Jedro

Zahtevo za izselitev zakonca solastnice stanovanjske hiše iz stanovanja v tej stanovanjski hiši je šteti kot določitev načina rabe stanovanjske hiše in morajo zato tožbo na izselitev zakonca solastnice stanovanjske hiše vložiti vsi solastniki te stanovanjske hiše.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se je tožena stranka dolžna izseliti iz stanovanja v stanovanjski hiši na naslovu S. c. ..., V. in da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tožečo stranko je sodišče prve stopnje s sodbo zavezalo k plačilu oziroma povrnitvi 467,07 EUR pravdnih stroškov toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje v postopku do izdaje izpodbijane sodbe zmotno uporabilo veljavno materialno pravo. Tožeča stranka pojasnjuje, da je glede na določbo 100. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) kot solastnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe na izselitev in izpraznitev solastnega stanovanja. Pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice ima namreč na celi stvari, kamor prav gotovo spada tudi zahteva za izpraznitev stanovanja oziroma za izselitev. Pri tem navaja, da je enako stališče že zavzela tudi sodna praksa. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi po V. odst. 67. čl. SPZ morali tožbo na izselitev oziroma izpraznitev stanovanja vložiti vsi solastniki stanovanjske hiše, in se zato ni spustilo v ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti bivanja tožene stranke v stanovanjski hiši. Posledično pa je tudi bistveno kršilo določila pravdnega postopka, saj izpodbijane sodbe zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti ter je zaradi tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje tožeča stranka še razglablja, da v kolikor bi veljalo stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožbo za izpraznitev stanovanja vložijo le vsi solastniki, bi posamezni solastnik oziroma solastniki ostali brez pravnega varstva svoje lastninske pravice, saj bi lahko nastala situacija, da bi solastnik, ki ima le 1 % solastniškega deleža, oddal nepremičnino v najem, ostali solastniki pa brez njegovega soglasja ne bi mogli zahtevati izpraznitve stanovanja, kar pa je pravno nedopustno in po mnenju tožeče stranke v nasprotju z določbo I. odst. 67. čl. SPZ. Zato tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je stanovanjska hiša na naslovu S. c. ..., V. v solastnini tožnika, A. L. in toženčeve zakonske partnerice N. L. S. ter da v tej hiši biva tudi toženec. Tožnik je zatrjeval, da toženec živi v hiši brez njegovega dovoljenja in brez sklenjene najemne pogodbe z njim, torej nezakonito, in je zato kot solastnik stanovanjske hiše upravičen zoper toženca vložiti tožbo na izpraznitev stanovanja po 111. čl. Stanovanjskega zakonika (SZ). Toženec pa je zatrjeval, da v stanovanjski hiši živi kot solastničin zakonec, kar je tudi pravna podlaga njegovega bivanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi morali tožbo za izselitev toženca iz stanovanjske hiše vložiti vsi trije solastniki. Svoj zaključek je utemeljilo s tem, da je potrebno zahtevo za izselitev iz stanovanja šteti kot določitev načina rabe stanovanja, za kar je potrebno soglasje vseh solastnikov. V obravnavanem primeru bi moral tožnik kot eden od solastnikov dokazati oziroma izkazati, da tožbo vlaga v soglasju z ostalima dvema solastnikoma. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je vložil tožbo le tožnik, ki je sicer navajal, da se tudi solastnica A. L. ne strinja z uporabo hiše s strani toženca in da so soglaša s tožbo, vendar sodišču ni predložil nobenega dokaza, ki bi te trditve potrjeval. Prav tako ni predložil dokaza o tem, da se s tožbo za izselitev toženca strinja tudi solastnica N. L. S. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zaključilo, da spada zahtevek za izselitev toženca iz stanovanja v stanovanjski hiši, ki je v solastnini več oseb, med posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja s stvarjo v solastnini, ker gre za določitev načina rabe stanovanjske hiše. Za takšne posle pa je potrebno skladno z dol. V. odst. 67. čl. SPZ soglasje vseh lastnikov. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o materialno pravni podlagi za zavrnitev tožbenega zahtevka podkrepilo tudi s povsem sprejemljivo razlago, da četudi bi šteli zahtevo za izselitev iz stanovanja kot posel rednega upravljanja, bi bilo skladno z II. odst. 67. čl. SPZ potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Tožnik pa je nesporno lastnik le do 2/8 nepremičnin, med katerimi je tudi stanovanjska hiša, in torej ni doseženo soglasje v zahtevani višini. Sodišče druge stopnje pa nadalje tudi ugotavlja, da tožeči stranki ni uspelo ovreči toženčeve trditve, da v stanovanjski hiši biva kot zakonski partner solastnice stanovanjske hiše in da je torej to pravna podlaga njegovega bivanja in ne kot najemnik oziroma kot oseba, ki z lastnikom nima sklenjene najemne pogodbe. Prav tako pa tožeča stranka ni dokazala, da je toženca pred vložitvijo tožbe, torej pred 10.10.2006, že večkrat pozvala, naj se izseli iz stanovanja. Toženec je izpovedal, da je izselitev zahteval le tožnik s tožbo, kar potrjuje njegove navedbe, da v stanovanju od leta 2001 oz. 2002 do vložitve tožbe ni bival brez dovoljenja. Sodišče druge stopnje po zgoraj obrazloženem ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zasledilo, da bi se sodišču prve stopnje pripetila katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je sodišče druge stopnje na podlagi I. odst. 165. čl. v zv. s 154. čl. ZPP odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške.