Jedro

V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 82,96 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2013 in št. ... z dne 9. 12. 2013. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 9. 2013 dalje in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je delo, ki bo psihofizično nezahtevno, brez potrebe po zahtevnem priučevanju in večje osebne odgovornosti, kjer ne bo dvigovala ali prenašala bremen, težjih od 8 kilogramov in brez vsiljenega tempa in ritma dela, s polnim delovnim časom od 12. 9. 2013 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo (I., II. in III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 423,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev in jih nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (V. točka izreka).

2. Zoper V. točko izreka, torej zoper stroškovni del odločitve je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče dejansko zmotno ocenilo, da naj nasprotna stranka ne bi uspela le v sorazmerno majhnem delu zahtevka. Posledično je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo in sicer določba 3. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče bi moralo pri presoji uporabiti določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je namreč v okviru tožbenega zahtevka zahtevala odpravo odločb ter priznanje ustreznih pravic iz invalidskega zavarovanja in ugotovitev I. kategorije invalidnosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo odločbe ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji s tem v zvezi priznalo pravice, to pomeni, da tožnica ni uspela z zahtevkom glede uveljavljanja I. kategorije invalidnosti. V primeru I. kategorije invalidnosti gre za kvalitativno in kvantitativno drugačne pravice, torej obsežnejše pravice v smislu učinka iz sistema socialne varnosti, tako da neuspeha v takšnem delu prav gotovo ni moč šteti kot neuspeh v sorazmerno majhnem delu zahtevka. Prav tako je tožnica vtoževala datum priznanja pravic od 27. 2. 2013, sodišče pa je tožnico v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 12. 9. 2013 dalje in ji od tega dne priznalo pravico do premestitve na drugo delo s polnim delovnim časom. Tudi v tem delu gre za delni neuspeh tožnice. Tožena stranka s tem v zvezi opozarja, da je sodišče v številnih podobnih primerih odločilo o stroških upoštevaje določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in sicer glede na delen uspeh v postopku. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnica uspela v 50 % zahtevka, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani stroškovni sklep spremeni v smislu znižanja stroškovne obveznosti za polovico oziroma, da izpodbijani del razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica v celoti zavrača pritožbene navedbe. Izpostavlja, da je predmetni spor sprožila na podlagi zavrnilnih odločb tožene stranke, saj je le‑ta v celoti zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Svoj tožbeni zahtevek je spremenila tako, da je podredno uveljavljala tudi druge tožbene zahtevke. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo stroškovno odločitev, pri čemer je jasno navedlo, da je tožnica s tožbo zahtevala odpravo upravnih odločb ter razvrstitev tožnice v ustrezno kategorijo invalidnosti ter priznanje ustreznih pravic. Ne glede na odločitev sodišča, ki je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti je nesporno, da je odpravilo obe odločbi tožene stranke in tudi pravilno navedlo, da gre v delu, kjer je tožnica zahtevala drugače, za sorazmerno majhen del zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Tožena stranka v konkretnem primeru ugotovitvi sodišča, da niso nastali posebni stroški, niti ne nasprotuje, kar kaže, da je že zaradi tega predmetna pritožba neutemeljena. Glede na zahtevano kategorijo invalidnosti, bi moralo sodišče izvesti povsem identičen postopek. Ključno za odločitev o uspehu je dejstvo, da je sodišče odpravilo odločbi tožene stranke, sama določitev kategorije invalidnosti pa za odločitev glede uspeha v sporu v okviru odločitve o pravdnih stroških ni ključnega pomena. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločitev o povračilu stroškov postopka utemeljeno oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, kjer je določeno, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbi tožene stranke z dne 9. 12. 2013 in 27. 9. 2013, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da sta bili omenjeni odločbi nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tako odločitev je sodišče sprejelo po izvedbi dokazov, med drugim tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B.. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi stroškovnega sklepa, je tožnica uveljavljala odpravo odločb, ter da se pri njej ugotovi invalidnost in da se jo razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti in se ji prizna tudi ustrezne pravice od 27. 2. 2013 dalje. Tudi na naroku za glavno obravnavo dne 16. 4. 2015 je tožnica tožbeni zahtevek dodatno modificirala tako, da uveljavlja invalidnost od 27. 2. 2013 (I., II. oziroma III. kategorijo invalidnosti) zaradi bolezni ter zahtevala, da se ji priznajo ustrezne pravice. To pomeni, da je tožnica v bistvenem delu svojega zahtevka uspela torej tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja samih pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

8. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami). Priznalo je stroške postopka v višini 48,00 EUR (tarifna št. 3210) in administrativne stroške v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002), povečano za 22 % DDV, tako da skupaj stroški odgovora na pritožbo znašajo 82,96 EUR. Navedene stroške je dolžna tožnici povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.