Jedro

Predmet priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja niso le tiste listine, ki dokazujejo, da je stranka z določenim izobraževanjem v tujini pridobila po tujem pravu določeno stopnjo izobrazbe, ampak tudi listine o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu, ne da bi to izobraževanje v tujini moralo pomeniti tudi pridobitev določene stopnje izobrazbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije št. 60121-136/2013/21 z dne 18. 8. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Republika Slovenija je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je z izrekom pod točko I tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika, da v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi listine o izobraževanju „Potvrda o završenom integriranom preddiplomskom i diplomskom sveučilišnom studiju Dentalna medicina“, ki jo je dne 30. 2013 na ime A.A. izdala izobraževalna institucija „Sveučilište u Zagrebu, Stomatološki fakultet, v kraju Zagreb“ (v nadaljevanju: SFZ), Republika Hrvaška, ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega naslova „Doktor dentalne medicine“ s slovenskim strokovnim naslovom „Doktor dentalne medicine“, pridobljenem po enovitem magistrskem študijskem programu „Dentalna medicina“ na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z izrekom pod točko II je še ugotovila, da stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik ob vložitvi vloge dne 14. 10. 2013 za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji predložil vso potrebno dokumentacijo v skladu s 5. in 6. členom Pravilnika o obrazcih, stroških in načinu vodenja evidenc v postopkih priznavanja in vrednotenja izobraževanja (Uradni list RS, št. 6/05 in 98/09, v nadaljevanju: Pravilnik). Tožena stranka je ob upoštevanju 6. odstavka 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (v nadaljevanju: ZPVI) še pred pridobitvijo mnenja s strani ustreznega visokošolskega zavoda, ki izvaja primerljiv študijski program, ob upoštevanju meril iz 3. člena ZPVI ugotovila relevantne podatke glede sistema šolanja na Hrvaškem, predmetnik, učni načrt oziroma program in učne dosežke stranke, sedaj tožnika, ki je uspešno končal integrirani študijski program Dentalna medicina in pridobil 365,5 ECTS (kreditnih točk) ter končal šestletni integrirani dodiplomski študijski program, ki je po trajanju in strukturi v Republiki Sloveniji primerljiv z enovitimi magistrskimi študijskimi programi po 33. členu Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZViS) ter glede pravic, ki izhajajo iz izobraževanja, še ugotovila, da lahko tožnik nadaljuje izobraževanje na Hrvaškem na doktorskih študijskih programih in vstopa na trg dela. Ob upoštevanju 7. odstavka 11. člena ZPVI v povezavi z 29. členom ZPVI pa je tožena stranka dne 5. 11. 2013 pridobila mnenje visokošolskega zavoda, ki ga je tožnik navedel v zahtevku, iz katerega je razvidno, da je naslov Doktor stomatologije, ki ga je tožniku podelila izobraževalna institucija SFZ, pogojno enakovreden slovenskemu naslovu Doktor dentalne medicine, pridobljenem po študijskem programu Dentalna medicina Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: MF UL); za enakovrednost strokovnih naslovov pa bi bilo potrebno uspešno opraviti v nadaljevanju naštetih 15 dopolnilnih izpitov. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da je MF UL v preteklosti dne 21. 2. 2012 z dopisom št. 08/224-3/2012 z dne 21. 2. 2012 že izdala mnenje o enakovrednosti tujega strokovnega naslova Doktor dentalne medicine, ki ga je podelila izobraževalna institucija SFZ, slovenskemu strokovnemu naslovu Doktor dentalne medicine, ki se pridobi po enovitem magistrskem študijskem programu Dentalna medicina, in sicer brez dodatnih obveznosti oziroma izpitov. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za enaka primerjana študijska programa, tako slovenskega, kot hrvaškega, je dne 11. 11. 2013 tožena stranka pozvala MF UL, da zaradi načela enakosti obravnave kandidatov ponovno preuči in natančno utemelji, kako je mogoče, da je nastala razlika od nič obveznosti oziroma izpitov do 15 dodatnih izpitov, glede na dolžnost tožene stranke, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, kar pa na podlagi tako nasprotujočih si mnenj v konkretnem primeru ni mogoče. Tožena stranka je MF UL posredovala tudi pritožbo tožnika zoper omenjeno mnenje MF UL z namenom, da bi jo, glede na vsebino očitanega, smiselno obravnavala skupaj z dopisom tožene stranke z dne 11. 11. 2013. 3. Tožena stranka je 20. 12. 2013 prejela ponovno mnenje MF UL o enakovrednosti naslovov, številka mnenja 08/258-4-1/2013 z dne 16. 12. 2013, iz katerega izhaja, da je znova pogojno pozitivno, češ da strokovni naslov „Doktor dentalne medicine“ po 12-semestrskem študijskem programu na SFZ ni povsem enakovreden strokovnemu naslovu „Doktor dentalne medicine“ po študijskem programu Dentalna medicina na MF UL ter da mora za enakovrednost naslovov kandidat opraviti dopolnilne izpite, ki jih našteva v nadaljevanju, dodatno pa še pojasnjuje, da je MF UL pri prvi primerjavi opravila primerjavo na podlagi dosedanjega slovenskega (predbolonjskega) študijskega programa Dentalna medicina s hrvaškim novim programom, v novem mnenju pa je opravljena primerjava med slovenskim enovitim magistrskim študijskim programom Dentalna medicina, po katerem se pridobi strokovni naslov Doktor dentalne medicine s hrvaškim enovitim študijskim programom Dentalna medicina za pridobitev naslova Doktor dentalne medicine. Vendar MF UL meni, da se sedaj primerjana programa pomembneje razlikujeta v vsebini predkliničnih predmetov, pri kliničnih predmetih pa pri teoretičnem in praktičnem delu predmeta Fiksna protetika in praktičnemu delu predmeta Snemna protetika; na osnovi predloženih dokazil je bilo ugotovljeno, da med programoma obstajajo pomembnejše vsebinske razlike pri izpostavljenih kliničnih in predkliničnih predmetih.

4. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe tožnika v njegovi izjavi in ugovoru z dne 13. 2. 2014 na ponovno mnenje MF UL, v katerem je predlagal, da naj se mnenje MF UL zavrne kot nestrokovno in neverodostojno in da se naj upošteva nova dejstva, ki jih podrobno navaja v nadaljevanju svoje vloge ter da se naj s postopkom nadaljuje in izda pozitivno odločbo, češ da je odstopanje po ponovni preučitvi prvotnega mnenja v škodo tožnika ter da je nesprejemljivo in nezakonito, češ da gre za popolnoma nasprotno prakso, kot jo je imela MF UL doslej, na podlagi česar je očitno, da MF UL nima ustreznih znanj ali pa ne želi podati ustreznega nepristranskega in argumentiranega strokovnega mnenja o enakovrednosti strokovnega naslova Doktor dentalne medicine, pridobljenega na SFZ s slovenskim strokovnim naslovom Doktor dentalne medicine, pridobljenem na MF UL; glede na navedeno je tožnik tedaj predlagal toženi stranki, da angažira ustreznega izvedenca, ki naj preuči in primerja programe dentalne medicine, tako slovenske kot hrvaškega. Po pozivu tožene stranke tožniku za dopolnitev vloge, je dne 14. 3. 2014 tožnik vložil pisno vlogo, v kateri navaja, da izbira programa za primerjanje ni v pristojnosti same stranke ter da mora MF UL vedeti, kateri študijski program se uporablja za ugotavljanje enakovrednosti in da ga je sama dolžna opredeliti, medtem ko tožnik izrecno vztraja, da se opravi ugotavljanje tujega strokovnega naslova s slovenskim po obeh študijskih programih, dosedanjim in novim tako, da MF UL uporabi tisto mnenje, ki je za tožnika ugodnejše, oziroma, da ministrstvo (sedaj tožena stranka) postavi izvedenca, ki bi podal nepristransko in obrazloženo mnenje, skladno s 193. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka je navedeni vlogi tožnika posredovala MF, ki ji je nato dne 14. 4. 2014 predložila ponovno - tretje mnenje, št. 08/258-4-2/2014 z dne 8. 4. 2014, iz katerega je razvidno, da je po ponovni preučitvi oziroma primerjavi študijskih programov dentalne medicine na SFZ in MF UL ponovno ugotovljeno, da programa nista enakovredna in da med njima obstajajo pomembnejše vsebinske razlike, zato mora za enakovrednost strokovnih naslovov tožnik opraviti dopolnilne izpite. Mnenju je MF UL priložila kopije elektronske pošte po katedrah, katerih predstojniki so opravili primerjavo.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika v odgovoru z dne 26. 6. 2014 na prejeto poslednje mnenje MF UL, v katerem tožnik ponavlja svoje zahteve iz predhodnih vlog, brez predloženih novih dejstev ali dokazov. Tožena stranka še navaja, da je zato odločila po vsebini tako, da je zavrnila tožnikovo zahtevo, ker se z dopolnilnimi izpiti tožnik ne strinja in navaja, da jih ne bo opravljal, medtem ko je iz vseh treh mnenj MF UL, ki jih je pripravila na podlagi primerjave študijskih programov ter vlog tožnika in pozivov tožene stranke, razvidno, da obstajajo razlike med študijskima programoma v takem obsegu, da je potrebno opraviti dopolnilne izpite. Dodatno še navaja, da je tožena stranka v skladu s citiranimi določili ZPVI dolžna pridobiti mnenje o enakovrednosti strokovnih naslovov s strani ustreznega visokošolskega zavoda in da „navedeno določilo v ZPVI izhaja iz razloga, da je strokovni naslov del študijskega programa, študijski program pa je last visokošolskega zavoda, ki ga izvaja. Glede na to, da je enoviti magistrski študijski program Dentalna medicina program MF UL, ki ga tudi izvaja in podeljuje navedeni strokovni naslov, ministrstvo meni, da lahko le MF UL presoja in opravlja primerjavo tujega študijskega programa z njenim študijskim programom“.

6. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določil Ustave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da sodišče ugodi njegovi zahtevi za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji v celoti tako, da tožniku ne bo naloženo opravljanje dopolnilnih izpitov, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka tožnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, podrejeno pa tako, da njegovi tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek in ji hkrati naloži plačilo tožnikovih stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni jasno, kakšno odločbo je izdala tožena stranka - ali gre za odločbo organa prve ali druge stopnje po določilih ZUP, češ da je v skladu s 15. členom ZVPI zoper odločbo, izdano v postopku priznavanja izobraževanja v osmih dneh od prejema odločbe dovoljena pritožba pri izobraževalni instituciji. Vendar pa tožena stranka take odločbe očitno ni izdala, ampak je izdala dokončno odločbo, zoper katero je mogoča le tožba v upravnem sporu, zato tožnik meni, da gre posledično za kršitve procesnih določb ZVPI in ZUP. Kot nesporno tožnik izpostavlja, da je Slovenija članica EU, zato neposredno veljajo določbe Direktive 2005/36/ES z dne 7. 9. 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (z nadaljnjimi spremembami). Tožnik pojasnjuje tudi, da je bil prejemnik kadrovske štipendije, na podlagi pogodbe o štipendiranju, po kateri bi moral štipenditor tožnika zaposliti za delo, za katero se je izobrazil, kar pa ni mogoče, ker mu izpodbijana odločba to onemogoča. 7. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba nezakonita tudi iz razloga, ker bi tožena stranka morala odločiti, da se njegovi zahtevi ugodi tako, da mora tožnik opraviti dodatne izpite, saj bi bila samo taka odločitev skladna z načelom materialne resnice in postopanja v korist stranke postopka, ne pa, da je v celoti zavrnila njegovo zahtevo, ob tem, da že sama tožena stranka navaja, da je še pred pridobitvijo mnenja s strani ustreznega visokošolskega zavoda ugotovila, da je tožnik končal šestletni integrirani dodiplomski študijski program, ki je po trajanju in strukturi v Republiki Sloveniji primerljiv z enovitimi magistrskimi študijskimi programi po 33. členu ZviS. Iz obrazložitve pa ni razvidno, kako je tožena stranka do tega zaključka sploh prišla in na podlagi katerih dokazov, vsekakor pa iz tega izhaja, da je tožena stranka že pred predložitvijo vseh dokazov in pred podajo vseh navedb odločila in primerjala tožnikov dokončani študijski program SFZ z enovitim študijskim programom MF UL, kar priznava tudi sama v zadnjem odstavku na 2. strani in prvem odstavku na 3. strani izpodbijane odločbe, in še, da je MF UL v preteklosti že izdala mnenje o enakovrednosti omenjenega tujega strokovnega naslova Doktor dentalne medicine, ki ga je podelila SF in ga je pridobil tudi tožnik, slovenskemu strokovnemu naslovu Doktor dentalne medicine, ki se pridobi po enovitem magistrskem študijskem programu Dentalna medicina na MF UL, in sicer brez dodatnih obveznosti oziroma izpitov. Slednje kaže na neenako obravnavanje tožnika v postopku, posledično pa to pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. V tej zvezi MF UL očita neenako obravnavo tožnika, češ da je pri opravljani primerjavi tudi s slovenskim dosedanjim predbolonjskim študijskim programom dentalne medicine obakrat ugotovila, da bi moral tožnik opravljati dodatne izpite, medtem ko je drugače ugotovila v primeru pod št. 08/224-3/2012 v letu 2012, ko je ugotovila, da dodatni izpiti niso potrebni. Iz navedenega je mogoč zaključek, da po mnenju MF UL pri nobeni primerjavi ne bi smelo biti tožniku naloženo opravljanje dodatnih izpitov in da navedeno hkrati dokazuje, da tožena stranka ni sledila predlogu tožnika, da naj primerja programe, ki so zanj ugodnejši. Za tožnika je očitno, da MF UL od primera do primera sprejema drugačne odločitve pri primerjavi enakih programov, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom in pomeni grobo kršitev pravnega reda.

