Jedro

Tožena stranka v izrek odločbe, ki jo izda na podlagi ugovora, navede le znesek, ki je podlaga za izvršitev izplačila. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapiše zneska, izplačila katerega upravičenec ne more uveljavljati. Taka posebna zakonska ureditev odločanja o verifikaciji neizplačanih starih deviznih vlog (na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožena stranka) torej ne omogoča stališča, da tožena stranka ni odločila o delu zahtevka zgolj zato, ker odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni izrecno zapisala v izreku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, II. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1623/2018-12 z dne 6. 7. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na obresti v znesku 5.753,43 EUR, ki so bile določene v 1. točki izreka odločbe tožene stranke, št. 0042-6052/2016/9 z dne 14. 6. 2018, zavrne (I. točka izreka), da se tožba v delu glede višine glavnice neizplačanih deviznih vlog zavrže (II. točka izreka) in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, do tožnice iz naslova izplačila glavnice neizplačanih starih deviznih vlog, št. 3625818 in 5049679 v višini 12.186,22 EUR ter obresti v višini 5.753,43 EUR, skupaj 17.939,65 EUR.

2. Iz obrazložitve sodbe in sklepa je razvidno, da je tožnica kot dedinja v postopku po določbah Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) uveljavljala izplačilo dveh starih deviznih vlog po pokojnem prvotnem imetniku (stanje obeh vlog na dan 31. 12. 1991 znaša 36.558,66 EUR) in da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila le o izplačilu 12.186,22 EUR. Ker tožena stranka v izreku ni odločila o celotnem zahtevku (tj. o presežku nad 12.186,22 EUR), je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na preostali del glavnice neizplačanih deviznih vlog, zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper II. točko izreka navedene sodbe in sklepa (v nadaljevanju sklep) sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem, da je bila tožba v tem delu vložena prezgodaj. Tožena stranka je v izreku izpodbijane odločbe res odločila, da Republika Slovenija prevzame obveznost izplačila terjatve iz naslova glavnice v višini 12.186,22 EUR, a to ne pomeni, da glede presežka ni bilo odločeno. Meni, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da je tožena stranka njen zahtevek za izplačilo stare devizne vloge v delu, ki se nanaša na presežek, zavrnila z nezapisanim zavrnilnim delom izreka. V obrazložitvi odločbe je namreč navedla razloge, zakaj ji pripada le 1/3 celotnega zneska glavnice. S temi razlogi je utemeljila višino obveznosti oziroma izrek izpodbijane odločbe. Če bi sodišče prve stopnje pravilno in smiselno z obrazložitvijo razlagalo izrek izpodbijane odločbe, ne bi prišlo do sklepa, da tožena stranka o presežku glavnice nad 12.186,22 EUR ni odločila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, saj naj iz pritožničine zahteve ne bi izhajalo, da je v postopku uveljavljala tudi terjatev, ki je po pokojnem prvotnem imetniku pripadala preostalima dedičema. Zato meni, da je z izpodbijano odločbo, upoštevaje posebnosti zakonske ureditve ZNISESČP, ki določa postopek verifikacije, odločila o zahtevku v celoti, in da ni podlage za ponovno vsebinsko obravnavo zadeve.

**K I. točki izreka:**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da vsebinska presoja utemeljenosti tožbe ni predmet tega pritožbenega postopka. Zato se ne bo opredeljevalo do navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo, s katerimi uveljavlja svoja stališča glede obsega pritožničinega zahtevka oziroma glede neutemeljenosti njenega zahtevka v presežku. Te navedbe so namreč nebistvene za odločitev o pritožbi v tej zadevi, v kateri je sporno, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožničine tožbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila tožba vložena prezgodaj.

7. Tako odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi stališča, da je pritožnica (na podlagi izjave sodedičev o prenosu njunih deležev na predmetnih deviznih vlogah) v ugovoru zoper informativni izračun uveljavljala izplačilo celotnega zneska obeh deviznih vlog v višini 36.558,66 EUR, tožena stranka pa v izreku izpodbijane odločbe, izdane na podlagi tega ugovora, ni odločila o presežku njenega zahtevka nad 12.186,22 EUR. Sodišče prve stopnje je to stališče oprlo na prvi odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank.

8. Pritožnica tej odločitvi nasprotuje, ker naj bi iz izpodbijane odločitve, ob upoštevanju razlogov zanjo, smiselno izhajalo, da je tožena stranka njen zahtevek v presežku zavrnila.

