Jedro

Glede na razloge, voljo in namen pogodbenic ter izpolnitvenem ravnanju pogodbenic (opravljanje nege in pomoči v zameno za prenos premoženja) je bilo spoštovano načelo enake vrednosti dajatev, saj sta bili obe vrednosti v času sklenitve pogodbe približno enaki - sorazmerni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge (izvedenca medicinske, gradbene in kmetijske stroke ter opravo poizvedb o dohodkih zapustnice). Ti dokazi so namreč nerelevantni, saj ne bi mogli vplivati na odločitev oziroma izpodbiti ugotovitev o razlogih, namenu in volji pogodbenic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 451,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik, zapustničin vnuk, v tej pravdi uveljavlja neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenili zapustnica, preživljanka ter toženka in zapustničina hči, preživljalka, z ugotovitvenim zahtevkom, da nepremičnine spadajo v zapuščino, in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je toženka z zapustnico sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki ni nična; da gre za odplačno in tvegano pogodbo in da ni bilo neodplačne naklonitve. Izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske oziroma gradbene stroke je zavrnilo, ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju tvegana pogodba. Izvedbo dokaza s poizvedbami pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je zavrnilo, ker je ocenilo, da dejstvo višine zapustničine pokojnine med strankama ni bilo sporno. Izvedbo ostalih dokazov pa je zavrnilo iz razloga, ker njihova izvedba za končno presojo ni bila potrebna.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Navedbe revidenta 4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo s sklicevanjem, da glede na aleatoričnost pogodbe ni utemeljena računska primerjava vrednosti izročenega premoženja z vrednostjo opravljenih dajatev in storitev. S tem je zavrnilo njegovo stališče, da je šlo pri sklenitvi pogodbe za nedopusten nagib prikrajšati ga za njegov nujni dedni delež. Tako ni saniralo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ker ni dopustilo izvedbe dokazov, ki bi doprinesli k ugotovitvi, ali gre pri predmetni pogodbi za nesorazmerje dajatev. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj odločilnih okoliščin ni razmejilo na tiste, ki se nanašajo na stipulacijsko fazo pogodbe, in na tiste, ki se nanašajo na njeno solucijsko fazo. Eventualna aleatoričnost posla oziroma razmerje med stipuliranima dajatvama sta okoliščini, ki se navezujeta izključno na stipulacijsko fazo posla, medtem ko ju je sodišče zmotno navezovalo na okoliščine, ki se nanašajo na izpolnjevanje same pogodbe. Sodišče je v celoti prezrlo pritožbene navedbe, ki se navezujejo na stipulacijsko fazo pogodbe oziroma na ničnost pogodbe, zaradi česar je bila tožniku odvzeta ustavno zajamčena pravica do izjave v postopku. Pogodbenici sta pri sklepanju pogodbe zasledovali nedopusten nagib. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je navidezna, saj prikriva darilno pogodbo. Sodišče bi moralo glede na okoliščine ob sklepanju pogodbe presoditi, ali je sploh šlo za odplačno pogodbo in ali je bil element aleatornosti le navidezen. Osnovno izhodišče za presojo navedenega je zapis pogodbene obveznosti, ne pa njeno izpolnjevanje, kot je zmotno opredelilo višje sodišče. Solucijska faza je pomembna šele v naslednjem koraku, pri ugotavljanju višine darila. Že ob sklepanju pogodbe je bilo pričakovano veliko nesorazmerje med dajatvama strank. Zapustnica je imela pred seboj največ pet let življenjske dobe. Toženki je poleg kmetije prepuščala še brezplačno stanovanje. Toženka ni prevzela finančnega bremena preživljanja zapustnice, temveč le fizično, saj je zapustnica prejemala pokojnino. Zaradi navedenega nižji sodišči nista imeli podlage za zavrnitev dokaznih predlogov tožnika, ki so bistvenega pomena za razsojo v konkretni zadevi. S tem sta tožniku onemogočili dokazovanje, da gre za darilo, kar sta zlasti utemeljevala starost in zdravstveno stanje zapustnice. Sodišči sta tudi spregledali, da so pogodbene obveznosti le tiste, ki sta jih stranki s pogodbo prevzeli za vnaprej. Pogodbenici pa sta zatrjevali pretežno skrb za zapustnico v preteklem obdobju, ki se nanaša še na obdobje, ko zapustnica še ni bila lastnica premoženja, s katerim je s pogodbo razpolagala. Tudi tedaj pa je toženka brez odmene bivala v skupnem gospodinjstvu s starši. 5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila.

Odgovor nasprotne stranke 6. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da pritožbeno sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka. Soglaša z razlogi pritožbenega sodišča, opozarja na ugotovljeno dejansko stanje in meni, da revizija ni utemeljena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (gre predvsem za navedbe o drugačnih razlogih, volji in motivih pogodbenic pri sklepanju pogodbe).

9. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - edini razlog za sklenitev pogodbe z dne 15.5.1996 je bil v zagotovitvi dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje; - pogodbenici nista imeli namena obiti določil o dedovanju zakonitih dedičev, izigrati tožnika ali zagotoviti preživljanja, ki ga zapustnica ne bi potrebovala; - toženka je pri zapustnici živela že vse svoje življenje;- zapustnica je bila ob sklepanju pogodbe stara 81 let, njeno zdravstveno stanje je bilo težko, zaradi česar je od leta 1999 potrebovala 24-urno nego in pomoč pri vseh življenjskih opravilih; zdravstvene težave je imela že od leta 1987 zaradi težav s kolki; leta 1996 je bila hospitalizirana zaradi več degenerativnih bolezni; bila je težje pokretna, imela je bronhitis in visok krvni pritisk; popolnoma je obnemogla leto ali dve pred smrtjo; umrla je 16.3.2004; toženkina skrbna pomoč in nega pa sta njeno življenjsko dobo podaljšali; - toženka je za zapustnico, najprej res v omejenem obsegu, skrbela in ji nudila pomoč že v času pred sklenitvijo pogodbe, kar sta pogodbenici upoštevali v pogodbi, obveznosti iz same pogodbe pa je izpolnjevala 8 let tako, da je zapustnici pomagala in skrbela za njeno nego, prevzela skrb za gospodinjstvo in vzdrževanje hiše; - pravice in obveznosti strank v pogodbi niso bile natančno opredeljene, vendar se je pogodba dejansko izpolnjevala, in to v večjem obsegu, kot je bilo dogovorjeno; - pogodba je določala skupnost življenja in skupno gospodinjstvo, s svojim premoženjem pa sta še naprej upravljali vsaka posebej; - s prihodki zapustnice se niso poravnavale obveznosti pomoči in nege; toženka se ni namerno okoriščala z njenimi prihodki; zapustnica ni imela možnosti dodatnega varčevanja.

10. Sodišče je pogodbo glede na njene subjekte, izpolnitveno ravnanje, obličnost in poslovno voljo pogodbenic pravilno kvalificiralo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Gre za pravni posel, ki ga je treba uvrstiti med odplačne pogodbe z močnim elementom tveganja. Ob njenem sklepanju namreč ni gotovo, koliko časa bo trajala, zato gre za pogodbo tvegane narave. Takšna narava pogodbe izključuje uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev. Velja tudi, da je subjektivna vrednost storitev preživljalca za preživljanca lahko večja kot vrednost premoženja, ki ga bo ob smrti preživljanca pridobil preživljalec. Odplačnosti pogodbe zato ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti storitev, temveč z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank.

