Jedro

Onemogočanje odpiranja polken čez tujo nepremičnino in gradnja do zidu tožničine nepremičnine vsebinsko ne ustrezata pojmu imisije. Ne gre namreč za dejanja ali vzroke, ki bi izvirali iz nepremičnine tožencev in katerih vpliv bi se prenašal na sosednjo nepremičnino. Zato bi sodišči morali presoditi, ali že sama gradnja do zidu tožničine stavbe in posledično onemogočanje uporabe polken na oknih predstavlja takšno stopnjo vznemirjanja tožničine lastninske pravice, da je upravičeno varstvo po splošni določbi 99. člena SPZ.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki izreka, v 2. točki izreka glede obnove fasade in v 3. točki izreka glede opuščanja posegov v fasado ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je solastnica nepremičnine parc. št. 393 k. o. ..., toženca pa sta solastnika sosednje nepremičnine parc. št. 394 k. o. ... Tožnica je s tožbo z dne 18. 7. 2007 od sodišča zahtevala, naj tožencema naloži odstranitev teras, železne konstrukcije, mreže in ovijalke, opustitev nadaljnjih posegov in plačilo denarne kazni, če teh obveznosti ne bosta izpolnila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo: (1) da sta toženca dolžna solidarno in nerazdelno odstraniti del terase v prvem nadstropju in del terase v drugem nadstropju njune stanovanjske stavbe na naslovu G. 17, stoječe na parceli št. 394 k. o. ..., ki segata od njune stanovanjske stavbe do stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 393 k. o. ..., in sicer tako, da vsako teraso odrežeta v širini 0,60 metra od fasade stanovanjske hiše v solasti tožeče stranke, stoječe na parceli št. 393 k. o. ...; (2) da sta toženca dolžna solidarno in nerazdelno odstraniti železno konstrukcijo z rastlinjem, ki se nahaja pred fasado stanovanjske stavbe v solasti tožeče stranke na naslovu G. 15 ter obnoviti fasado stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 393 k. o. ..., v obsegu poškodb, ki sta jih povzročila z gradnjo teras na svoji stavbi na naslovu G. c. 17 ter s postavitvijo železne konstrukcije in rastlinja; (3) da sta toženca dolžna v prihodnje opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice na nepremični, stoječi na parceli št. 393 k. o. ... in vpisani v vložek št. 213, še posebej sta dolžni opuščati posege v okna in v fasado, vse na vzhodnem delu stanovanjske stavbe na naslovu G. 15; (4) da sta toženca v primeru zamude solidarno in nerazdelno dolžna plačati tožnici znesek 50,00 EUR za vsak dan zamude in (5) da sta toženca dolžna tožnici plačati stroške pravdnega postopka. Z dopolnilno sodbo z dne 24. 9. 2012 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnice, naj se tožencema naloži plačilo zneska 50,00 EUR za vsak dan zamude z izpolnitvijo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Toženca sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 69/2013 revizijo dopustilo glede vprašanj: „Ali onemogočanje odpiranja polken nad tujo nepremičnino lahko pomeni bistveno imisijo v smislu 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)? Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko ni ugodilo pritožbi, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri utemeljilo, zakaj ocenjuje, da je bila v obravnavanem primeru presežena krajevno običajna meja, in zakaj ocenjuje, da so izpolnjene vse predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti, zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)? Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko ni ugodilo pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaza z izvedencem urbanistične stroke in zaslišanjem prič A. L. in V. R., zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?“

5. Toženca uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagata, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da vse zahtevke tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, naj odločitvi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži plačilo njunih pravdnih stroškov.

6. Revidenta menita, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno šteli, da onemogočanje odpiranja polken nad tujo nepremičnino pomeni bistveno imisijo v smislu 75. člena SPZ. Po mnenju revidentov nezmožnost odpiranja polken ne ustreza pojmu imisije, saj pri tem ne gre za oteževanje uporabe nepremičnine v lasti tožnice, temveč za onemogočanje uporabe njune nepremičnine s strani tožnice. Poudarjata, da v okviru imisijskega varstva tožnik ne more terjati dopustitve vplivov svoje nepremičnine (odpiranje polken) na nepremičnino tožencev. Poleg tega po navedbah tožencev iz sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1923/2010 z dne 11. 8. 2010 izhaja, da postavitev terase tik ob meji ni imisija v smislu 75. člena SPZ. Gre namreč za gradnjo do meje lastne nepremičnine, ki sama po sebi posebnega vpliva na sosednjo nepremičnino že izkustveno ne more imeti. Kolikor to otežuje vzdrževanje fasade, pa revidenta poudarjata, da gre vzdrževalna dela v smislu 76. člena SPZ, posebni zahtevki v zvezi s tem pa niso bili postavljeni.

7. Po mnenju revidentov je sodba sodišča druge stopnje obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarjata, da je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, kljub temu, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je bila v obravnavanem primeru presežena krajevno običajna mera, in zakaj ocenjuje, da so izpolnjene vse predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje po navedbah revidentov ni odgovorilo na ključna vprašanja, kolikšna oziroma kakšna je krajevno običajna mera v obravnavanem kraju, kako je krajevno običajno mero ugotovilo in v čemu se obravnavana situacija razlikuje od tako ugotovljenega tolerančnega praga. V obrazložitvi sodbe so tako izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče napake ni saniralo, saj je le navedlo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Neobrazložena ostaja po navedbah revidentov tudi odločitev sodišča prve stopnje, da morata toženca obnoviti fasado stanovanjske stavbe tožnice v obsegu poškodb, ki sta jih povzročila s svojimi posegi. Po mnenju revidentov gre v tem delu za tožničin odškodninski zahtevek iz prvega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Gre za primarni restitucijski zahtevek, za čigar ugoditev morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Pri dokazovanju odškodninske odgovornosti je dokazno breme na tožeči stranki. Pritožbeno sodišče se do vprašanja obstoja odškodninske odgovornosti tožencev sploh ni opredelilo, saj ni navedlo niti, ali šteje v danem primeru vse predpostavke odškodninske obveznosti za izkazane, niti, da gre v danem primeru za situacijo, ko predpostavke škode ni potrebno izkazati. Zato je po navedbah revidentov izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Glede zavrnitve dokazov z izvedencem urbanistične stroke in zaslišanjem prič A. L. in V. R. ter glede obrazložitve njihove zavrnitve, revidenta trdita, da gre za očitno vnaprejšnjo dokazno oceno sodišč nižjih stopenj in tako za kršitev načela kontradiktornosti in enakega varstva pravic. Opozarjata, da sta dokaz z izvedencem urbanistične stroke predlagala, z namenom, da bi izvedenec pojasnil, da so tovrstni posegi v danem območju krajevno običajni. Menita, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza zavrnilo brez ustrezne obrazložitve, pritožbeno sodišče se je s tem strinjalo in zapisalo, da je glede na tako očitne posege v lastninsko pravico tožnice, predlagani dokaz nepotreben. Revidenta poudarjata, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem zgoraj navedenih prič, ki bi lahko izpovedali o tem, da je bil nekoč sklenjen dogovor med pravnimi predniki pravdnih strank, po katerem bi tožnica morala trpeti bodisi odstranitev, bodisi zaprtje spornih oken. Tudi ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo zgolj z navedbo, da ta dokaz ne bi mogel spremeniti dokazne ocene sodišča, da za obravnavane posege ne obstoji pravni naslov. Opozarjata, da vnaprejšnja dokazna ocena sodišč nižjih stopenj predstavlja nezakonito postopanje, saj jima zaradi tega ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in stranski intervenientki na strani tožeče stranke, ki sta nanjo odgovorili. Tožeča stranka in stranska intervenientka predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožencema naloži plačilo njunih revizijskih stroškov.

10. Revizija je delno utemeljena.

11. Tožnica zahteva varstvo po 99. členu SPZ. Gre za negatorno tožbo, s katero lastnik, če ga kdo tretji vznemirja, lahko zahteva, da vznemirjanje preneha, lahko pa zahteva tudi prepoved nadaljnjih vznemirjanj. Negatorna tožba lastnika varuje tudi pred prepovedanimi imisijami, le da je varstvo pred prepovedanimi imisijami še posebej urejeno v 75. členu SPZ. Določeno je, da mora lastnik pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija).