8. Tožnik v zvezi s povzetkom dodatnega pojasnila oziroma mnenja dr. B.B. z dne 16. 12. 2013, češ da bo tožnik moral opraviti en izpit iz kliničnih predmetov, v katerem bodo zajeta vsa manjkajoča področja, izpostavlja kot nejasno, koliko področij in koliko izpitov bo sploh zajetih v ta en sam izpit, saj je pred tem MF UL navajala, da naj bi bilo razhajanje v kliničnih predmetih na dveh področjih (Fiksna protetika in Snemna protetika), ne da bi bilo navedeno, koliko izpitov ti področji zajemata. Zato tožnik očita, da je v tem delu izpodbijana odločba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

9. Nadalje v tožbi očita, da se MF UL sploh ni opredelila o očitku glede neenake obravnave tožnika, kljub večkratnim pozivom k opredelitvi s strani tožene stranke. Zato tožnik meni, da je glede na to potrebno šteti, da se s tem očitkom MF UL strinja, saj tega ni substancirano prerekala. Očitek o neenakopravnem obravnavanju tožnik dodatno dokazuje z navedbo, da je MF UL v preteklosti ob obravnavanju zahtev C.C. in D.D. za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji obema imenovanima podala pozitivno mnenje, ne da bi jima naložila opravljanje kakršnihkoli dodatnih izpitov.

10. Tožnik poudarja, da se nikoli ni izrecno strinjal, naj tožena stranka opravi postopek ugotavljanja enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega naslova Doktor dentalne medicine na SFZ z enovitim magistrskim študijskim programom Dentalna medicina na MF UL, kot navaja izpodbijana odločba v 5. odstavku na strani 6 in te navedbe ne držijo. Tožnik poudarja, da ni prejel Mnenja št. 08/258-4/2013 z dne 28. 10. 2013, izdanega s strani MF UL, kar je izrecno ugovarjal že v pritožbi z dne 11. 11. 2013, tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi ni opredelila niti do primerjave študijskih programov, ki jo je opravil sam tožnik v vlogi z dne 13. 2. 2014, v kateri izpostavlja, da med primerjanima programoma prihaja le do manjših, ne pa do bistvenih vsebinskih razlik, ki nikakor ne vplivajo na strokovno usposobljenost diplomantov, kar tožnik podrobneje pojasnjuje v nadaljevanju tožbe in se podrobno opredeljuje do posameznih dodatnih izpitov, pri katerih MF UL v ponovnem mnenju z dne 16. 12. 2013 ugotavlja pomembnejše razlike med primerjanima programoma SFZ in MF UL. Vendar tožnik meni, da MF UL ni opravila vsebinske in strokovne primerjave programov ter pri tem tudi ni upoštevala svojih predhodno sprejetih odločitev in mnenj. Nadalje glede elektronskega sporočila z dne 28. 11. 2013 meni, da je žaljivo in diskriminatorno, saj z uporabo izraza „jugosi“ jasno kaže podcenjujoč in diskriminatoren odnos do oseb, ki so študijske programe zaključile v kateri od republik bivše SFR Jugoslavije in poskušajo pridobiti odločbo o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega naslova s slovenskim strokovnim naslovom. Nadalje izpostavlja vsebino elektronskega sporočila z dne 2. 12. 2013, iz katerega izhaja, da je potrebno opravljati dodatne izpite, vendar hkrati ugotavlja, da so razlike med primerjanima študijskima programoma majhne ter da ni bistvenih razlik.

11. V zvezi z izpostavljeno navedbo v mnenju dr. B.B. z dne 8. 4. 2014, da je mnenje v zadevi št. 08/224-3/2012 izdelal drug izvedenec, kar je razlog za neenako obravnavo tožnika, slednje po oceni tožnika ne zdrži kritične presoje, ker ne pojasnjuje, zakaj so predstojniki kateder sedaj spremenili mnenje in ugotovili razlike. Poleg tega pa je v obeh primerih mnenje podala MF UL kot institucija in ne posamezni zaposleni. Ker se MF UL ni konkretno opredelila do navedb tožnika v njegovih vlogah ter ni podala odgovora na tožnikove navedbe, tožnik meni, da je bila kršena njegova pravica do obveščenosti in mu je bilo posledično onemogočeno, da se izjasni o relevantnih dejstvih. Zato bi po mnenju tožnika morala pred dokončno odločitvijo tožena stranka postaviti drugega izvedenca, oziroma drug visokošolski zavod, kot je na primer Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru, saj MF UL ni edina taka izobraževalna institucija. Poleg tega očita, da se MF UL ni nikoli opredelila, v čem so tako bistvene razlike, da v primeru tožnika ni sledila utečeni praksi priznavanja pridobljenih nazivov na SFZ.

12. Posebej izpostavlja nesporno dejstvo, da je MF UL pri izdaji vseh treh mnenj v tožnikovem primeru bistveno odstopila od svoje predhodne prakse, ko je z dopisom št. 08/224-3/2012 z dne 21. 2. 2012 izdala mnenje o enakovrednosti strokovnega naslova Doktor dentalne medicine, pridobljenega na SFZ, s slovenskim strokovnim naslovom Doktor dentalne medicine, pridobljenim na MF UL, in sicer brez dodatnih obveznosti oziroma izpitov, čeprav je nedvomno MF UL dolžna utemeljiti takšno neenako in diskriminatorno obravnavanje tožnika. S takim odstopanjem od ustaljenega priznavanja izobrazbe je MF UL neargumentirano in arbitrarno kršila načelo enake obravnave kandidatov. Zato argument, da bi je mnenje v drugi zadevi podal drug izvedenec, ne zdrži resne presoje, saj morajo biti vsa mnenja podana na podlagi zakonskih določb in ustrezne strokovne primerjave študijskih programov, tako pa so očitno predmet subjektivne ocene in ne temeljijo na za vse kandidate enakih kriterijih in pogojih.