11. Po ustaljeni sodni praksi(1) lahko pogodbenici (med drugim) s pogodbo poračunata že opravljene medsebojne dajatve in storitve iz preteklosti, zato tožnikovo zavzemanje za drugačno stališče ni utemeljeno. Njegova dodatna navedba, da se to nanaša na obdobje, ko zapustnica še ni bila lastnica premoženja, s katerim je s pogodbo razpolagala, pa v tej zadevi ni pravno relevantna oziroma ni v nasprotju z zgornjim stališčem sodne prakse in zakonskimi določbami o predmetu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sicer velja, da so pogodbene obveznosti tiste, ki sta jih stranki prevzeli s pogodbo, vendar je tožniku že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je toženka izpolnjevala te obveznosti v večjem obsegu od dogovorjenega, tožniku ne more biti v korist. 12. Prvostopenjsko sodišče je izpeljalo obširen dokazni postopek, v katerem je ugotovilo razloge, voljo in namen pogodbenic pri sklepanju pogodbe. Ugotovilo je tudi, da je bila med strankama dogovorjena skupnost življenja (s pomočjo in nego, ki jo je zapustnici nudila toženka) in ne skupnost premoženja. Ob tem je povzelo nekatere okoliščine o izpolnjevanju pogodbe in premoženjskih razmerjih med pogodbenicama, vendar natančnega izračuna vrednosti njunih medsebojnih dajatev in storitev (zaradi razlogov tveganosti pogodbe in subjektivne vrednosti storitev preživljalke za preživljanko) ni napravilo.

13. Pritožbeno sodišče ni prezrlo pritožbenih očitkov (pritožbo je povzelo), o bistvenih se je tudi izreklo, medtem ko je pri drugih (glej sodbo pritožbenega sodišča) sledilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Takšna obrazložitev pritožbene sodbe je, kljub (pavšalnim) revizijskim očitkom v tej smeri, po oceni revizijskega sodišča povsem zadostna. Tudi revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni. Tožnik ne pojasni, zakaj bi moralo pritožbeno sodišče okoliščine razmejiti na tiste, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, in na tiste, ki so se pojavile kasneje. V sodbi pritožbenega sodišča tudi ni najti besedila, iz katerega bi izhajalo, da je sodišče upoštevalo le slednje, oziroma, da ni upoštevalo tistih v času sklepanja pogodbe. Sicer drži, da je treba odplačnost in aleatornost oceniti glede na čas sklepanja pogodbe, vendar navedeno ne izključuje upoštevanja vseh konkretnih okoliščin (tudi kasnejših). Povedano drugače, o razlogih, volji in namenu pogodbenic pri sklepanju pogodbe je mogoče sklepati tudi na podlagi okoliščin pri njenem izpolnjevanju. Glede na povedano so neutemeljeni tudi preostali revizijski očitki glede izostanka presoje odplačnosti in aleatornosti. V sodbah nižjih sodišč pa nenazadnje niti ni najti podlage za zaključek, da sodišči navedene presoje nista opravili.

14. Glede na ugotovitve nižjih sodišč o razlogih, volji in namenu pogodbenic ter izpolnitvenem ravnanju pogodbenic (opravljanje nege in pomoči v zameno za prenos premoženja) pa je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča spoštovano načelo enake vrednosti dajatev, saj sta bili obe vrednosti v času sklenitve pogodbe približno enaki - sorazmerni.

15. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge (z izvedencem medicinske, gradbene in kmetijske stroke ter opravo poizvedb o dohodkih zapustnice). Ti dokazi so namreč nerelevantni, saj ne bi mogli vplivati na odločitev oziroma izpodbiti ugotovitev o razlogih, namenu in volji pogodbenic. Nenazadnje sta bila starost in zdravstveno stanje zapustnice ugotovljena, prav tako njena pokojnina (celo v večjem znesku, kot je navajal tožnik), medtem ko ni dvoma, da nepremičnine predstavljajo premoženje večje vrednosti.

16. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so toženki priznani po odvetniški tarifi za posvet s stranko (50 točk) in za sestavo odgovora na revizijo (600 točk), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%), 20% DDV-ja in plačane sodne takse (21.000 SIT oziroma 87,63 EUR).

.Op. št. (1): Prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 736/93 z dne 22.9.1994, II Ips 189/2005 z dne 15.3.2007 in II Ips 811/2008 z dne 8.1.2009.