Jedro

Za razliko od zmote po 46. členu OZ gre pri prevari za naklepno ravnanje. Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev pogodbe, mora torej dokazati, da je nasprotna stranka ravnala z naklepom napeljati jo k sklenitvi pogodbe.

Pravilno je stališče drugostopenjskega sodišča, da je prevaro mogoče storiti tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih ima stranka dolžnost razkriti. Zgolj to, da tožena stranka tožeči stranki ni izrecno predstavila vseh podatkov (ki so se kasneje izkazali za relevantne), še ne pomeni, da je ravnala z naklepom, da bi tožečo stranko napeljala k sklenitvi pogodbe. Tožeči stranki je namreč dala možnost, da dokumentacijo pregleda, kar kaže na to, da ji podatkov, ki so iz nje izhajali, ni imela namena prikriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.540,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerima je tožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi S. d. o. o. in plačilo 7.289.074,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma vrnitev lastniških certifikatov. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrejenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje pred spremenjeni senat. 3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožena stranka kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec sta 11. 2. 2002 sklenili pogodbo o prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi S. d. o. o. za lastniške certifikate (v nadaljevanju Pogodba). Pogodba je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa za zbiranje ponudb za nakup delnic, poslovnih deležev in drugega premoženja.

- Družba S. d. o. o. in družba E., d. o. o. sta 31. 3. 2000 sklenili Pogodbo o poslovodenju E. (za leto 2000). Obe družbi sta nato 28. 6. 2000 sklenili Sporazum o ureditvi razmerij v zvezi s poslovodenjem E., ki se nanaša na delitev stroškov plačila managerja po Pogodbi o poslovodenju E. Dogovorili sta se, da vsa plačila izvrši družba S. d. o. o., družba E., d. o. o. pa ji plačila povrne. 13. 6. 2001 sta se nato dogovorili, da družba E., d. o. o. družbi S. d. o. o. premije za uspeh ne bo nadomestila.

- Za leto 2001 sta družbi S. d. o. o. in E., d. o. o. sklenili novo pogodbo (Sporazum o ureditvi razmerij v zvezi s poslovodenjem ...). Z njo sta se dogovorili enako kot za leto 2000. Konec leta 2001 sta nato obe družbi sklenili aneks k sporazumu za leto 2001 s ponovnim dogovorom, da tudi v letu 2001 družba E., d. o. o. družbi S. d. o. o. ne bo nadomestila premije za uspeh.

- Tožena stranka je tožečo stranko seznanila z obstojem pogodb o poslovodenju, ne pa tudi z višino stroškov za poslovodenje. Dokumentacija, iz katere so bili ti stroški razvidni, je bila na razpolago na sedežu družbe S. d. o. o., o čemer je bila tožeča stranka obveščena. Te dokumentacije tožeča stranka ni pregledala, niti ni zahtevala natančnejših podatkov v zvezi s stroški za poslovodenje družbe E., d. o. o. 6. Tožeča stranka je Pogodbo izpodbijala, ker naj bi jo tožena stranka pri njeni sklenitvi prevarala, ker je bila ob sklenitvi v bistveni zmoti, ter zaradi čezmernega prikrajšanja. Za presojo revizije, ki je vložena zoper sodbo, izdano v ponovljenem sojenju, ostaja sporna odločitev v zvezi s prevaro. V zvezi s to je tožeča stranka zatrjevala, da ji je tožena stranka zamolčala, da je družba S. d. o. o. zavezana kot plačnik po pogodbi o poslovodenju družbe E., d. o. o. Ker je morala družba S. d. o. o. trpeti stroške poslovodenja, je bil njen dobiček bistveno manjši. Če bi tožeča stranka to vedela, po njenih navedbah poslovnega deleža v družbi S. d. o. o. ne bi kupila.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da družba S. d. o. o. v času sklenitve Pogodbe ni bila obremenjena s stroški iz pogodb o poslovodenju družbe E., d. o. o., saj takrat aneksa iz leta 2001, ki sta to določala, še nista bila sklenjena. Ni štelo za izkazano, da je bila tožena stranka s prvim aneksom iz leta 2001 sploh seznanjena, saj sta ga sklenila direktorja družb S. d. o. o. in E., d. o. o., ter pojasnilo, da tožena stranka ne odgovarja za pravilnost sestave bilance družbe S. d. o. o. Pritožbeno sodišče se je postavilo na drugačno stališče in zapisalo, da bi tožeča stranka morala biti seznanjena s solidarno obveznostjo družbe S. d. o. o., ki izvira že iz Pogodbe o poslovodenju E. in ne šele iz aneksa. Notranja delitev stroškov za tožečo stranko po mnenju sodišča druge stopnje niti ni bila pomembna, odločilno je bilo le, da družba S. d. o. o. odgovarja solidarno z družbo E., d. o. o. Kljub temu pa je drugostopenjsko sodišče prvostopenjsko sodbo potrdilo na podlagi zaključka, da tožeča stranka pri nakupu poslovnega deleža ni ravnala dovolj skrbno pri pridobivanju podatkov o družbi S. d. o. o. Sodišče druge stopnje je k temu dodalo še, da tožena stranka tožeče stranke v zmoto ni zapeljala namenoma in da tudi zato njeno dejanje nima znakov prevare iz 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8. Očitki v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Ne drži, da je sodba sodišča druge stopnje protislovna. Sodba je jasna, razumljiva in se jo da preizkusiti. Očitana bistvena kršitev je podana le v redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti sodba pritožbenega sodišča nima. Drugostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je bila družba S. d. o. o. solidarno zavezana k plačilu stroškov poslovodenja ter da drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za materialnopravni zaključek. Revidentka sodišču druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker naj bi bili njegovi zaključki v nasprotju z listinami v spisu, pri tem pa ne pojasni, iz katerih listin naj bi izhajalo drugače. Tak očitek je pavšalen in zato revizijsko sodišče nanj ni odgovarjalo.

