Jedro

Tožba je bil vložena pred uveljavitvijo SPZ, priposestvovalna doba pa se je tudi že iztekla pred uveljavitvijo SPZ, zato materialnopravno podlago za odločitev o lastninskem zahtevku tožnice predstavljajo pravila ZTLR, v skladu s katerimi je tožnica izkazala tako priposestvovalno dobo kot tudi dobro vero.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku zoper toženca po ugotovitvi lastninske pravice na parc. št. ... – gozd, v izmeri 2630 m2, v vl. št. ... k.o. Č., označeni v skici elaborata G. z. C. dne 28.10.2008 in po katerem poteka meja od točke 725 do 763, dalje do točke 762, dalje do tč. 732, dalje do točke 731, dalje do tč. 730, dalje do točke 727 in dalje do točke 728 ter še po izstavitvi temu ustrezne zemljiškoknjižne listine. Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi odmerjene potrebne pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje in uvodoma navaja vse tri pritožbene razloge po čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Bistveno kršitev postopka pritožnik očita s trditvijo, da sodba temelji na izročilni pogodbi z dne 19.6.1972, ki je sodišče v dokazne namene ni vpogledalo.

Nadalje trdi, da je v tem postopku sodišče dejansko odločalo o delni meji med parc. št. ... in ..., kar izhaja tudi iz izreka sodbe, ki določa mejo od tč. 725 do 728. V konkretnem primeru meje niso bile niti dokončno določene niti določene v predhodnem postopku niti v naravi niso postavljeni mejniki, zato je kot predhodno vprašanje bistveno, kje sploh poteka meja in katero zemljišče se šteje za last toženca, saj se lahko priposestvuje le tuje zemljišče. Sodišče bi moralo tožbo zavreči, tožnica pa bi morala predhodno sprožiti nepravdni postopek za določitev meje. Zato so bila kršena pravila ZPP, ZNP in tudi materialno pravo.

Zmotno je uporabljen tudi desetletni priposestvovalni rok, ker naj bi tožnica zemljišče pridobila z izročilno pogodbo. Za zakonito posest je treba dokazati pravni naslov, česar pa tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala, ampak je zgolj trdila, da vse svoje življenje njena družina uporablja predmetno nepremičnino. V izročilni pogodbi z dne 19.6.1972 se sporna nepremičnina ne navaja, zato ta ni pravni naslov. Če bi ta pogodba vsebovala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, bi tožnica pridobila lastninsko pravico že leta 1972, ko je vpisovala izročilno pogodbo v zemljiško knjigo. Tožnica torej ni dokazala, da je zakonita posestnica, zato tudi desetletne priposestvovalne dobe ni mogoče uporabiti. Sicer pa tudi, če bi ugotovitve sodišča glede dejanskega hasnovanja kamnoloma bile pravilne, je tožnica dokazala zgolj priposestvovanje kamnoloma v površini 600 m2 in ni dokazala priposestvovanja celotnega prisojenega zemljišča v površini 2630 m2, ker nobena od prič ni izpovedala dejanske posesti tožnice glede ostalega zemljišča razen uporabe kamnoloma, zato je v tem delu sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče pa je pri tem spregledalo tudi umestitev predmetnega zemljišča v prostor, pri čemer navedeno zemljišče predstavlja strm hrib ob makadamski gozdi poti in ne gre za tako površino, kjer bi bila na zunaj vidna uporaba oz. posest. Tožnica ni dokazala, da je izvajala posest tudi nad gozdom. Sodišče prve stopnje je nadalje neutemeljeno verjelo pričam P. P. in J. ter A. P., saj so vsi v sporu s tožencem že od leta 1999, njihovi interes nad konkretnim postopkom pa je, da bi na ta način škodovali tožencu. Priči V. in J. pa sta izpovedala tisto, kar jima je leta 1999 povedal P. Zapisnik K. s. N. C. z dne 5.2.1999 dokazuje, da je že v tistem času obstajal spor glede lastništva kamnoloma. Sodišče je tudi zmotno razlogovalo, da gre za dva kamnoloma, spor od leta 1972 pa je potrdila tudi priča Š. J. Tožnica ni dokazala dobroverne posesti, zato je materialno pravo sodišče prve stopnje zmotno uporabilo.

Sodišče prve stopnje pa je napačno odmerilo tudi pravdne stroške, saj je zmotna ugotovitev sodišča, da je v pravdi tožeča stranka v celoti uspela. Tožnica je zahtevek 600 m2 večkrat razširila, z vlogo dne 4.10.2006 na 7070 m2 (202 m x 35 m), zato je glede na izpodbijano sodbo uspela le s 37 %, naknadne spremembe pa so bile skrčitve zahtevkov. Ne gre prezreti, da je tožnica spremenila tožbeni zahtevek ob menjavi pooblaščenca in ne šele po prejemu pisnega poročila izvedenca geodetske stroke. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi ZPP tožencu priznati vsaj 63 % odmerjenih pravdnih stroškov.

Pritožba pritožbenemu sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke z zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam, pritrjuje zaključkom in stališčem sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v predmetni pravdi zatrjevala in v dokaznem postopku tudi dokazala pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki je izviren, originaren način pridobitve lastninske pravice, ki jo priposestvovalec pridobi ob zakonsko določenih pogojih, za razliko od derivatnega načina pridobitve lastninske pravice, kamor sodi pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – pogodbe. Zato pridobitnega načina lastninske pravice v tej pravdi ne predstavlja izročilna pogodba z dne 19.6.1972, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je to pogodbo zgolj navedlo, ko je opredeljevalo začetek koriščenja tudi spornega zemljišča, skupaj z nadaljnjimi zaključki o tem (str. ... obrazložitve sodbe). Da je tožnica z.k. lastnica parc. št. ..., vl. št. ... k.o. ... na podlagi te izročilne pogodbe in v zemljiški knjigi vpisana šele od 1990, lastnik sosednje nepremičnine ..., vpisane v vl. št. ... k.o. ... pa je toženec, je sodišče prve stopnje opredelilo kot med strankami nesporno (drugi odstavek na 4. strani). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče kršilo postopkovna določila (smiselno določilo čl. 213 ZPP), ko naj bi sodbo oprlo na dokaz, ki ga ni izvedlo.

Pravilna je tudi navedena materialnopravna podlaga sodbe. Tožba je bila vložena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki je začel veljati s 1.1.2003 in tudi zakonsko predpisana priposestvovalna doba po čl. 28 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), se je iztekla pred uveljavitvijo SPZ. Pravilna so tudi nadaljnja materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje in sicer, da je za redno priposestvovanje po ZTLR potrebna desetletna priposestvovalna doba, tekom katere pa mora biti pridobitelj ves čas v zakoniti in dobroverni posesti, pri čemer je zakonita posest po čl. 72/I ZTLR tista, če se opira na veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Pri tem je glede na pritožbene navedbe potrebno pojasniti, da veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice ni le pogodba, ampak je veljavni pravni naslov tudi zakon, pri čemer priposestvovanje sodi med zakonite načine pridobitve lastninske pravice (čl. 21 in 28 ZTLR). Pritožba zato zmotno meni, da je za desetletno redno priposestvovanje kot pravni naslov potrebna pogodba. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno navedlo, da je za pridobitev lastninske pravice na podlagi izrednega priposestvovanja po čl. 28/IV ZTLR potrebna dvajsetletna priposestvovalna doba in dobra vera pridobitelja. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve in ne more vedeti, da stvar v njegovi posesti ni njegova (čl. 72/II ZTLR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo ugotovilo in zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da tožnica v zatrjevani priposestvovalni dobi ni bila v dobri veri, priposestvovalna doba pa je po ugotovitvi sodišča tekla najkasneje od leta 1977, dobra vera tožnice pa se je iztekla 1999, ko se je prvič seznanila tudi s potekom prave meje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, da sporno zemljišče tudi ni bilo pridobljeno s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. V času priposestvovanja pa tudi ni prišlo do prekinitve posesti tožnice. Toženec pa po ravno tako prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje, v desetletni priposestvovalni dobi, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, tožnici ni ugovarjal ali kakorkoli drugače nasprotoval. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, dajejo podlago za zaključek o pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakonite in dobroverne posesti v desetletni priposestvovalni dobi, ki se je izteka že 1987 (čl. 28/II ZTLR). Ob navedenih pravnih podlagah in prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba začela teči najkasneje od leta 1977, tožnica pa je bila v dobri veri vse do leta 1999, pa je podana celo podlaga za zaključek, da se je tudi dvajsetletna priposestvovalna doba iztekla že pred letom 1999, leta 1997, kar pa omogoča materialnopravni zaključek, da je ob izkazani dobri veri in v dvajsetletni priposestvovalni dobi tožnica pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču na podlagi priposestvovanja tudi po dol. čl. 28/IV ZTLR.

Pritožba tudi nima prav, da je šlo v danem primeru za mejni spor, kot tudi nima prav, da bi tožnica pred lastninsko pravdo morala sprožiti mejni postopek. Tožničin tožbeni zahtevek in trditvena podlaga povsem ustrezata lastninskopravnemu zahtevku, ker pa gre za priposestvovanje le dela zemljišča, katerega zemljiškoknjižni lastnik je toženec, pa je bil utemeljeno pred postavitvijo končnega zahtevka izdelan tudi elaborat po G. z. C., ki predstavlja tudi podlago za opredelitev meja parcele, ki je predmet priposestvovanja, saj le te drugače ne bi bilo mogoče jasneje in določneje opredeliti, kot je to storjeno z elaboratom. Zato v tem primeru ne gre za mejni spor, saj sodišče v tem postopku, kot je tudi samo navedlo, ni urejalo sporne meje med strankama, ampak je odločalo o tožbenem zahtevku tožnice proti tožencu iz naslova pridobitve lastninske pravice na delu toženčeve parcele s priposestvovanjem.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem tudi ugotovljenega dejanskega stanja. Za dejanski zaključek, da je sporno območje, torej ne le kamnolom, ampak tudi gozdno področje, koristila v spornem obdobju tožnica, je sodišče imelo oporo tudi v izpovedbah na strani 4 v obrazložitvi sodbe naštetih prič, zlasti pa še v izpovedbi prič P. in J. P. in tudi A. ter S. K. Prepričljiva je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, ko je pojasnilo, čemu je verjelo oz. ni verjelo posameznim zaslišanim pričam, pri čemer je izpostaviti zlasti skladnost izpovedb glede odločilnih dejstev. Pritožba z navedbami, ki temeljijo na tem, da imajo zaslišane priče interes za izid konkretnega postopka zato, da bi škodovale tožencu, ne morejo omajati dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje dejanskih zaključkov namreč ni oprlo le na izpovedbe prič, ampak tudi na listine in sicer zapisnike K. s. N. C., ki jih je temeljito in tudi prepričljivo dokazno ocenilo. Za zaključek, da gre za dva kamnoloma, pa ni imelo opore le v izpovedbi tožnice, ampak tudi v izpovedbi prič J. P., A. P., kot tudi v izpovedbi zaslišane kot priče toženčeve žene J. Š. in priče S. K., ki sta oba izpovedala, da se pod cesto nahaja še en kamnolom. Tako pritožba ne uspe ovreči sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje tako glede trajanja priposestvovalne dobe kot tudi dobrovernosti in zakonitosti posesti spornega dela zemljišča. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. V konkretnem primeru je najprej poudariti, da gre za nedenarni zahtevek, ki ga je tekom pravde tožnica res spreminjala, vendar pa je pri tem za stroškovno odločitev bistvena vrednost spornega predmeta, ki je podlaga odmeri posameznih pravdnih stroškov, pri čemer je ugotoviti, da se je sicer tudi ta tekom pravde spremenila, vendar pa temu tožena stranka ni nasprotovala, za oceno uspeha pa je zlasti pomembno dejstvo, da je s celotnim nazadnje postavljenim zahtevkom (vloga z dne 6.2.2009), ki ga je tožnica prilagodila izdelanemu elaboratu G. z. C., tožnica v celoti uspela. Zato je sodišče prve stopnje stroškovno odločitev pravilno oprlo na določilo čl. 154/I ZPP. Drugih kršitev pa pritožba glede stroškovnega dela ne navaja, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi takšnih kršitev, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

Sodišče prve stopnje je tako na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialnopravno utemeljeno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču na podlagi priposestvovanja in zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih postopkovnih kršitev in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), je tako pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke ob obrazloženem zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral svoje pritožbene stroške nositi sam (čl. 165/I v zvezi s čl. 154/I ZPP). Odgovor na pritožbo tožnice pa tudi ni v ničemer doprinesel k vsebinski rešitvi pritožbe tožene stranke na pritožbeni stopnji, zato tudi stroškov odgovora na pritožbo ni naložiti v plačilo toženi stranki kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka, zato jih bo tožnica morala nositi sama.