Jedro

Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve.

Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”

Izrek

I. Pritožbi pravdnih strank proti II. točki izreka izpodbijane sodbe se zavrneta in se izpodbijana sodba v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke proti I., III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje:

(1) v izpodbijani I. točki izreka v celoti spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 30.808,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje do plačila.“

(2) v izpodbijani III. točki izreka v celoti tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo: - 5.220,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2016 do plačila, - 3.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 do plačila, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 706,22 EUR od 16. 2. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 3. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 4. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 5. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 6. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 7. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 8. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 9. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 10. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 11. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 12. 2016 do 23. 1. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.736,60 EUR od 16. 1. 2017 do 23. 1. 2018.“ ter

(3) v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 57 odstotkov potrebnih pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki 43 odstotkov potrebnih pravdnih stroškov.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.820,07 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Uvodna pojasnila_

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operater (tožena stranka) v letu 2016 ni plačevala običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih, je tožeča stranka 1. 7. 2021 vložila tožbo, v kateri je od tožene stranke iztoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih za obdobje januar – december 2016 v višini 71.124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega plačila v višini 5.927,00 EUR v obdobju januar – december 2016 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2016 – januar 2017 vselej do plačila ter zakonske zamudne obresti od glavnice 110.188,38 od 23. 11. 2017 do plačila 23. 11. 2020. Iztoževala je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijski programih v višini 0,2968 EUR na naročnika mesečno ter v radijskih programih v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno, torej skupaj 0,3268EUR na naročnika mesečno _**Izpodbijana sodba**_

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 9.447,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila (I. točka izreka) ter 26.447,72 EUR (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo za plačilo a) pet krat po 5.927,00 EUR v obdobju januar – maj 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsakega od teh zneskov stečejo 15. dne v vsakem ustreznem naslednjem mesecu v obdobju februar – junij 2016; b) 32.041,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od sedmih zneskov po 4.577,425 EUR iz obdobja junij – december 2016 tečejo med 15. dnem v vsakem ustreznem naslednjem mesecu v obdobju junij 2016 – januar 2017 in 1. 7. 2018 (III. točka izreka). Odločilo je, da toženi stranki v breme tožeče stranke pripada pravica do povrnitve 63 % potrebnih pravdnih stroškov, tožeči stranki pa v breme tožene stranke 37 % potrebnih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

_**Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke**_

3. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (III. in IV. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je skoraj polovica zahtevka zastarala, ker ni upoštevalo, da je bil med obdobjem epidemije covid-19 zadržan tek zastaralnega roka. Posledično je nasprotovala tudi začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni odločilo o njenem zahtevku za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Zatrjevala je, da ji sodišče prve stopnje zmotno ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od višje ugotovljenega plačila tožene stranke. Zavzela je stališče, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati, da je po temelju uspela v celoti, po višini pa le delno. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijani III. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

_**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke**_

5. Tožena stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I., II. in IV. točko izreka). Sodišču prve stopnje je očitala, da je neutemeljeno odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS), ker nadomestila ni določilo v višini 0,198 EUR na naročnika na mesec. Trdila je, da je sodišče prve stopnje vezano na sodno prakso VSRS ter da je kršilo načelo enakosti, ker so v sodni praksi tudi drugačne odločbe. Zatrjevala je, da bi sodišče prve stopnje moralo spoštovati navodila VSRS. Trdila je, da VSRS v svojih odločbah ni predvidelo revalorizacije, da je treba spoštovati hierarhijo sodišč, da ni pogojev za odstop. Nadalje je trdila, da sodišče prve stopnje ne bi smelo vzeti vsebine zasebnega sporazuma kot osnove za svojo odločitev, da v sporazumu rast ceni ni posledica revalorizacije temveč dogovora o diskontiranih cenah ob začetku veljavnosti sporazuma, da je vse to že vedelo in upoštevalo VSRS, da izračun nima podlage v ustaljeni sodni praksi, da s strani VSRS določena cena pomeni običajno ceno, da bi bilo treba nadomestilo znižati, ker sodišče izda sodbo po cenah, ki veljajo ob izdaji sodbe, da sporazum AIPA ne predstavlja primerljive podlage, da so operaterji zaradi tega različno obravnavani, ker so nekateri sprejeli ponudbo tožeče stranke za plačilo nadomestil v letu 2016 v višini 0,198 EUR na naročnika na mesec. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da je tarifo Zavoda AIPA uporabilo v nasprotju z njeno pravo vsebino, ker ni upoštevalo, da ima ona 31 odstotkov naročnikov, ki imajo manj kot 100 programov. Trdila je, da sodišče tega sploh ni ugotavljalo. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli 38,6 proti 61,4 odstotkov. Nadalje je trdila, da terjatve tožeče stranke predstavljajo občasne terjatve in je zato sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zahtevek tožeče stranke ni v celoti zastaran. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje z navodilom, kako odpraviti ugotovljene nezakonitosti. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in sledi njeni pritožbi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

_**K odločitvi o pritožbah**_

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

_**O pravni naravi zahtevka in zastaralnem roku**_ _Pravna podlaga zahtevka_

9. Tožena stranka je v letu 2016 kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih in radijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno s 1. točko prvega odstavka 146. člena ZASP oziroma po 22. 10. 2016 v skladno s 1. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmitirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

10. V sodni praksi1 je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

_Zastaranje zahtevka_

11. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na 346. člen OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ).

12. Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da pravdni stranki za sporno obdobje nista imeli sklenjene nobene pogodbe, ki bi določala obveznost tožene stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

13. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Ker je tožena stranka vsak dan kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih programih, je vsak dan uporabljala pravice brez pravne podlage. Z uporabo pravic je bila tako vsak dan obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Vsak dan posebej je tako prišlo do prehoda koristi. Dejstvo, da je višina nadomestila določena na mesečna časovna obdobja, samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožeča stranka uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.2 To lastnost bi pridobilo šele, če bi kakšen akt ali sporazum, ki bi zavezoval pravdni stranki, to določal. 14. Upoštevajoč pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba upoštevati pet letni zastaralni rok.

_Zadržanje teka zastaralnega roka zaradi epidemije covid-19_

15. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da je treba pri presoji, ali je zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice (in tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti) zastaran, upoštevati posebne okoliščine, ki so nastale zaradi epidemije covid-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov. Pritožbeno sodišče pri presoji pomena epidemije covid -19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov ter njihovem vplivu na tek zastaralnega roka sledi stališču, ki ga je v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023 sprejelo VSRS in ga v nadaljevanju tudi povzema.

16. Epidemija je bila razglašena 12. 3. 2020 ob 18:00 uri z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije z dne 12. 3. 2020 in je trajala do preklica 31. 5. 2020. Preklicana je bila z Odlokom o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 14. 5. 2020, ki je začel veljati 15. 5. 2020. VSRS je pojasnilo, da je pri odločitvi pomembno dejstvo, da je vpliv epidemije in zaradi nje sprejetih ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravja in zagotavljanje funkcioniranja države – tudi sodišč, tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Državni zbor je namreč 20. 3. 2020 sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je začel veljati 29. 3. 2020 in je v skladu z 2. členom veljal do vključno 31. 5. 2020. V 3. členu je ZZUSUDJZ določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, in roki v sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne, ne tečejo. Pred tem je predsednik VSRS že 13. 3. 2020 v skladu s 83.a členom Zakona o sodiščih (ZS) izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS, ki je začela veljati 16. 3. 2020. Na podlagi navedene odredbe so vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljala naroke in odločala samo še v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS. Z odredbo je bilo nadalje odrejeno, da razen v navedenih nujnih zadevah v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo in se sodna pisanja ne vročajo. VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 izpostavilo, da je bil cilj zakona (in tudi odredbe predsednika VSRS), da se na področju sodnih zadev omogoči takšne ukrepe, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanje zdravja in življenja ljudi in zagotovitev delovanja sodišč, katerih delovanje je bilo v tem obdobju resno moteno, ter se hkrati zagotavlja izvajanje pravic in obveznosti. ZZUSUDJZ je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije covid-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država (npr. zapiranje trgovin, ki ne prodajajo nujnih stvari, storitvenega sektorja, javnega prevoza), posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje pravic. Prav tako je bilo v prekinjenih postopkih in postopkih, ki se zaradi tega dejstva niso vodili, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zato so se podaljšali tudi materialni roki, ki so prekluzivni.

17. Nadalje je VSRS pojasnilo, da ZZUSUDJZ ni določil ničesar glede teka zastaralnih rokov, ker možnost zadržanja teka zastaralnega roka določa že OZ v 359. in 360. členu. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je že zakonodajalec prepoznal, da so epidemija in zaradi nje sprejeti ukrepi bistveno vplivali na delovanje sodišč in možnost uveljavljanja sodnega varstva in je zato odločil, da ne tečejo ne procesni ne materialnopravni prekluzivni roki, je treba preveriti, ali imajo iste okoliščine vpliv tudi na tek zastaralnih rokov. Če je temu tako, je potrebno po presoji VSRS, kateri sledi tudi pritožbeno sodišče, iste okoliščine prepoznati tudi kot nepremagljivo oviro iz 360. člen OZ.

