Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba in sklep I Cp 2784/2013

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.2784.2013 Civilni oddelek

razlaga pogodbe skupni namen pogodbenikov prodaja z lastninskim pridržkom
Višje sodišče v Ljubljani
2. april 2014

Povzetek

Sodišče druge stopnje je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke, in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožba se je osredotočila na vprašanje veljavnosti dogovora o pridržku lastninske pravice in na to, ali je bila pogodba sklenjena v ustrezni obliki. Sodišče je ugotovilo, da se za dogovor o pridržku ne zahteva posebna oblika, ter da je potrebno upoštevati skupen namen pogodbenikov. Sodišče prve stopnje ni ustrezno presodilo vseh relevantnih dejstev in dokazov, kar je privedlo do napačne odločitve.
  • Pridržek lastninske praviceAli je bil dogovor o pridržku lastninske pravice veljaven in ali je lastninska pravica prešla na kupca ob plačilu zadnjega obroka kupnine?
  • Oblikovanje pogodbeAli je bila pogodba sklenjena v ustrezni obliki in ali vsebuje vse potrebne elemente za prenos lastninske pravice?
  • Utemeljenost pritožbeAli je pritožba tožeče stranke utemeljena in ali so bili izpolnjeni pogoji za prenos lastninske pravice?
  • Zastavna pravicaAli je bila zastavna pravica veljavno pridobljena in kakšne so posledice za izvršbo?
  • Odpoved sodnih taksAli je sodišče pravilno odločilo o oprostitvi plačila sodnih taks?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Prodajalec in kupec se morata o pridržku lastninske pravice dogovoriti, vendar pa se za dogovor o pridržku ne zahteva posebna oblika, pridržek je lahko dogovorjen ustno, pisno ali pa je vsebovan v splošnih pogodbenih pogojih prodajalca.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. in III. izreka odločbe sodišča prve stopnje) razveljavi in v temu obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišča prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 8.4.2013: tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrglo (I. točka izreka); tožbeni zahtevek zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko na ugotovitev, da je tožeča stranka B. K. lastnik osebnega vozila Volkswagen Tiguan, številka šasije 000, registracija 001, na ugotovitev, da je izvršba po sklepu o davčni izvršbi na premičnine št. DT 42912/2009-1 (080216) z dne 2.6.2009, nedopustna in na izbris zastavne pravice iz registra zastavnih pravic, ki ga vodi Agencija za javnopravne evidence in storitve v Ljubljani, ki je vpisana v korist upnika Davčna uprava RS, Dunajska cesta 22, Ljubljana, na podlagi dokumenta z dne 18.9.2008 ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.252,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 12.9.2013 je sodišče predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna sodno takso za postopek o pritožbi zoper sodbo v znesku 675,00 EUR plačati v petih mesečnih obrokih po 135,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade 15. dne v mesecu po pravnomočnosti sklepa, naslednji štirje obroki pa 15. dne v naslednjih štirih mesecih. Neplačane obroke bo sodišče prisilno izterjalo.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka.

3. V pritožbi zoper sodbo (tako izrecno navaja in ne navaja, da bi se pritoževala tudi zoper sklep o zavrženju, o zavrženju pa tudi ni razlogov v obrazložitvi pritožbe), ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje. Vztraja pri navedbah, da je bila 20.6.2008 sklenjena mešana oblika pisane prodajne pogodbe, ki je določala število in višino teh obrokov in določala prenos lastninske pravice na tožnika, kot na fizično osebo. Del kupnine je bil plačan ob sklenitvi pogodbe, preostali del v višini 10.800,00 EUR pa po dogovoru ob prevzemu vozila, v trenutku ko preide lastninska pravica na kupca. Pogodba je bila v celoti realizirana in lastninska pravica na spornem vozilu je prešla na tožnika po sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Stranki sta se dogovorili, da se zadnji obrok kupnine poplača v nižjem znesku od dogovorjenega, za razliko 340,00 EUR, ki jo je moral tožnik plačati za ponovno zavarovanje vozila. S plačilom zadnjega obroka kupnine dne 21.10.2008 je lastninska pravica prešla na kupca. Namesto tožnika je terjatev oziroma zadnji obrok kupnine plačala družba A., d.o.o., na podlagi sklenjene asignacijske pogodbe. Tožeča stranka nasprotuje razlogovanju sodišča, da predmetna pogodba ni veljaven pravni posel, saj vsebuje vse elemente pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice in ima pravno naravo obligacijske kupoprodajne pogodbe. Iz pogodbe izhaja jasna zaveza tretjega toženca, da bo ob plačilu preostanka kupnine izročil vozilo tožniku, izraz „prodal“ je zgolj žargonsko uporabljen izraz za izročitev vozila. Razpolagalni pravni posel je torej nedvomno izročitev vozila, ki je bilo tožniku izročeno najkasneje s plačilom zadnjega obroka kupnine. Pogodba je bila sklenjena v obliki poslovnega dogovora s tem namenom, da tožnik ne bi pridobil razpolagalne pravice pred poplačilom celotne kupnine. Pogodba je bila veljavno sklenjena in realizirana. Sodišče napačno tolmači sporno obliko sklenjene prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice. Za konkretno pogodbo je bistvena okoliščina, da se lastninska pravica pridrži do popolnega plačila kupnine, nove pogodbe pa ni potrebno sklepati. Ob razumevanju pravne narave predmetne pogodbe je tako popolnoma jasna tudi izpovedba priče B. Č., da je sporno vozilo do poplačila kupnine ostalo v lasti družbe. V vmesnem času lastninska pravica na kupca namreč ni bila prenesena. Najemna pogodba št. 8/142 in plačilo obrokov najemnine za predmetni postopek ni relevantna, sklenjena je bila zgolj kot oblika zavarovanja, do poplačila vseh obrokov kupnine, kar izkazuje tudi pooblastilo za uporabo vozila z dne 20.6.2008, ki ga je tretjetožena stranka izdala tožniku. Zakaj je prodajalec zapisal, da je tretji obrok kupnine kupec plačal kot varščino, tožnik ne ve, dejstvo je, da je bil denar prodajalcu izročen, kar je potrdila zaslišana priča B. Č. Tožeča stranka opozarja na določilo 82. člena Obligacijskega zakonika, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenim v tem zakoniku. Stranki sta izpovedali, da sta smatrali, da je s podpisom sporne pogodbe kupoprodajna pogodba sklenjena, sodišče bi moralo upoštevati nejasno določilo na način, da se upošteva skupni pogodbeni namen strank, česar pa ni storilo. Stranki pogodbe nista imeli nikakršnega namena ponovno prodajati spornega vozila, temveč zgolj začasno kreditirati tožnika. Posebnega izrecnega določila o pridržku lastninske pravice pogodba sicer ne vsebuje, jasno pa izhaja to določilo iz same vsebine pogodbe in namena pogodbenih strank, da se začasno financira tožnika. Za sklenitev predmetnih pogodb se ne zahteva niti posebna obličnost. Tožeča stranka nasprotuje tolmačenju sodišča, da je šlo za predpogodbo, saj za kaj takega očitno ni bilo nikakršne volje poslovnih strank. Konsenz volj je namreč bistven element vseh obligacijskopravnih razmerij, soglasja za sklenitev predpogodbe ni bilo. Tožnik je pojasnil, da je bil primoran vložiti tožbo, ki se je vodila v postopku pod št. P 1129/2009 zgolj iz razloga, da je v davčnem postopku sploh pridobil status tretje osebe in s soglasjem DURS registriral vozilo. Tožeča stranka ni mogla vplivati na datum pravnomočnosti sodbe P 1129/2009, ki je bila pričeta pred rubežem. Tožeča stranka nasprotuje tudi navedbam sodišča v 13. točki, saj 9.7.2008 ni bil sklenjen nikakršen dogovor med pravdnimi strankami. Pogodba je bila torej veljavno sklenjena 20.6.2008, zato so bili izpolnjeni vsi pogoji za izročitev na kratko roko. Lastninska pravica je na tožnika prešla že pred sklepom o davčni izvršbi, z dne 2.6.2008, zato je izpodbijani vpis nezakonit, zahtevku je potrebno v celoti ugoditi. Tožeča stranka graja tudi odločitev sodišča glede nezaslišanja priče M. P. ter oprave poizvedb na ZM glede plačila premije, kot zadnjega obroka kupnine. Dokaza bi potrdila njene navedbe, da je bil zadnji obrok kupnine tretjetoženi stranki v celoti poravnan. Ker sodišče priče ni zaslišalo, je jasno, da gre za procesno kršitev, saj sodišče ni izvedlo vseh materialnopravno relevantnih dokazov, ki bi bili za predmetno zadevo bistvenega pomena. Sodišče se tudi ni opredelilo do bistvenega vprašanja, ali je zastavna pravica drugotožene stranke sploh veljavno pridobljena, glede na dejstvo, da je z vpogledom v spis DURS ugotovilo, da odločba ni pravnomočna. Vpisana zastavna pravica je namreč bistvenega pomena, da se prizna ločitvena pravica drugotožene stranke na spornem vozilu, posledično je predmetno vprašanje materialnopravno relevantno glede odločitve v tretjem odstavku tožbenega zahtevka.

