Jedro

Po stališču sodne prakse za izpolnitev pogojev iz 218.b člena ZGO-1 ni treba, da so na parceli, ki je predmet odmere NUSZ, dejansko izvedeni priključki na javno komunalno infrastrukturo, temveč zadošča že, da obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. Zlasti bližina zemljišča javnemu infrastrukturnemu omrežju praviloma pomeni, da je priključitev nanj uresničljiva (prim. sodbo Upravnega sodišča II U 65/2012 z dne 10. 4. 2013). Hkrati dejanska možnost priključitve na javno infrastrukturno omrežje ne pomeni, da mora biti za uporabnika zastonj oziroma brez stroškov (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1012/2020 z dne 14. 3. 2023). Na odmero NUSZ tudi ne vpliva (še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča za izvedbo priključka (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023), razen če bi bil dostop čez tuje parcele nezakonit (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z uvodoma navedeno odločbo z dne 22. 6. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju občine Nova Gorica za leto 2020 v skupni višini 896,78 EUR, od tega za polovični solastni delež na stavbnem zemljišču s stanovanjskim objektom na naslovu ... v površini 218,90 m² znesek 61,08 EUR, za polovični solastni delež na stavbnem zemljišču z objektom - trgovina na naslovu ... v površini 106,20 m² znesek 101,38 EUR, za polovični solastni delež na nezazidanem stavbnem zemljišču s parc. št. 420/243 k.o. ... v površini 1521 m² znesek 446,76 EUR, za polovični solastni delež na nezazidanem stavbnem zemljišču s parc. št. 420/244 k.o. ... v površini 834 m² znesek 244,97 EUR ter za polovični solastni delež na nezazidanem stavbnem zemljišču s parc. št. 420/255 k. o. ... v površini 145 m² znesek 42,59 EUR. Vsako od treh nezazidanih parcel je prvostopenjski organ točkoval s po 100 točkami. Iz nadaljevanja izreka je razvidno, kako in v katerih rokih je treba plačati odmerjeno NUSZ, ker se bodo sicer zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba; da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določbe 58. in 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89, v nadaljevanju ZSZ/84) ter na določbe Odloka o ureditvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Nova Gorica (Uradni list RS, št. 79/2017 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Odlok).

**_Odločba drugostopenjskega organa_**

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ ali toženka) je s svojo v uvodu navedeno odločbo z dne 29. 6. 2021 zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnilo je, da izpodbijana odločba temelji na določbah Odloka, po katerem se v skladu z 58. členom ZSZ/84 in Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ/97) plačuje NUSZ. V skladu s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97 se namreč tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZUreP-1) dne 1. 1. 2003, v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 o NUSZ. Določbe tega poglavja ZSZ/84 so po določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 101/13, v nadaljevanju: ZDavNepr) sicer prenehale veljati s 1. 1. 2014. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 (v nadaljevanju: odločba U-I-313/13) razveljavilo ZDavNepr in med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84. 3. Drugostopenjski organ zavrača pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb upravnega postopka, saj je, kot ugotavlja, izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti, njen izrek pa je jasen. V nadaljevanju povzema določbe 58., 61. in 62. člena ZSZ/84 ter pojasni, da je v zvezi s tožničino pritožbo mnenje dne 14. 9. 2020 podala tudi Mestna občina Nova Gorica (v nadaljevanju: MONG), ki je predlagala, da se pritožba zavrne. Tožnica je bila s tem mnenjem seznanjena in je podala pisni odgovor z dne 30. 9. 2020, iz katerega izhaja, da se z mnenjem ne strinja in da vztraja pri svoji pritožbi. Dodatno je oporekala stališču MONG, da oznaka KR-14/01 označuje podenoto, ne pa enoto urejanja prostora (v nadaljevanju: EUP). Priložila je še mnenje A., d. d. z dne 28. 9. 2020, ki naj bi ga pridobil njen projektant. 4. Po prvem odstavku 218.b člena Zakona o graditi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in enako po četrtem odstavku 4. člena Odloka se NUSZ lahko odmerja samo v primeru, da je za stavbno zemljišče zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. V skladu z nadaljnjo določbo istega člena ZGO-1, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 (v nadaljevanju: odločba U-I-286/04), pa se šteje, da je za stavbna zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Po presoji drugostopenjskega organa so ti pogoji v obravnavanem primeru glede nepremičnin s parc. št. 420/243, 420/244 in 420/255, vse k.o. ... (v nadaljevanju: sporne parcele), izpolnjeni, kar dokazujejo mnenju MONG priložena dokazila.

5. Drugostopenjski organ ugotavlja, da iz potrdila družbe B., d.d. z dne 22. 8. 2016 izhaja, da je sporne parcele mogoče priključiti na javni vodovod DN 125, ki poteka zahodno od njih v oddaljenosti približno 15 do 20 m. Iz tega potrdila tudi izhaja, da je sporne parcele mogoče priključiti na javno kanalizacijo. Iz grafičnega prikaza cest, s katerimi upravlja MONG, pa izhaja, da je za sporne parcele zagotovljen dostop na javno cesto. Sporne parcele se namreč neposredno dotikajo parcele 420/253 k.o. ..., na kateri stojita javni kategorizirani cesti LK 286200 in JP 787083, s katerimi upravlja MONG.

