Jedro

Ker je v izčlenitveni načrt potrjene prisilne poravnave vključena (tudi) nabavna pogodba z dne 26. 2. 2013, je aktivno legitimacijo družbi A-T, d.d., sicer mogoče pripisati, a le v zvezi z zahtevkom iz naslova rabatov za lojalnost in marketing. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prenesena tudi nabavna pogodba, da je terjatev za plačilo rabatov zato del premoženja izčlenjenega A - tj. A-T, d.d. oziroma da je slednja univerzalna pravna naslednica v zvezi s prenesenim premoženjem.

Pri presoji, ali ima tisti, ki je plačal (prostovoljno ali prisilno) na podlagi izvršilnega naslova, pravico zahtevati vračilo preveč (dvakrat) plačanega zneska po pravilih o neupravičeni pridobitvi, je treba ustrezno upoštevati pravila o pravnih učinkih pravnomočnosti. Pravnomočno razsojena zadeva je pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno odločanje o isti zadevi (drugi odstavek 319. člena ZPP). Če je bilo npr. s pravnomočno sodbo stranki naloženo plačilo določene obveznosti, je s tem pravnomočno odločeno, da ta obveznost obstaja v obdobju, ki ga vključujejo časovne meje pravnomočnosti te sodbe. Slednje pa vključujejo vse okoliščine, ki so nastale do konca obravnave v zadevi, v kateri je bila izdana taka sodba. Zato v drugem postopku ni več mogoče (uspešno) uveljavljati, da obveznost ne obstaja, ker naj bi prenehala na podlagi dejstev, ki so nastala v obdobju, ki ga vključujejo časovne meje pravnomočnosti te sodbe.

Pravnomočni sklep o izvršbi ima učinke pravnomočne sodbe: med strankama učinkuje tako, da sta vezani nanj in ga morata šteti za resničnega in pravilnega. Zato tudi navedba o dvojnem plačilu dolga v tem postopku ne more biti uspešna, dokler obstoji pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajal. Ustanova pravnomočnosti zagotavlja pravno utrjenost sodnih odločb in je nujna za pravno varnost. Idealno sicer je, če se pravnomočnost razteza na pravno odločitev, pri kateri sta tako dejanska kot pravna podlaga pravilni. Če te skladnosti ni, pa je načelo pravne varnosti močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti.

Izrek

I. Pritožba zoper prvi odstavek izreka sodbe se zavrne za znesek 843,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2013 dalje do plačila in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu prvega odstavka izreka spremeni tako, da se v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38744/2014 z dne 24. 3. 2014 pa v tem delu 1. in 3. odstavka izreka razveljavi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 2.082,15 EUR stroškov postopka, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi VL 38744/2014 z dne 24. 3. 2014 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka X, d.o.o., dolžna plačati tožeči stranki A-T, d.d.: - znesek 1.406,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2013 dalje do plačila, - znesek 7.758,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2014 dalje do plačila, - znesek 4,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 dalje do plačila, - znesek 7,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2013 dalje do plačila, - izvršilne stroške v višini 36,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti (tudi) stroške postopka v višini 658,71 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe o njihovi odmeri do plačila.

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo.

2. Zoper obsodilni del sodbe je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 67. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju(2) (v nadaljevanju ZIZ), zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O aktivni legitimaciji

5. Prvotna tožnica, družba A-TS, d.d.(3), je v predmetnem postopku zahtevala: 1. plačilo (s toženko dogovorjenih) naknadnih rabatov po Nabavni pogodbi in Aneksu št. 1 z dne 26. 2. 2013 v višini 2.080,72 EUR, 2. vračilo zneska v višini 11.204,79 EUR, katerega ji je na podlagi sklepa o izvršbi z dne 9. 12. 2013 zarubila organizacija za plačilni promet ter ga izplačala toženki (s čimer je navedeni znesek plačala dvakrat - prvič prostovoljno že 13. 12. 2013) ter 3. plačilo obresti v višini 4,48 EUR in 7,14 EUR.

6. Z vlogo z dne 8. 12. 2014 pa je družba A-T, d.d., sodišču prve stopnje sporočila, da je dne 3. 11. 2014 postal pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Kranju St .../2013 z dne 14. 10. 2014 o potrditvi ponovne prisilne poravnave nad tožečo stranko (tj. nad A-TS, d.d.) oziroma da je bila z izčlenitvenim načrtom z dne 27. 12. 2013 terjatev, ki jo v tem postopku vtožuje tožeča stranka, prenesena na družbo A-T, d.d., da je ta družba torej univerzalni pravni naslednik tožeče stranke oziroma da so bile prenesene vse terjatve družbe A, d.d., ki so nastale po 3. 11. 2010, torej tudi terjatve, ki so predmet te pravde.

7. Sodišče prve stopnje je navedbe družbe A-T, d.d. sprejelo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da „je v nadaljevanju (torej v zvezi z vtoževanimi terjatvami) aktivno legitimirana A-T, d.d.“. Takšen zaključek pa z obravnavano pritožbo toženka izpodbija in navaja, da vtoževane terjatve ne predstavljajo premoženja družbe A-TS, d.d., ki je potrebno za opravljanje podjema nove družbe A-T, d.d. (saj za omogočanje nadaljnje dejavnosti vtoževana terjatev ne more biti potrebna, še posebej ker je prišlo do zakonskega pobotanja po 164. členu ZFPPIPP). A spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe (s tem) po presoji pritožbenega sodišča ne more doseči. Ne gre namreč za vprašanje potrebnosti premoženja za opravljanje podjema, temveč za vprašanje, ali je tožeča stranka subjekt uveljavljanja vtoževane terjatve.

8. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je delitveni oziroma izčlenitveni načrt prejšnjega A (tj. A-TS, d.d. - sedaj v stečaju) kot dan izčlenitve (pravilno: dan obračuna izčlenitve) določal 30. 9. 2013, da so v njem navedene (tudi) terjatve do tožene stranke iz naslova prodaje (A 15) ter da se zato skladno z 221.o členom ZFPPIPP od 30. 9. 2013 šteje, da so vsa dejanja družbe A, d.d. v zvezi s premoženjem in obveznostmi, ki se prenašajo na novi družbi A-T, d.d., in A-N, d.d., opravljajo za račun novih družb (konkretno torej za račun A-T, d.d., in sicer kljub temu, da ta še ni obstajala) in sta novo nastali družbi A-T, d.d., in A-N, d.d., kot univerzalni pravni naslednici vstopili v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim premoženjem z dnem vpisa izčlenitve v sodni register. Zaključilo je, da so vse terjatve družbe, ki so nastale po presečnem datumu obračuna izčlenitve, nastale za račun izčlenjene družbe A-T, d.d. 9. Po presoji pritožbenega sodišča so izpostavljeni materialnopravni zaključki pravilni le delno. Ker je v izčlenitveni načrt potrjene prisilne poravnave vključena (tudi) nabavna pogodba z dne 26. 2. 2013, je aktivno legitimacijo družbi A-T, d.d., sicer mogoče pripisati, a le v zvezi z zahtevkom iz naslova rabatov za lojalnost in marketing. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prenesena tudi nabavna pogodba, da je terjatev za plačilo rabatov zato del premoženja izčlenjenega A - tj. A-T, d.d. oziroma da je slednja univerzalna pravna naslednica v zvezi s prenesenim premoženjem. Po šestem odstavku 623. člena Zakona o gospodarskih družbah(4) (v nadaljevanju ZGD-1) namreč velja, da z delitvijo preide na novo ali prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem ter da nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba.

10. Ni pa po stališču pritožbenega sodišča pravilen materialnopravni zaključek, da je izčlenjena družba A-T, d.d., aktivno legitimirana tudi v zvezi z zahtevkom v višini 11.204,79 EUR, katerega je ta utemeljevala na pravilih o neupravičeni pridobitvi. Prenosa terjatve, ki naj bi jo imela zaradi dvojnega plačila po sklepu o izvršbi VL 196049/2013 z dne 9. 12. 2013, tožeča stranka namreč z ničemer ni izkazala. V vlogi z dne 8. 12. 2014 je le na splošno trdila, da je skladno s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju z dne 14. 10. 2014 o potrditvi ponovne prisilne poravnave oziroma načrtom finančnega prestrukturiranja z dne 27. 12. 2013 predmet ponovne prisilne poravnave nad družbo A-TS, d.d., tudi izvedba izčlenitve dveh novih družb, da je bila skladno z izčlenitvenim načrtom terjatev, ki jo v predmetni pravdi vtožuje A-TS, d.d., prenesena na novonastalo družbo A-T, d.d., oziroma da so bile nanjo prenesene vse terjatve A-TS, d.d., ki so nastale po 3. 11. 2010, ter da je družba A-T, d.d., univerzalni pravni naslednik A-TS, d.d. Na ugovorne navedbe tožene stranke, da vtoževane terjatve ob izčlenitvi premoženja družbe A-TS, d.d., niso prešle na novo nastalo družbo A-T, d.d., saj se je premoženje preneslo po stanju na dan 30. 9. 2013, tj. na dan obračuna izčlenitve, ko terjatve tožeče stranke še niso obstajale (sporna transakcija je bila namreč opravljena na dan 2. 1. 2014, sporni računi pa izstavljeni dne 19. 12. 2013), pa je tožeča stranka natančno pojasnila in konkretizirala zgolj prenos terjatve po Nabavni pogodbi z dne 26. 2. 2013 (v zvezi s katero je njen zahtevek za plačilo rabatov) oziroma navedla, zakaj se šteje (četudi terjatev v trenutku obračuna izčlenitve še ni obstajala), da so vsa dejanja družbe A-TS, d.d., v zvezi s premoženjem, ki se prenaša, opravljena za račun novih družb. Trdila je, da iz samega namena ukrepa, ki je bil izveden nad družbo A, d.d., izhaja, da so vse „poslovne“ (oz. nefinančne) terjatve družbe, ki so nastale po presečnem datumu obračuna izčlenitve, nastale za račun izčlenjene družbe A-T, d.d. Izčlenitev naj bi predpostavljala, da se terjatve, ki omogočajo nadaljnje poslovanje dejavnosti (kakršna je tudi do tožene stranke), prenesejo na novo družbo.

11. Prenosa terjatve, ki naj bi imela podlago v neupravičeni pridobitvi, pa tožeča stranka ni izkazala. In ker tudi sam zakon ne daje podlage za sklep, da se tovrstne (neposlovne) terjatve, ki v času obračuna izčlenitve še niso obstajale, prenesejo na novonastalo oziroma izčlenjeno družbo, pritožbeno sodišče stališču prvostopenjskega sodišča, da je A-T, d.d., aktivno legitimiran za celotno vtoževano terjatve, ne more slediti. Tožeča stranka skladno z obrazloženim namreč ne more biti subjekt uveljavljanja terjatve iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke (sicer iz drugih razlogov) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka delno spremenilo tako, da je sklep o izvršbi VL 38744/2014 z dne 24. 3. 2014 v 1. odstavku izreka sklepa razveljavilo za znesek 7.758,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2014 dalje do plačila (druga alineja v izreku sodbe) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

O zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve

12. Omenjeni zahtevek pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi sicer neutemeljen. Dejanska podlaga spora, ki med strankama ni sporna, je v obravnavani zadevi namreč naslednja. Na predlog tožene stranke je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 9. 12. 2013 izdalo sklep o izvršbi VL 196049/2013, s katerim je dovolilo izvršbo za znesek 11.505,52 EUR s pripadki. Družba A-TS, d.d. je sklep prejela 12. 12. 2013 in že naslednji dan (torej znotraj izpolnitvenega roka) 13. 12. 2013 plačala toženi stranki svoj celotni dolg. Ker pa nobena stranka v zvezi s plačilom ni storila nič (prva ni vložila ugovora, druga pa ni predlagala ustavitve postopka), je bil v nadaljevanju dne 2. 1. 2014 iz računa A-TS, d.d., zarubljen še znesek v skupni višini 11.114,79 EUR. Slednja je od tožene stranke zahtevala vračilo preplačanega zneska, vendar neuspešno.

13. Družba A-TS, d.d. je zaradi dvakratnega poplačila dolga po sklepu o izvršbi VL 196049/2013 dne 9. 12. 2013 med izvršilnim postopkom, iz katerega je izšel obravnavani gospodarski spor, zahtevala vračilo preplačila (po verodostojni listini št. 718220). V dopolnitvi tožbe z dne 20. 6. 2014 je pojasnila, da gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Trdila je, da je bila tožena stranka (kot zatrjevano) z dvojnim plačilom dolga po sklepu o izvršbi VL 196049/2013 neupravičeno obogatena.

14. Pri presoji, ali ima tisti, ki je plačal (prostovoljno ali prisilno) na podlagi izvršilnega naslova, pravico zahtevati vračilo preveč (dvakrat) plačanega zneska po pravilih o neupravičeni pridobitvi, je treba ustrezno upoštevati pravila o pravnih učinkih pravnomočnosti. Pravnomočno razsojena zadeva je pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno odločanje o isti zadevi (drugi odstavek 319. člena ZPP). Če je bilo npr. s pravnomočno sodbo stranki naloženo plačilo določene obveznosti, je s tem pravnomočno odločeno, da ta obveznost obstaja v obdobju, ki ga vključujejo časovne meje pravnomočnosti te sodbe. Slednje pa vključujejo vse okoliščine, ki so nastale do konca obravnave v zadevi, v kateri je bila izdana taka sodba. Zato v drugem postopku ni več mogoče (uspešno) uveljavljati, da obveznost ne obstaja, ker naj bi prenehala na podlagi dejstev, ki so nastala v obdobju, ki ga vključujejo časovne meje pravnomočnosti te sodbe(5).

15. To za konkretni primer pomeni naslednje. Družba A-TS, d.d., je dne 13. 12. 2013(6) toženi stranki prostovoljno plačala celotni dolg po sklepu o izvršbi, katerega je prejela dne 12. 12. 2013, medtem ko ji je bil znesek 11.114,79 EUR dne 2. 1. 2014 po pravnomočnem sklepu o izvršbi VL 196049/2013 dne 9. 12. 2013 (ker zoper njega ni ugovarjala, tožena stranka pa ni predlagala ustavitve postopka, kar vse je ugotovilo prvostopenjsko sodišče) prisilno odtegnjen iz računa in prenesen na račun tožene stranke. Pravnomočni sklep o izvršbi ima učinke pravnomočne sodbe: med strankama učinkuje tako, da sta vezani nanj in ga morata šteti za resničnega in pravilnega. Zato tudi navedba o dvojnem plačilu dolga v tem postopku ne more biti uspešna, dokler obstoji pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajal. Ustanova pravnomočnosti zagotavlja pravno utrjenost sodnih odločb in je nujna za pravno varnost. Idealno sicer je, če se pravnomočnost razteza na pravno odločitev, pri kateri sta tako dejanska kot pravna podlaga pravilni. Če te skladnosti ni, pa je načelo pravne varnosti močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti(7). Predpostavka neupravičene pridobitve iz prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika(8) (v nadaljevanju OZ), da za premik premoženja ni pravnega temelja, torej ni izpolnjena. Temelj je - kot obrazloženo - v pravnomočnem sklepu o izvršbi. In če je stranka svojo obveznost izpolnila (in ji je s tem obveznost prenehala) pred časovno mejo pravnomočnosti sklepa o izvršbi VL 196049/2013 dne 9. 12. 2013, s katerim ji je bilo naloženo plačilo te obveznosti (kar se je dne 13. 12. 2013 zgodilo tudi v obravnavanem primeru), tega dejstva stranka ne more več uspešno uveljavljati, saj bi njegova presoja pomenila ponovno odločanje o že pravnomočno razsojeni stvari. Družba A-TS, d.d., bi za preprečitev nastale situacije tako morala že v izvršilnem postopku - pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - po 62. členu ZIZ(9) ugovarjati, da je terjatev po navedenem sklepu že plačala. S tem, ko ni ugovarjala, pa je privolila, da se ji znesek 11.117,79 EUR še enkrat prisilno odtegne. Trditve tožene stranke iz postopka na prvi stopnji (da bi morala tožnica zoper sklep o izvršbi konkretizirano in obrazloženo ugovarjati) se torej izkažejo za utemeljene.

16. Niso pa utemeljena pritožbena sklicevanja tožene stranke, da bi tožeča stranka skladno s 67. členom ZIZ zoper toženo stranko morala vložiti nasprotno izvršbo, če je slednja prejela več, kot znaša njena terjatev. Prvi odstavek 67. člena ZIZ namreč dolžniku daje možnost, da v primeru, ko je izvršba že opravljena, pri sodišču vloži nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev. V kolikor te možnosti ne izkoristi, lahko kljub temu po poteku roka iz drugega odstavka 67. člena ZIZ vloži tožbo iz naslova neupravičene obogatitve(10).

O zahtevku iz naslova naknadnih rabatov

17. Tožeča stranka je del zahtevka iz predmetne pravde temeljila na Nabavni pogodbi z dne 26. 2. 2013 in k njej pripadajočem Aneksu št. 1. Trdila je, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na način, da je družba A-TS, d.d., kot kupec pri toženki nabavljala blago in ga nato prodajala v svojih trgovskih centrih ter da je iz 5.2. točke Aneksa št. 1 razvidno, da sta stranki sporazumno dogovorili tudi naknadne rabate, ki jih je bil dobavitelj, sedaj tožena stranka, dolžan zagotoviti kupcu. Po odpovedi pogodbe z dne 15. 11. 2013 s strani tožene stranke A-TS, d.d., toženi izstavila 4 račune (z dne 19. 12. 2013). Tožena stranka ji namreč dobropisov ni izstavila.

18. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova naknadnih rabatov delno ugodilo. Pri tem se je upoštevaje tožničine trditve sklicevalo na določila Aneksa št. 1 oziroma njegovo 5.2. točko. Izpostavilo je, da je v točki 5.2.2. določeno, da dobavitelj odobri kupcu letni rabat za lojalnost v višini 1 % od celotne letne neto vrednosti nabavljenega blaga, da je v točki 5.2.3. predviden rabat za marketing, ki ga priznava dobavitelj kupcu kot letni prispevek v višini 1,5 % od neto vrednosti nabavljenega blaga ter da je v točki 5.2.4. določeno plačevanje naknadnih rabatov, in sicer tako, da dobavitelj izstavi kupcu za dosežene vrednosti dobropis najkasneje 15 dni po zaključku obračunskega obdobja. Tožeči stranki je tako (na podlagi neto vrednosti blaga v višini 56.260,22 EUR) rabate skupaj odmerilo v višini 1.406, 50 EUR.

19. Tudi ta del odločitve prvostopenjskega sodišča tožena stranka z obravnavano pritožbo graja. Navaja, da rabat (že) po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika pomeni „popust pri ceni blaga, ki ga da proizvajalec navadno trgovskemu podjetju“, da so do popustov upravičeni zgolj tisti, ki spoštujejo pogodbo (še posebej, če gre za rabat za lojalnost) in da v obravnavanem primeru o kakšni lojalnosti tožeče stranke ne moremo govoriti. Tovrstne trditve pa je tožena stranka ponudila tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zatrjevala je, da je od Nabavne pogodbe z dne 26. 2. 2013 odstopila zaradi nenehnih zamud tožeče stranke pri plačilu dobav, na navedbe tožnice, da dejstvo prenehanja pogodbe na obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja (torej obveznost zagotovitve rabatov), ne vpliva ex tunc, pa odgovorila, da bi bila tožnica do popustov upravičena samo v času veljavnosti in v primeru spoštovanja nabavne pogodbe.

20. Ker so v obravnavanem sporu torej neprerekane ostale trditve tožene stranke, da je od Nabavne pogodbe odstopila zaradi nenehnih zamud pri plačilu dobav oziroma se tožeča stranka takšnim toženkinim navedbam ni postavila v bran s trditvami o svoji lojalnosti, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča zahtevku iz naslova rabatov za lojalnost ni mogoče ugoditi. Lojalnost namreč (med drugim) pomeni ravnanje v skladu s poslovno moralo oziroma korektno izpolnjevanje prevzetih obveznosti. Če pa je tožeča stranka nenehno zamujala s plačili dobav (neprerekano dejstvo), pa ji rabata za lojalnost ni mogoče prisoditi. Pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti zahtevka iz naslova rabatov za lojalnost zato ocenjuje kot zmotno in je tudi v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka delno spremenilo tako, da je sklep o izvršbi VL 38744/2014 z dne 24. 3. 2014 v 1. odstavku izreka sklepa razveljavilo za znesek 562,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2013 dalje do plačila (ki je bil vključen v znesek pod prvo alinejo v izreku izpodbijane sodbe) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

21. Je pa pritožbeno sodišče potrdilo odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na rabat za marketing. Tožena stranka se namreč temu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla uspešno upreti s trditvami, da bi bila tožnica do popustov upravičena samo v času veljavnosti in v primeru spoštovanja nabavne pogodbe. Tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnici, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila rabatov od tožene stranke, ker pogodbeno dogovorjen način zagotovitve rabatov ni plačilo, temveč izstavitev dobropisa. Tožeči stranki popust po Nabavni pogodbi oziroma njenem aneksu z dne 26. 2. 2013 nedvomno gre in ker se ta da ovrednotiti v denarju, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da svojega zahtevka tožnica ne bi mogla oblikovati v smislu plačila rabatov. Pritožbo tožene stranke je zato (delno) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka (tj. za znesek 843,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2013 dalje do plačila) potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje odločitvi prvostopenjska sodišča, da je 1,5 % rabat za marketing potrebno odmeriti zgolj od zmanjšane osnove (tj. neto vrednosti nabavljenega blaga) 56.260,22 EUR.

O zahtevku iz naslova obresti

22. Pritožbeno sodišče pa je končno pritožbi tožene stranke ugodilo tudi v zvezi z zahtevkom po plačilu 4,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 dalje do plačila in 7,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2013 dalje do plačila. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, na kaj se nanašajo, niti posledično ni mogla izkazati, da je bil ta del zahtevka nanjo prenesen z izčlenitvijo (pri čemer že iz vpogleda v predlog za izvršbo izhaja, da se obračun obresti ne nanaša na terjatev iz naslova naknadnih rabatov, ki je bila - kot ugotovljeno - prenesena na izčlenjeno družbo in bi ga temu vsled eventualno lahko uveljavljala v tem postopku). Sodbo sodišča prve stopnje je zato v prvem odstavku izreka delno spremenilo tako, da je sklep o izvršbi VL 38744/2014 z dne 24. 3. 2014 v 1. odstavku izreka sklepa razveljavilo še za znesek 4,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 dalje do plačila in za znesek 7,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2013 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek (tudi) v tem delu zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

O stroških postopka

23. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

24. Po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe se je uspeh pravdnih strank spremenil (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je od vtoževanih 13.297,13 EUR uspela zgolj z 843,90 EUR, tj. s 6,35 %. Tožena stranka je uspela s 93,65 %. Pritožbeno sodišče je zato (torej zaradi prilagoditve drugačnemu uspehu pravdnih strank) izpodbijano sodbo razveljavilo tudi glede izvršilnih in pravdnih stroškov. Zahtevka pa v tem delu ni zavrnilo - izvršilne stroške in pravdne stroške je obema strankama skladno z novim uspehom priznalo v okviru odločitve o vseh stroških postopka.

25. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki stroške odmerilo upoštevaje priglašene in za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) ter skladno z Zakonom o sodnih taksah(11) (v nadaljevanju ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi(12) (v nadaljevanju ZOdvT).

26. Tako ji je priznalo stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR. Ti predstavljajo strošek sodne takse. Ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo drugih priglašenih izvršilnih stroškov (administrativni stroški v znesku 8,35 EUR), saj jih ta ni z ničemer utemeljila oziroma izkazala. V sklop nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče vključilo nagrado za postopek v višini 477,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 440,40 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške stroške v znesku 206,25 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT). Priznalo ji je tudi sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 469,00 EUR (tar. št. 1111 ZST-1; 513,00 EUR - 44,00 EUR = 469,00 EUR). Stroški tožeče stranke iz postopka na prvi stopnji tako skupno znašajo 1.656,75 EUR, a je glede na 6,35 % uspeh upravičena le do skupno 105,20 EUR.

27. Tudi toženi stranki je pritožbeno sodišče stroške postopka na prvi stopnji odmerilo upoštevaje priglašene in za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) ter skladno z ZST-1 in ZOdvT. Tako ji je priznalo sodno takso za ugovorni postopek v višini 44,00 EUR, nagrado za ugovor pa ji je vštelo v nagrado za postopek na prvi stopnji in ji tako priznalo 477,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 440,40 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške stroške v znesku 206,25 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT). Priznalo ji je tudi potne stroške v znesku 111,00 EUR. Pravdni stroški tožene stranke tako skupno znašajo 1.323,17 EUR. Glede na njen 93,65 % uspeh pa je do njih upravičena v višini 1.239,15 EUR.

28. Toženi stranki pa pripadajo tudi pritožbeni stroški. Njena pritožba je bila namreč delno uspešna. Tožena stranka je izpodbijala sodbo, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 9.176,90 EUR (s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) in dosegla, da se je v tožbeni zahtevek zavrnil še za 8.333,00 EUR (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). To pa pomeni, da je bil njen pritožbeni uspeh 90,80 % ((8.333,00 EUR / 9.176,90 EUR) x 100).

29. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki odmerilo v višini 1.044,28 EUR. Pri tem je upoštevalo sodno takso za pritožbo v višini 405,00 EUR (tar. št. 1121), nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 504,00 EUR (kot je pravilno odmerjena od vrednosti spornega predmeta po pritožbi v višini 9.176,90 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške stroške v znesku 115,28 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT). Glede na 90,80 % pritožbeni uspeh ji tako gre 948,21 EUR pritožbenih stroškov.

30. Po medsebojnem pobotanju mora tako tožeča stranka povrniti toženi stranki 2.082,15 EUR stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 121/07, 45/08 - ZArbit, 37/08 - ZST-1, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US, 45/14 - odl. US, 58/14 - odl. US, 53/14, 50/15, 54/15 in 76/15 - odl. US.

Op. št. (3): V stečaju od dne 14. 11. 2014 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13 in 55/15. Op. št. (5): Tako N. Plavšak in R. Vrenčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 675. Op. št. (6): Pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

Op. št. (7): Pavčnik, M.: Teorija prava, 2007, str.: 458, VS RS II Ips 1037/2007 z dne 20. 1. 2011, VSL sodba I Cpg 480/2012. Op. št. (8): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (9): Postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Op. št. (10): Prim. sklep VSL I Cpg 1152/2011. Op. št. (11): Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 29/13 - skl. US, 21/13 - ZP-1H, 63/13, 89/13 - odl. US, 111/13 - ZP-1I, 40/14 - skl. US, 58/14 - odl. US, 72/14 - skl. US in 19/15 - odl. US.

Op. št. (12): Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C in 2/15.