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta toženca na svoji stanovanjski stavbi dogradila dve terasi (eno v prvem in eno v drugem nadstropju) tako, da se dotikata fasade tožničine stanovanjske stavbe; - da terasa v drugem nadstropju s spodnjim robom prekriva del tožničinega okna v prvem nadstropju, da je zato uporaba polken na tem oknu onemogočena, onemogočeno pa je tudi vzdrževanje fasade; - da sta toženca okni, ki se nahajata v pritličju in prvem nadstropju njene stavbe, prekrila tako, da sta ju z zunanje strani zamrežila in na mrežo speljala rastlino ovijalko ter tožnici tako odvzela svetlobo, zrak in razgled; - da ovijalka, ki je speljana po večjem delu tožničine fasade z odpadlim listjem vznemirja tožnico pri rabi nepremičnine, dodatno omejuje svetlobo, na fasadi pa povzroča vlago in umazanijo; - da stavbi stojita v strnjenem mestnem jedru na P., kjer je poselitev še posebej zgoščena, razmiki med objekti minimalni, zorni koti razgledov majhni, svetloba omejena, zračnost nižja; - da je zato, ker terasi nista vpeti v obodni zid, mogoče varno in z majhnimi stroški izpeljati njuno odstranitev v razdalji 0,6m od fasade tožničine hiše. 13. Toženca imata prav, ko opozarjata, da onemogočanje odpiranja polken čez tujo nepremičnino in gradnja do zidu tožničine nepremičnine vsebinsko ne ustrezata pojmu imisije. Ne gre namreč za dejanja ali vzroke, ki bi izvirali iz nepremičnine tožencev in katerih vpliv bi se prenašal na sosednjo nepremičnino. Zato bi sodišči morali presoditi, ali že sama gradnja do zidu tožničine stavbe in posledično onemogočanje uporabe polken na oknih predstavlja takšno stopnjo vznemirjanja tožničine lastninske pravice, da je upravičeno varstvo po splošni določbi 99. člena SPZ. Revidenta tudi utemeljeno opozarjata, da po 76. členu SPZ lahko lastnik nepremičnine, na kateri je nujno treba izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine, začasno uporabi sosednjo nepremičnino zaradi izvedbe del, če teh del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. Zato bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali je kljub temu, da zakon omogoča uporabo sosedove nepremičnine zaradi vzdrževalnih del, z gradnjo tožencev do fasade tožničine stavbe presežena dopustna meja vznemirjanja. Pri tem bo moralo upoštevati konkretne razmere v okolju, v katerem se nahajata nepremičnini.(1) Vrhovno sodišče se strinja z revidentoma, da je v tem delu obrazložitev sodišč preveč pomanjkljiva, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

14. Tožnica je od sodišča zahtevala tudi, naj odloči, da sta toženca dolžna na njeni fasadi vzpostaviti prejšnje stanje, kot je bilo pred spornimi posegi. Sosedsko vznemirjanje ima lahko za posledico nastanek škode, vendar pa je po splošnih odškodninskih predpisih varstvo mogoče zahtevati šele tedaj, ko so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 99. člena SPZ). Revidenta pa imata prav, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem odškodninske odgovornosti tožencev ni ukvarjalo in tudi ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožencev. Potem, ko sta toženca v pritožbi na to opozorila, pa je sodišče druge stopnje odgovorilo, da dokler terase in železna konstrukcija z rastlinjem ne bo odstranjena, ne bo mogoče ugotoviti, do kakšnih poškodb je na fasadi prišlo in tudi zahtevka ni mogoče konkretizirati. Takšna ugotovitev narekuje razveljavitev odločitve obeh sodišč tudi v tem delu zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej oceniti,ali je tožnica navedla dejstva v zvezi z obstojem škode oziroma ali je obstoj škode tudi dokazala skupaj z drugimi predpostavkami odškodninske odgovornosti.

15. Vrhovno sodišče je zato v tem delu, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odstranitev dela teras (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), glede obveznosti obnove fasade (del 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) in glede opuščanja posegov v fasado tožničine stanovanjske stavbe (del 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Pravilno pa je stališče sodišč prve in druge stopnje, da povzročanje vlage na nepremičnini tožeče stranke in odtegnitev svetlobe predstavljata bistveno imisijo po 75. členu SPZ. Pri odvzemu svetlobe gre za neposredno, pri povzročanju vlage pa za posredno vplivanje na sosednjo nepremičnino, ki glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, čezmerno otežujeta uporabo tožničine nepremičnine. Neutemeljen je očitek revidentk, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili svoje ocene. Navedli sta, da je v gosto poseljenih soseskah omejitev pogleda in svetlobe tolikšna, da je bilo v obravnavanem primeru s postavitvijo še dodatnega železnega ogrodja in ovijalke na terasi neposredno pred okni na tožničini stavbi vse navedeno poslabšano čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremične in glede na krajevne razmere še sprejemljiva. Tudi rastline plezalke, ki rastejo po zidu sosednje nepremičnine, so neposredne imisije, ki so brez posebnega pravnega naslova prepovedane.(2) Revizija je tako neutemeljena v delu, ki se nanaša na odstranitev železne konstrukcije in rastlinja, in na nadaljnjo prepoved poseganja v okna na tožničini stavbi, zato jo Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Zaradi razveljavitve sodb sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na delno odstranitev teras, je ponovno odprto tudi odločanje o dokaznih predlogih, na katere se nanaša tretje dopuščeno revizijsko vprašanje. Vrhovno sodišče zato na to vprašanje ne odgovarja, zagotovo pa bo moralo sodišče prve stopnje po ponovni oceni, ali so predlogi utemeljeni ali ne, svojo odločitev tudi obrazložiti.

18. Če sodišče delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, lahko pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): A. Berden v M. Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, Gospodarski vestnik, str. 384. Op. št. (2): R. Vrenčur v M. Juhart et al., op. cit., str. 391.