18. Iste okoliščine imajo vpliv tudi na tek zastaralnih rokov, če sta položaja imetnika zastaranih terjatev in imetnika terjatev, za katere zakon določa materialni prekluzivni rok, primerljiva. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Če dolžnik uspešno uveljavlja zastaranje terjatve, sta imetnik zastarane terjatve in imetnik terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, na istem. Razen praktično nepomembnih razlik, npr. možnosti uveljavljati zastarano terjatev z ugovorom pobota (314. člen OZ), imetnik zastarane terjatve od terjatve po nastopu zastaranja dejansko nima ničesar. Imetniku pravice, za katere so določeni prekluzivni roki, s potekom roka pravica preneha. Na podlagi navedenega je VSRS zaključilo, da je z vidika 23. člena Ustave zastaranje zelo podobno prekluzijam. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Zato je VSRS zaključilo, da ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Tem zaključkom se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno je tako treba zaključiti, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ. Tek zastaralnega roka je bil v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz drugega odstavka 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire (za 81 dni). Pritožbeno sodišče sledi pojasnilu VSRS, da zaradi zadržanja zastaranja ni bila ogrožena pravna varnost tožene stranke, saj je zadržanje trajalo le krajši čas in je zato ob tehtanju ustavno varovanih pravic (pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti) treba dati prednost pravici do sodnega varstva.

19. Ker je bila tožba v tem primeru vložena 18. 6. 2021, je treba presoditi tudi, ali so na tek zastaralnih rokov vplivali tudi razglasitev epidemije covid-19 v drugem valu in na njeni podlagi sprejeti ukrepi z namenom njenega obvladovanja. Drugi val epidemije covid-19 je bil razglašen 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS z dne 18. 10. 2020 in je na podlagi več vmesnih odlokov trajal do 15. 6. 2021. Ne glede na navedeno pa ob tem, z razliko od dogajanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v okviru prvega vala, niso bili sprejeti ukrepi, ki bi bistveno oteževali uresničevanje pravice do sodnega varstva in bi lahko predstavljali nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ. Sodišča so na podlagi odredb predsednika VSRS ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa covid-19 poslovala normalno.3 Prav tako iz sprejetih odlokov o omejitvah gibanja in združevanja, niso izhajale takšne omejitve, da bi predstavljale nepremagljive ovire in bi onemogočale učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Omejitve so se namreč nanašale predvsem na omejitve števila ljudi, ki se lahko druži, pri čemer je bila ta omejitev izrecno izvzeta za izvajanje in zagotavljanje izvajanja nalog države ter na omejitve prehodov med statističnimi regijami, pri čemer je bilo navkljub omejitvam dovoljeno prehajanje statističnih regij za potrebe dostopa do izvajanja nalog, povezanih z delovanjem pravosodnih in upravnih organov ter organov pregona.4 Prav tako so v tem času ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa covid-19 lahko poslovale trgovine, svoje storitve je lahko opravljal storitveni sektor. Obratoval je tudi javni prevoz. Glede na pojasnjeno tako ob razglasitvi epidemije covid-19 v okviru drugega vala še niso obstajali razlogi, ki bi utemeljevali uporabo 360. člena OZ. Tudi VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 pojasnilo, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja.

20. To se je po presoji pritožbenega sodišča spremenilo, ko je bil 13. 11. 2020 sprejet Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020. Prav ta odlok je ob predhodno že razglašeni epidemiji sprožil,5 da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena ZS na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,6 ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020. Z Odredbo predsednika VSRS je bilo odrejeno, da sodišča v nenujnih zadevah od 16. 11. 2020 odločajo in vročajo sodna pisanja ne izvajajo pa narokov in ostalih dejanj, ki terjajo fizično prisotnost strank, ter da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, ne tečejo. Ukrepi po navedeni odredbi so prenehali veljati 31. 1. 2021 na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, v kateri je bilo tudi določeno, da procesni roki začnejo ponovno teči s 1. 2. 2021.7 Dne 31. 1. 2021 je prenehala tudi veljavnost sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih.8 V tem času so bile na podlagi odlokov zaostreni pogoji združevanje in gibanja.

21. Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. Kot je že bilo pojasnjeno, je položaj imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, v bistvenem enak, saj je zastaranje zelo podobno prekluzijam. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Ker ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij, je treba zaključiti, da je bil v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 tek zastaralnih rokov zadržan na podlagi 360. člena OZ. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je upoštevalo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že 16. 11. 2020, ko so začeli veljati ukrepi, ki so bistveno onemogočili uveljavljanje pravice do sodnega varstva (prepoved javnega prevoza) in so povzročili sprejem sklepa vlade, na podlagi katerega so prenehali teči materialni prekluzivni roki. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri tehtanju pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti tudi v tem primeru treba dati prednost pravici do sodnega varstva. Tudi v tem primeru so razglašena epidemija in upoštevni ukrepi, ki so vplivali na tek zastaralnega roka, trajali tako kratek čas, da pravna varnost za toženo stranka zaradi zadržanja zastaranja ne more biti prizadeta.

22. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ob pregledu ukrepov, ki so bili v veljavi od 1. 2. 2021 do preklica epidemije 15. 6. 2021, ni zaznalo drugih ukrepov, ki bi bistveno, generalno, oteževali dostop do sodnega varstva in bi upnikom zaradi nepremagljivih ovir generalno onemogočali sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Kot že pojasnjeno zgolj razglasitev epidemije nujno ne vpliva na tek zastaralnih rokov. Pri tem je pritožbeno sodišče preverilo predvsem v navedenem času izdane odloke o razglasitvi epidemije, odloke o omejitvah gibanja ter zbiranja in odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS.

_Sklepno o zastaranju terjatev v konkretnem primeru_

23. V skladu z drugim odstavkom 361. člena OZ velja, da če je zastaranje začelo teči, preden je nastal vzrok, ki ga je zadržal, se nadaljuje, ko ta vzrok preneha; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. V tem primeru je bila tožba vložena 1. 7. 2021, zastaralni rok pa je za iztoževane terjatve začel teči v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2016. Glede na navedeno je zastaralni rok tako tekel do vključno 11. 3. 2020. V obdobju od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 je bil tek zastaralnega roka zadržan (to je za 81 dni) ter je nato spet tekel do vključno 15. 11. 2020, ko je bil spet zadržan od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 (to je 77 dni). Glede na navedeno se je tako zastaralni rok podaljšal za skupaj 158 dni. Terjatev, ki je prva zapadla v plačilo, bi, če ne bi bilo zadržanja teka zastaralnega roka, zastarala z nastopom 2. 1. 2021. Ker je treba temu dodati še čas, ko je bil tek zastaralnih rokov zadržan, bi tako terjatev, ki je prva zapadla v plačilo, torej terjatev za plačilo nadomestila za 1. 1. 2016, zastarala šele 8. 6. 2021. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila tožba vložena 1. 7. 2021. Zato so terjatve za plačilo nadomestila, ki so nastale do vključno 23. 1. 2016, zastarane.

_**O zatrjevanem neutemeljenem odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča**_ O _(ne)vezanost nižjih sodišč na materialnopravna stališča revizijskega sodišča_

24. Pravni temelj za določitev primernega nadomestila s strani sodišča je v prvem odstavku 81. člena ZASP, ki je uporabljiv tudi za določitev višine neupravičene obogatitve. Sodišče je zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.9 Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje ima sodišče pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP10 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,11 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd. 25. Ne glede na pravico sodišča da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.12

26. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). V slovenskem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč in VSRS izven obsega konkretnega primera. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. To jasno izhaja tudi iz 3. in 11. člena Zakona o sodiščih (ZS). Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”

27. Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena ZS). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso. Na ta način njegove odločitve postajajo del ustaljene sodne prakse, k spoštovanju katere je zavezano tudi samo. VSRS ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred nižjimi sodišči.13

28. Vendar s tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.14 Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.15 To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.

29. Upoštevajoč pojasnjeno tako ne vzdržijo pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vezano na ustaljeno sodno prakso in na jasna navodila VSRS iz odločbe II Ips 52/2018 (in drugih). Sodišče lahko zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in „navodil“ VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni. V tem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi konkretno in obširno argumentiralo razloge za odstop od ustaljene sodne prakse (glej točke 24 do 39 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato o kršitvah pravic tožene stranke zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse ni mogoče govoriti. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

30. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo drugačen pristop kot VSRS. Uporabilo je enak pristop - enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot VSRS. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum)16 dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo VSRS. Nadalje je pri izračunu primernega nadomestilo uporabilo isto „formulo“ kot jo je uporabilo VSRS pri čemer je upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot VSRS ter enak delež filmske glasbe kot ga je pri izračunu upoštevalo VSRS. Edina razlika med izračunom VSRS in izračunom sodišča prve stopnje je v tem, da je sodišče prve stopnje, ker se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2015 kot osnovo vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic za leto 2015 in ne tistega za leto 2012, kot je to storilo VSRS, ko je odločalo o zahtevkih za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012. 31. Takšen pristop v ničemer ne posega v enako obravnavanje strank, konkurenčnost med njimi in niti v predvidljivost, kar vse je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo, da je VSRS za izračun pomembne parametre, ki temeljijo na ocenah (predvsem razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli) in bi lahko v posameznih postopkih upoštevajoč zelo različne trditvene podlage strank povzročilo neutemeljene razlike v višini nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, predvidljivosti ter konkurenčnosti kabelskih operaterjev „fiksiralo.“ Prav v tem vidi pritožbeno sodišče bistvo „navodila“ VSRS - da se tiste postavke izračuna, ki temeljijo na ocenah, pri čemer so ocene med seboj že po naravi stvari (odvisno od tega kaj in kako se upošteva za njihovo določitev) lahko bistveno drugačne (razlika je lahko tudi več deset odstotkov), zaradi preprečevanja neutemeljenih razlik v višini nadomestil, „fiksira.“ Pri tem tožena stranka v svojih pritožbenih očitkih spregleda, da sta v Dodatku k Memorandumu AGRICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in niti niso bile upoštevane pri dogovorjenih razmerjih delitve nadomestil v pred tem leta 2001 sklenjeni Pogodbi o zagotavljanju storitev. Da je to okoliščino, ki je nedvomno vplivala na razmerje dogovorjeno po Pogodbi o zagotavljanju pravic iz leta 2001, pri svoji odločitvi upoštevalo tudi VSRS in ob tem zanemarilo manjša odstopanja od tega razmerja, izhaja tudi iz obrazložitve odločb VSRS, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storitev.17 Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da večinska sodna praksa sledi razmerju, ki ga je določilo VSRS, saj slednje zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov (možnost velikih razlik pri ocenah) predstavlja ustaljeno sodno prakso. Zato tožena stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na dve različni sodni odločbi, ki sta bili izdani po izdaji odločb s strani VSRS.

32. Sodišče prve stopnje je v točkah 21 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je v tem primeru kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma. Razlogi sodišča prve stopnje so skladni z že večkrat zavzetim stališčem VSRS.18 Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi. Tožena stranka le s pavšalnimi trditvami, da uporaba navedenega sporazuma za določitev primernega nadomestila v obravnavanem primeru ni primerna, ker gre za sporazum zasebnega prava, pri čemer spregleda, da je tudi Zavod AIPA, tako kot SAZAS, kolektivna organizacija, ne more uspeti.

33. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da lahko nadomestilo do katerega je upravičena tožeča stranka skladno z veljavnimi predpisi določi le Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP). SAP lahko skladno z veljavnimi predpisi nadomestilo določi le, če se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne uspejo dogovoriti o tarifi za uporabo pravic s skupnim sporazumom, če ni pogojev za samostojno določitev tarife s strani kolektivne organizacija in če je za to s strani kolektivne organizacije ali reprezentativnega združenja uporabnikov zaprošen. Če se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov (to je v tem primeru ZKOS) uspejo dogovoriti o tarifi v skupnem sporazumu, pa ta tarifa velja tudi za preostale uporabnike avtorskih pravic in predstavlja običajno plačilo za uporabo avtorskih pravic.

34. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo povišanje za 31 odstotkov posledica revalorizacije, kot to skuša v pritožbi prikazati tožena stranka. Revalorizacijo v tem primeru predstavlja le povišanje osnove iz 0,57 EUR na 0,59 EUR na naročnika mesečno - torej povišanje za 0,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje nedvoumno pojasnilo v 25. točki obrazložitve. Preostalo povišanje je posledica spremembe višine osnove, ki jo je VSRS vzelo kot podlago za izračun primernega nadomestila za leto 2012. Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki o neutemeljeni revalorizaciji v višini 31 odstotkov ne more uspeti.

35. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno, prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj je upoštevajoč metodologijo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, ki jo je določilo VSRS in jo je v tem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, treba upoštevati spremembo višine osnove za izračun. Pojasnilo je, da gre za dve različni obdobji, da se odločbe VSRS nanašajo le na obdobje 2012, da gre za občutno povišanje osnove, ki ni zanemarljivo, da povišana osnova predstavlja običajno plačilo za uporabo avtorskih pravic v letu 2015 (nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del) ter da bi bile v nasprotnem primeru kršene ustavne pravice avtorjev. Pritožbeno sodišče pravilnim in logičnim razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi. Tožena stranka le z nekonkretiziranimi očitki o neutemeljenem in nezakonitem odstopu od ustaljene sodne prakse VSRS zaradi nespoštovanja „navodil“ VSRS glede višine primernega nadomestila ter ponavljanju očitkov, da različno obdobje ne more biti razlog za različno višino nadomestila, ne more uspeti. Že zato ne, ker je sodišče prve stopnje navedlo in obrazložilo več razlogov za odstop od prakse VSRS, katere tožena stranka s pritožbo ni (konkretno) izpodbijala.

