Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP dolžno utemeljiti razloge iz katerih ni ugodilo posameznim predlogom strank. Ugotoviti gre, da je prvo sodišče pod točko 3 obrazložitve to nalogo opravilo. Navedlo je prepričljive razloge, ki podpirajo odločitev, da dodatno angažiranje izvedenca sodnomedicinske stroke ne bi vplivalo na izid postopka. Sodišče prve stopnje je imelo namreč več kot zadostno dokazno podlago za sklepanje, da obdolženčeva telesna poškodba ne izvira iz obravnavanega dogodka, to je, da jo ne gre pripisati ravnanju oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ob izreku sodbe znane v znesku 618,54 EUR ter plačilo sodne takse v znesku 56,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po prvem odstavku 73. člena KZ-1 obdolžencu odvzelo kabel črne barve, uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP je bil oškodovanec D. D. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Uvodoma pritožnik sodišču prve stopnje neargumentirano očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval njenim razlogom. Ker tega pritožbenega očitka ni podrobneje substanciral, sodišče druge stopnje, ki pa samo zatrjevanih razhajanj med izrekom in obrazložitvijo sodbe ne vidi, ugotavlja, da glede utemeljenosti tega pritožbenega očitka pritožniku ne gre pritrditi.

7. Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v tem primeru po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave RS, pritožnik vidi v odločitvi sodišča prve stopnje, da ne ugodi dokaznemu predlogu obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja sodnomedicinske stroke glede obdolženčeve telesne poškodbe. Kršena naj bi bila torej obdolženčeva pravica do obrambe. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, kar pomeni, da mora biti izkazana verjetnost, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Seveda pa je sodišče v sodbi po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP dolžno utemeljiti razloge iz katerih ni ugodilo posameznim predlogom strank. Ugotoviti gre, da je prvo sodišče pod točko 3 obrazložitve to nalogo opravilo. Navedlo je prepričljive razloge, ki podpirajo odločitev, da dodatno angažiranje izvedenca sodnomedicinske stroke ne bi vplivalo na izid postopka. Sodišče prve stopnje je imelo namreč več kot zadostno dokazno podlago za sklepanje, da obdolženčeva telesna poškodba ne izvira iz obravnavanega dogodka, to je, da jo ne gre pripisati ravnanju oškodovanca. Obravnavani dogodek se je nesporno zgodil 4. 7. 2019, obdolženec je v zvezi s svojo poškodbo desnega stegna zdravniško pomoč poiskal šele 10. 7. 2019 ter ob pregledu navajal, da se je poškodoval 6. 7. 2019 pri padcu z lestve. Ti podatki nedvomno izhajajo iz obdolženčevega zdravstvenega kartona. Tudi sodišče druge stopnje je prepričano, da si zdravnica, ki je ob tej priliki pregledala obdolženca, ni mogla kar sama izmisliti načina nastanka obdolženčeve postopke ter navajati padec z lestve, če bi ji obdolženec navajal, da je bil poškodovan zaradi oškodovancu pripisanega ravnanja. Prav tako ni nobenega realnega razloga za to, da bi obdolženec morebiti napačno navajal razlog nastanka poškodbe. Nenazadnje pa je tudi izvedenec sodnomedicinske stroke B. B. na glavni obravnavi 14. 9. 2022 prepričljivo pojasnil, da je glede na značilnosti obdolženčeve poškodbe malo verjetno, da bi nastala na način kot ga sedaj v zagovoru navaja obdolženi. Kot že rečeno je torej sodišče prve stopnjee dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokaza, ki ga je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