9. OZ v prvem odstavku 49. člena določa, da lahko prevarana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če ji nasprotna pogodbena stranka povzroči zmoto ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe, tudi takrat, kadar njena zmota ni bistvena. Tako teorija kot sodna praksa zastopata stališče, da je prevara kvalificirana oblika zmote.(1) Za razliko od zmote po 46. členu OZ pa gre pri prevari za naklepno ravnanje. Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev pogodbe, mora torej dokazati, da je nasprotna stranka ravnala z naklepom napeljati jo k sklenitvi pogodbe.

10. Pravilno je stališče drugostopenjskega sodišča, da je prevaro mogoče storiti tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih ima stranka dolžnost razkriti.(2) V obravnavanem primeru je tožena stranka tožeči stranki pred nakupom poslovnega deleža predstavila informacije v zvezi z družbo S. d. o. o. Seznanila jo je tudi z obstojem pogodb o poslovodenju, iz katerih izvirajo stroški, zaradi katerih naj bi bila vrednost kupljenega poslovnega deleža nižja. Dokumentacija, iz katere so bili ti stroški razvidni, je bila tožeči stranki dana na razpolago na sedežu družbe S. d. o. o., s čimer jo je tožena stranka tudi seznanila. Tožena stranka je svojo dolžnost razkritja informacij s tem izpolnila. Tožeči stranki tudi ni odrekla vpogleda v dokumentacijo oziroma ji na drugačen način preprečila, da se ta ne bi mogla seznaniti z relevantnimi podatki, na podlagi katerih bi lahko sprejela drugačno poslovno odločitev. V času, ko sta pravdni stranki sklepali pogodbo o nakupu poslovnega deleža, tudi še ni bilo znano, kolikšni točno bodo stroški, ki izvirajo iz pogodbe o poslovodenju, saj so bili ti dogovorjeni v deležu od celotnega dobička skupine E. Tožena stranka ji tako ni predstavila napačnih oziroma lažnih podatkov. Zgolj to, da tožena stranka tožeči stranki ni izrecno predstavila vseh podatkov (ki so se kasneje izkazali za relevantne), še ne pomeni, da je ravnala z naklepom, da bi tožečo stranko napeljala k sklenitvi pogodbe. Tožeči stranki je namreč dala možnost, da dokumentacijo pregleda, kar kaže na to, da ji podatkov, ki so iz nje izhajali, ni imela namena prikriti.

11. Odločitev sodišča druge stopnje je po povedanem pravilna. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 2.065,60 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 454,43 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj torej 2.540,03 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Odvetniški tarifi, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 117/20907 z dne 18. 6. 2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 868/2009 z dne 9. 3. 2010 in dr. Mile Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 49. členu, str. 356 – 360. Op. št. (2): Glej dr. Mile Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 49. členu, str. 357.