36. Zmotno je pritožbeno stališče, da je VSRS v odločbah, v katerih je odločalo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih odločilo po cenah ob izdaji sodne odločbe in bi bilo zato treba prisojeno nadomestilo „valorizirati.“ VSRS je višino nadomestila za leto 2012 določilo ob upoštevanju cen za primerljiva nadomestila v letu 2012. Torej je višino nadomestila določilo ob upoštevanju okoliščin, ki so bile v letu 2012. Ker gre za čisto denarno terjatev, ki je nastala že v letu 2012, oziroma v tem konkretnem primeru v letu 2015 ne pride v poštev (re)valorizacija (tako kot ne bi prišla v poštev revalorizacija za plačilo računa, ki je bil izdan v letu 2012, a do sedaj še ni bil plačan). V primeru neplačila je upnik, ko gre za čiste denarne terjatve, upravičen do zamudnih obresti od nastanka oziroma zapadlosti terjatve dalje.19 V takih primeru že po logiki stvari same ni mogoče uporabiti pravila o odmeri nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe. Zadeve, ki jih navaja tožena stranka z obravnavano zadevo niso primerljive, saj se nanašajo na popolnoma drugačno dejansko stanje (nemožnost vračila stvari v primeru ničnosti pogodbe, posebne vrste odškodnine). Revalorizacija je primerna in uporabljiva le takrat, ko je treba varovati oškodovančev položaj v tem smislu, da ne bi bil oškodovanec zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan,20 kar pa ni primer v tej zadevi.

37. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je običajno plačilo tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času (smiselno drugi odstavek 624. člena OZ). Višina nadomestila, ki ga je kot primernega določilo sodišče ne predstavlja običajnega plačila, saj se ni oblikovalo na trgu v letu 2016. V tem primeru med kolektivno organizacijo in kabelskimi operaterji za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2016 ni bilo nobenega dogovora o višini nadomestil, niti se ni višina nadomestil oblikovala trgu. Zato naknadno s strani sodišča določeno višino primernega nadomestila, ki ga je tožeča stranka uporabila tudi za možnost mirne rešitve spora, ni mogoče šteti kot običajnega plačila v smislu 624. člena OZ. Sodišče je v svojih odločbah ob upoštevanju določil ZASP in ZKUASP ter OZ določilo le primerno nadomestilo ob upoštevanju pravno odločilnih okoliščin. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče z izpodbijano sodbo izkrivlja konkurenco.

38. Tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi očitki, o različni obravnavi operaterjev, ker so nekateri operaterji sprejeli ponudbo tožeče stranke za mirno rešitev spora po kateri so plačali nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2016 v višini 0,198 EUR na naročnika na mesec. Tudi toženi stranki je tožeča stranka to možnost ponudila, a je slednja ni pravočasno sprejela. Ker je bila ponudba tožeče stranke dana v duhu mirne rešitve spora (medsebojnega popuščanja obeh strani), je ni mogoče opredeliti kot nezakonito postopanje tožeče stranke in neenako obravnavanje kabelskih operaterjev in niti kot zlorabo prevladujočega položaja po ZPOmK-1, saj ne gre za delovanje tožeče stranke na trgu.

_**O nepravilni uporabi tarife iz Skupnega sporazum v zvezi s retransmitiranih TV programov in številom naročnikov**_

39. Ne držijo pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo število retransmitiranih TV programov. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da je 31 odstotkov njenih naročnikov imelo do 100 TV programov in da bi bilo to treba upoštevati pri določilu primernega nadomestila. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju retransmitirala okrog 210 TV programov in 60 radijskih programov ter da je imela na podlagi sporočenih podatkov 554.810 naročnikov. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi tem trditvam tožeče stranke nasprotovala le pavšalno. Trdila je, da je imela veliko večino naročnikov na maloprodajnih paketih, ki so imeli do 100 TV programov.

40. Materialno trditveno in dokazno breme o številu naročnikov in številu retransmitiranih TV programov je v skladu z 212. členom ZPP21 primarno na tožeči stranki. Ker je tožeča stranka v trditveni in dokazni stiski o teh pravno odločilnih dejstvih, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadosti že, če se sklicuje na podatke, ki jih objavlja AKOS (in ostale njej znane podatke). Kako so naročniki tožene stranke razporejeni glede na pakete tožene stranke, tožeča stranka ne more vedeti. Zato je procesno in trditveno breme o številu naročnikov in morebitnih drugih okoliščina, ki bi lahko vplivale na določitev nadomestila, že z zatrjevanjem števila naročnikov s stran tožeče stranke prešlo na toženo stranko.

41. Tožena stranka, v sferi katere so točni podatki o številu njenih naročnikov in številu naročnikov, ki imajo manjše pakete (do 100 TV programov), je te trditve tožeče stranke o številu naročnikov prerekala. Pavšalno in posplošeno je trdila le, da je v letu 2016 imela veliko število naročnikov na maloprodajnih paketih, ki so imeli do 100 programov. Koliko je bilo takšnih naročnikov ni zatrjevala.

42. Upoštevajoč pojasnjeno in dejstvo, da je tožena stranka edina, ki razpolaga s točnimi podatki o številu svojih naročnikov in njihovi razporeditvi po različnih paketih, tako tožena stranka, ker teh podatkov ni konkretno zatrjevala, ni zmogla že svojega trditvenega bremena za prehod procesnega trditvenega (in dokaznega) bremena nazaj na tožečo stranko. Tožena stranka namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje glede na zgoraj pojasnjeno ni konkretno zatrjevala (in dokazala) nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na določitev višine nadomestila. Trditev, da 31 odstotkov njenih naročnikov uporablja maloprodajne pakete, ki vsebujejo manj kot 100 TV programov, je podala šele v pritožbi. Ker ob tem ni pojasnila, zakaj tega pravno odločilnega dejstva brez svoje krivde ni zatrjevala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ga pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

43. Zato je treba kot dejansko podlago sodbe privzeti, da je imela tožena stranka 554.810 naročnikov na letni ravni ter da je retransmitirala več kot 100 TV programov in 60 radijskih programov.

_**O nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih**_

44. Ne držijo pritožbene trditve tožeče stranke, da sodišče prve stopnje o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih ni odločilo. Sodišče prve stopnje je v tem delu zahtevek zavrnilo. Držijo pa pritožbene trditve, da zavrnitev tega dela zahtevka ni obrazložena in je v nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 40 obrazložitve. Ker je tožeča stranka upravičena do nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe tudi v radijskih programih in slednje ni bilo zajeto v okviru nadomestil po Memorandumu, saj je bilo določeno posebej na podlagi Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS (Sporazum), je treba zahtevku tožeče stranke v tem delu ugoditi.

45. V tem primeru je primerno kot podlago za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vzeti zadnji dogovor med kolektivno organizacijo in združenjem operaterjev, torej dogovor po Sporazumu. Zadnje dogovorjeno nadomestilo po Sporazumu je znašalo 0,03 EUR na naročnika mesečno za kabelsko retransmisijo glasbe v do 60 radijskih programih (drugi odstavek 7. člena Sporazuma).

46. Zato je primerno nadomestilo za navedeno obdobje znašalo 0,246 EUR na naročnika mesečno za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih ter 0,03 EUR na naročnika mesečno za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, torej skupaj 0,276 EUR na naročnika mesečno. Tožena stranka je imela v tem obdobju 554.810 naročnikov, torej mesečno povprečno 46.234 naročnikov. Glede na navedeno bi bila dolžna tožeči stranki plačati 153.127,56 EUR (554.810 naročnikov krat 0,276 EUR na naročnika) oziroma 12.760,63 EUR mesečno. Ker je tožena stranka dne 24. 11. 2020 že plačala 120.288,36 EUR, bi bila tako, če zahtevek ne bi delno zastaral, dolžna plačati še 32.839,20 EUR22 oziroma 2.736,60 EUR mesečno.

47. Ker pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo terjatev, ki so nastale med 1. 1. in 23. 1. 2016, kot je bilo že pojasnjeno, zastaral, je tožena stranka za mesec januar dolžna plačati le 706,22 EUR23, za ostale mesece pa 2.736,60 EUR, torej skupaj 30.808,82 EUR (enajst krat 2.736,60 EUR plus 706,22 EUR).

48. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki zaradi ugotovitve, da je tožena stranka že plačala 120.288,36 EUR in ne zgolj 110.188,38 EUR, kot je trdila tožeča stranka, prisoditi zakonske zamudne obresti od zneska 120.288,36 EUR za obdobje od 23. 11. 2017 do 23. 11. 2020 in ne le zakonskih zamudnih obresti od zneska 110.188,38 EUR za obdobje od 23. 11. 2017 do 23. 11. 2020. Sodišče odloča v meji postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ker je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje zahtevala le zakonske zamudne obresti od zneska 110.188,38 EUR za obdobje od 23. 11. 2017 do 23. 11. 2020, ji sodišče v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP ne sme prisoditi več, kot je zahtevala.

_**O zakonskih zamudnih obrestih**_

49. Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti od zneskov iztoževanih nadomestil, bi sodišče prve stopnje to moralo upoštevati. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zastara v 3 letih, saj gre za občasno terjatev (prvi odstavek 347. člena OZ). Tožeča stranka je tožbo v tem primeru vložila 1. 7. 2021. Glede na navedeno je tako zastaral zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti do vključno 23. 1. 2018 (tri leta plus 158 dni zaradi zadržanja teka zastaralnega roka v med epidemijami covid-19).

_**Sklepno**_

50. Glede na vse navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke proti I. točki izpodbijane sodbe. Delno pa so utemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke proti I. in posledično tudi proti III. točki izreka izpodbijane sodbe tako glede zastaranja terjatev in zakonskih zamudnih obresti kot tudi glede zmotne zavrnitve zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete in šeste alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 30.808,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje do plačila ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo a) 5.220,78 EUR s pripadki, b) plačilo enajst krat 3.190,40 EUR s pridatki ter c) plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 706,22 EUR od 16. 2. 2016 do 23. 1. 2018 ter zakonskih zamudnih obresti, ki od enajstih zneskov po 2.736,60 EUR iz obdobja februar – december 2016 tečejo med 16. dnem v vsakem ustreznem naslednjem mesecu v obdobju od marec 2016 – januar 2017 in 23. 1. 2018. Pritožbeno sodišče je I. in III. točko izreka spremenilo v celoti zaradi jasnosti in nedvoumnosti.

51. Pritožbeni očitki pravdnih strank proti II. točki izreka niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP in je izpodbijano sodbo v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

_**Odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka**_

52. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, da je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

53. Ne glede na navedeno pa je bilo treba zaradi spremembe prvostopenjske sodbe odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerega je upravičena posamezna stranka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 30.808,82 EUR od zahtevanih 71.124,00 EUR, torej v 43 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 43 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 57 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 57 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov.

54. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). S svojim odgovorom na pritožbo je delno uspela tudi tožena stranka, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili ZST-1 in OT, ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta po pritožbi tožeče stranke 23.393,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.

55. Tožeči stranki je priznalo 750 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 15 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 933,3 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 559,98 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 675,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 1.234,98 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 91 odstotkih,24 ji mora tožena stranka povrniti 1.123,83 EUR stroškov pritožbenega postopka.

56. Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 750 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 15 točk, vse povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 933,3 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 559,98 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 9 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 50,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

57. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato mora tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške povezane s svojo pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške.

58. Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 45.894,75 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 1375 točk, saj je bila vrednost spornega predmeta po pritožbi tožene stranke le 45.894,75 EUR) ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 20 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.244,40 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 746,64 EUR.

59. Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1.123,83 EUR in 746,64 EUR svojih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 50,40 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu vseh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pritožbenih stroškov v višini 1.820,07 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Primerjaj npr. VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012. 2 Primerjaj: VSRS sklep II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012 (točke 8, 9 in 10 obrazložitve) ter VSL sodba in sklep II Cp 196/2019 z dne 6. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve). 3 Glej določila Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 19. 10. 2020 (Ur. l. RS, št. 148/2020 z dne 19. 10. 2020). 4 Glej Odlok o začasni splošni omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi v Republiki Sloveniji ter prepovedi prometa posameznih vrst blaga in izdelkov v času zbiranja ljudi z dne 8. 10. 2020 (Ur. l. RS. št. 138/2020) in naslednji. 5 Glej 1. točko odredbe. 6 Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020. 7 Iz besedila navedene odredbe izhaja: _»Vsa sodišča od 1. 2. 2021 opravljajo naroke in druga procesna dejanja, odločajo, vročajo sodna pisanja in izvajajo uradne ure v vseh zadevah, v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz strokovnih priporočil NIJZ (v nadaljevanju strokovna priporočila), objavljenih in sprotno posodabljanih na njegovi spletni strani (zlasti ob smiselni uporabi priporočil za izvajanje upravnih in drugih javnopravnih zadev ob epidemiji COVID-19). Procesni roki v zadevah, v katerih so bili z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 165/20 in 2/21), začasno ustavljeni, začnejo teči s 1. 2. 2021.“_ 8 Glej: Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 16. 12. 2020 in dne 8. 1. 2021 (Ur. l. RS, št. 190/2020 in 4/2021). 9 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134. 10 Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. 11 Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. 12 Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP. 13 A. Galič: (2003) "Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse" v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, točka 34. 14 Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002. 15 VSL Sodba V Cpg 939/2017 z dne 16. 11. 2017. 16 Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011. 17 II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točka 49 obrazložitve). 18 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve). 19 Primerjaj: VSRS II Ips 638/2004 z dne 29. 6. 2006. 20 Tako stališče je zastopano v pravni teoriji (primerjaj: dr. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, str. 721-729; dr. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1996, str. 172), pa tudi v sodni praksi (primerjaj VSRS II Ips 638/2004 z dne 29. 6. 2006. 21 Iz 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 22 Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo v višini 71.124,00 EUR, torej 5.927,00 EUR mesečno. 23 Pri preračunu je upoštevano, da je tožeča stranka dolžna plačati le za terjatve, ki so nastale do vključno 24. 1. do 31. 1. 2016, torej za osem dni. 24 Sporna vrednost po pritožbi je bila 23.393,00 EUR. Tožeča stranka je uspela s pritožbo v višini 21.361,79 EUR.