8. V zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja se pritožnik sklicuje na obdolženčev zagovor ter njegovo zanikanje kaznivega dejanja, sodišču prve stopnje pa očita, da je nekritično sledilo izpovedbam oškodovanca in njegove žene, čeprav so bile le-te v določenih delih neskladne. Prav tako sodišče prve stopnje verjame, da je oškodovanec pri obravnavanem dogodku utrpel udarce po glavi, čeprav jih izvedenec v izvedenskem mnenju ni potrdil. 9. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje v dejanskih zaključkih prvostopenjskega sodišča ne najde nobenih vrzeli, ki bi morebiti nakazovale na zatrjevano in uveljavljano kršitev. Sodišče prve stopnje je pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe opravilo izčrpno dokazno oceno, pri kateri tudi ni zanemarilo obdolženčevega zagovora, ki pa mu pravilno ni sledilo, saj je bil ovržen z izpovedbami oškodovanca in priče C. C. ter izvedenskim mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke B. B. Slednji je glede nastanka oškodovančevih poškodb ugotovil, da jih je oškodovanec utrpel zaradi dveh udarcev po levi strani hrbta, enega udarca po zadnji strani desnega stegna in enega udarca po notranji strani levega stegna. Gre torej za najmanj štiri udarce in po prepričanju sodišča druge stopnje je zato izključena možnost, da bi bil oškodovanec tako poškodovan pri padcu na travnato podlago. Izvedenec ugotavlja, da sta bila udarca po levem in desnem stegnu nedvomno povzročena s podolgovatim trdim predmetom, povsem mogoče z obdolžencu zaseženim kablom, enako pa sta bila zadana oškodovancu tudi udarca po hrbtu. Ker strokovno neoporečni zaključki izvedenca v celoti pritrjujejo poteku dogodka oziroma nastanku obravnavanih oškodovančevih telesnih poškodb na način kot ga opisujeta on sam ter njegova žena, jima gre verjeti, posledično pa gre z gotovostjo izključiti, daj naj bi se dogodek odvijal na način kot ga opisuje obdolženec. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik in sicer, da bi se oškodovanec zlahka umaknil in da je njegovo pričevanje zato neverodostojno, sodišča druge stopnje ne prepriča. Pri tem gre opozoriti na oškodovančevo izpovedbo, da niti ni pričakoval, da se bo obdolženec od avtomobila vrnil s kablom in ga začel udarjati, saj je sklepal, da se bo po besednem prepiru, potem ko je odšel do svojega avtomobila, odpeljal naprej. Manjša neskladja med izpovedbami oškodovanca in njegove žene, na katerih pritožnik gradi tezo o njuni neverodostojnosti, po prepričanju sodišča druge stopnje niso takšnega pomena, saj gre za povsem nebistvene okoliščine dogodka. Glede po oškodovancu zatrjevanih udarcev po glavi, ki naj bi mu jih ob istem dogodki prizadejal obdolženi, pa gre pritožnika opozoriti, da je izvedenec sodnomedicinske stroke zaključil le to, da niso bili objektivno izkazani.

10. Prav tako se sodišče druge stopnje ne strinja z oceno pritožnika, da naj bi se prvo sodišče borno opredelilo do po obrambi zatrjevanega silobrana. Po določbi prvega odstavka 22. člena KZ-1 silobran izključuje protipravnost dejanja. Po drugem odstavku istega člena pa je silobran obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Ena od predpostavk, ki so pomembne za obstoj silobrana je torej obstoj protipravnega napada. Da te bistvene sestavine silobrana v obravnavanem dogodku ni bilo, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, ko je v dokazni oceni pritrdilo poteku obravnavanega dogodka kot sta ga opisala oškodovanec in priča C. C., navedbe o načinu poškodovanja oškodovanca pa potrdil izvedenec sodnomedicinske stroke, ki je nenazadnje tudi ovrgel obdolženčev zagovor, da njegove poškodba izvira iz istega dogodka. Sodišče prve stopnje je svoje tozadevne zaključke v zadostni meri argumentiralo pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. S tem, ko je pravilno ocenilo, da je bil obdolženec tisti, ki je začel s protipravnim napadom zoper oškodovanca, je tudi imelo podlago za zaključek o neutemeljenosti obrambne teze o tem, da naj bi obdolženec odvračal oškodovančev protipravni napad. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni bila storjena, prav tako pa ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

11. Pritožba pa ni mogla biti uspešna niti glede odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo njeno izbiro, višino določene kazni ter dolžino preizkusne dobe. Ob pravilnem upoštevanju vseh relevantnih okoliščin se je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave, pri čemer je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen štirih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku prvega sodišča o tem, da je obdolženi ravnal brez resnega povoda na strani oškodovanca, saj je bil on tisti, ki se je ustavil pri oškodovančevi hiši, začel besedni konflikt z njegovo ženo in potem brez razloga napadel oškodovanca. Pritožnik nima prav, ko trdi, da je obravnavano kaznivo dejanje moč storiti le z direktnim naklepom, saj storilec kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 lahko ravna tudi z eventualnim naklepom.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.