9. Postopek uveljavljanja terjatev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog, kot to pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ureja ZNISESČP. Zakon določa postopek verifikacije, v katerem se ugotovi upravičence ter obstoj in višina posamezne neizplačane stare devizne vloge ter obračuna obresti (tretji odstavek 7. člena). V postopku verifikacije se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je v tem zakonu določeno drugače (četrti odstavek 7. člena). Če Sklad ugotovi, da je zahteva za verifikacijo utemeljena, pripravi informativni izračun neizplačane stare devizne vloge (prvi odstavek 13. člena). Če upravičenec meni, da so podatki v informativnem izračunu nepravilni ali nepopolni ali se z informativnim izračunom ne strinja, lahko v 30 dneh vloži ugovor (tretji odstavek 13. člena). Odločanje o ugovoru pa ureja 14. člen ZNISESČP. V skladu s tretjim odstavkom tega člena tožena stranka na podlagi ugovora o utemeljenosti zahteve za verifikacijo odloči z odločbo. Z drugim stavkom tega odstavka je določena tudi vsebina izreka, s tretjim pa vsebina obrazložitve te odločbe.

10. Tako ZNISESČP kot lex specialis v razmerju do ZUP izrecno določa, da se v izreku odločbe o ugovoru navedejo podatki iz 1. do 4. točke prvega odstavka 13. člena tega zakona, v obrazložitvi pa razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, vključno z opredelitvijo do navedb in dokazov, ki jih je z ugovorom predložil upravičenec. Podatki, ki morajo biti navedeni v izreku, se nanašajo na ugotovljeno višino neizplačane devizne vloge (3. točka prvega odstavka 13. člena). Na podlagi prvega odstavka 16. člena pa tožena stranka upravičencu izplača znesek, ugotovljen z odločbo.

11. Glede na tako zakonsko ureditev torej tožena stranka v izrek odločbe, ki jo izda na podlagi ugovora, navede le znesek, ki je podlaga za izvršitev izplačila. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapiše zneska, izplačila katerega upravičenec ne more uveljavljati. Taka posebna zakonska ureditev odločanja o verifikaciji neizplačanih starih deviznih vlog (na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožena stranka) torej ne omogoča stališča, da tožena stranka ni odločila o delu zahtevka zgolj zato, ker odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni izrecno zapisala v izreku.

12. Na vprašanje, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila tudi o (ne)upravičenosti pritožnice do izplačila preostanka starih deviznih vlog, je torej v primeru, kot je obravnavani, treba odgovoriti z upoštevanjem razlogov, s katerimi je tožena stranka utemeljila odločitev, da je pritožnica upravičena (le) do zneska 12.186,22 EUR. Iz teh razlogov, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo tudi v izpodbijanem sklepu, pa je razvidno, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je pritožnica po prvotnem imetniku podedovala devizni vlogi skupaj s sodedičema, vsak v deležu 1/3 in da navedeni znesek predstavlja njen podedovani delež. Pritožničino trditev o prenosu deležev drugih dveh sodedičev pa je zavrnila, ker sta bili njuni izjavi podpisani 20. 3. 2018, tj. po prejemu informativnega izračuna. Razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi odločitve, se torej nanašajo na (ne)utemeljenost pritožničinega ugovora, da je upravičena do izplačila celotnega zneska neizplačanih starih deviznih vlog.

13. Po navedenem je torej utemeljen pritožbeni ugovor zoper ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o presežku pritožničinega zahtevka iz naslova glavnice. To pomeni, da je sklepanje sodišča prve stopnje, da je bila pritožničina tožba v tem delu vložena prezgodaj, napačno. S tem je kršilo določbo 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1).

14. Vrhovno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevaje, da je z izpodbijano odločbo odločeno tudi o presežku nad zneskom, navedenim v izreku, zadevo, če so izpolnjene tudi druge procesne predpostavke, obravnavati po vsebini.

15. Ob tem Vrhovno sodišče glede na pritožbene ugovore v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje glede pritožničinega pravnega interesa za odpravo odločbe (22. točka obrazložitve) dodaja še, da iz povzetka tožbenih navedb v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izhaja, da pritožnica s tožbo zahteva spremembo izpodbijane odločbe (6. točka obrazložitve) in ne le njene odprave.

**K II. točki izreka:**

16. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.