Jedro

Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Le kolikor je zahtevek postavljen, lahko organ, glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa dokazila in podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnava in zahteva od strank v tem času navedena dokazila.

Prekluziven, materialen rok po prvem odstavku 64. člena ZDen za katerega velja, da stranka po izteku tega roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala, je 17. 12. 1993. Aktivno legitimiran za vložitev zahteve za denacionalizacijo je tako denacionalizacijski upravičenec, kot prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, kot njegov pravni naslednik. Uveljavljanje pravic je vezano na zahtevo stranke. Organ lahko ugodi denacionalizacijskemu zahtevku le, če pravica stranke izhaja iz zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločbi Upravne enote Škofja Loka, št. DEN-321-677-62/94-RM z dne 17. 5. 2011 in Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4904-39/2006/9-06411111 z dne 2. 11. 2012 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil zahtevi za denacionalizacijo A.A. in v korist denacionalizacijskih upravičencev B.B. v deležu 5/8, C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. ter H.H., vsi v deležu do 1/16, določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v znesku 181.649,76 DEM, za nepremičnine, del parcele 617 v izmeri 5562 m2, del parcele 613/1 v izmeri 1073 m2 in parc. št. 21 v izmeri 145 m2, vse k.o. ..., ki jih ni moč vrniti v naravi (1. točka izreka); ter odločil, da je zavezanec Slovenska odškodninska družba (SOD) dolžan v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izplačati obveznice upravičenim strankam oziroma skrbniku za poseben primer (2. točka izreka); določil skrbnika za poseben primer A.A. po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih B.B., C.C. ter F.F. in H.H. V obrazložitvi navaja, da je A.A. vložil zahtevo za denacionalizacijo, med drugim tudi za obravnavane nepremičnine. Zemljišča so bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), z odločbo OBLO Škofja Loka št. 04-3067/4-49 z dne 17. 8. 1959, B.B. do 5/8, I.I., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. pa vsakemu do 1/16. Po podržavljenju so se zemljišča postopoma vzela iz posesti in razparcelirala na več manjših parcel. Vrednost podržavljenega zemljišča je določena po Navodilih o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Odškodnina je preračunana po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba). V zvezi z ugovorom SOD, da je upravičena stranka zgolj A.A., ker je le on podal zahtevo za denacionalizacijo znotraj zakonsko določenega roka, ter da naj upravni organ dopolni dokumentacijo glede izjav o tem, kdo nadaljuje postopek po pokojni C.C. in H.H., navaja, da je bil zahtevek za denacionalizacijo vložen 24. 2. 1993 in sicer, da ga je v svojem imenu in po pooblastilu ostalih upravičenih strank vložil A.A., zato ne more zdržati navedba, da ga je vložil zgolj v svojem imenu.

