevana kršitev ustavnih določb (14., 22. in 33. člena) je posplošena, zato sodišče na te tožbene navedbe ne more argumentirano odgovarjati. Lahko le pripomni, da bo tožnica za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, tako da pravica do zasebne lastnine ni kršena. Ker so v enakem položaju vsi, katerih premoženja ni mogoče vrniti v naravi, tudi ni kršen 14. člen Ustave.

18. Sodišče glede nepremičnine 620/19 k.o. ... še ugotavlja, da niti B. d.d., niti A. v svojih tožbah ne ugovarjata višini odškodnine, ki je v tretji alineji 1. točke izreka delne odločbe določena za dovodni kanal (54.903,74 DEM), njegov fundus in funkcionalno zemljišče za preostalo površino parcele 620/7 k.o. ... v izmeri 658 m2 (44.072,84 DEM). Zato v tem delu pravilnosti odločitve ni presojalo.

K II. točki izreka

19. Tožba B. d.d. je delno utemeljena.

20. Prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Sodišče ugotavlja, da je rok za vložitev tožbe za tožnico B. d.d. iztekel 26. 7. 2018, B. d.d. pa je novo bistveno kršitev pravil postopka, tj. da ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo vlagatelj ni imel ustreznega pooblastila, ta pomanjkljivost pa ni bila odpravljena, uveljavljala šele v pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2019, tj. po izteku roka za tožbo. Glede na to in glede na materialno neizčrpanost ugovora v upravnem postopku (prvi odstavek 6. člena ZUS-1) je sodišče ni obravnavalo.

21. Nadalje sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da se upravičenki A. za podržavljeni objekt - žago, v času podržavljenja stoječo na parc. št. 248 k.o. ..., določi odškodnina v višini 147.196,00 EUR in da nobena od strank odločbe v tem delu, tj. v prvi alineji 1. točke izreka delne odločbe ne izpodbija, zaradi česar sodišče tega dela odločbe ni presojalo. Za tožnico B. d.d. pa je sporna odškodnina, ki je v drugi alineji 1. točke izreka določena za fundus in funkcionalno zemljišče tega objekta. Sodišče se strinja s tožnico, da je dispozitiv odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, s čimer sta kršena 208. in 209. člen ZUP/86 (ki se v tem postopku uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). V izreku je namreč določeno, da znaša odškodnina za zemljišče parc. št. 248 izmere 191 m2 in del parc. št. 620/7 izmere 109 m2, skupaj 300 m2, 154.496,92 DEM. V obrazložitvi pa toženka navaja, da znaša vrednost tega, zazidanega stavbnega zemljišča, 7.300,92 EUR. Tožnica B. d.d. je predlagala, da sodišče v tem delu odloči v sporu polne jurisdikcije tj. izpodbijano odločbo spremeni. Po presoji sodišča je odločitev toženke v izreku odločbe napačna, saj je pri glavnih objektih vrednost zemljišča pod objektom (fundus) upoštevana v polni ceni (tretji odstavek 17. člena Navodil), kar toženka v obrazložitvi tudi upošteva. Vendar pa za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.3 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.4 Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja. Postopek res traja dolgo, vendar ni mogoče govoriti o neučinkovitosti sodnega varstva, saj se zadeva pred sodiščem obravnava prvič. Poleg tega ne gre za odločanje o stvari, ki bi imelo za stranke tak pomen, ki bi bistveno vplival na njihov obstoj oziroma položaj. Zato po presoji sodišča učinkovitost sodnega varstva ne terja, da o bi o tej odškodnini odločalo sodišče. 22. Po tretjem členu Navodil se stanje ob podržavljenju ugotavlja po aktih ob podržavljenju oziroma zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja (prvi odstavek). Če stanja na način iz prejšnjega odstavka ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih (drugi odstavek). Način ugotavlja vrednosti premičnin, katerih denarna vrednost ob podržavljenju ni bila ugotovljena, določata 6. in 7. člen Navodil. Na teh določbah izvedenec D.D. tudi utemeljuje svojo cenitev, kateri pa je tožnica B. d.d. ugovarjala. Tretji odstavek 189. člena ZUP/86 je določal, da ko izvedenec pove svoj izvid in mnenje, mu lahko uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke, postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. Toženka je pripombe B. d.d. dne 5. 2. 2010 posredovala izvedencu D.D. in ga pozvala, naj nanje odgovori. Dne 22. 2. 2010 mu je rok podaljšala, nato pa se je čez vrsto let odločila, da je mnenje pravilno in da njegovi odgovori na zastavljena vprašanja niso potrebni. Ker Navodilo zaradi oddaljenosti obdobja podržavljanja določa poenostavljena pravila določanja vrednosti premoženja, po presoji sodišča ni vnaprej izključeno, da bi toženka odločala brez izvedenčevega odgovora na pripombe. Vendar pa bi morala prepričljivo in konsistentno pojasniti, čemu šteje obstoječe mnenje za zadostno in pravilno, česar v obravnavanem primeru ni storila. Toženka tako navaja, da predmet vračila ni ostanek premoženja po požaru leta 1944, ampak tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno z odločbo, pri čemer v odločbi ne ugotovi, da so ocenjeni stroji na dan podržavljenja obstajali in iz katere listine ali drugega dokazila to izhaja. Hkrati, ko navaja, da je relevantno stanje na dan 11. 11. 1948, se sklicuje na pričevanje g. E.E., ki pa je povedal, da sta bila polnojarmenika poškodovana v požaru leta 1944. Iz odločbe ni razvidno, ali toženka to dejstvo izpostavlja, ker ga šteje za relevantnega, ali nasprotno, ker želi s tem poudariti, da se ji zaradi letnice in izpovedi, da so bili stroji obnovljeni, stanje iz leta 1944 ne zdi pomembno. Prav tako ne pojasni, ali je morda tako, tj. poškodovano stanje teh dveh premičnin, v cenitvi, ki upošteva 50 % amortizacijo, že zajeto, oziroma ali se po njenem prepričanju poškodbe ne upoštevajo iz drugih razlogov. Nadalje toženka trdi, da zaslišanje drugih prič, ki bi izpovedale o stanju premičnin, ni bilo predlagano, čez nekaj stavkov obrazložitve pa v nasprotju s tem zapiše, da je bilo predlagano tudi zaslišanje priče G.G., ki se zaslišanja ni želel udeležiti in na to dejstvo celo opre svojo odločitev, da bo upoštevala cenitev izvedenca D.D. Nadalje toženka kot razlog, zakaj se je odločila upoštevati cenitev izvedenca D.D, navaja tudi izjave izvedenca F.F., ki je bil v postopku izločen. Njegove izjave že zato ne morejo biti upoštevne. Glede na opisane pomanjkljivosti sodišče ne more preizkusiti razlogov, na katere je toženka oprla svojo odločitev, da upošteva cenitev premičnin, ki jo je opravil izvedenec D.D., ne da bi od njega zahtevala še dodatna pojasnila. To pa pomeni, da so tudi v tem delu izpodbijane odločitve bistveno kršena pravila postopka, saj so razlogi izpodbijane odločbe o tem, zakaj toženka šteje to cenitev za pravilno oziroma upoštevno, do te mere nejasni oziroma si nasprotujejo, da jih sodišče ne more preizkusiti.

23. Sodišče pa se ne strinja z ugovorom tožnice B. d.d., da je bilo o vračilu objekta na parc. št. 614/2 k.o. ... že pravnomočno odločeno. A. je v pravnomočno vloženi zahtevi za denacionalizacijo zahtevala vrnitev vseh nepremičnin in sicer v naravi, za tiste nepremičnine, ki jih v naravi ne bi bilo mogoče vrniti, pa je zahtevala odškodnino. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je bila tožnici s pravnomočno delno odločbo št. 464-05-1/01 z dne 14. 3. 2007 med drugim v naravi vrnjena tudi nepremičnina parc. št. 614/2 k.o. ... Prvi odstavek 208. člena ZUP/86 je določal, da se z dispozitivom odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko pristojni organ izda odločbo samo o teh točkah (prvi odstavek 215. člena ZUS/86). Iz izreka (in tudi iz obrazložitve citirane odločbe), izhaja, da je bilo vrnjeno zgolj zemljišče. To, da v odločbi ni nobene ugotovitve, da gre za delno vračilo in da bo v nadaljevanju še dodatno odločeno o delu premoženja, ki ga je obsegala ta nepremičnina, na obseg vračanja ne vpliva, saj postane pravnomočen zgolj izrek odločbe. Če bi na parceli stal objekt, bi res šlo za sestavino, trajno spojeno z zemljiščem in bi prišlo v poštev načelo superficies solo cedit (8. člen SPZ), saj zemljišča brez objekta sploh ne bi bilo mogoče vrniti. Vendar v času vračanja na tem zemljišču objekta ni, kar med strankami tudi ni sporno in tako v času vračanja ni mogoče govoriti o sestavini nepremičnine, ki naj bi bila vrnjena skupaj z njo. Relevantno pa je, katere so bile sestavine nepremičnine ob podržavljenju. Drugi odstavek 2. člena ZDen namreč določa, da če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Toženka je tako pravilno odločila, da je A. za podržavljen objekt upravičena do odškodnine.

24. Po presoji sodišča razdrobljeno odločanje o vračanju premoženja s številnimi delnimi odločbami, ki se jih v praksi (na zahtevo strank) poslužujejo upravni organi, ni racionalno in učinkovito, saj otežuje spremljanje obsega že vrnjenega premoženja in zaradi uveljavljanja pravnih sredstev zoper te odločbe pogosto bistveno podaljšuje čas odločanja. Vendar ravnanje toženke, ki je v obravnavanem primeru z eno odločbo vrnila v naravi zemljišče, z drugo pa je določila odškodnino za po podržavljenju porušeni objekt (ki ga zato ni mogoče vrniti v naravi) po presoji sodišča ni nezakonito. S tem, ko je bilo z delno odločbo z dne 14. 3. 2007 v naravi vrnjeno zemljišče, ni bilo odločeno tudi o vračilu objekta, ki je stal na njem v času podržavljenja, saj tega objekta v času vračanja ni bilo. Za kršitev načela ne bis in idem in res iudicata bi šlo le tedaj, če bi toženka določila odškodnino za v naravi vrnjeni objekt ali če bi dvakrat določila odškodnino za objekt, ki je stal na podržavljeni nepremičnini. Ker tega ni storila, je tožba B. d.d. v tem delu neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

25. Sodišče je drugo alinejo 1. točke izreka izpodbijane delne odločbe in 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS - 1, saj je toženka kršila pravila postopka. Ker je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno v tem delu tožbi B. d.d. ugoditi, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tudi za zavrnitev tožbe A. so obstajali razlogi, zaradi katerih obravnava ni bila potrebna. Iz njene tožbe namreč izhaja, da je dejansko stanje nepremičnine parc.št. 620/19 k.o. ..., kot je sodišče že podrobno obrazložilo, nesporno. V takem primeru pa obravnava ni potrebna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Enako velja za tožbo B. d.d. v delu, ki se tiče odškodnine za lopo na parceli 614/2 k.o. ... Za tožnico je bilo sporno zgolj pravno vprašanje.

26. Sodišče je tožbi tožnice B. d.d. deloma ugodilo, vendar ji stroškov ni prisodilo, ker povračila ni zahtevala. Tožnica A. pa s tožbo ni uspela, medtem ko v položaju stranke z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča. Glede na to je sodišče v skladu z določilom 25. člena ZUS-1 in v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka plača svoje stroške postopka in je torej s tem zahtevek A. za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej X Ips 298/2016 z dne 7. 6. 2016 2 Glej X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017, X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017, I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016 3 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61 4 Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371