4. V pritožbi zoper sklep tožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je prejel zadnji izplačani plači kot edini v obdobju zadnjih 18 mesecev, zaposlitev je v prihodnosti zelo vprašljiva, zaradi nelikvidnosti podjetja je izplačilo plač neredno. Lastništvo na nepremičnini, v kateri tožnik ne živi, je praktično brez vrednosti, čeprav je celotna nepremičnina ocenjena na cca. 18.000,00 EUR in njegov delež 1/6. Ženin solastniški delež na stanovanju, v katerem ne živi, tudi še ni točno določen, ker z bivšim možem ob ločitvi nista sklenila dogovora, s stanovanjem ne razpolaga samostojno in ji je kvečjemu strošek. Nesmiselna je tudi višina takse, glede na to, da vrednost predmeta postopka s časom pada, danes je kvečjemu 10.000,00 EUR, tožnik se zato sklicuje na četrti odstavek 11. člena ZST-1. 5. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

6. Glede pritožbe zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je pri presoji spornega poslovnega dogovora z dne 20.6.2008 med razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da poslovni dogovor ne predstavlja kupoprodajne pogodbe, s katero bi na tožnika prešla lastninska pravica na spornem vozilu Volkswagen Tiguan. Pri razlagi dogovora je navedlo, da se v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, ter nadalje zaključilo, da ima navedeni poslovni dogovor vse elemente predpogodbe, skladno s 33. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ker ne vsebuje določila o pridržku lastninske pravice, po oceni sodišča tudi ne gre za sklenitev prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice po 520. členu OZ.

Po oceni sodišča druge stopnje se pritožba utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v obligacijskem zakoniku. Pritožba zato utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za predpogodbo v skladu s 33. členom OZ. Sodišče namreč volje strank za sklenitev predpogodbe ni ugotovilo, pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na svoje trditve, da je bil namen pogodbenih strank začasno kreditiranje tožnika, stranki pa nista imeli namena ponovno prodajati spornega vozila. Glede na vsebino poslovnega dogovora z dne 20.6.2008, v katerem je dogovorjeno, da se stranki dogovorita o nakupu vozila V. olkswagen Tiguan 2.0 TDI po ceni 29.000,00 EUR, vključno z 20 %-nim DDV in dejstvo, da je kupec prodajalcu v račun že dal rabljeno vozilo SEAT ALTEA v vrednosti 9.200,00 EUR, 9.000,00 EUR pa mu je izročil v gotovini ob podpisu dogovora, to ne ustreza zaključku sodišča, da naj bi šlo za predpogodbo, saj ni logično, da bi v primeru sklenitve predpogodbe kupec prodajalcu plačal že večji del kupnine.

7. Res je prodajalec Č., d.o.o., naknadno sklenil pogodbo o najemu vozila z družbo A, d.o.o. (katero zakoniti zastopnik je tožnik), vendar pa ni prezreti generalnega pooblastila, ki ga je Č., d.o.o., izdal tožniku osebno in ne kot zakonitemu zastopniku družbe A, d.o.o., in sicer za vožnjo s spornim vozilom, za izdajo pooblastila za vožnjo tretjim osebam in za urejanje upravnih postopkov v zvezi z registracijo in zavarovanjem vozila. Že ob upoštevanju navedenih dveh listin je po oceni sodišča druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje, da ne gre za pogodbo s pridržkom lastninske pravice po 520. členu OZ najmanj preuranjena. Drži sicer, da se morata prodajalec in kupec o pridržku lastninske pravice dogovoriti, vendar pa se za dogovor o pridržku ne zahteva posebna oblika, pridržek je lahko dogovorjen ustno, pisno ali pa je vsebovan v splošnih pogodbenih pogojih prodajalca. V konkretnem primeru ni dvoma, da je lastnik vozila tudi po sklenitvi poslovnega dogovora ostal Č., d.o.o., del kupnine je bil plačan ob sami sklenitvi pogodbe, za preostali del pa je bilo dogovorjeno, da se plača naknadno. Pri tem je tožnik sporno vozilo imel tudi v posesti.