6. Kot dalje ugotavlja drugostopenjski organ, iz potrdila A., d. d. z dne 18. 7. 2016 izhaja, da je sporne parcele mogoče priključiti na elektroenergetsko omrežje, saj ob robu podenote urejanja prostora KR-14/01 tečeta kabelski nizko- in srednje napetostni vod. Iz mnenja iste družbe z dne 24. 2. 2017 izhaja, da obstaja možnost priključka iz cca 250 m oddaljene transformatorske postaje (v nadaljevanju: TP) ... 1. V elektronskem sporočilu z dne 9. 3. 2021 je A., d. d. dodatno pojasnila, da je priklop na javno elektroenergetsko omrežje mogoč z izgradnjo novega izvoda iz TP ... 1 po obstoječi kabelski kanalizaciji, najbližji točki priklopa na tej že obstoječi kabelski kanalizaciji pa sta jaška na bližnjih parcelah 420/183 in 420/252. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da iz slike, ki jo je umestil v obrazložitev svoje odločbe in je javno dostopna preko Prostorskega informacijskega sistema občin, izhaja, da kabelska kanalizacija javnega elektroenergetskega omrežja poteka vzporedno z vzhodno mejo spornih parcel v oddaljenosti približno 10 m. Družba A., d. d. sicer navaja, da bi bilo v primeru potrebe po večji priključni moči za priklop na javno elektroenergetsko omrežje treba poiskati drugo tehnično rešitev, vendar tožnica takih potreb ne izkazuje. Zgradbe v bližini (npr. ..., ...) so tudi priključene na javno elektroenergetsko omrežje. Drugostopenjski organ zato šteje, da je priklop na javno elektroenergetsko omrežje mogoč v razdalji 10 m od spornih parcel preko jaškov na kanalizaciji javnega elektroenergetskega omrežja, ki je vezano na TP ... 1. V tej zvezi se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 65/2021 z dne 10. 4. 2013. Dokument A., d. d. z dne 28. 9. 2020 pa vidi kot splošno pojasnilo, ki ne podaja nobenih konkretnih podatkov glede možnosti priklopa spornih parcel. 7. Po presoji drugostopenjskega organa se tožnica zmotno sklicuje na določbe Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17, v nadaljevanju: ZUreP-2). Iz 299. člena v povezavi s 303. členom ZUreP-2 ter iz 125. člena v povezavi s 126. členom Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17, v nadaljevanju: GZ) sicer izhaja, da se je ZGO-1 z dnem 1. 6. 2018 prenehal uporabljati. Vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere spadajo tudi določbe 218. do 218.d člena ZGO-1. Za odločanje v obravnavni zadevi se tako kot _lex specialis_ uporabljajo omenjene določbe ZGO-1 in določbe Odloka, ne pa določbe ZUreP-2. Okoliščina, da minister v skladu s četrtim odstavkom 149. člena ZUreP-2 še ni podrobneje predpisal meril za to, kaj se šteje za opremljeno zemljišče, ne pomeni, da ne bi bilo mogoče določati komunalno opremljenih stavnih zemljišč. V zvezi s tem se drugostopenjski organ sklicuje na zapis Vprašanja in odgovori - ZUreP-2, objavljen na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor. Poudarja še, da je bil Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007, v nadaljevanju: ZPNačrt) v veljavi le do 31. 5. 2018 in se v času izdaje izpodbijane odločbe ni več uporabljal. Zato je brezpredmetno sklicevanje tožnice na prvi odstavek 72. člena tega zakona.

_**Tožbene navedbe**_

8. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Toženki naj sodišče tudi naloži, da ji povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožnica ob povzemanju 1. točke prvega odstavka 72. člena ZPNačrt poudarja, da iz dopisa A., d. d. z dne 24. 2. 2017 izhaja, da v območju spornih parcel, ki sestavljajo EUP KR-14/01, električno omrežje ni zgrajeno in predano v upravljanje, obstaja pa možnost priključka v drugi EUP - na 250 m oddaljeno TP, pri čemer je za priključitev nanjo šele treba izgraditi cca 250 m nizkonapetostnega priključka. Ta dopis A., d. d. po tožničinem mnenju potrjuje, da sporne parcele niso komunalno opremljene, in enako potrjuje tudi dopis te družbe z dne 30. 7. 2021 glede EUP KR-14/1, KR-14/2 in KR-14/3. Zato spornih parcel ni mogoče obremeniti z NUSZ. Iz že navedene sodne prakse namreč izhaja, da je dejanska možnost priklopa oziroma uporabe komunalne infrastrukture lahko podana le, če gre za komunalno opremljeno stavbno zemljišče v smislu ZPNačrt. 10. V tožbi ugovarja, da pri izdaji izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za sporne parcele, predpis ni bil pravilno uporabljen oziroma ni bil uporabljen pravilni predpis ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Trdi, da sporne parcele ne izpolnjujejo pogojev za obremenitev z NUSZ skladno z določbami Odloka, ZGO-1 ter ZPNačrt, ki je veljal in se uporabljal v času sprejema Odloka, in tudi ne z določbami ZUreP-2, ki je nasledil ZPNačrt. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sta tako prvo- kot drugostopenjski organ napačno ugotovila dejansko stanje. Izpodbijana odločba očitno temelji na stališču, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj komunalne opremljenosti spornih parcel iz 218.b člena ZGO-1, tako glede oskrbe s pitno vodo, odvajanjem odplak in odstranjevanjem odpadkov ter dostopom na javno cesto, kot tudi glede oskrbe z energijo, in sicer že zato, ker obstaja možnost priključitve spornih parcel na javno cesto, vodovodno, kanalizacijsko in na elektroenergetsko omrežje. Toženka šteje, da je pogoj glede oskrbe z električno energijo izpolnjen že zato, ker obstaja možnost priključitve na elektroenergetsko omrežje z izgradnjo nizkonapetostnega priključka TP ... I, v drugi EUP, v dolžini cca. 250 m, ne glede na to, da v EUP, kjer se nahajajo sporne parcele (KR-14/01), električno omrežje še ni zgrajeno in predano v upravljanje. Takšno stališče je napačno glede na 72. člen ZPNačrt, ki je veljal in se uporabljal v času, ko je bil sprejet Odlok, kot tudi glede na 149. člen ZUreP-2. Izgradnja omenjenega priključka bi za tožnico predstavljala nesorazmerno breme, saj bi, če bi želela graditi objekt na spornih parcelah, morala zgraditi še cca. 250 m dolg nizkonapetostni priključek po tujih zemljiščih. Meni, da se NUSZ lahko odmeri le od zemljišč, ki so komunalno opremljena, kar potrjuje sodna praksa Upravnega sodišča (sodbe I U 1628/2015 z dne 16. 6. 2016, I U 1627/2015 z dne 25. 8. 2016 in I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017) ter odločba Ustavnega sodišča U-I-286/04. Pri določitvi nezazidanih stavbnih zemljišč pa je zato treba upoštevati določila zakona, ki ureja komunalno opremljenost. Po mnenju tožnice sporne parcele niso komunalno opremljene niti upoštevajoč ZGO-1, niti upoštevajoč 72. člen ZPNačrt, niti upoštevajoč 149. člen ZUreP-2, saj ni mogoče izvesti priključka teh parcel na javno elektroenergetsko omrežje, ne da bi to zanjo pomenilo nesorazmerno breme.

