Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v ZDR-1 ni podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj ZDR-1 izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (24. člen ZDR-1), ne glede na to, ali je bil postopek izbire kandidata končan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi z vsebino, razvidno iz te točke izreka, sicer jo nadomesti sodba, in v točki II izreka odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ter povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v odločanje drugemu senatu. V pritožbi navaja, da je tožena stranka zaključila postopek izbire kandidata za zasedbo delovnega mesta pomočnika generalnega direktorja za nabavno dejavnost. Po stališču tožnika bi tožena stranka lahko ustavila postopek izbire kandidata, toda le, če ga ne bi predhodno končala in tožnika izbrala za zasedbo delovnega mesta. Zmotna je po stališču tožnika ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni bil poslan popoln predlog pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku posredovala v podpis zavezujoč predlog pogodbe o zaposlitvi skladno z drugim odstavkom 17. člena ZDR-1 ter ga napotila na predhodni zdravstveni pregled in uvajalni seminar. Glede na to, da je bil tožnik imenovan za pomočnika generalnega direktorja za nabavno dejavnost, je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. V tožbenem zahtevku tožnik opredeli svojo pravico oziroma upravičenje, ki mu po njegovem prepričanju gre po materialnem pravu in z vložitvijo tožbe zahteva, da o njem presodi sodišče. Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi s točno določeno vsebino. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče skladno z napotilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu Pdp 962/2016 z dne 12. 1. 2017 meritorno odločalo in takšen tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) ni podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj ZDR-1 izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (24. člen ZDR-1), ne glede na to, ali je bil postopek izbire kandidata končan (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 348/2006 z dne 27. 2. 2007 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 356/2015 z dne 11. 6. 2015). Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi.

7. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR-1 se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. Enako določa drugi odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU). To pomeni, da je obstoj delovnega razmerja vezan na sklenitev pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. ZDR-1 v prvem odstavku 13. členu določa, da se glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, kolikor ni z ZDR-1 ali drugim zakonom drugače določeno. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Bistveno je soglasje volj strank, pri čemer iz izpovedi tožnika jasno izhaja, da pogodba o zaposlitvi s toženo stranko ni bila sklenjena. Glede na takšno ugotovitev in vsebino tožbenega zahtevka so brezpredmetne pritožbene trditve, da je bil tožniku poslan popoln predlog pogodbe o zaposlitvi. Nepodpisan osnutek pogodbe o zaposlitvi ne daje podlage za zahtevek na sklenitev pogodbe in nima drugih posledic kot tistih, ki jih določa 20. člen OZ, ki uzakonja predpogodbeno odškodninsko odgovornost udeležencev pogajanj.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi z določbo 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.