Jedro

Postopek mednarodne zaščite ni namenjen urejanju ekonomske situacije prosilca in iskanju dela, ampak je namenjen osebam, ki zaščito dejansko potrebujejo.

Tožnik v sodnem postopku ne more uspeti s tožbenimi očitki o kršitvi pravice do družinskega življenja. Odrasli brat praviloma ne sodi v definicijo družinskega člana. Izjeme so sicer predvidene v 16. členu Uredbe Dublin III, kjer je določeno, da kadar je prosilec zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, brata ali sestre ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od slednjega, država članica običajno prosilca obdrži skupaj ali združi s tem otrokom, bratom ali sestro ali enim od staršev, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora, da je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev ali prosilec zmožen nuditi pomoč drugi vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo, kar pa tožnik ni uspel izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Zvezni Republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 10. 11. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 2. 10. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 9. 12. 2024 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Nemčiji. Zato je pristojnemu organu navedene države v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 10. 11. 2025 je prejela odgovor, da Nemčija na podlagi c. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Nemčijo ne želi vrniti. Čeprav se je učil nemško, je tam težko dobil delo. Dodal je, da ima v Sloveniji eno leto mlajšega brata, za katerega je odgovoren. Prav tako ima tu več možnosti, da postane profesionalni nogometaš. Pojasnil je, da je v Nemčiji bival deloma v azilnem domu, deloma pa pri prijateljih. Sobe v azilnem domu, v katerih je bival s šestimi osebami, so bile umazane. Ni imel zasebnosti. Težave je imel tudi z rasističnimi varnostniki, ki mu niso dovolili kuhati. Sicer je bilo za varnost poskrbljeno, v samem postopku mednarodne zaščite ni imel težav. Čeprav je tožnik na osebnem razgovoru izpostavil, da se v Nemčijo ne želi vrniti, je toženka zaključila, da prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Hkrati po oceni toženke prosilec ni izkazal nobenih tehtnih razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti v nemškem sistemu mednarodne zaščite ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzpodbudile dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Odločitve ne spremeni niti dejstvo, da naj bi v Sloveniji prebival tožnikov brat. Le-ta namreč kot polnoletna oseba ne sodi med družinske člane v smislu točke (g) 2. člena Uredbe Dublin III.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

4.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v katerem uveljavlja tožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. V tožbi poudarja, da načelo zaupanja med državami podpisnicami Uredbe Dublin III ne more biti absolutno. Domneva je izpodbojna, prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Meni, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno. Sodišče EU je tako že sprejelo stališče, da mora država članica s prosilcem aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje, česar toženka ni upoštevala. Poudarja, da je jasno izrazil svoje razloge, zakaj se noče vrniti v Nemčijo. Tam je bil namreč izpostavljen rasistično motiviranim verbalnim žaljivkam varnostnikov, omejena pa mu je bila tudi uporaba kuhinje. Posledično je nekaj časa bival zunaj azilnega doma. Skušal se je preživljati kot nogometaš, a pri tem zaradi diskriminatorskega okolja ni bil uspešen. Hkrati je ključno, da ima v Sloveniji brata, ki zanj predstavlja edino bližjo osebo v Evropi in socialno oporo. Nemčijo je zapustil, da se mu pridruži. Meni, da se toženka ni opredelila do kumulativnega učinka okoliščin (rasistično nadlegovanje, omejevanje dostopa do osnovnih bivalnih kapacitet in izrinjenost iz azilnega doma), ki preprečujejo njegovo vrnitev v Nemčijo. Hkrati ni ugotavljala intenzivnosti bratske vezi, opravila testa sorazmernosti in tehtala posega v njegovo družinsko življenje, kar predstavlja kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Meni, da bi lahko uporabila 17. člen Uredbe Dublin III, saj se je že integriral v slovensko družbo, obstaja pa tudi tesna družinska vez. Izpostavlja sodbo Sodišča EU (SEU) v zadevi C-163/17 (Jawo), v skladu s katero je treba upoštevati dejanske življenjske pogoje prosilca. Sklicuje se še na Poročilo AIDA z dne 16. 6. 2025, iz katerega izhaja, da je Nemčija v zadnjih dveh letih izvaja politiko pospešenih deportacij.

5.Nadalje dvomi, da mu bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito, da bo deležen poštenega postopka ter da mu ne preti nevarnost odstranitve iz te države v njegovo izvorno državo. Ob predaji bi bil namreč obravnavan kot tujec in bi moral po dublinskem transferju v Nemčijo vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, za katerega so vezani strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na prosilcu, če bi sploh imel to možnost. Nadalje se sklicuje še na sodbo ESČP v primeru M. S. S., kjer je bilo izpostavljeno, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. ESČP je izpostavilo, da mora država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice.

6.Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3522/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazno listino tožnika pod prilogo A2 (izpodbijana odločbe). Tožnika ni zaslišalo, saj na narok, čeprav pravilno vabljen, ni pristopil.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

8.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

9.Pravna podlaga, na kateri je v obravnavani zadevi Zvezna republika Nemčija odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje, je c točka prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Zvezna republika Nemčija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela, čemur tožnik ne nasprotuje.

Glede sistemskih pomanjkljivosti

10.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Zvezni republiki Nemčiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

11.Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Uredbe Dublin III ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede izkušenj z azilnim postopkom v Zvezni republiki Nemčiji ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Na osebnem razgovoru je tako izpostavil, da je v Nemčiji imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito in da ni imel nobenih težav z uradnimi osebami, ki so vodile postopek. Izpostavil je sicer pomanjkanje zasebnosti in umazanost sob v azilnem domu, kar pa ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti. Tožniku so bili namreč zagotovljeni osnovni bivalni pogoji ter prehrana, morebitna nečistoča v azilnem domu pa je tudi po presoji sodišča posledica dejstva, da gre za ustanovo z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi in temu primerno organizacijo (namestitev več oseb v eno sobo). V zvezi s tem sodišče še pripominja, da je tožnik v azilnem domu bival določen čas, nato pa je bil po lastni izpovedbi nastanjen pri prijateljih. Z obravnavanega vidika niso upoštevne niti tožnikove navedbe o prepovedi uporabe kuhinje s strani varnostnikov. Sodišče tudi v tem delu v celoti sprejema dokazno oceno toženke, da je tovrstna odločitev stvar politike posameznega azilnega doma. Ob dejstvu, da tožnik ne navaja, da za hrano ne bi bilo poskrbljeno, neuporaba kuhinje ni vodila v lakoto ali siceršnje pomanjkanje. Glede na navedeno se tožnikova izkušnja bivanja v nemškem azilnem domu nikakor ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Nečloveško ravnanje mora namreč dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je sodišče kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali, kar ni primerljivo s situacijo, v kateri se je v Nemčiji znašel tožnik.

12.Tožnik v tožbi še navaja, da se v Nemčiji ni mogel preživljati kot nogometaš, kar pa ni pravno upoštevna okoliščina. Toženka je tako pravilno obrazložila, da postopek mednarodne zaščite ni namenjen urejanju ekonomske situacije prosilca in iskanju dela, ampak je namenjen osebam, ki zaščito dejansko potrebujejo. Da naj bi bil pri iskanju dela v Nemčiji diskriminiran, tožnik nadalje navede šele v tožbi, kar pa je nedovoljena tožbena novota v smislu prvega odstavka 52. člena ZUS-1. Tožnik namreč ne pojasni in izkaže upravičenih razlogov, da se na tovrstno okoliščino, ki je obstajala že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, ni mogel sklicevati prej. Enako velja za tožbeno navedbo, da naj bi bil prisiljen bivati izven azilnega doma. Česa takega namreč tožnik v upravnem postopku ni trdil. Nasprotno, navedel je, da je bival v različnih nemških mestih, pri čemer je bil v azilnem domu zgolj v kraju Erfurt, sicer pa je raje bival pri prijateljih. Prav tako je izpostavil, da je bil glavni razlog za zapustitev Nemčije delo in ne diskriminacija (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 3. 2026, str. 4 in 5).

13.Glede na navedeno sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta ter se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. Tudi po oceni sodišča tožnik namreč ni izpostavil okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da so v Nemčiji podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik se očitno z razlago toženke ne strinja in meni, da je opisane okoliščine treba presoditi kot sistemske pomanjkljivosti. Vendar zgolj s ponavljanjem razlogov, brez ustreznih proti argumentov, o katerih se je toženka že izrekla, obrazložitve toženke ne more ovreči.

Glede načela nevračanja

14.Tožbeni očitek, da se toženka ni ukvarjala z načelom nevračanja in ni upoštevala, da Nemčija v zadnjih letih izvaja pospešeno politiko deportacij, je neutemeljen. Tovrstne okoliščine tožnik namreč ni izpostavil v postopku obravnave njegove prošnje, zato se na toženko ni prevalila obveznost posodobljenih informacij o stanju nemškega azilnega sistema. Prosilec je namreč tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav

14.Glede na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 3. 2026 je tožnik tako imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o vseh za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je iz zapisnika razvidno, da mu je toženka postavila več vprašanj za razjasnitev pomembnih dejstev. Tožnik je tako na osebnem razgovoru pojasnil, da je njegova skrb v primeru vrnitve v Nemčijo zgolj dejstvo, da ne bo dobil dela in denarja. Kakšnih drugih strahov, povezanih z deportacijo v izvorno državo, sploh ni omenjal, zato se nanje ne more sklicevati šele v tožbi. Tudi glede tovrstnih navedb je namreč prekludiran, saj ne pojasni opravičljivih okoliščin, da se nanje sklicuje šele zdaj.

15.Velja dodati, da tožnik tudi sicer v tožbi povsem posplošeno vztraja, da bo načelo nevračanja v njegovem primeru kršeno, pri čemer ne pojasni, zakaj. Sodišče posledično lahko zgolj na splošno odgovori, da imajo države izrecno pravico nadzora nad vstopom tujcev, presojo dovoljenj za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami. Suverenost držav je sicer omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment), Načelo nevračanja tako prepoveduje neposredno vračanje (direct refoulement), pa tudi posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Vendar sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je SEU v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

16.Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Nemčiji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja. V odgovor na tožbene navedbe sodišče še dodaja, da sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale vrnitev tožnika v Nemčijo, ne predstavlja niti okoliščina, da bo tožnik morda primoran podati novo prošnjo za mednarodno zaščito. Da mu tovrstna možnost ne bo omogočena, tožnik tudi sicer ne trdi, kakšna pa bo odločitev o podani prošnji in tožnikovo dokazno breme pa ne more biti relevantno v predmetni zadevi, saj je to stvar presoje države članice, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Za konkretni postopek je torej bistveno, da ima tožnik na voljo upravni postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imel, tožnik ne zatrjuje oziroma izkaže.

Glede načela enotnosti družine

17.Ena od tožbenih trditev predstavlja tudi očitek toženki, da ni ugotavljala intenzivnosti vezi med njim in njegovim bratom, ki naj bi predstavljal njegovo edino socialno in eksistenčno oporo. Posledično izpostavlja kršitev 8. člena EKČP.

18.Sodišče tudi v tem delu v celoti sprejema odločitev toženke. Tako Uredba Dublin III kot tudi ZMZ-1 imata namreč ozko definicijo družinskega člana, ki primarno vključuje ožje družinske člane prosilca (zakonec/partner, mladoletni otroci). Odrasli brat praviloma v to definicijo ne sodi. Izjeme so sicer predvidene v 16. členu Uredbe Dublin III, kjer je določeno, da kadar je prosilec zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, brata ali sestre ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od slednjega, država članica običajno prosilca obdrži skupaj ali združi s tem otrokom, bratom ali sestro ali enim od staršev, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora, da je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev ali prosilec zmožen nuditi pomoč drugi vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo. V zvezi z zgoraj citirano določbo je 16. točka uvodne izjave Uredbe Dublin III, ki pravi, da bi moral za zagotovitev celovitega spoštovanja načela enotnosti družine in največje koristi otroka obstoj razmerja odvisnosti med prosilcem in njegovim otrokom, bratom ali sestro ali staršem na podlagi nosečnosti ali materinstva, zdravstvenega stanja ali visoke starosti prosilca, postati zavezujoče merilo odgovornosti.

19.Iz vsebine prvega odstavka 16. člena Uredbe Dublin III izhaja, da mora biti za uporabo te določbe podanih več objektivnih elementov, in sicer: prosilec mora biti resno bolan, pri čemer mora biti njegovo zdravstveno stanje takšno, da je odvisen od svojega brata. Ta mora v državi članici prebivati zakonito. Poleg naštetih elementov pa morajo biti za prevzem odgovornosti izpolnjeni še naslednji pogoji: izkazano mora biti, da je med prosilcem in sorodnikom (bratom), od katerega je prosilec zaradi resne bolezni odvisen, družinska vez obstajala že v državi izvora; izkazano mora biti, da je brat zmožen nuditi pomoč resno bolnemu sorojencu; zadevni osebi pa morata pisno izraziti željo po tem, da ostaneta skupaj.

20.Sodišče je na podlagi pregleda listin, ki so v upravnem spisu, ugotovilo, da je tožnik v predhodnem postopku sicer podal izjavo o tem, da je v Slovenijo med drugim prišel tudi zaradi brata, ni pa ne v prošnji ne na osebnem razgovoru ne po njem podal trditev o tem, da: je njegovo zdravstveno stanje takšno, da je odvisen od bratove pomoči; da je njuna družinska vez obstajala že v državi izvora; in da mu je brat zmožen nuditi pomoč. Nasprotno, tožnik je na osebnem razgovoru ob podaji prošnje trdil, da zdravniške pomoči ne potrebuje. V okviru osebnega razgovora, ki je potekal 11. 3. 2026, pa je navedel, da je brat tisti, ki naj bi bil odvisen od njega in ne obratno. Poleg tega tudi ni bila kadarkoli v predhodnem postopku pisno izražena želja, da ostaneta skupaj.

21.Tožnik tako v sodnem postopku ne more uspeti s tožbenimi očitki o kršitvi pravice do družinskega življenja. Pravno relevantnih dejstev namreč ni navedel v postopku pred toženko, zato jih slednja utemeljeno ni presojala. Tožnik tudi v sodnem postopku ni ustrezno konkretiziral pravno relevantnih dejstev iz 16. člena Uredbe Dublin III, prav tako pa tudi ni podal upravičenih razlogov o tem, zakaj določenih dejstev (o tem, da je od brata eksistenčno odvisen), ki naj bi takrat že obstajala, ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Posledično je neutemeljen tudi pavšalen tožbeni očitek o neuporabi diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III. Slednja se namreč uveljavi šele na podlagi spoznanja države, da sama sicer ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit oz. da tožnik v postopku ni izkazal, da odločitev tožene stranke o zavrženju njegove prošnje in o predaji v Nemčijo na podlagi Uredbe Dublin III ni bila pravilna. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.