Jedro

Sodna poravnava ni le procesnopravno dejanje, temveč tudi civilnopravna pogodba, zato veljajo tudi zanjo pravila o obligacijskopravnih razmerjih. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa v 99. členu, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V kolikor niso izražena povsem jasno, je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. S sporno pregraditvijo je toženec posegel (revizijska navedba) v nadstropje, ki je po poravnavi pripadlo tožnici, zato ji je v skladu s 154. členom ZOR dolžan povrniti škodo na poškodovani stopniščni ograji in podbojih vrat.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 122.132,30 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči (nasprotni toženi) stranki pa je naložilo, da toženi (nasprotni tožeči) stranki privari dva radiatorja v garaži in ji plača znesek 1,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni in višji nasprotni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki, sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi A. M. zoper odločitev o tožbenem zahtevku, ter v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 74.882,30 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je njegovo pritožbo in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka (nasprotni tožnik) je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje o tožbenem zahtevku pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji očita obema sodiščema bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah v nasprotju s sodno poravnavo. Iz te izhaja, da pravdni stranki nista delili stanovanjske hiše po etažah, ampak po prostorih. Sporni hodnik pa ni bil predmet delitve, zato še vedno predstavlja skupno premoženje strank. Tožnica je zato upravičena le do polovice prisojene škode, ki je nastala z njegovo pregraditvijo stopnišča. Tudi kovinska polnila za betonsko ograjo niso bila predmet delitve po sodni poravnavi, kasneje pa so bila najdena v toženčevih prostorih. Zato tožnica do odškodnine za ta polnila ni upravičena. Prav tako ni utemeljena odškodnina za zamenjavo šestih cilindričnih ključavnic. Tožencu škodno ravnanje ni dokazano, saj sodbi temeljita le na pavšalnih navedbah tožnice, da ji je odnašal stvari. Sodišče bi moralo upoštevati ceno, veljavno na dan zamenjave ključavnic, to je v letu 1983, ne pa v letu 1985. V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in navedla, da revizija ni utemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Toženec očita sodiščema prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri tem navaja, da sta obe sodišči napačno tolmačili sodno poravnavo o delitvi skupnega premoženja, ki sta jo pravdni stranki sklenili 22.4.1982, pod opr.št. N 770/80, zato naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih iz izpodbijanih odločitev v nasprotju z navedeno poravnavo.

1) Glede uveljavljanje kršitve, kolikor se ta nanaša na odločitev o povrnitvi škode, nastale na spornem stopnišču: Po mnenju toženca si stranki hiše nista razdelili po etažah, ampak po prostorih, pri tem pa sporno stopnišče sploh ni bilo predmet delitve. Pritrditi je treba razlogom izpodbijane odločitve, da takšno stališče ne drži. Sodna poravnava ni le procesnopravno dejanje, temveč tudi civilnopravna pogodba, zato veljajo tudi zanjo pravila o obligacijskopravnih razmerjih. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa v 99. členu, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V kolikor niso izražena povsem jasno, je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Iz sporne poravnave o delitvi skupnega premoženja izhaja, da je bil namen strank stanovanjsko hišo razdeliti tako, da vsaka prejme po eno polovico. Tožnici je pripadlo stanovanje v visokem pritličju ter vsi prostori v kleti, razen velike garaže, tožencu pa stanovanje v prvem nadstropju, podstreha ter velika garaža. Hkrati se je zavezal, da bo izdelal zunanje stopnišče, ki bo vodilo "direktno" v njemu pripadajoče prostore. Nedvomno iz vsebine navedenih določil sodne poravnave ne izhaja nič drugega kot to, da sta si stranki razdelili stanovanjsko hišo po nadstropjih oziroma etažah (razen velike garaže), kot ugotavljata tudi sodišči prve in druge stopnje.

2) Glede uveljavljanje kršitve, kolikor se ta nanaša na odločitev o odškodnini za kovinska polnila: Toženec navaja, da iz sodne poravnave izhaja, da sta se stranki sporazumeli o poravnanju vseh zahtevkov iz delitve skupnega premoženja in da iz tega naslova druga od druge ne moreta ničesar več zahtevati, tudi če se naknadno ugotovi, da katera od nepremičnin ali premičnin, v poravnavi ni zajeta. Kovinska polnila niso bila predmet poravnave, kasneje pa so bila najdena v prostorih toženca. Med tem dejstvom in navedeno vsebino poravnave naj bi bilo po mnenju toženca nasprotje.

Uveljavljena kršitev določb postopka pomeni poizkus izpodbijanja dejanske podlage odločitve, kar pa ni dovoljeni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Med dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, da so se sporna kovinska polnila v času sodne poravnave nahajala v garaži tožnice in citirano vsebino sodne poravnave, ni nikakršnega nasprotja.

Glede na navedeno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka ni podana, prav tako pa tudi ne bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. S sporno pregraditvijo je toženec posegel (revizijska navedba) v nadstropje, ki je po poravnavi pripadlo tožnici, zato ji je v skladu s 154. členom ZOR dolžan povrniti škodo na poškodovani stopniščni ograji in podbojih vrat. Ista pravna podlaga velja tudi glede njegove dolžnosti plačila odškodnine v znesku 47.250,00 Sit, ki predstavlja polovico vrednosti kovinskih polnil, ki so pripadala obema strankama. Enako velja tudi glede stroškov šestih cilindričnih ključavnic, s katerimi je tožnica zavarovala svoje prostore, iz katerih ji je toženec odnašal stvari. Revizijska navedba, da mu to ravnanje ni dokazano, predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja. To pa, kot je bilo že zgoraj navedeno, ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Toženčeva revizijska trditev, da bi moralo sodišče upoštevati ceno ključavnic, ki je veljala v času njihove zamenjave, ne pa tiste, ki je veljala v letu 1985 (v času vložitve tožničinega tožbenega zahtevka), predstavljala revizijsko novoto, ki ne more biti upoštevana. Toženec nikoli ni zatrjeval in dokazoval, da bi bilo to zanj ugodneje.

Uveljavljeni revizijski razlogi tako niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve (kar navaja v odgovoru na revizijo, je navajala že v predhodnem postopku), je revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. in 155. člena ZPP).