Jedro

ZZVN omogoča priznanje posameznim osebam odvisno od tega, kakšne ukrepe je okupator izvajal nad posameznikom (ali skupino oseb). Za priznanje statusa je tako treba v vsakem primeru posebej ugotavljati izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, ki morajo biti dejansko podani, pri čemer je treba zlasti ugotoviti pred kakšnim vojnim nasiljem je oseba pobegnila oziroma je bila prisilno izseljena ali ji je prisilna izselitev oziroma izgon sploh dejansko grozil in tudi, kam je bila oseba, ki so ji taki ukrepi grozili, izseljena. Tožena stranka kot razlog, zakaj tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja navaja, da za priznanje zahtevanega statusa v določbah ZZVN ni pravne podlage, ker tožnica ni bila prisilno izseljena, ampak je šlo le za umik zaradi zaščite pred vojnimi dejavnostmi v času pete ofenzive nemške okupatorske vojske. To pa pomeni, da tožnica oziroma njena družina s strani okupatorja ni bila izgnana iz svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je tudi eden izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Zakon pa velja za vse enako, kar je bistvena prvina splošnega pravnega načela pravičnosti (suum cuique). Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na tako dejansko stanje niso izpolnjeni pogoji za priznanje zahtevanega statusa v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN niti v smislu 4. odstavka 2. člena ZZVN, pri čemer pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi okupatorske sile izropale njeno domačo hišo. Na pravilnost odločitve ne more vplivati niti okoliščina, da v pritožbenem postopku ni bil izveden dokaz z dodatnim zaslišanjem dveh šele v pritožbi novopredlaganih prič ne da bi tožnica hkrati obrazložila zakaj jih ni navedla oziroma predlagala že med trajanjem upravnega postopka na prvi stopnji. Vendar pa stranke tudi v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, tožnica pa, ki v tožbi predlaga zaslišanje imenovanih dveh prič, niti ne zatrjuje, da ne bi imela te možnosti v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote A št.... z dne ..., s katero je prvostopni organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke (pregnanke). V obrazložitvi povzema pritožbene navedbe, da (pri)tožnica nima namena nikomur škodovati in da obžaluje, ker ni mogla pridobiti dokazil, vendar pripominja, da so si njeni sosedje na B, čeprav šele v ponovljenem postopku, pridobili status žrtev vojnega nasilja. Za priči je sicer prvotno predlagala brata in sestrično, v pritožbi pa predlaga novi priči, in sicer sosedi na B, C.C. in D.D., saj meni, da ji pripada status žrtve vojnega nasilja, ker je med vojno veliko pretrpela, v svojih izjavah na zaslišanjih pa je povedala, kar je pač lahko in česar se spominja iz tistih časov ter tako ne ve, kaj naj bi še povedala. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi navaja, da po pregledu zahtevka in dokumentacije v upravnem spisu kot pravilno in zakonito ocenjuje odločitev prvostopnega organa glede na tožničine izjave, da je živela na B št. 16 v nemški coni vse do 25. 10. 1943, ko je njena družina po ukazu Nemcev zapustila domačijo in organizirano odšla v E, kjer so jih naselili v izpraznjeno hišo, medtem ko v njihovo domačo hišo na B niso naselili nikogar, ker so tam potekali boji med različnimi vojaškimi formacijami. V E so ostali vse do 10. 9. 1944, ko so se vrnili domov v svojo hišo, ki pa je bila medtem izropana in požgana in so v takšni živeli vse do osvoboditve. Na ponovnem zaslišanju je tožnica izpovedala, da so jim dne 25. 10. 1943 Nemci naročili, da naj izpraznijo dom, ker bo tam potekala ofenziva; že pred tem dnem pa so Nemci odpeljali v izgnanstvo v Nemčijo nekaj družin tako, da je v vasi ostalo približno 6 družin, v katerih je kdo izmed družinskih članov imel t. i. "državno službo", tako kot tožničina mama, ki je delala pri železnici, zato jih Nemci niso izgnali. Tožničin brat je kot priča izpovedal, da se spominja, da so njihovo družino in tudi tožnico Nemci pregnali iz B v E dne 25. 10. 1943, ker pa je bil še otrok, se ne spominja razloga, zakaj so jih pregnali, vendar ve samo to, da je takrat čez njihovo vas potekala ofenziva. V E so jih Nemci naselili v neki hiši, od koder so pred tem izselili domačine. Tožena stranka dalje v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje v tej zadevi odločil prvič že dne 30. 9. 1998 in zavrnil tožničin zahtevek, tožena stranka pa je ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, ker bi bilo mogoče tožničino vlogo po ustrezni modifikaciji zahtevka obravnavati po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 43/99, dalje Novela ZZVN, ki je stopila v veljavo dne 19. 6. 1999) odpravila prvostopno odločbo na podlagi tožničine pritožbe in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovnem postopku je tožnica dne 15. 9. 1999 podala novo vlogo skladno z določili Novele ZZVN ter na ponovnem zaslišanju dne 4. 10. 2000 izpovedala smiselno enako, kot na prejšnjih dveh zaslišanjih, med drugim tudi to, da je takrat, ko so se po nalogu Nemcev izselili iz B v E, potekala čez njihove kraje nemška peta ofenziva. Tožena stranka pa tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb ugotavlja, da po veljavni zakonodaji tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, saj tako iz njenih izjav kot iz izjav prič izhaja, da se je tožničina družina dne 25. 10. 1943 preselila iz B v E in se pozneje vrnila domov z dovoljenjem okupatorja dne 10. 9. 1944. Čeprav je upravni organ pri pristojnih institucijah poskušal pridobiti podatke o tožničinem pregnanstvu oziroma domnevnem uničenju njene domače hiše, mu to ni uspelo, pač pa je iz potrdila Posavskega muzeja Brežice razvidno, da je v brošuri Krajevna skupnost Tržišče v NOB na str. 23 navedeno, da se je 22. 10. 1943 na območju Tržišča začela nemška ofenziva; enako izhaja iz potrdila Muzeja narodne osvoboditve iz Maribora, in sicer takratne dogodke opisuje Lado Ambrožič - Novljan v svoji knjigi Cankarjeva brigada, med drugim pa tudi to, da je bataljon 12. brigade (tisto noč) s 5. na 6. oktober napadel graničarsko postojanko B, ki je zapirala dostop v Mirensko dolino, in jo zavzel, sledila pa je nemška ofenziva na osvobojeno ozemlje, ko je nemška vojska požigala vasi ter pobijala in preganjala ljudi. Tožnica pa je na prvem zaslišanju izpovedala, da so k njim 25. 10. 1943 prišli Nemci in jim naročili, naj izpraznijo dom, ker bo čez to ozemlje potekala ofenziva, torej tožničina družina s strani okupatorja ni bila izgnana s svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ampak jim je okupator naročil umik zaradi bojev v teh krajih, kar pa po ZZVN ni razlog zaradi katerega bi bilo mogoče tožnici priznati status žrtve vojnega nasilja. Glede pritožbenega dokaznega predloga po zaslišanju dveh novih prič pa tožena stranka ugotavlja, da tožnica prvič šele v pritožbi predlaga zaslišanje dveh novih prič, ne da bi hkrati v skladu z določbo 2. odstavka 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP/86) obrazložila, zakaj ju ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka ocenjuje, da njuno zaslišanje niti ni potrebno, saj je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in njuno zaslišanje v konkretni zadevi ne bi privedlo do drugačne odločitve.

Zoper navedeno odločbo tožene stranke tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da ni pravično, da se ji ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. Poudarja, da ji ne gre toliko za denar in za brezplačno zdravstveno zavarovanje, ampak želi, da se ji - enako kot njenim sovaščanom, prizna zaprošeni status. Meni, da si pristojne uradne osebe ne morejo niti zamišljati, kakšno je bilo takrat življenje v stalnem strahu in negotovosti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, predvsem zato, ker so skoraj že vse sovaščane odpeljali v izgnanstvo, pustili pa so le nekaj družin brez pojasnila, kaj bo z njimi. Ko pa so jim dne 25. 10. 1943 ukazali izselitev na drugo lokacijo, to ni bilo na željo preseljenih, saj so izgubili dom in vse drugo. Tožnici ni znano, ali bi njeni starši lahko takrat ukrepali drugače, verjetno pa ni bilo časa za razmišljanje. Meni, da bi bil mogoče boljši pobeg, čeprav ne ve, ali je takšna možnost sploh obstajala. Navaja še, da je bila njihova situacija enaka tisti, ko so nekatere izgnali v Srbijo ali v Bosno in jih nagnali z vlakov ter prepustili nadaljnji usodi. V tožbi predlaga, da sodišče še enkrat vse preveri in zasliši tudi dve priči, ki ju je predlagala že v svoji pritožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe in vpogledu predloženih spisov obravnavane zadeve ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in utemeljeni pa so tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v obrazložitvi, zato v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, v kateri tožena stranka dejansko stanje ugotavlja v skladu s podatki in listinami predloženega spisa ter navaja pravno podlago in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izpodbijano odločitev. Zato se sodišče nanje tudi v celoti sklicuje v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, glede tožbenih navedb pa meni: Tožnica v tožbi uveljavlja, da so v dejanskem in pravnem pogledu povsem izenačeni primeri slovenskih družin, ki so bile prisilno izgnane v Srbijo oziroma Bosno na podlagi nemškega Razglasa z dne 25. 10 1941 (pravilno 20. 10 1941) s tožničinim primerom, ko je bila v času med trajanjem nemške pete ofenzive njena družina začasno preseljena iz domače vasi Vrhek v vas Log pri Sevnici in da ni pravično različno obravnavanje tožničinega primera od primerov družin, prisilno izseljenih v Srbijo oziroma v Bosno. Vendar pa sodišče tega ugovora ni moglo sprejeti.

Po določbi 1.odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97, 43/99, 28/00, 64/01, 110/02 in 3/03) je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ob pogojih iz 1. člena oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 odpeljana v ujetništvo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Po določbi 3. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec), po določbi 4. odstavka istega člena pa je žrtev vojnega nasilja (begunec) po tem zakonu tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Iz citiranih določb tako izhaja, da lahko pridobi status žrtve vojnega nasilja tudi oseba, ki so jo okupatorske sile prisilno izselile, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. ZZVN torej omogoča priznanje statusa žrtve vojnega nasilja posameznim osebam odvisno od tega, kakšne ukrepe je okupator izvajal nad posameznikom (ali skupino oseb). Za priznanje takšnega statusa je tako treba v vsakem primeru posebej ugotavljati izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, ki morajo biti dejansko podani, pri čemer je treba zlasti ugotoviti pred kakšnim vojnim nasiljem je oseba pobegnila oziroma je bila prisilno izseljena ali ji je prisilna izselitev oziroma izgon sploh dejansko grozil in tudi, kam je bila oseba, ki so ji taki ukrepi grozili, izseljena. Tožena stranka v izpodbijani odločbi kot razlog, zakaj tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja navaja, da za priznanje zahtevanega statusa v določbah ZZVN ni pravne podlage, ker tožnica ni bila prisilno izseljena, ampak je šlo le za umik zaradi zaščite pred vojnimi dejavnostmi v času pete ofenzive nemške okupatorske vojske, kar izhaja tako iz podatkov v spisih tudi kot iz izjav zaslišanih prič in same tožnice, zaslišane kot stranka v upravnem postopku. To pa pomeni, da tožnica oziroma njena družina s strani okupatorja ni bila izgnana iz svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je tudi eden izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zakon (v konkretnem primeru ZZVN) pa velja za vse enako, kar je bistvena prvina splošnega pravnega načela pravičnosti (suum cuique). Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na tako dejansko stanje niso izpolnjeni pogoji za priznanje zahtevanega statusa, saj tožnica oziroma njena družina ni bila v letu 1941 prisilno izseljena na podlagi Razglasa, ki ga omenja tožnica (v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN) niti ni bila nasilno pregnana iz svojega doma (v smislu 4. odstavka 2. člena ZZVN), ampak je šlo le za umik pred vojnimi dejavnostmi s strani nemške vojske med trajanjem nemške pete ofenzive proti silam NOV v letu 1943/44, pri čemer pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi okupatorske sile izropale njeno domačo hišo. Zato na odločitev v tem sporu tudi ne more vplivati niti (neizkazana) tožbena navedba, da naj se tožničina družina ne bi preselila po lastni želji. Prav tako na pravilnost odločitve tožene stranke ne more vplivati niti okoliščina, da v pritožbenem postopku ni bil izveden dokaz z dodatnim zaslišanjem dveh šele v pritožbi novopredlaganih prič (C.C. in D.D.) ne da bi tožnica hkrati obrazložila v skladu z določbo iz 2. odstavka 232. člena ZUP/86, zakaj jih ni navedla oziroma predlagala že med trajanjem upravnega postopka na prvi stopnji. Vendar pa stranke tudi v upravnem sporu, kar velja tudi za tožnico v konkretnem primeru, po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, tožnica pa, ki v tožbi predlaga zaslišanje imenovanih dveh prič, niti ne zatrjuje, da ne bi imela te možnosti v upravnem postopku.

Sodišče je glede na navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Sodišče je določbe ZUP/86 v tem primeru uporabilo na podlagi določbe 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).