Drugostopni organ je na pritožbo SOD prvostopno odločbo v celoti odpravil in odločil, da je SOD dolžna za podržavljeno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, parcele 613/1 v izmeri 1172 m2 in parcele 617 v izmeri 5051 m2, ter zazidano zemljišče parcele 21 v izmeri 145 m2, izročiti odškodnino v obveznicah v višini 176.438,71 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe upravičencem: A.A. do 1/16, D.D. do 1/16, E.E. do 1/16 ter skrbniku za posebne primere za upravičence B.B. do 5/8, C.C. do 1/16, F.F. do 1/16 in H.H. do 1/16 (1. točka izreka); za skrbnika se določi A.A. (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je pritožba delno utemeljena. Zavrača pa ugovor, da je A.A. vložil zahtevo za denacionalizacijo z dne 22. 2. 1993 le v svojem imenu. V zahtevi res ne zahteva vračila premoženja dobesedno in poimensko za vsakega lastnika, vendar pa zahteva vračilo celotnih parcel in ne samo svojega deleža. Poleg tega je upravni organ sam v dopisu z dne 19. 2. 1994, s katerim je posredoval zahtevo zavezancu Ministrstvu za obrambo, navajal, da zavezanca obvešča, da so dne 24. 2. 1993 prejeli vlogo A.A., v kateri zahteva, da se vrnejo v last in posest nepremičnine, ki so bile podržavljene B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., upravičencem do denacionalizacije. Enako se na vse upravičence glasi dopis upravnega organa z dne 27. 12. 1994 Sekretariatu za prostor in tudi dopis z dne 19. 4. 1995 Občini Škofja Loka. Tudi zapisnik ustne obravnave z dne 11. 2. 1998 izkazuje, da je bilo A.A., ki se takrat še ni zastopal po odvetniku, naloženo, da za ostale predloži potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu ter rojstne podatke in podatke o prebivališču. Enako je SOD prvostopni upravni organ opominjal na predložitev potrdil o državljanstvu za upravičence kot na manjkajoče izjave o nadaljevanju postopka po pokojnih. Dokumentaciji zadeve je predloženo pooblastilo za zastopanje vseh upravičencev, ki je sicer brez datuma, s tem dejanjem pa so pooblastitelji odobrili dejanja vlagatelja, ki so jim bila v korist in sicer vložitev zahteve za denacionalizacijo, kot dovoljujejo določbe tretjega odstavka 59. člena ZUP/86. Glede pokojnih upravičencev pa je potrebno opozoriti na določbo drugega odstavka 61. člena ZUP/86, da pooblastilo ne preneha, če stranka umre. V zvezi z ugovori glede površine parcel, ki jih je še treba vrniti v naravi, pa navaja, da je ponovno ugotovil koliko od podržavljenih parcel je potrebno še vrniti v naravi in na podlagi tega ponovno določil odškodnino, pri parceli 21 pa je upošteval, da je šlo za zazidano stavbno zemljišče. Tožnica v tožbi izpodbija tako prvostopno kot drugostopno odločbo, ker meni, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena le za A.A., ne pa tudi za ostale upravičence. Iz zahteve z dne 22. 2. 1993 izhaja, da imenovani vlaga zahtevo zase, ne pa tudi za katerega od ostalih nekdanjih solastnikov podržavljenih parcel, ki jih niti ne omenja, prav tako pa ne navaja, da nastopa kot njihov pooblaščenec. A.A. so bila pooblastila za zastopanje v postopku dana šele pozneje, po izteku prekluzivnega, materialnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Drugostopni organ navaja, da se je vlagatelj v zahtevi laično izrazil, v denacionalizacijskem postopku pa ni predpisano obvezno zastopanje po odvetniku in so takšni primeri torej razumljivi. S takšnim stališčem se ne strinja in poudarja, da je denacionalizacijski zahtevek predlagalni zahtevek in je upravni organ nanj vezan (126. člen ZUP/86). Upravni organ mora stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice (5. člen ZUP/86) ter da nevednost in neukost strank ni v škodo pravic, ki jim gredo (14. člen ZUP/86), kar pa ne pomeni, da lahko upravni organ postavlja in oblikuje zahteve namesto strank, ali da lahko organ brez zahteve stranke odloča o pravicah, ki jih določa materialni predpis. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča U 1142/2001 z dne 9. 10. 2002, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 210/2005 z dne 14. 3. 2007. Zahteva je bila tako podana le za vlagatelja – A.A., zato v skladu z zgornjimi določbami ZUP/86 izhaja, da upravni organ ni imel podlage za uvedbo in vodenje postopka še za preostale solastnike. Podrejeno izpodbija odločitev prvostopnega in drugostopnega organa tudi glede določitve višine odškodnine za podržavljeno parcelo 613/1, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede površine, ki jo je še treba vrniti ter ne soglaša s statusom zazidanega stavbnega zemljišča s parcelo 21 k.o. ... Predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb. Stranke z interesom v odgovoru na tožbo navajajo, da ni res, da je bil denacionalizacijski zahtevek z dne 22. 2. 1993 vložen le s strani A.A. in da se je nanašal le nanj. Zahtevek se je nanašal na vračilo vsega premoženja, ki je bilo družini ... nacionalizirano, kar izrecno izhaja iz njegovega zahtevka. Navedel je vse parcele, ki naj se vrnejo, bodisi v naravi, bodisi v odškodnini. Upravnemu organu je posredoval tudi pooblastilo za zastopanje vseh ostalih upravičencev. Pooblastilo se je vodilo pod opr. št. 7, 101, 54, 136. V vseh dosedanjih upravnih postopkih je organ to dejstvo upošteval. Pooblastilo se je nanašalo na D.D., E.E., F.F. in H.H. ter C.C., brate in sestro pooblaščenca. Zahtevek A.A. za delež odškodnine, ki pripada pokojni materi B.B., pa ima pravno podlago v določbi 60. člena ZDen, ki določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo, med ostalim tudi pravni nasledniki upravičenca. A.A. je sin pokojne B.B. in torej njen pravni naslednik in kot njen univerzalni naslednik zato tudi stranka v tem postopku. A.A. je zahtevek z dne 22. 2. 1993 na Občini ... vložil v rjavem ovojnem spisu in na njenem ovoju zapisal vse upravičence. Ovoja v denacionalizacijskem spisu ni, obstaja pa le zahtevek in navedba, da se nanaša zahtevek na denacionalizacijo prvozapisanih B.B. in F.F. Ugotoviti pa je tudi, da je zavezanec v postopku zahteval dopolnitev zahteve za denacionalizacijo z dne 15. 9. 1994, s katero je poleg zemljiškoknjižnih izpiskov zahteval tudi potrdilo o državljanstvu za F.F. in B.B. Gre za očiten dokaz, da je bila denacionalizacija vložena v zastopstvu vseh upravičencev in tudi za pokojno mamo, po kateri so bili vsi upravičenci upravičeni zahtevek vložiti (ali pa samo eden od njih), ker so bili njeni pravni nasledniki. Ne soglaša pa tudi s trditvijo glede površine parcele 613/1 in statusa stavbnega zemljišča parcele 21. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali izpodbijani odločbi temeljita na vloženi zahtevi za denacionalizacijo. Določba prvega odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke, kar posledično pomeni, da organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Le kolikor je zahtevek postavljen, lahko organ, glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa dokazila in podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnava in zahteva od strank v tem členu navedena dokazila. ZDen nadalje v prvem odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. To je prekluziven, materialen rok, za katerega velja, da stranka po izteku tega roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala.

Nesporno v obravnavani zadevi je, da je A.A. vložil zahtevo za denacionalizacijo za v zahtevi navedeno premoženje, ki obsega tudi premoženje oziroma nepremičnine o katerih sta odločala upravna organa. Vprašanje pa je, kot utemeljeno ugovarja tožnica, ali je za vse zahtevano tudi materialno pravno upravičen. Iz odločbe o podržavljenju izhaja, da je bil lastnik premoženja ob podržavljenju v deležu do 1/16. Naveden delež nesporno pomeni, da je v tem obsegu pravočasno vložil zahtevo za denacionalizacijo kot denacionalizacijski upravičenec. V kakšnem razmerju do ostalega premoženja pa jo je vložil, pa organ pred odločitvijo ni razjasnil in je vloženo zahtevo zato v odnosu do ostalih bivših lastnikov – ob podržavljenju, preuranjeno obravnaval po vsebini. Tožnica ima prav zgolj, da pooblastilo ne more biti podlaga za vloženo zahtevo za denacionalizacijo. Povedano drugače, pooblastilo ne more nadomestiti vloženega zahtevka. Organ je torej o zahtevi odločil, pri čemer je predhodno izhajal iz napačnega stališča, da je zahteva A.A. jasna in utemeljuje aktivno legitimacijo vseh denacionalizacijskih upravičencev.

Na podlagi določbe drugega odstavka 61. člena ZDen imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Na podlagi navedene določbe izhaja, da je aktivno legitimiran za vložitev zahteve za denacionalizacijo tako denacionalizacijski upravičenec, kot prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, kot njegov pravni naslednik. Uveljavljanje pravic je vezano na zahtevo stranke. Organ lahko ugodi denacionalizacijskemu zahtevku le, če pravica stranke izhaja iz zakona. Kot že zgoraj rečeno, za sodišče (in tožnico) ni sporno, da je A.A. uveljavljal denacionalizacijo zase kot denacionalizacijski upravičenec. Sporno pa je njegovo razmerje (oziroma aktivna legitimacija) za uveljavljanje ostalega premoženja. V ponovnem postopku bo moral zato organ presoditi, ali je bil A.A. upravičen do uveljavitve tudi ostalega premoženja, ki njemu ni bilo podržavljeno, kot pravni naslednik upravičencev. V tem obsegu je bila aktivna legitimacija za vložitev zahteve za denacionalizacijo – A.A. nejasna, glede na postavljen zahtevek po obsegu in predložene listine o podržavljenju in bi jo bil organ dolžan razjasniti, preden ji je dal vsebino, ki iz zahteve ne izhaja in je odločal kot da so denacionalizacijski upravičenci, navedeni v izreku, postavili svoje denacionalizacijske zahtevke.

Tožnica ima prav, da predloženo pooblastilo ne more nadomestiti postavljenega zahtevka. V obravnavani zadevi torej organ ni mogel oblikovati zahteve namesto strank oziroma brez zahteve odločati. Tako izhaja tudi iz splošno sprejete prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča. V ponovnem postopku bo moral torej organ presoditi aktivno legitimacijo A.A. v času vložitve zahteve za zahtevano premoženje in na podlagi ugotovitev, v kakšnem svojstvu je vlagal denacionalizacijski zahtevek, kot denacionalizacijski upravičenec oziroma za koga kot pravni naslednik (ob upoštevanju 15. člena ZDen), ponovno odločiti. Pri ponovni odločitvi pa naj podrobno obrazloži tudi svoje stališče glede obsega vračanja podržavljenih parcel v obliki odškodnine, kot je podredni ugovor tožnice v tožbi, ter tudi v upravnem postopku.

Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, sta odločbi organov nezakoniti. Sodišče ju je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.