11. Upoštevajoč omenjeno sodno prakso in dejstvo, da je ZPNačrt nato nadomestil ZUreP-2, bi bilo mogoče presojo komunalne opremljenosti spornih parcel opraviti v luči 149. člena ZUreP-2. Pri tem bi bilo treba upoštevati merila, ki jih predpiše minister, pristojen za prostor. Ta pa meril, kot jih nalaga 149. člen ZUreP-2, še ni predpisal. Zato presoje opremljenosti ni mogoče opraviti in ne preveriti. Zaključek, da so sporne parcele komunalno opremljene, je tudi v tej luči nepravilen. Nasprotno stališče bi pomenilo, da so vsa stavbna zemljišča v občini komunalno opremljena, tako tista, ki so nekaj metrov oddaljena od javnega kanalizacijskega, vodovodnega in elektroenergetskega omrežja, kot tista, ki so od te infrastrukture oddaljena več kilometrov in pri katerih je lastniku naloženo nesorazmerno breme ureditve zemljišča. V takih primerih ni mogoče šteti, da je dostop do omrežja zagotovljen, kar potrjuje sodba Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017. 12. Po mnenju tožnice je ustavno sporno in nesprejemljivo stališče toženke, da je tudi brez ustreznega pravilnika mogoče določati komunalno opremljenost stavbnih zemljišč, ker naj bi to izhajalo iz pavšalnega odgovora Ministrstva za okolje in prostor, ki pa ni zakonodajalec. To bi omogočalo odmerjanje NUSZ tudi od zemljišč, za katera izvedba priključkov na komunalno infrastrukturo predstavlja nesorazmerno breme. Pri oblikovanju norm, s katerimi se določajo obveznosti državljanov, mora biti spoštovano načelo _lex certa_. Jasnost in vnaprejšnja določenost materialnega prava je nujna za uspešno delovanje države in za uresničevanje ustavne pravice iz 22. člena Ustave ter je obenem tudi bistveni pogoj za pošten postopek v primeru sodnega varstva.

13. Kot še navaja tožnica, tudi ob uporabi 218.b člena ZGO-1 za odmero NUSZ ne more zadostovati zgolj obstoj teoretične možnosti priključka na javno elektroenergetsko omrežje, temveč je treba presojati tudi (ne)sorazmernost bremena ureditve takega priključka in dejansko možnost priključitve. V nasprotnem primeru gre za neenako obravnavo posameznikov. Kot neresnične prereka navedbe toženke, da naj bi bil priklop na javno elektroenergetsko omrežje mogoč v razdalji približno 10 m od spornih parcel, saj je upravljavec elektroenergetskega omrežja v svojih dopisih jasno navedel, da je priključitev mogoča z izgradnjo 250 m dolgega nizkonapetostnega priključka.

**_Nadaljnji potek upravnega spora_**

14. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih za izdajo izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

15. Pojasnjuje, da zaključek, da je priklop spornih parcel na elektroenergetsko omrežje mogoč na razdalji 10 metrov od njih, temelji na dodatnem pojasnilu družbe A., d. d. z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021, ki ga je pridobila od te družbe zaradi njenih predhodnih zgolj navidezno protislovnih izjav oziroma mnenj. Iz mnenja te družbe z dne 18. 7. 2016, ki ga je pridobila MONG, izhaja, da je sporne parcele mogoče priključiti na elektroenergetsko omrežje preko kabelskega nizko- in srednjenapetostnega voda, ki tečeta ob robu podenote urejanja prostora. Iz mnenja z dne 24. 2. 2017, ki ga je med spise zadeve vložila tožnica, pa izhaja, da možnost priključka obstaja iz približno 250 m oddaljene TP ... 1. To navidezno protislovje je odpravilo že omenjeno sporočilo z dne 4. 3. in 9. 3. 2021, v katerem je A., d. d. pojasnila, da držita obe izjavi - da je priklop mogoč z izgradnjo novega izvoda iz TP ... 1, vendar po obstoječi kabelski kanalizaciji (ki teče ob robu podenote urejanja prostora), najbližja točka priklopa pa je v jaških na sosednjih parcelah 420/183 in 420/252. Iz slike v drugostopenjski odločbi je, upoštevaje relevantno merilo, razvidno, da je kabelska kanalizacija, na kateri so jaški, prek katerih je možen priklop, od spornih parcel oddaljena približno 10 m. TP ... 1 leži na parceli št. 420/184 k.o. ..., kot izhaja iz pojasnila A., d. d. z dne 21. 6. 2021. Da dejansko gre za kabelsko kanalizacijo, ki izhaja iz TP ... 1, pa dodatno dokazuje slika, ki jo je toženka umestila v odgovor na tožbo. Toženka ponovno navaja, da ZPNačrt in ZUreP-2 za obravnavano zadevo nista relevantna, saj materijo ureja ZGO-1 kot specialni predpis. Pripominja še, da tožnica podaja ugovore le v zvezi z odmero NUSZ za sporne parcele, glede ostalih stavbnih zemljišč, za katera je bilo NUSZ tudi odmerjeno, pa konkretnih ugovorov v tožbi ne podaja in ta del odločbe očitno ni predmet izpodbijanja.

16. V vlogi z dne 21. 12. 2021 toženka še navaja, da družba A., d. d. v mnenju z dne 30. 7. 2021 relativizira svoje mnenje z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021, saj poudarki v tem mnenju ustvarjajo vtis, da točka priklopa ni 10 m oddaljen jašek na sosednjih nepremičninah s parc. št. 420/183 in 420/252, temveč TP ... 1, ki je po navedbah A., d. d. oddaljena približno 250 m, po toženkinih ugotovitvah, razvidnih iz slike v odgovoru na tožbo, pa približno 201 m. **_Na glavni obravnavi podane navedbe in izvedeni dokazi_**

17. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 24. 5. 2024 opravilo javno glavno obravnavo v prisotnosti odvetnika mag. C. C. iz D., o.p., d.o.o., kot tožničinega pooblaščenca in pooblaščenca toženke E. E. 18. Tožnica je oporekala navedbi toženke, da naj bi dopis A., d. d. z dne 30. 7. 2021 poskušal relativizirati mnenje iz elektronskega sporočila te družbe z dne 9. 3. 2021. V zvezi s tem elektronskim sporočilom je izpostavila, da gre za pošto F. F. neznane zaposlitve, neznane funkcije, brez pooblastil in da je ni mogoče šteti za mnenje, ki bi bilo enakovredno uradnim dopisom distributerja. Poleg tega iz nje izhaja, da je bližnji jašek kvečjemu točka priklopa, ob tem ko je treba izgraditi nov izvod iz TP ... 1. Če bi želeli večjo priključno moč, pa je treba najti drugo tehnično rešitev. Tožnica tako meni, da so neresnične navedbe toženke o tem, da naj bi bil priključek na javno elektro energetsko omrežje možen že v razdalji 10 metrov od spornih parcel. 19. Toženka je nasprotovala vsem navedbam tožnice in poudarila, da je dopis elektrodistributerja z dne 30. 7. 2021 nedovoljena tožbena novota. Vztrajala je pri zaslišanju predstavnika elektrodistributerja, če bi sodišče ta dopis upoštevalo. Pojasnila je, da je elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 podpisal F. F., vodja oddelka za transport in vzdrževanje pri elektrodistributerju, zato gre za verodostojno mnenje. Iz njega jasno izhaja, da je točka priklopa kabelska kanalizacija, oddaljena 10 metrov od spornih parcel, drugačna tehnična rešitev pa bi bila pogojena le s potrebo po večji električni moči, ki je tožnica ne zatrjuje, niti ne dokazuje. Da je potrebo po večji električni moči treba zatrjevati in dokazovati, izhaja iz sodbe tega sodišča II U 65/2012. Dodala je še, da tožbenih ugovorov glede ostalih odmernih predmetov, ki niso sporne parcele, tožnica ni podala, zato je v tem delu tožbo treba v vsakem primeru zavrniti.

20. Tožnica je glede dopisa A., d. d. z dne 30. 7. 2021 pojasnila, da ga je predložila naknadno, ker prej ni obstajal, dokazuje pa nasprotno od tega, kar ugotavlja toženka v drugostopenjski odločbi. Ker ji argumenti iz te odločbe prej niso bili poznani, tožnica omenjenega dopisa prej ni mogla pridobiti in predložiti. Če je dopis z dne 30. 7. 2021 tožbena novota, je kot takšno neupoštevno tudi elektronsko sporočilo z dne 9. 3. 2021, s katerim se je seznanila šele z odločbo drugostopenjskega organa. Poleg tega dopis z dne 30. 7. 2021 le še dodatno potrjuje vse navedbe distributerja, kot izhajajo iz njegovih predhodnih dopisov. Tudi iz elektronskega sporočila z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 izhaja, da je priklop mogoč le ''z izgradnjo novega izvoda iz TP ...", kar potrjuje tožničine navedbe o nemožnosti in nesorazmernosti priklopa.

21. Toženka je navedla, da je dopis z dne 30. 7. 2021 tožbena novota, tožnica pa ni upravičila, zakaj ga je predložila šele v upravnem sporu. Poleg tega je ta dopis izdan šele po izdaji drugostopenjske odločbe. Elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021, da je treba zgraditi izvod iz TP ... 1, je razumeti na način, da je treba potegniti priključek od 10 metrov oddaljene kabelske kanalizacije do spornih parcel. Iz elektronskega sporočila z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 je razvidno, da ga je poslal F. F., zaposlen pri A., d. d. 22. Tožnica je vztrajala, da dopis z dne 30. 7. 2021 ni neupoštevna novota, saj ga je pridobila ravno zaradi elektronskega sporočila z dne 9. 3. 2021, na katerega se je toženka sklicevala šele v drugostopenjski odločbi. Dopis z dne 30. 7. 2021 se neposredno nanaša na ''mnenje'' iz omenjenega elektronskega sporočila. Tolmačenja toženke o tem, kaj naj bi izgradnja novega izvoda iz TP ... 1 pomenila, so napačna in neresnična. Tožnica je še pojasnila, da se sporne parcele nahajajo v bližini ... in stavbe A., d. d. Na njih je po lokacijski informaciji dovoljena gradnja objekta v treh etažah, v površini 4.000 m². Elektro priključki, ki jih omenja toženka, ne bi mogli napajati takšne zgradbe. Kljub temu bo morala ob gradnji take stavbe zgraditi še komunalni priključek in, če bo izpodbijana odločba obstala, hkrati plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki po njenem mnenju še ni komunalno opremljeno. V zvezi z zahtevano priključno močjo je izpostavila, da je glede na stališča toženke postavljena v situacijo, ko bi morala dejansko pripraviti celotno gradbeno dokumentacijo, na podlagi katere bi šele elektrodistributer podal pogoje za izdajo soglasja k nameravani gradnji. Po mnenju tožnice iz vseh predloženih dopisov elektrodistributerja izhaja, da domnevni priključek, kot ga zatrjuje toženka, ne pomeni komunalne opremljenosti glede na možnost gradnje na spornih parcelah. V zvezi z elektronskim sporočilom z dne 9. 3. 2021 je poudarila, da ne gre za izjavo pooblaščenca ali zakonitega zastopnika elektrodistributerja, niti za uraden dopis.

23. Toženka je navedla, da tudi iz mnenja elektrodistributerja z dne 24. 2. 2017 izhaja, da je F. F. pri njem vodja oddelka za transport in vzdrževanje. Navedbe tožnice o gradnji obsežnega objekta na podlagi lokacijske informacije so nedovoljena tožbena novota in so povsem neizkazane. Poudarila je še, da soglasje elektrodistributerja k nameravani gradnji ni pogoj za odmero NUSZ.

24. Ob tožničinem ugovoru, da ni razvidno, v kakšni funkciji in s kakšnimi pooblastili je F. F. poslal elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021, je toženka na glavni obravnavi ugotovila, da iz navedenega elektronskega sporočila (v sodnem spisu listina, evidentirana kot priloga B1) res ni razvidno, da je bilo poslano z naslova ... Zaradi verifikacije že predložene listine je predlagala, da se ji dovoli vložiti v spis celotno kopijo izvirnika te listine.

25. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo vse listine v upravnem spisu zadeve in listinske dokaze tožnice, v sodnem spisu evidentirane kot priloge od A2 do A5 (A2-izpodbijana odločba, A3-odločba drugostopenjskega organa, A4-dopis A., d. d. z dne 24. 2. 2017, A5-dopis A., d. d. z dne 30. 7. 2021), prilogo toženke, v sodnem spisu evidentirano pod B1 (elektronska sporočila F. F. z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 ter z dne 21. 6. 2021 z delno izbrisanimi podatki), na naroku 24. 5. 2024 prejeto listino z elektronskimi sporočili F. F. z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 in z dne 21. 6. 2021 (B2) ter grafični prikaz v odgovoru na tožbo.

26. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da je na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2024 v spis sprejelo s strani toženke predloženo kopijo celotnega elektronskega sporočila z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021. Gre za elektronsko sporočilo F. F., na katero se toženka sklicuje v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, odgovoru na tožbo pa ga je priložila (B1) z delno izbrisanimi elektronskimi naslovi pošiljatelja. Ker je tožnica šele na naroku 24. 5. 2024 prvič ugovarjala trditvam toženke o tem, kdo oziroma s katerega naslova je poslal omenjeno elektronsko sporočilo, te okoliščine toženka prej ni mogla šteti za sporno, zato ji je sodišče na naroku omogočilo dokazovanje tega dejstva. Listina z elektronskim sporočilom z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 se v celoti nahaja tudi v upravnem spisu. Sodišče pri odločitvi, ob uporabi tretjega odstavka 20. člena ZUS-11, ni upoštevalo navedb toženke, ki jih je o legi TP ... 1 in njeni oddaljenosti podala šele v odgovoru na tožbo in v nadaljnji vlogi z dne 21. 1. 2021. Prav tako ni upoštevalo elektronskega sporočila F. F. z dne 21. 6. 2021 o tem, na kateri parc. št. leži TP ... 1, ki ga toženka v drugostopenjski odločbi ne omenja, in tudi ne njenega izračuna razdalje oddaljenosti TP ... 1 v grafičnem prikazu, umeščenem v odgovor na tožbo. Toženka namreč ni izkazala, da teh okoliščin in dokazov ne bi mogla navesti oziroma izvesti že v upravnem postopku. Posledično je sodišče štelo, da je TP ... 1 od spornih parcel oddaljena cca. 250 m, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog toženke za zaslišanje predstavnika družbe A., d. d., saj toženka ni izkazala, da v upravnem postopku ne bi imela možnosti izvesti tega dokaza. Za nedopustno novoto pa ni štelo dopisa A., d. d. z dne 30. 7. 2021 (A5), ki ga je v spis predložila tožnica. Ker ta z elektronskim sporočilom F. F. z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 pred vročitvijo odločbe drugostopenjskega organa ni bila seznanjena, ji je sodišče v tem sodnem postopku omogočilo, da v okviru izjavljanja o omenjenem elektronskem sporočilu predloži tudi nasprotne dokaze.

**Odločitev sodišča** **K I. točki izreka:**

27. Tožba ni utemeljena.

28. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožnici odmerjeno NUSZ na območju MONG za leto 2020. **_O relevantni materialnopravni podlagi odločitve_**

29. Sodišče ugotavlja, da je bila v času izdaje izpodbijane odločbe obveznost plačila NUSZ določena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se je v tem delu uporabljal v skladu s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97 in prvim odstavkom 179. člena ZUreP-1, s tem da je ZUreP-1 v 180. členu določil še, da se NUSZ odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. Na podlagi druge in tretje alineje 33. člena ZDavNepr so določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na njihovi podlagi, prav tako pa tudi določbe 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d člena ZGO-1 prenehali veljati z uveljavitvijo tega zakona, torej s 1. 1. 2014. Vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 razveljavilo ZDavNepr ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/84, na njegovi podlagi izdani občinski odloki ter določbe 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d členov ZGO-1. Iz navedenega izhaja, da se za odmero NUSZ do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi teh določb, prav tako pa tudi določbe 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d člena ZGO-1. 30. Kot pravilno navaja toženka, za uporabo določb ZPNačrt pri odmeri NUZS za sporne parcele za leto 2020 ni podlage. ZPNačrt v letu 2020 ni več veljal (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 303. členom ZUreP-2). Poleg tega določba 72. člena ZPNačrt ni urejala odmere NUSZ, pač pa je bila umeščena v poglavje "III. Opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek". Četudi je ZPNačrt še veljal v času sprejetja Odloka, slednji ni bil sprejet na podlagi določb ZPNačrt. Med pravno podlago za odmero NUSZ pa določbe 72. člena ZPNačrt ni uvrstilo niti Ustavno sodišče v odločbi U-I-313/13. Tudi sodna praksa, na katero se v zvezi s pogoji za odmero NUSZ sklicuje tožnica (sodbi Upravnega sodišča I U 1627/2015 z dne 25. 8. 2016 in I U 1628/2015 z dne 16. 6. 2016), se nanaša na odmero NUSZ za čas (za leto 2013), ko odločba Ustavnega sodišča U-I-313/13 še ni bila izdana.

31. Tožnica tudi zmotno meni, da bi bilo treba pri obravnavani odmeri NUSZ za sporne parcele uporabiti določbe ZUreP-2. Ta zakon ni predpis, ki bi nasledil določbe ZPNačrt o odmeri NUSZ, saj, tako kot ZPNačrt, takih določb tudi sam ni vseboval. Določba 149. člena ZUreP-2, na katero se sklicuje tožnica, spada v oddelek z naslovom "Opremljanje stavbnih zemljišč" in ne ureja odmere NUSZ. ZUreP-2 tudi ne vsebuje nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, ki bi povzročila prenehanje uporabe predpisov za odmero NUSZ iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13. Iz teh razlogov (ne pa zaradi mnenja na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor, ki ga omenja drugostopenjski organ) je zmotno tožničino zavzemanje za uporabo določb ZUreP-2 pri odmeri NUZS za sporne parcele.

32. Navedeno pomeni, da za odločitev o tožničini obveznosti plačila NUSZ za sporne parcele ni pomembno, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 72. člena ZPNačrt, tj. da je v EUP, kjer ležijo sporne nepremičnine, zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Posledično za odločitev tudi ni bistveno, ali je enota KR-14/01 samostojna EUP ali pa podenota EUP KR-14. Prav tako ni pomembno, ali sporne parcele predstavljajo komunalno opremljeno stavbno zemljišče v smislu 149. člena ZureP-2, in zato tudi ne okoliščina, da predpis iz četrtega odstavka 149. člena ZUreP-2 ni bil sprejet. 33. Glede na povedano in ob upoštevanju novejše sodne prakse Upravnega sodišča (prim. sodbi I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023 in I U 1012/2020 z dne 14. 3. 2023) tukajšnje sodišče zaključuje, da pravno podlago za odmero NUSZ v obravnavni zadevi predstavljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 (to so 58. do 63. členi ZSZ/84), določbe 218. do 218.d člena ZGO-1 ter določbe Odloka, ki je bil sprejet na podlagi 59. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (ZIPRS1718), po katerem se kot uporaba določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba določb 218. do 218.d členov ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Gre za določbo, ki je omogočila občinam sprejemanje novih odlokov za odmero NUSZ (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 1957/2017 z dne 18. 9. 2018 in II U 185/2016 z dne 27. 12. 2018 ).

**_Nadaljnja presoja obravnavanega primera_**

34. Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno zaključila, da sporne parcele izpolnjujejo vse pogoje za odmero NUSZ za leto 2020, in sicer pogoje iz 58. člena ZSZ/84,2 iz prvega in tretjega odstavka 218. člena,3 prvega odstavka 218.a člena,4 druge alineje prvega odstavka 218.b člena5 ter četrtega odstavka 218.b člena ZGO-16 kot tudi pogoje iz četrtega odstavka 4. člena Odloka.7 Iz mnenja MONG z dne 14. 9. 2020 je razvidno, da se te nahajajo na območju, ki je določeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, ter da je na območju spornih parcel sprejet občinski prostorski načrt (prostorski red). Za sporne parcele pa se skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 tudi šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, saj je za njih možno izvesti priključke na javno vodovodno, elektroenergetsko in kanalizacijsko omrežje, imajo pa tudi urejen dostop do javnega cestnega omrežja. S tem je izpolnjen tudi pogoj za odmero NUZS iz četrtega odstavka 4. člena Odloka.

35. Pri navedenem je sodišče upoštevalo, da se NUSZ plačuje od tistih nezazidanih stavbnih zemljišč, za katere je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto oziroma je za njih možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-286/04). Pri presoji obstoja te možnosti je treba izhajati iz realne oziroma dejanske možnosti priključitve parcel na javna komunalna infrastrukturna omrežja (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014 ter sodbi Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017 in I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023) in ne iz teoretične možnosti, po kateri je na ta omrežja (z različno stroškovno obremenitvijo) mogoče priključiti vse nepremičnine v državi.

36. Toženka je v upravnem postopku ugotovila in obrazložila obstoj dejanske in ne le teoretične možnosti priključitve spornih parcel na javna komunalna omrežja, vključno s priključitvijo na javno elektroenergetsko omrežje. Posledično je pravilno zaključila, da sporne parcele izpolnjujejo pogoje za odmero NUSZ.

37. Na podlagi potrdila družbe B., d.d. z dne 22. 8. 2016 je pravilno ugotovila, da je sporne parcele mogoče priključiti na javni vodovod in javno kanalizacijo. Iz prilog mnenja MONG z dne 14. 9. 2020 pa je ugotovila, da je za sporne parcele zagotovljen dostop na javno cesto, saj se neposredno dotikajo parcele, na kateri stojita javni kategorizirani cesti.

38. Sodišče sprejema tudi ugotovitve toženke, da je sporne parcele mogoče priključiti tudi na javno elektroenergetsko omrežje. Družba A., d. d. je v dopisu z dne 18. 7. 2016 potrdila, da je možen priklop spornih parcel na električno omrežje, in v njem še navedla, da ob robu EUP KR-14/01 poteka kabelski nizko- ter srednjenapetostni vod. Tudi v dopisu z dne 24. 2. 2017 je ta družba navedla, da obstaja možnost priključka spornih parcel iz približno 250 m oddaljene TP ... 1. Okoliščina, da je A., d. d. v dopisu z dne 24. 2. 2017 navedla še, da v območju spornih parcel, ki sestavljajo EUP KR-14/01, električno omrežje ni zgrajeno in predano v upravljanje, ne vpliva na pravilnost zaključka, da je sporne parcele mogoče priključiti na elektroenergetsko omrežje. Kot že obrazloženo, za izpolnitev tega pogoja ni potrebno, da obstaja možnost priključitve spornih parcel prav v isti EUP, kot je za opremljenost zemljišč določal prvi odstavek 72. člena ZPNačrt, pač pa zadostuje dejanska možnost priklopa tudi v drugi EUP.

39. Dalje je v elektronskem sporočilu elektro distributerja z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 navedeno, da je vsako parcelo možno priklopiti na električno omrežje, le vprašanje je, za kakšno ceno. Pojasnjeno je, da je za izgradnjo priključka treba izdelati tehnično dokumentacijo z vsemi potrebnimi dokumenti. V soglasju za priključitev se določi točko priklopa na električno omrežje, ki jo v obravnavanem primeru lahko predstavlja jašek na parceli 420/183 ali 420/252 z izgradnjo novega izvoda iz TP ... 1 po obstoječi kabelski kanalizaciji. V primeru potrebe po večji priključni moči pa je treba poiskati drugo tehnično rešitev. Pojasnjeno je tudi, da se izjava z dne 28. 9. 2020 ne nanaša na obravnavane parcele. Drugostopenjski organ je ob upoštevanju navedenega in slike iz Prostorskega informacijskega sistema občin ugotovil, da kabelska kanalizacija javnega elektroenergetskega omrežja poteka vzporedno z vzhodno mejo spornih parcel v oddaljenosti približno 10 m ter vsled tega zaključil, da je priklop na javno elektroenergetsko omrežje mogoč v razdalji 10 m od spornih parcel prek jaškov na kanalizaciji javnega elektroenergetskega omrežja, ki je vezano na TP ... 1. 40. Sodišče povzeto elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 sprejema kot verodostojno ter izdano s strani kompetentne osebe elektrodistributerja. Poslal ga je F. F. z elektronskega naslova F. F.@..., kar izhaja iz nepobrisane kopije tega sporočila. Toženkino navedbo, da je F. F. vodja oddelka za transport in vzdrževanje pri elektrodistributerju, potrjuje dopis A., d. d. z dne 24. 2. 2017, na katerega se sklicuje sama tožnica in ki ga je toženki predložila v svojem odgovoru z dne 30. 9. 2020 na mnenje MONG (priložila ga je tudi tožbi, v sodnem spisu je to priloga A4). Enako izhaja še iz dopisa A., d.d. z dne 30. 7. 2021, ki ga je v spis tudi predložila tožnica in v katerem A., d.d. med drugim navaja, da " so v elektronskem sporočilu z dne 9. 3. 2021 dodatno pojasnili...". Ob navedenem sodišče ne dvomi v pristnost in verodostojnost sporočila A., d.d. z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021. Za presojo njegovega pomena ni pomembno, ali je omenjeni pošiljatelj imel pooblastilo za zastopanje A., d. d. (saj ne gre za presojo veljavnosti pravnega posla), pač pa je ključno, da je elektronsko sporočilo poslala strokovno kompetentna oseba elektrodistributerja.

41. Iz povzete vsebine elektronskega sporočila z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 po presoji sodišča izhaja, da ugotovljena možnost priključitve spornih parcel na elektroenergetsko omrežje ne pomeni zgolj izdelave priključka na 10 m oddaljeno točko priklopa, pač pa vključuje tudi izgradnjo novega izvoda iz TP ... 1 po obstoječi kabelski kanalizaciji. Vendar pa ta okoliščina po presoji sodišča ne pomeni, da je priključitev spornih parcel na javno elektroenergetsko omrežje nerealna oziroma da ni možna. Omenjena TP je relativno blizu spornih parcel (250 m), nov izvod iz nje pa je treba izgraditi po že obstoječi kabelski kanalizaciji. Tožničine trditve, da to zanjo predstavlja nesorazmerno breme, so pavšalne in nekonkretizirane.

42. Drugačne presoje ne terja niti dopis A., d. d. z dne 30. 7. 2021. V njem je pošiljatelj navedel, da je že z dopisom z dne 7. 12. 2015 tožnici pojasnil, da je priključno moč od 150 do 200 kW za potrebe gradnje večetažne poslovne stanovanjske stavbe ali več takšnih stavb moč zagotoviti z izgradnjo nizkonapetostnega priključka iz približno 250m oddaljene TP ... 1. Ob povzemanju dopisov z dne 18. 7. 2016 in 24. 2. 2017 A., d.d. v tem dopisu pojasnjuje še svoje navedbe v elektronskem sporočilu z dne 9. 3. 2021, da je priklop spornih parcel na javno elektroenergetsko omrežje mogoč z izgradnjo novega izvoda iz TP ... 1 po obstoječi kabelski kanalizaciji in na katero točko priklopa. A., d.d. v zvezi s tem navaja, da navedeno ne pomeni, da je priključitev brez predhodne izgradnje in predaje v upravljanje novega izvoda iz TP ... 1 zagotovljena ter da je v primeru zagotavljanja večje priključne moči, kot jo navaja lastnik, potrebno poiskati ustrezno tehnično rešitev za priklop. Nazadnje dodaja še, da v enoti urejanja prostora KR-14/1, KR-14/2 in KR-14/3 niso zgrajene in predane v upravljanje javne elektroenergetske naprave, na katere bi bilo moč priklopiti objekt oziroma več objektov navedene priključne moči. Podana je bila ena od tehničnih rešitev, končna rešitev pa je odvisna od podrobnejših vhodnih podatkov. Priključno mesto je v vsakem primeru treba iskati izven omenjene enote urejanja.

43. Tudi upoštevaje povzeti dopis z dne 30. 7. 2021 je po presoji sodišča priključitev spornih parcel na javno elektroenergetsko omrežje možna. Kot že pojasnjeno, za ta zaključek ni pomembno, v kateri EUP se nahaja točka priklopa. Po stališču sodne prakse za izpolnitev pogojev iz 218.b člena ZGO-1 ni treba, da so na parceli, ki je predmet odmere NUSZ, dejansko izvedeni priključki na javno komunalno infrastrukturo, temveč zadošča že, da obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. Zlasti bližina zemljišča javnemu infrastrukturnemu omrežju praviloma pomeni, da je priključitev nanj uresničljiva (prim. sodbo Upravnega sodišča II U 65/2012 z dne 10. 4. 2013). Hkrati dejanska možnost priključitve na javno infrastrukturno omrežje ne pomeni, da mora biti za uporabnika zastonj oziroma brez stroškov (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1012/2020 z dne 14. 3. 2023). Na odmero NUSZ tudi ne vpliva (še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča za izvedbo priključka (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023), razen če bi bil dostop čez tuje parcele nezakonit (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017).

44. Ob odsotnosti konkretnih navedb in dokazov tožnice o potrebah po večji priključni moči, tudi ni podlage za zaključek, da priključitev spornih parcel na javno elektroenergetsko omrežje iz tega razloga ni mogoča (prim. sodbo Upravnega sodišča II U 65/2012 z dne 10. 4. 2013). Tožničine navedbe, ki jih je podala šele na naroku 24. 5. 2024, da elektro priključki, ki jih omenja toženka, ne bi mogli napajati zgradbe, kakršno je možno na spornih parcelah zgraditi po lokacijski informaciji (objekt v treh etažah v površini 4.000 m²) so nedopustna novota, saj tožnica po presoji sodišča ni izkazala, da jih ne bi mogla navesti že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Poleg tega okoliščina, na katero se sklicuje tožnica - zgolj podatek o tem, kakšno stavbo je mogoče zgraditi na spornih parcelah, še ne izkazuje dejanskih potreb spornih parcel po priključni moči. Kot še pravilno poudarja toženka, soglasje elektrodistributerja k nameravani gradnji ni pogoj za odmero NUSZ. Okoliščina, da so v neposredni bližini spornih parcel že zgrajeni objekti, kar je navedla tudi tožnica na naroku za glavno obravnavo, pa dodatno potrjuje, da možnost priključitve na obstoječe električno omrežje obstaja.

45. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožbeni ugovori zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za sporne parcele, niso utemeljeni. V zvezi z ostalim delom izpodbijane odločbe - ki jo sicer glede na tožbeni predlog izpodbija v celoti - tožnica konkretiziranih ugovorov nima. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo v celoti zavrnilo. Pri tem se sklicuje tudi na razloge izpodbijane odločbe, ki so bili dopolnjeni z odločbo drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače. **K II. točki izreka:**

46. Izrek o stroških tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Toženka povrnitve stroškov postopka ni uveljavljala.

1 Ta določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. 2 Ta določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo (prvi odstavek). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem (drugi odstavek). Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina (tretji odstavek). 3 Po prvem odstavku 218. člena ZGO-1 se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ/97 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona. Po tretjem odstavku 218. člena ZGo-1 se za nezazidana stavbna zemljišča po tem členu z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. 4 Prvi odstavek 218.a člena ZGO-1 določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so določena v drugem in tretjem odstavku 218. člena ZGO-1, na celotnem območju občine. 5 Po drugi alineji prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 se šteje, da so s tretjim odstavkom 218. člena ZGO-1 kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. 6 Po četrtem odstavku 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alineje prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Če je za območje, na katerem ležijo zemljiške parcele iz druge alineje prvega odstavka tega člena, sprejet občinski prostorski red, se šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. 7 Ta določa, da se kot nezazidana stavbna zemljišča s tem členom štejejo zemljišča, na katerih je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo iz javnega omrežja, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter možnost dostopa na javno cesto.