13. Nadalje toženi stranki očita, da bi morala pred odločitvijo zahtevati, da se MF UL izjasni tudi o dejstvih, kjer so podane razlike med njenimi predbolonjskimi programi in bolonjskim programom, ob dejstvu, da so bolonjski programi primerljivih študijev bistveno bolj podobni. Glede na to, da ni bilo bistvenih razlik med predbolonjskim programom Stomatologije na MF UL glede na bolonjski program Dentalne medicine na SFZ, je po mnenju tožnika toliko bolj življenjsko logično, da je teh razlik med dvema bolonjskima programoma še manj oziroma, da so te še bolj neznatne, navedenih dejstev pa tožena stranka sploh ni ugotavljala, čeprav je bila dolžna ugotoviti, zakaj je do odstopanja prišlo in to ustrezno obrazložiti. Tožnik meni, da nobeno od podanih mnenj MF UL ne more biti podlaga za zakonito in utemeljeno odločitev tožene stranke, ker je pomanjkljivo, neobrazloženo oziroma neutemeljeno. Skladno s pravili ZUP pa je potrebno v dvomu presojati v korist stranke, v tem primeru tožnika, ki je podal vlogo za primerjavo veljavnih programov, ki se izvajajo na MF in SFZ. Glede na to, da je MF UL sama izrazila dvom, katere programe, ki jih izvaja, je potrebno uporabiti, tožnik vztraja, da bi bilo potrebno v celoti uporabiti tisti program na MF UL, ki bi bil za tožnika ugodnejši in je že bil že v dosedanjih izpostavljenih primerih podlaga za odločitev, da se prizna naziv pridobljen na SFZ brez dodatnih obveznosti, pri čemer ni na strani stranke postopka izbira programov, ki naj se primerjajo. Temu nasprotno stališče tožene stranke je za tožnika neresno in v neskladju z ustavnim načelom pravne varnosti, saj primerjava v tujini pridobljenih visokošolskih nazivov s slovenskimi visokošolskimi nazivi ne more biti podvržena vsakokratni izbiri kandidatov. Tudi dejstvo, da je program po mnenju tožene stranke „last“ MF UL, ne vpliva na to, da mnenje oziroma primerjavo dveh visokošolskih programov lahko izvede nepristranski izvedenec s primerjavo programa, ki ga je v postopku predložil tožnik, s programom MF UL, na podlagi česar poda ustrezno strokovno in nepristransko mnenje.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 17. 12. 2014, 15. 1. 2015 in 28. 1. 2015 vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za sprejeto odločitev ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno izpostavlja določilo 29. člena ZPVI, po katerem se ne glede na 27. člen navedenega zakona zaradi zaposlovanja v reguliranih poklicih, za katere se s predpisom zahteva slovenski naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe ali strokovni oziroma znanstveni naslov, lahko še 12 mesecev od dneva začetka uporabe tega zakona vloži vloga za ugotavljanje enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom oziroma znanstvenim naslovom ter tujega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe. Glede na navedeno je tožena stranka v konkretnem primeru, ker gre za zaposlovanje v reguliranem poklicu, po lastni oceni pravilno postopala v skladu z veljavnimi določbami ZPVI in izdala izpodbijano odločbo, zoper katero ni dovoljena pritožba, temveč le upravni spor. Dodatno v zvezi s tožbenimi navedbami glede vrednotenja izobraževanja za osebi C.C. in D.D., še posebej glede odločbe o tem, kako sta bili navedeni osebi ocenjevani s strani MF UL, tožena stranka odgovarja, da se v konkretnem primeru odloča le o zakonitosti sedaj izpodbijane odločbe in ne o morebitnih drugih postopkih. Zato kot neutemeljeno zavrača zahtevo tožnika po posredovanju odločb, ki so bile izdane v drugih upravnih postopkih.

15. Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 31. 12. 2014, 19. 1. 2015 in 3.3. 2015 izrecno vztraja pri tožbenem predlogu in tožbenih razlogih. Glede na okoliščino, da pri sodišču odgovor na tožbo ni bil vložen v sodno odrejenem roku tako, da bi bil opremljen z lastnoročnim (ampak zgolj mehanografskim) podpisom ministrice, tožnik predlaga izdajo zamudne sodbe. Dodatno izpostavlja, da iz nobenega izmed treh podanih mnenj MF UL ne izhaja, kakšno metodologijo je MF UL v konkretnem primeru uporabila niti kako je upoštevala načela Lizbonske konvencije in ZPVI, zlasti glede na kriterije iz 3. člena ZPVI, po katerem je dolžna pri presoji in izdelavi mnenja upoštevati sistem šolanja, predmetnik, učni načrt oziroma izobraževalni program, učne dosežke, trajanje izobraževanja ter pravice, ki iz izobraževanja izhajajo, medtem ko je iz vseh treh mnenj, ki jih je v upravnem postopku posredovala MF UL razvidno, da je upoštevala le število opravljenih ur predavanj, vaj in seminarjev ter se v vsebinsko primerjavo enakosti študija sploh ni spustila in da pri pripravi mnenja ostalih kriterijev iz 3. člena ZPVI sploh ni upoštevala ali se do njih kakorkoli opredelila. Zato tožnik navedenim mnenjem MF UL očita arbitrarnost oziroma samovoljnost, neobrazloženost in diskriminatornost, ker drastično neupravičeno odstopajo od ustaljene prakse. Na to je tožnik neuspešno opozarjal ves čas med tekom predmetnega postopka za priznanje izobraževanja pridobljenega v tujini za namen zaposlitve v reguliranem poklicu. Zato meni, da navedenih mnenj MF UL tožena stranka nikakor ne bi smela uporabiti kot podlago za svojo odločitev v izpodbijani odločbi. Še zlasti glede na to, kako sta bili osebi C.C. in D.D. pri obravnavi vrednotenja njunega izobraževanja za potrebe zaposlitve v Republiki Sloveniji ocenjevani s strani MF UL, ki jima je izdala pozitivno mnenje o enakovrednosti strokovnih naslovov za doktorja dentalne medicine brez dodatnih obveznosti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 9, točka 3. Po tožnikovem mnenju, da morajo biti vsa mnenja, podana na podlagi zakonskih določb in ustrezne strokovne primerjave, primerljiva in v svoji osnovi enaka, za kar pa ne gre v njegovem primeru, glede na izdano pozitivno mnenje o enakovrednosti strokovnih naslovov za doktorja dentalne medicine brez dodatnih obveznosti, izdano za osebi C.C. in D.D., ki sta si strokovni naslov doktor dentalne medicine pridobila po enakem študijskem programu pri istem visokošolskem zavodu, kot tožnik (SFZ).

K točki 1:

16. Tožba je utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je predmet presoje sodišča uvodoma navedena odločba, ki jo je tožena stranka izdala v enovitem upravnem postopku na podlagi določb ZVPI, s katero je zavrnila zahtevo tožnika, da v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi listine o izobraževanju „Potvrda o završenom integriranom preddiplomskom i diplomskom sveučilišnom studiju Dentalna medicina“, ki jo je dne 30. 2013 na ime tožnika izdala izobraževalna institucija SFZ, Republika Hrvaška, ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega naslova Doktor dentalne medicine s slovenskim strokovnim naslovom Doktor dentalne medicine, pridobljenem po enovitem magistrskem študijskem programu Dentalna medicina na MF UL, medtem ko iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik že z vlogo za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji predložil vso potrebno dokumentacijo v skladu s 5. in 6. členom Pravilnika ter da je tožena stranka pred odločitvijo pridobila mnenje visokošolskega zavoda (MF UL, z dvema dopolnitvama), po katerem je naslov Doktor stomatologije, ki ga je tožniku podelila izobraževalna institucija SFZ, pogojno enakovreden slovenskemu naslovu Doktor dentalne medicine, pridobljenem po študijskem programu Dentalna medicina MF UL ter da bi bilo za enakovrednost obeh strokovnih naslovov potrebno uspešno opraviti še dodatno v nadaljevanju naštetih 15 dopolnilnih izpitov. S tako oblikovanim izrekom, ki je z vidika vsebine sprejete odločitve v celoti zavrnilne narave, po mnenju sodišča z vidika temeljnega načela zakonitosti upravnega odločanja v tem primeru ni zadoščeno zakonskim zahtevam iz določil 1., 2. in 6. odstavka 213. člena v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 215. člena ZUP, po katerih mora biti izrek odločbe določen, jasen in v vsebinskem pogledu logično usklajen z obrazložitvijo, v kateri morajo biti vsebovani razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena) in razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (6. točka 1. odstavka 214. člena), ker se v nasprotnem primeru izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Prav za to kršitev gre v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, glede na zavrnilen vsebinski pomen odločitve tožene stranke v 1. točki njenega izreka, medtem ko je med razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzeto mnenje visokošolskega zavoda MF UL, po katerem je naslov Doktor stomatologije, ki ga je tožniku podelila izobraževalna institucija SFZ, pogojno enakovreden slovenskemu naslovu Doktor dentalne medicine in da bi bilo za enakovrednost obeh strokovnih naslovov potrebno uspešno opraviti še dodatno v nadaljevanju naštetih 15 dopolnilnih izpitov, iz česar pomensko izhaja logično nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, kar onemogoča njen preizkus. V tem smislu je podana kršitev 1., 2. in 6. odstavka 213. člena ZUP, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1).

18. Poleg tega je tožena stranka pri odločanju napačno uporabila materialno pravo, in sicer določbe ZVPI ter Lizbonske konvencije. Kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe in iz besedila 7. in 8. stavka v 3. odstavku obrazložitve na strani 8 odločbe, je toženka (v celoti) zavrnilno odločitev utemeljila z naslednjim razlogom: „Stranka se z dopolnilnimi izpiti ne strinja in jih ne bo opravljala. Ker brez opravljenih dodatnih obveznosti ni mogoče priznati enakovrednosti strokovnih naslovov in glede na to, da gre za opravljanje dela v reguliranem poklicu na področju zdravstva ter glede na to, da ministrstvo nima kompetenc in znanj, da bi lahko po vsebini meritorno odločilo o zadevi, se je ministrstvo odločilo, da zahtevo za enakovrednost zavrne.“ Da takšno pravno stališče ni pravilno oziroma da ni skladno z zakonom in ne z Lizbonsko konvencijo, je sodišče že odločilo, in to v zadevah, v katerih je bila kot stranka postopka udeležena tudi sedaj tožena stranka, in sicer v sodbi št. I U 1361/2011 z dne 28. 3. 2012, nato pa je argumentacijo dodatno razvilo v sodbah št. I U 1303/2012 z dne 12. 6. 2012 in I U 608/2011 z dne 29. 1. 2014. 19. To, kar toženka (lahko) ugotavlja v postopku odločanja o priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja, ureja 10. člen ZVPI, ki določa, da je izobraževanje za namen zaposlovanja postopek, v katerem se imetniku tuje listine z odločbo ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe, strokovni oziroma znanstveni naslov oziroma enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu. Pogoji, postopek ter pristojnosti organov v postopku pa so urejeni v 11. členu ZVPI. V skladu s prvim odstavkom tega člena se postopek za priznavanje za namen zaposlovanja začne na zahtevo imetnika tuje listine o v celoti opravljenem izobraževalnem programu, ki jo vloži pri ministrstvu. Smer oziroma področje tujega, v celoti opravljenega izobraževalnega programa se ugotavlja le v primeru, da je to navedeno na listinah o izobraževanju (4. odstavek 11. člena ZVPI). Enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu se ugotavlja le v primeru, da v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) obstaja primerljiv izobraževalni program (6. odstavek 11. člena ZPVI). V skladu s sedmim odstavkom istega člena mora ministrstvo pred odločitvijo o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu pridobiti mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v RS izvaja primerljiv študijski program; če visokošolski zavod v 30 dneh od prejema zahteve mnenja ne posreduje, se šteje, da soglaša z odločitvijo ministrstva. Listina o v celoti opravljenem izobraževalnem programu je v 2. alineji 2. člena ZPVI opredeljena kot spričevalo, diploma ali druga listina o opravljenem izobraževalnem programu in pridobljeni stopnji izobrazbe na izobraževalni ustanovi v skladu s predpisi države, ki je listino izdala; kot taka listina pa se šteje tudi dokazilo o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu oziroma programu, ki ga skupaj izvaja več izobraževalnih ustanov.

20. Pri razlagi določil ZVPI, ki pomenijo zakonsko podlago za odločanje o priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja, je treba upoštevati, da morajo biti na podlagi 8. člena Ustave RS zakoni v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, in zlasti, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Z uveljavitvijo Zakona o ratifikaciji Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (MKPVKE, Uradni list RS, št. 14/1999, MP - Uradni list RS, 45/99) je tako, upoštevaje 1. odstavek člena II.1 te konvencije, ki med drugim pravi: „Če so za odločanje o priznavanju pristojni državni organi pogodbenice, so določbe te konvencije zanjo takoj obvezujoče,“ obveznost oziroma dolžnost tožene stranke, da določbe ZPVI razlaga in uporabi v konkretnem primeru, kolikor jezikovna razlaga to dopušča, v skladu z Lizbonsko konvencijo. Da jezikovna razlaga, v povezavi s teleološko in sistematično, dopušča takšno razlago ZVPI, ki je skladna z Lizbonsko konvencijo, je že predhodno sodišče obrazložilo najprej v sodbi št. I U 1361/2011 z dne 28. 3. 2012, in potem še v sodbi št. I U 608/2012, ki sta bili obe izdani primerljivih zadevah, kot je sedaj obravnavana sporna zadeva, v katerih je prav tako šlo za zahtevano priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja.