Tožnik nadalje zatrjuje, da je bila pogodba v celoti realizirana in zatrjuje tudi plačilo preostanka kupnine v višini 10.800,00 EUR oziroma naj bi bil zadnji obrok kupnine poplačan v nižjem znesku za razliko 340,00 EUR(zaradi plačila ponovnega zavarovanja vozila), pri čemer zatrjuje, da je zadnji obrok kupnine plačala družba A, d.o.o. na podlagi dne 20.10.2008 sklenjene asignacijske pogodbe. Teh trditev sodišče prve stopnje, ker se je postavilo na stališče, da zavezovalni pravni posel sploh ni bil sklenjen, ni presojalo, saj ob takšni odločitvi niso bile pravno relevantne. Glede na navedeno jih bo zato moralo presoditi v nadaljevanju postopka, ko bo ponovno presojalo, upoštevaje drugi odstavek 82. člena OZ, ali je šlo med strankama vendarle za pogodbo s pridržkom lastninske pravice, na kar kažeta že prej navedena dokaza, zgolj dejstvo, da takšna klavzula v pogodbi ni bila zapisana, namreč ne more biti odločilno.

Po oceni sodišča druge stopnje je namreč tožeča stranka z razumnimi razlogi izkazala, tudi zakaj je vložila posebno tožbo na sklenitev pogodbe (P 1129/2009), in sicer iz razloga, da je tožnik v davčnem postopku pridobil status tretje osebe in s soglasjem DURS registriral vozilo, tako da tudi takšno ravnanje tožnika ne more biti avtomatično tožniku v škodo.

Glede na navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi sodišče druge stopnje sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe, glede na to, da dejstev v zvezi z izpolnitvijo pogodbe s strani tožnika sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V primeru, da bo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju delnega plačila dejstva, da je lastninsko pravico obdržal Č., d.o.o., dejstvo, da je bilo tožniku vozilo izročeno v posest, po izvedbi oziroma oceni dokazov ugotovilo, da je bila pogodba dejansko v celoti realizirana, se bo moralo, ob upoštevanju drugega odstavka 82. člena OZ, ponovno izreči o tem, ali je bila sklenjena pogodba s pridržkom lastninske pravice in ali (in kdaj) je lastninska pravica dejansko prešla na kupca. Od slednjega pa bo odvisna tudi odločitev o nadaljnjih tožbenih zahtevkih, torej odločitev o tem, ali je izvršba po sklepu o davčni izvršbi z dne 2.6.2009 nedopustna in odločitev o izbrisu zastavne pravice iz registra zastavnih pravic.

O ostalih pritožbenih navedbah se sodišče druge stopnje ne izjavlja podrobneje, saj niso odločilnega pomena. Oprava poizvedb glede plačila premije zaenkrat ni bila potrebna. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, da bi sodišče moralo tretjetoženi stranki samo od sebe naložiti, da posreduje podatke za M. P. Tudi o tem, ali je zastavna pravica veljavno pridobljena, se sodišču, glede na do sedaj zavzeta stališča, ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Glede na že obrazloženo, nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

8. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

9. Glede pritožbe zoper sklep: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o predlogu za taksno oprostitev sprejelo na podlagi podatkov, ki jih je predložil sam tožnik, med drugim tudi podatkov o višini njegove plače, o vrednosti njegove nepremičnine oziroma 1/6 nepremičnine v lasti tožnika, o vrednosti in deležih na stanovanju, v katerem je solastnica tožnikova žena in drugih, s strani tožnikov podanih podatkov. Vse njegove pritožbene navedbe pod točko I. - III. pritožbe v zvezi s temi nepremičninami in trditve, da je prejel le dve plači v obdobju zadnjih 18 mesecev, so nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, se nanje sklicuje in jih ne ponavlja, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks v celoti zavrne, sodišče pa je tožeči stranki dovolilo plačilo sodne takse v petih mesečnih obrokih.

11. Tožnik sicer utemeljeno navaja, da mora sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upoštevati tudi vrednost predmeta postopka, vendar pa je pomembna vrednost, navedena v tožbi, tako da dejstvo, da je vrednost spornega avtomobila danes nižja, kot pa je bila ob vložitvi tožbe, na odločitev ne vpliva.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia