Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za tožnici ponujeno novo delovno mesto zahteva 6/2. raven strokovne izobrazbe, zaradi česar ji glede na dejansko izobrazbo tožnice ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posledično pa še vedno velja odpovedana individualna pogodba o zaposlitvi, saj se ponujena nova pogodba, ki jo je tožnica podpisala, na podlagi tretjega odstavka 91. člena ZDR-1 šteje za razvezano. Vendar veljavnost odpovedane individualne pogodbe o zaposlitvi ni neomejena. Ta pogodba velja le dotlej, ko bo tožnica nastopila delo na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam, kar ji mora toženka zagotoviti oziroma ponuditi v podpis takšno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka delno spremeni tako, da se 2. in 3. točka izreka na novo glasita: "2. Ugotovi se, da tožeči stranki individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 ni odpovedana in še vedno velja do nastopa dela na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 do nastopa dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam obračunati pripadajoče razlike med plačo, ki jo prejema na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, podpisane z njene strani dne 19. 9. 2014, na delovnem mestu "... Strokovni sodelavec za agencijsko prodajo" in plačo, ki jo je prejemala na podlagi Individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 na delovnem mestu "... Prodajni predstavnik na lokalnem trgu", odvesti davke in prispevke ter ji izplačati razlike plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska posebej, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več ali drugače (glede veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012, plačila razlike v plači do višine plače po tej pogodbi o zaposlitvi za čas po nastopu dela tožeče stranke na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam), se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2014 in jo odpravilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 ni odpovedana in še vedno velja (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku osmih dni za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračuna pripadajoče razlike med plačo, ki jo prejema na delovnem mestu Strokovni sodelavec za agencijsko prodajo, in tisto, ki jo je prejemala na delovnem mestu Prodajni predstavnik na lokalnem trgu, odvede davke in prispevke ter tožnici izplača razlike plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (pravilno: zamude) vsakega posameznega mesečnega zneska dalje; kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 1.986,96 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je navedeno odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožnica na podlagi četrtega odstavka 13. člena individualne pogodbe o zaposlitvi po izteku mandata pridobila pravico do zaposlitve pri toženki na delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam. Iz individualne pogodbe o zaposlitvi tako izhaja, da se toženka ni zavezala le, da bo preverila, ali je tožnico po izteku mandata mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na podlagi takrat veljavnega 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), temveč se je zavezala več, in sicer da bo tožnici v takem primeru ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ustreza njeni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam. Tožnica ima 7. stopnjo izobrazbe, toženka pa ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi za 6/2 stopnjo izobrazbe. Zaradi navedenega je odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Posledično se šteje, da nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca za agencijsko prodajo ni bila sklenjena in da še vedno velja individualna pogodba o zaposlitvi.

2. Zoper 1. in 2. točko izreka, ugodilni del 3. točke izreka in zoper odločitev o stroških v 4. točki izreka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju v 11. in 15. točki obrazložitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila odpoved podana po pravilnem postopku, zato ne bi smelo zaključiti, da odpoved ni zakonita. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto ne povzroči nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč ima lahko za posledico kvečjemu odškodninsko odgovornost toženke in obveznost plačila sorazmernega dela odpravnine. Sicer je pa toženka tožnici ponudila ustrezno zaposlitev. Da ji je bila ponujena neustrezna zaposlitev zaradi izobrazbe tožnica vse do zaslišanja 20. 10. 2015 ni trdila. Sodišče prve stopnje zato te njene navedbe ne bi smelo upoštevati, saj je bila podana prepozno glede na 286. člen ZPP. Tožnica je ponujeno pogodbo o zaposlitvi prostovoljno sprejela in jo podpisala, kar pomeni, da pogodba velja in je sodišče prve stopnje ne bi smelo odpraviti. Pritožbene stroške je priglasila v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 16. 3. 2016. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, vendar deloma zmotno uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče o pritožbi toženke odloča drugič. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 211/2016 z dne 13. 10. 2016 je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, s sklepom pa razveljavilo odločitev o stroških postopka in sklenilo, da se zadeva zaradi odločanja o stroških postopka in o podrednem zahtevku tožnice vrne sodišču prve stopnje.

6. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII 3/2017 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega zaradi zmotne materialnopravne presoje, da glede na določbo 91. člena ZDR-1 izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ne more biti nezakonita zgolj zaradi tega, ker ponujena zaposlitev ni bila ustrezna, sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih navedb o tem, da je bila ponujena zaposlitev ustrezna in da tožnica ni pravočasno podala navedb o neustreznosti ponujene zaposlitve. Ker je ustreznost ponujene zaposlitve lahko okoliščina, od katere je odvisna zakonitost redne odpovedi, sodišče druge stopnje pa se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti sodbe drugostopenjskega sodišča. 7. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi si bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju, pa tudi izrek sodbe naj bi bil v nasprotju z obrazložitvijo. V nasprotju s trditvami toženke pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče v celoti preizkusiti, izrek pa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožnica s toženko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Prodajni predstavnik na lokalnem trgu - trgi: Rusija in države bivše Sovjetske zveze". Delovno razmerje je bilo sklenjeno za nedoločen čas, za mandatno obdobje 1. 9. 2012 do 31. 8. 2014. Ker je mandatno obdobje poteklo in mandat ni bil podaljšan, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (razlog nesposobnosti) za redno odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi.

9. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča (takšno stališče izhaja tudi iz sklepa VIII Ips 3/2017), da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi (kljub utemeljenemu odpovednemu razlogu) zakonita pod pogojem, da je bila tožnici istočasno ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza tožničini dejanski strokovni izobrazbi. To pravico je tožnica imela, ker se je k temu zavezala toženka v četrtem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2012, kjer je določeno, da ima v primeru prenehanja mandata pravico do zaposlitve v družbi na delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam. Ker je bila tožnica vodilna delavka (ne pa poslovodna delavka, za katere ZDR-1 v 73. členu dopušča tudi drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi), pravdni stranki nista mogli zakonito dogovoriti drugačnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, določenih v ZDR-1 (enako tudi odločba VDSS, opr. št. Pdp 156/2016). Glede na specifiko sklenjene individualne pogodbe za vodilno delovno mesto je iztek mandata sicer utemeljen odpovedni razlogi, odpoved pa je zakonita pod pogojem, da je tožnici ponujena druga pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je toženka tožnici ob podani odpovedi ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "strokovni sodelavec za agencijsko prodajo", ki jo je tožnica sprejela in podpisala. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ravno zaradi tega, ker je tožnica sprejela ponujeno drugo pogodbo, odpoved pogodbe ne more biti nezakonita. Tudi o tem vprašanju se je izjasnilo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu (enako tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 298/2015) in pritrdilo stališču prvostopnega sodišča, da je v 91. členu ZDR-1 določena zgolj možnost, da delodajalec delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in v takem primeru lahko nastopijo posledice, kot so opredeljene v tretjem in šestem odstavku 91. člena ZDR-1. V tem sporu pa so za tožnico določene ugodnejše pravice, ki jih je potrebno uporabiti skladno z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 in ki so bile opredeljene v četrtem odstavku 13. člena pogodbe z dne 16. 8. 2012. 11. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je bilo tožnici ponujeno delovno mesto, ki ustreza njeni dejanski strokovni izobrazbi. V zvezi s tem vprašanjem se zastavljajo naslednja vprašanja (enako tudi Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu): - ali je bila tožnici ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njeni dejanski izobrazbi? - ali je tožnica pravočasno navajala, da ima univerzitetno izobrazbo in da ponujena zaposlitev ne ustreza njeni dejanski izobrazbi? - kakšna izobrazba se dejansko zahteva za tožnici ponujeno zaposlitev?

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnica šele na naroku 20. 10. 2015 navedla, da ji toženka ni ponudila ustrezne zaposlitve glede na njeno izobrazbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica že 19. 9. 2014 podala pisno izjavo (A5), iz katere izhaja, da je podpisala "neustrezno" pogodbo. Nato pa je v tožbi navajala, da zahtevana stopnja izobrazbe na ponujenem delovnem mestu ne ustreza stopnji izobrazbe, ki se je zahtevala po odpovedani individualni pogodbi. Ob tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica v tožbi (šesti in sedmi odstavek 2. točke) izrecno navedla, da se je za delovno mesto po individualni pogodbo zahtevala 7/2 raven izobrazbe, enako kot se je to zahtevalo za delovno mesto, na katerem je bila zaposlena pred sklenitvijo individualne pogodbe, medtem ko se za ponujeno novo delovno mesto zahteva le 7/1 raven izobrazbe. Nerelevantna je pritožbena navedba, da je tožnica na navedenem mestu v tožbi neustreznost ponujene zaposlitve opirala na peti odstavek 91. člena ZDR-1. Po tem določilu je sicer kot ustrezna zaposlitev opredeljena, če se za novo zaposlitev zahteva enaka izobrazba kot za odpovedano zaposlitev. V vsakem primeru pa velja, da je tožnica tudi v svojem primeru uveljavljala pravico, da se ji ponudi zaposlitev na delovnem mestu, na katerem se zahteva 7/2 raven izobrazbe. V predzadnjem odstavku 2. točke tožbe pa je tožnica tudi izrecno opozorila, da bi se ji moralo ponuditi zaposlitev na delovnem mestu skladno z njeno izobrazbo, iz česar je mogoče zaključiti, da je tožnica že v tožbi navedla, da ima univerzitetno izobrazbo, kar je nato navedla tudi na zaslišanju. Da ima tožnica resnično univerzitetno izobrazbo izhaja tudi iz odgovora na tožbo, ko je toženka zapisala, da se za novo delovno mesto zahteva 7. stopnja izobrazbe, kar ustreza tudi tožničini izobrazbi, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

13. Odprto ostaja še vprašanje, kakšna izobrazba se dejansko zahteva na tožnici ponujenem novem delovnem mestu. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 3/2017 v zvezi s tem izpostavilo vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se za delovno mesto strokovnega sodelavca za agencijsko prodajo zahteva 6/2 raven izobrazbe v smislu Uredbe o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uredba, Ur. l. RS, št. 46/2006 in nasl.) ter poudarilo, da je pri tem potrebno upoštevati, kakšna izobrazba se za navedeno delovno mesto zahteva po splošnih aktih toženke in to potem primerjati tudi z določili Uredbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede navedenega vprašanja dejansko stanje popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, vse kot je obrazloženo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, k temu pa dodaja, kot sledi.

Po aktih toženke oziroma iz opisa delovnega mesta "strokovni sodelavec za agencijsko prodajo", ki ga je v spis predložila toženka (B6) izhaja, da je to delovno mesto razvrščeno v 7. tarifni razred, zanj pa se zahteva visoka strokovna izobrazba ekonomske, komercialne ali druge ustrezne smeri. Iz zgoraj navedene Uredbe, Priloge 1 k tej Uredbi ter Metodoloških pojasnil klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja, določenih na podlagi 5. člena Uredbe (enako izhaja tudi iz v spisu predložene razlage Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo - B5), visoka strokovna izobrazba spada v 6/2. raven strokovne izobrazbe po bolonjskih programih, kar po prejšnjih študijskih programih ustreza specializacijo po višješolski ali visokošolski strokovni izobrazbi, delovna mesta s takšno izobrazbo pa so razvrščena v VII/1. tarifni razred. Prejšnja visokošolska univerzitetna izobrazba, ki ustreza magisteriju stroke (2. bolonjska stopnja), pa spada v 7. raven strokovne izobrazbe (VII/2. tarifni razred). Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se za tožnici ponujeno novo delovno mesto zahteva 6/2. raven strokovne izobrazbe, zaradi česar ji glede na dejansko izobrazbo tožnice ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto.

14. Na podlagi gornje ugotovitve je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2014 nezakonita, posledično pa še vedno velja odpovedana individualna pogodba o zaposlitvi, saj se ponujena nova pogodba, ki jo je tožnica podpisala, na podlagi tretjega odstavka 91. člena ZDR-1 šteje za razvezano. Vendar veljavnost odpovedane individualne pogodbe o zaposlitvi ni neomejena, kot je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo v 2. točki izreka sodbe. Ta pogodba velja le dotlej, ko bo tožnica nastopila delo na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam, kar ji mora toženka zagotoviti oziroma ponuditi v podpis takšno pogodbo o zaposlitvi.

15. Toženka posledično utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava tudi glede odločitve o reparacijskem zahtevku.

Tožnica je bila vodilna delavka in je imela s toženko nazadnje sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi (A2), iz katere izhaja, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, na vodilno delovno mesto pa je bila imenovana za mandatno obdobje dveh let (1. 9. 2012 - 31. 8. 2014). Kot je bilo že navedeno je potek mandata pomenil utemeljen odpovedni razlog, vendar z obveznostjo toženke po četrtem odstavku 13. točke pogodbe, da tožnici ponudi drugo pogodbo o zaposlitvi, ki ustreza njeni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam. Vsekakor je z iztekom mandata nastopil poseben pravni položaj. V nekaterih primerih bi ponovno stopila v veljavo prej veljavna pogodba o zaposlitvi skladno z 20. členom Podjetniške kolektivne pogodbe (B4) oziroma drugega odstavka 74. člena ZDR-1, vendar to v tožničinem primeru ne velja, ker je toženka njeno prejšnje delovno mesto ukinila (navedena "ugotovitev" izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Prišlo je do položaja, da tožnica zaradi poteka mandata in ko ni bila ponovno imenovana, ni mogla več izpolnjevati pogodbenih obveznosti po individualni pogodbi (tako tudi sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 298/2015). Zato tudi reintegracija na delovno mesto Prodajnega predstavnika na lokalnem trgu - trgi: Rusija in države bivše Sovjetske zveze ni mogoča. Ker pa individualna pogodba še vedno velja, ima tožnica pravico od toženke zahtevati: - da ji ponudi drugo pogodbo o zaposlitvi, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam; - da ji do nastopa dela na takem delovnem mestu obračuna in izplača razliko v plači. V 3. točki modificiranega zahtevka pa je tožnica zahtevala razliko plače za ves čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej neomejeno, kar pa je potrebno omejiti na čas do nastopa dela na delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam.

16. Zato je potrebno ugoditi reparacijskemu zahtevku za čas, ko je tožnica prejemala nižjo plačo na neustreznem delovnem mestu. To je od nezakonite odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi do nastopa dela na ustreznem delovnem mestu. Višji tožbeni zahtevek za neomejeni čas trajanja individualne pogodbe o zaposlitvi je tako neutemeljen.

17. Na podlagi navedenega in skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka predmetne sodbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Odprto ostaja še vprašanje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, o revizijskih stroških in odločanje o podrednem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 211/2016 z dne 13. 10. 2016 odločitev prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (vključno z odločitvijo o stroških postopka), s sklepom v tej odločitvi pa zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da odloči o podrednem zahtevku in o stroških. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 3/2017 z dne 19. 12. 2017 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča, ne pa tudi sklepa, ki je tako postal pravnomočen. Odločilo je tudi, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločitev. Glede na to, da je na podlagi sedanje nove sodbe pritožbenega sodišča praktično v celoti ugodeno primarnemu zahtevku tožnice, odločanje o podrednem zahtevku ni več potrebno. Bo pa sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočnega sklepa pritožbenega sodišča z dne 13. 10. 2016 moralo odločiti še o stroških postopka na prvi stopnji ter o revizijskih stroških.

19. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 70/2004 s sprem.), ki jih je tudi prepozno priglasila.