21. V navedeni sodbi je sodišče najprej z razlago samega ZVPI prišlo do zaključka, da predmet priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja niso le tiste listine, ki dokazujejo, da je stranka z določenim izobraževanjem v tujini pridobila po tujem pravu določeno stopnjo izobrazbe, ampak tudi listine o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu, ne da bi to izobraževanje v tujini moralo pomeniti tudi pridobitev določene stopnje izobrazbe. Kot enega izmed razlogov za takšno stališče je sodišče izpostavilo, da ima določba 2. alineje 2. člena ZPVI dva dela. Prvi del te določbe pravi, da je „listina o v celoti opravljenem izobraževalnem programu /.../ listina o opravljenem izobraževalnem programu in pridobljeni stopnji izobrazbe na izobraževalni ustanovi v skladu s predpisi države, ki je listino izdala.“ Temu pa sledi še drugi stavek, ki dodaja: „Kot taka listina se šteje tudi dokazilo o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu“ /.../. To pomeni, da - ker 1. odstavek 11. člena ZVPI postopek priznavanja za namen zaposlovanja veže na pojem listine o v celoti opravljenem izobraževalnem programu - že samo iz drugega stavka 2. alineje 2. člena ZPVI izhaja, da predmet priznavanja za namen zaposlovanja po ZVPI ni samo listina o pridobljeni stopnji izobrazbe, ampak tudi listina, ki je dokazilo o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu. Sodišče je tudi navedlo, da je stopnja izobraževanja v postopku priznavanja pomembna v tem smislu, da je treba glede na 10. člen ZVPI ugotoviti, v katero stopnjo se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, ne pa morebiti v katero stopnjo izobraževanja v slovenskem sistemu se uvršča s tujo listino izkazana stopnja izobraževanja.

22. Že v sodbi št. I U 1361/2011 z dne 28. 3. 2012 je sodišče prav tako utemeljilo tudi stališče, zakaj tudi Lizbonska konvencija temelji na takšnem inkluzivnem, ne pa ekskluzivnem pristopu k priznavanju izobraževanja, in sicer je navedlo: „Tudi Lizbonska konvencija ne vsebuje omejitve, zaradi katere je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnika in je ta omejitev celo v očitnem nasprotju z namenom Lizbonske konvencije. Zato tožena stranka tudi v Lizbonski konvenciji ni imela zakonite podlage za izpodbijano odločitev. Iz preambule Lizbonske konvencije namreč izhaja, da je zakonodajalec s sprejemom Zakona o ratifikaciji konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (Uradni list RS, MP – 45/99) priznavanje visokošolskih kvalifikacij umestil v okvir pravice do izobraževanja, da Lizbonska konvencija upošteva različnost izobraževalnih sistemov in da zaradi te različnosti skuša med drugim tudi olajšati nadaljevanje izobraževanja, pospešiti akademsko mobilnost, zavarovati načelo institucionalne avtonomije, pri čemer visokošolska kvalifikacija pomeni diplomo, ki potrjuje uspešno končan študijski program. Iz temeljnih načel Lizbonske konvencije izhaja, da je glavna podlaga za priznavanje visokošolskih kvalifikacij „ocena“ vloge za priznavanje kvalifikacij (1. odst. člena III.1, 2. odst. člena III.1, člen III.2) na podlagi ustreznih informacij o kvalifikacijah (točka 1. in 4. člena III.3), pri čemer je dokazno breme o neustreznosti vloge na organu (5. točka člena III.3). To pomeni, da mora priznavanje izobrazbe temeljiti na strokovni oceni vsebinskih kriterijev za priznavanje izobraževanja. Ta princip potrjuje določilo VI.1. člena, ki pravi, da vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnosti iz dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v kateri se prosi za priznanje. Priznanje pa pomeni tudi uporabo znanstvenih naslovov po zakonih in predpisih pogodbenice, v kateri se prosi za priznanje (1. odstavek točka b. člena VI.3). Da je bistvena kakovost podeljene kvalifikacije glede na primerljive domače izobraževalne programe, izhaja tudi iz člena VIII.1 Lizbonske konvencije.“

23. To svojo interpretacijo je nato sodišče dopolnilo v sodbi št. I U 1303/2012 z dne 12. 6. 2013, ker je toženka v ponovnem postopku v omenjeni zadevi svojo odločitev bolj izpostavljeno oprla na določilo točke b) prvega odstavka člena VI.3 Lizbonske konvencije ter iz tega določila izpeljala uporabo določb 32., 32a., 33. in 35. člena ZVis, na tej podlagi pa prišla do napačnega zaključka, da programi izobraževanja v tujini ne morejo biti predmet priznavanja za namen zaposlovanja v Sloveniji, če ne pomenijo hkrati v tujini pridobljene stopnje izobrazbe.

24. Normativna vsebina člena VI.3 Lizbonske konvencije pa v 1. odstavku določa, kot sledi: „Če pogodbenica prizna visokošolske kvalifikacije, podeljene v drugi pogodbenici, to pomeni eno ali oboje od naslednjega: a.) dostop do nadaljnjega visokošolskega študija skupaj z ustreznimi izpiti /.../; b.) uporabo strokovnih in znanstvenih naslovov po zakonih in predpisih pogodbenice, v kateri se prosi za priznanje, ali ozemljih v njeni pristojnosti. V 2. odstavku pa določa: „Poleg tega lahko priznanje olajša iskanje zaposlitve po zakonih in predpisih pogodbenice, v kateri se prosi priznanje, ali na ozemljih v njeni pristojnosti.“

25. Tožena stranka pa pri razlagi Lizbonske konvencije ob uporabi nacionalne zakonodaje ne sme prezreti metod razlage mednarodnih pogodb v skladu z določili Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Dunajska konvencija, Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, št. 30/1972 – MP v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov /.../ Uradni list RS, št. 15/92 – MP, Uradni list RS, št. 54/92) v povezavi z 8. členom Ustave. Eno izmed temeljnih načel pri razlagi mednarodnih pogodb po določilih Dunajske konvencije je načelo, da vsaka veljavna pogodba veže članice in jo le-te morajo dobronamerno izpolnjevati (pacta sunt servanda), kar z drugimi besedami pomeni, da je treba pogodbo razlagati po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu, ter v luči njenega predmeta in cilja. Pri razlagi Lizbonske konvencije je torej bistven kontekst in cilj te mednarodne pogodbe. O tem se je Upravno sodišče tudi že izreklo v sodbi št. I U 1361/2011 in pozneje to še večkrat ponovilo, med drugim v sodbah št. I U 1303/2012 in I U 608/2012 z dne 29. 1. 2014, in sicer, da je cilj Lizbonske konvencije, glede na njeno jasno preambulo, zmanjšati negativne učinke, ki bi jih sicer različni izobraževalni sistemi imeli na akademsko mobilnost na podlagi listin o priznanih zaključenih izobraževanjih v drugih državah, pri čimer je bistveni princip pri (ne)priznavanju strokovna ocena vsebinskih kriterijev za priznanje izobraževanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi države, ob sicer deklariranem spoštovanju Lizbonske konvencije, kot omejitev v postopkih priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja lahko vzpostavile pogoj, da mora listina v tuji državi izkazovati pridobitev določene stopnje izobrazbe in da ni dovolj, če je listina dokazilo o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu. Lizbonska konvencija namreč skozi vse določbe, ne samo v svojem uradnem naslovu, uporablja termin priznavanje visokošolskih kvalifikacij, ne pa stopenj izobraževanja (člen I.8, člen I.A, člen I.B, člen III.1, člen III.4, člen IV.1, člen IV.3, in vseh pet določil VI. Poglavja o priznavanju visokošolskih kvalifikacij). Tudi naslov poglavja Lizbonske konvencije, ki je relevantno za obravnavani primer, govori o priznavanju kvalifikacij, ne pa stopenj izobrazbe. Določilo točke b) prvega odstavka člena VI.3 sicer uporablja pojem strokovnih in znanstvenih naslovov, vendar to v povezavi s kontekstom in ciljem Lizbonske konvencije ne pomeni, da so predmet priznavanja v RS lahko samo listine, ki dokazujejo stopnjo pridobljene izobrazbe v drugi državi, ampak to pomeni, da če oziroma potem ko pogodbenica prizna visokošolsko kvalifikacijo, oseba lahko uporablja strokovni ali znanstveni naslov (na način) po predpisih države, ki je izobraževanje priznala. Upoštevanje temeljnega pravila Dunajske konvencije o pogodbenem pravu za razlago Lizbonske konvencije tudi pomeni, da ni pomemben sistem formalnih stopenj izobraževanja v ZVis z vidika samih vstopnih pogojev za odločanje o prošnji za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja.

26. V tej zvezi sodišče še dodaja, da volja zakonodajalca namreč ni zavezujoča že sama po sebi, temveč le prek zakonskega besedila, v katerem se in kolikor se v njem izraža, tako da je končni rezultat jezikovne razlage določb ZPVI izražen v povezavi s teleološko in sistematično razlago ter zlasti v povezavi z načelom mednarodni pogodbi skladne interpretacije zakona.

27. Po drugi strani na vsebinsko utemeljenost interpretacije, kot jo je razvilo sodišče, kaže nova zakonska ureditev v ZPVI, oziroma razlogi zanjo, razvidni iz predloga ZVPI, objavljenega v Poročevalcu DZ RS dne 3. 8. 2011 na str. 4, v katerem je jasno navedeno, kot sledi: „Iz dosedanjih izkušenj izhaja, da MVZT v postopkih priznavanja izobraževanja /.../ ugotavlja porast primerov, ko je posameznik v tujini končal javno veljavni program z ustrezno akreditacijo in umestitvijo v šolski sistem v državi izvora, vendar tovrstno izobraževanje ni umestljivo v slovenski šolski sistem. V to skupino sodijo določeni Master of Advanced Studies, ki jih je država izvora z uvedbo nacionalnega ogrodja kvalifikacij izločila iz formalnega šolskega sistema, študijski programi, ki so del šolskega sistema, pa ne vodijo do zaključene stopnje izobrazbe v državi izvora, enoletno izobraževanje po magistrskih študijskih programih, zaključeno na osnovi predhodnega triletnega visokošolskega izobraževanja – torej v skupnem trajanju manj kot pet let oziroma 300 ECTS, kot to za zaključeno drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja določa slovenska zakonodaja, in to na istem študijskem področju ipd. Če se tovrstno izobraževanje ne priznava, se s tem krši prost pretok ljudi v evropskem prostoru, hkrati pa se tovrstna praksa skladno z določbami Lizbonske konvencije smatra kot nepravično priznavanje (unfair recognition).“

28. Citirano besedilo dodatno kaže v prid sodni presoji, da stališča, kot jih zagovarja tožena stranka v konkretnem primeru in njena praksa niso skladni z določili Lizbonske konvencije.

29. Sodišče, kot predhodno že v sodbi št. I U 1303/2012 z dne 12. 6. 2013 in I U 608/2012 z dne 29. 1. 2014, posebej opozarja, da glede na povedano ZVPI ni dovoljeno interpretirati in uporabiti v nasprotju z Lizbonsko konvencijo. Ob tem sodišče ugotavlja, da določila ZVPI, ki sicer niso v nasprotju z Lizbonsko konvencijo, v konkretnem primeru niso bila pravilno uporabljena, saj ZVPI določa, katera merila se, poleg mednarodnih načel, smiselno uporabljajo za priznanje in vrednotenje izobraževanja, in sicer so to: sistem šolanja, predmetnik, učni načrt oziroma izobraževalni program, učni dosežki, trajanje izobraževanja, pravice, ki iz izobraževanja izhajajo, organ pri odločanju glede na zahtevek upošteva tudi druge okoliščine, pomembne za priznavanje izobraževanja, kot na primer starost imetnika listine o izobraževanju ali dejstvo, da je bilo imetniku listine izobraževanje že priznano v drugi državi, ipd., medtem ko je tožena stranka v obravnavanem primeru zanemarila merila, kot so učni dosežki, trajanje izobraževanja, pravice, ki izhajajo iz izobraževanja oziroma druga nevsebinska merila za priznavanje in vrednotenje izobraževanja, torej druge (nestrokovne) okoliščine, namenjene organu priznavanja, to pa je pristojno ministrstvo, sedaj tožena stranka.

30. Zaradi zakonitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče v zvezi z obveznostjo ministrstva, da pred odločitvijo o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu pridobi mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v RS izvaja primerljiv študijski program, pojasnjuje, da sama po sebi navedena obveznost ne izključuje pridobitve še drugega mnenja oziroma dodatnih mnenj drugih visokošolskih zavodov, ki v RS izvajajo primerljiv študijski program, niti pridobitve izvedeniškega mnenja v skladu z določili 1. in 2. odstavka 189. in 1. odstavka 190. člena ZUP. Obveznost pridobitve izvedeniškega mnenja oziroma mnenja takšne strokovne inštitucije (visokošolskega zavoda, ki v RS izvaja primerljiv študijski program) pred dokončno odločitvijo o priznavanju izobraževanja pa izhaja tudi iz navedenih določb oziroma temeljnih načel Lizbonske konvencije. Glede na postopanje v konkretnem primeru sodišče meni, da ni odveč dodati, da se seveda predpostavlja, da je ministrstvu takrat, ko visokošolski zavod zaprosi za mnenje, dejansko in pravno stanje zadeve dovolj jasno tako, da lahko ustrezno postavi vprašanje, ki je predmet mnenja. Nad izdanim mnenjem visokošolskega zavoda ministrstvo izvaja t.i. nadzor zakonitosti v smislu, da mora mnenje imeti ustrezno metodologijo, tako da ni arbitrarno glede na načela iz Lizbonske konvencije in merila iz ZVPI. To pomeni, da je dolžnost ministrstva, da visokošolski zavod pozove k ustrezni dopolnitvi podanega mnenja in da lahko ministrstvo od prejetega mnenja visokošolskega zavoda tudi odstopi in odloči drugače v primeru očitne nerazumnosti ali nezakonite uporabe meril v mnenju, kar seveda ne pomeni, da bi bilo mnenje visokošolskega zavoda neobvezujoče, četudi je sodišče v zadevi št. I U 559/2010 sicer zavzelo stališče, da tožena stranka na mnenje fakultete ni vezana, vendar je obenem izpostavilo, da pa ga mora „presoditi“ in se „do njega opredeliti“ (in ker je v navedeni zadevi odločila v nasprotju z mnenjem fakultete, bi morala v „obrazložitvi natančno pojasniti razloge, zakaj mnenja ne sprejema oziroma ga dati v dopolnitev“). V sodni praksi upravnega sodišča tako glede pravne vezanosti toženke na mnenje visokošolskega zavoda ni pomembnih razlik.

31. Tudi v kolikor bi se tožena stranka sklicevala na sodno prakso Upravnega sodišča in njegova stališča v sodbi št. I U 1361/2011 oziroma kolikor bi to utegnilo pomeniti neusklajeno sodno prakso sodišča prve stopnje sodišče, enako kot že v sodbi št. I U 1303/2012 z dne 12. 6. 2013, ugotavlja, da ta argument ne drži, kajti v obeh navedenih zadevah je šlo za drugačno dejansko stanje, kot v obravnavanem primeru, ter je Upravno sodišče v navedenih dveh zadevah odločilo na drugih pravnih podlagah. V navedenih zadevah je namreč šlo za transnacionalno izobraževanje, za katerega je sodišče ugotovilo, da ga Lizbonska konvencija ne ureja, omogoča pa v členu VI.5, da države pogodbenice določijo, da se priznavanje visokošolskih kvalifikacij, ki jih na njenem ozemlju podeljujejo tuji izobraževalni zavodi, ureja po določbah notranje zakonodaje ali posebnih sporazumov, sklenjenih z matično državo teh zavodov. Sodišče je tedaj še ugotovilo, da v navedenih zadevah Lizbonska pogodba v kakšnem drugem delu sploh ne pride v poštev in da sta relevantna samo ZPVI ter ZVis ter priporočila iz Kodeksa dobre prakse v izvajanju transnacionalnega izobraževanja, ker gre za uporabo mednarodnih načel. V navedenih zadevah je namreč sodišče potrdilo ugotovitev tožene stranke, da institucija, ki je v Sloveniji izvajala izobraževanje na podlagi franšizne pogodbe s tujo izobraževalno institucijo, ni bila javno-veljavno priznana in ni izpolnjevala pogojev iz 14. člena v zvezi z 16. členom ZVis in 32. členom ZVis ter da so bili iz tega razloga v vseh zadevah pravilno zavrnjeni zahtevki za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno izobraževanje oziroma kvalifikacijo, ki bi jo v RS podelil tuj izobraževalni zavodi. Zato v tej točki obrazložitve sodbe omenjena sodna praksa Upravnega sodišča za obravnavno sporno zadevo niti ni relevantna. V ponovnem postopku pa toženo stranko obvezuje zahteva, da v bistveno enakih okoliščinah odloča na enak način (14. člen Ustave). Tožnikov ugovor v tožbi je bil namreč z vidika neenakega obravnavanja dovolj konkretiziran.

32. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava (izpostavljenih določil Lizbonske konvencije in ZVPI), zato je posledično v upravnem postopku ostalo tudi dejansko stanje v bistvenih točkah ostalo nerazščiščeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Zato je sodišče na podlagi 2., 3. ter 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

33. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnika za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker zaradi narave spora tega ne dopušča 1. odstavek 65. člena ZUS-1. V konkretnem primeru gre namreč za redni upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1, v okviru katerega je pravica do prepovedi neenakega obravnavanja glede priznavanja izobraževanja zavarovana z odpravo upravne odločbe, tožnik pa ni utemeljil težko popravljive škode, ki bi mu nastala zaradi odprave upravnega akta in novega postopka pri pristojnem organu (1. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1), niti ni izpolnjen pogoj iz 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Poleg tega v konkretnem primeru podatki postopka niti ne dajejo zanesljive podlage za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, saj tudi po mnenju sodišča tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila relevantnega dejanskega stanja v konkretnem primeru zgolj na podlagi mnenja MF UL in je vsaj preuranjeno zavrnila zahtevo tožnika, da v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi listine o izobraževanju „Potvrda o završenom integriranom preddiplomskom i diplomskom sveučilišnom studiju Dentalna medicina“, ki jo je dne 30. 2013 na ime tožnika izdala izobraževalna institucija SFZ, Republika Hrvaška, ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega naslova Doktor dentalne medicine s slovenskim strokovnim naslovom Doktor dentalne medicine. Tožena stranka je po samem zakonu zavezana nov upravni akt izdati v predpisanem roku 30 dni od prejema sodbe in pri tem upoštevati v sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Z vidika učinkovitega varstva pravic strank je nespoštovanje citiranega določila 4. odstavka 64. člena ZUS-1 s strani upravnega organa lahko podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti.

K točki 2:

34. Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, kakršen je obravnavani, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. V skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13, v nadaljevanju: Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR. Ta znesek se ob upoštevanju 4. člena Pravilnika poveča še za 10 %, če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na navedeni pravni podlagi je sodišče odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške v višini 313,50 EUR (285,00 EUR + 10 % od tega zneska), ki se, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim med drugim v sklepu št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008, povečajo še za DDV po stopnji 22 %, kar v konkretnem primeru znaša 68,97 EUR. Prisojeni skupni znesek 382,47 EUR je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila.