Jedro

Določitev nedokumentarnih pogojev v neodvisni bančni garanciji pripelje do njene akcesornosti. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba tak sklep sodišča prve stopnje utemeljeno napada. Navedena določba se, po presoji pritožbenega sodišča, nanaša na določitev predmeta obveznosti, v zvezi s čimer je treba upoštevati, da je obveznost banke denarna obveznost, ki mora biti v garanciji določena ali določljiva. Kaj pomeni oziroma kako poteka avtomatično zniževanje ni z ničemer obrazloženo, tega iz besedila garancije same ni mogoče razbrati. Predmet obveznosti je bil torej določen (34. člen OZ) glede garancijskega zneska v (najvišji) višini 120.000,00 EUR, med tem ko glede „avtomatičnega zmanjšanja“ predmet obveznosti ni niti določen, niti določljiv, saj v garanciji niso bila navedena merila, po katerih bi bil določljiv.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede narave bančne garancije, ki jo je tožeča stranka neuspešno predložila v plačilo toženi stranki, presodilo, da predstavlja neodvisno bančno garancijo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila v konkretnem primeru toženi stranki na vnovčitev predložena bančna garancija, ki jo je treba šteti kot garancijo „brez ugovora“, urejeno v prvem odstavku 1087. člena ZOR. Predložena garancija za vračilo avansa št. 49036/68 (priloga A2) namreč jasno določa, da se banka nepreklicno in brezpogojno zavezuje, da bo na pisni poziv upravičenca in ne glede na ugovore izvajalca, izplačala garantirani znesek. Besedilo garancijske izjave vsebuje torej izrecno določbo, po kateri so izključeni vsi ugovori iz razmerja med naročnikom garancije in upravičencem iz garancije. Glede na vsebino garancije same, mora zahtevek za vnovčitev vsebovati originalno pismo za unovčenje garancije ter original garancije. S tem sta bila v garanciji za unovčitev določena dva pogoja dokumentarne narave, zaradi česar je garantova obveznost izplačila odvisna le od predložitve teh dokumentov, od temeljnega posla pa je neodvisna. Iz navedenih določb torej izhaja njena neodvisna narava v smislu 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

7. Sodišče prve stopnje je nadalje glede določbe v garanciji, da se garancija „avtomatično zmanjšuje za odgovarjajoči znesek opravljenih storitev, če so le te dopustne“ pojasnilo, da v praksi takšno znižanje običajno poteka tako, da izvajalec del kot naročitelj bančne garancije banki redno dostavlja s strani upravičenca iz bančne garancije potrjene in obračunane mesečne situacije za opravljena dela, banka pa na podlagi teh situacij zmanjšuje vrednost bančne garancije. Presodilo je, da gre za določitev „nedokumentarnega pogoja“ v neodvisni bančni garanciji.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba tak sklep sodišča prve stopnje utemeljeno napada.(1) Navedena določba se, po presoji pritožbenega sodišča, nanaša na določitev predmeta obveznosti, v zvezi s čimer je treba upoštevati, da je obveznost banke denarna obveznost, ki mora biti v garanciji določena ali določljiva.(2) Kaj pomeni oziroma kako poteka avtomatično zniževanje ni z ničemer obrazloženo, tega iz besedila garancije same ni mogoče razbrati. Predmet obveznosti je bil torej določen (34. člen Obligacijskega zakonika, OZ) glede garancijskega zneska v (najvišji) višini 120.000,00 EUR, med tem ko glede „avtomatičnega zmanjšanja“ predmet obveznosti ni niti določen, niti določljiv, saj v garanciji niso bila navedena merila, po katerih bi bil določljiv.

9. Tožena stranka, ki je bila izdajatelj navedene garancije, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, tudi ni podala nobenega pojasnila, kako naj bi to „avtomatično znižanje“ potekalo. Stališču tožene stranke, da gre za določitev nedokumentarnega pogoja, ki jemlje garanciji naravo neodvisnosti, namreč ni mogoče slediti, saj že beseda „avtomatično“ izključuje možnost, da bi bilo morebitno znižanje posledica uveljavljanja in vsebinskega obravnavanja ugovora iz razmerja med naročnikom in upravičencem. Nenazadnje pa je takšna razlaga nelogična tudi zato, ker so pogoji za izplačilo denarnega zneska iz garancije obveznost, ki bremeni upravičenca iz garancije, med tem ko je zmanjšanje garancijskega zneska (tekom izvajanja del) v korist naročniku garancije. Zato je neprepričljivo sklepanje, da bi moral upravičenec iz garancije trditi in dokazovati, da je bil posel deloma že opravljen, da je bil avans deloma že porabljen ter da je bil zato tudi garancijski znesek ustrezno znižan. V zvezi s tem je treba tudi ugotoviti, da tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi v konkretnem primeru zaradi potrjene začasne situacije prišlo do avtomatičnega (delnega) znižanja garancijske vsote. Če torej naročnik garancije ne doseže zmanjšanja garancijskega zneska, to pomeni, da ostane upravičencu garancija za unovčenje v celotnem garantiranem znesku.

10. Ker so se dela že izvajala in je bil avans (vsaj deloma) že porabljen, bi moral, po presoji sodišča prve stopnje upravičenec iz garancije podati zahtevek, ki bi po višini ustrezal še dolgovanemu znesku avansa. Sodišče prve stopnje je iz navedenega razloga štelo, da je bila zahteva za unovčitev nepravilna. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila zahteva za unovčitev nepravilna v primeru, če ji tožeča stranka ne bi priložila zahtevanih dokumentov (originalno pismo za unovčenje garancije in original same garancije ter morebitnih dodatkov). Sklep, da naj bi zahtevek za izplačilo zneska 120.000,00 predstavljal nepravilno zahtevo, iz že navedenih razlogov ni pravilen.

11. Pritožba utemeljeno napada tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavanem primeru podala ugovore iz drugih razmerij s tožečo stranko. Ugovori iz drugih razmerij bi bili podani, če bi banka zatrjevala, da ima do tožeče stranke kakšne terjatve iz drugih naslovov in bi le-te želela pobotati.(3)

12. Sodišče prve stopnje se je nadalje ukvarjalo s presojo, ali je šlo pri unovčevanju garancije za zlorabo pravic iz garancije. Zlorabo pravice pomeni ravnanje, ki je na videz dovoljeno, dejansko pa nasprotuje namenu, za katerega je bila pravica (v obravnavanem primeru avansna garancija) dana.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izvajalsko pogodbo sklenila z družbo A. d. o. o., da pa je dela ves čas dejansko izvajala družba X d. o. o. S tem je bila tožena stranka seznanjena, kot tudi z napredovanjem del po Naročilu. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dne 25. 10. 2011 prejela izstavljeno prvo situacijo za znesek 61.909,80 EUR ter da je potrditev situacije zavrnila samo zato, ker se ni strinjala s tem, da bi se situacija plačala iz avansa. Nadalje je ugotovilo, da sta se pogodbenika pri temeljnem poslu, to je S. d. o. o. kot naročnik del in A. d. o. o. kot prevzemnik del z Naročilom z dne 1. 6. 2011 (nadalje: Naročilo), katerega priloga je zapisnik o pogajanjih z dne 20. 5. 2011, dogovorila med drugim tudi za zavarovanje plačila avansa (v znesku 120.000,00 EUR) z avansno bančno garancijo, ki jo je izdala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki podala zahtevek za unovčitev garancije za vračilo avansa z dne 14. 11. 2011 (oziroma 15. 11. 2011), in sicer za celotni garantirani znesek (120.000,00 EUR), ter da je bila garancija toženi stranki predložena v času njene veljavnosti (do 17. 11. 2011).

14. Kot zlorabo pravic je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka ves čas vedela, da bo dela izvajala družba X d. o. o., nato pa to dejstvo razlagala kot kršitev naročila. Kot ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji je štelo tudi zahtevo tožeče stranke po prestrukturiranju bančne garancije ob tem, da kasneje v prestrukturiranje obveznosti ni privolila. Prav tako je kot zlorabo presodilo okoliščino, da je tožeča stranka unovčevala celotni znesek garancije, čeprav so bila dela (delno) že opravljena, kot tudi sklop okoliščin v zvezi z izdanimi, zahtevanimi in unovčevanimi garancijami.

15. Po presoji pritožbenega sodišča prvima dvema razlogoma ni moče pritrditi, saj tožeča stranka ni trdila zgolj to, da del ni izvedel A. d. o. o., temveč je podala tudi številne navedbe v smeri, da dela, ki jih je izvedel podizvajalec X d. o. o., niso bila niti v celoti niti kvalitetno izvedena. Tožeča stranka je tudi prepričljivo pojasnila razloge v zvezi z prestrukturiranjem bančnih garancij, zato zgolj okoliščine, da do sprejema avansne bančne garancije naročitelja X d. o. o. ni prišlo, ni mogoče šteti kot zlorabo pravic pri unovčevanju zahtevka iz avansne garancije naročitelja A. d. o. o. 16. V zvezi z zadnje navedenim razlogom sodišča prve stopnje (opravljanje del, unovčevanje garancij) pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje. Ob vložitvi zahtevka za unovčenje predmetne avansne bančne garancije je družba X d. o. o., po ugotovitvah sodišča prve stopnje, nedvomno že izvedla določena dela po Naročilu. Tako sta trdili obe pravdni stranki, njune trditve pa so se razlikovale v zvezi obsegom izvedbe pogodbeno dogovorjenih del. Tožeča stranka je trdila, da podizvajalec nikoli ni opravil vseh pogodbeno dogovorjenih del (list. št. 35), tožena stranka, na drugi strani, pa je trdila, da je bil avans že porabljen za namen, za katerega je bil dan (list. št. 13), saj so bila dela izvedena najmanj v vrednosti danega avansa 120.000,00 EUR (list. št. 28). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil avans porabljen za dela v skladu z Naročilom (tč. 12 obrazložitve), drugje pa, da je bil v času poskusa unovčenja porabljen najmanj v višini izstavljene prve situacije (tč. 13. obrazložitve). Pritožba zato sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je obrazložitev sodišča nejasna in sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Po presoji pritožbenega sodišča sicer zgolj ugotovitev, da so bila do dne unovčevanja predmetne avansne garancije določena dela že opravljena, ne zadošča za sklep glede zlorabe pravic iz garancije. V takem primeru ne gre za „očitno neutemeljen“ zahtevek za izplačilo. Presoja trditev, da je v času unovčevanja garancije X d. o. o. določena dela že opravil in da naj bi bil avans deloma že porabljen in nadalje presoja njegove višine (ob upoštevanju dogovora v Naročilu, da se avans iz avansne bančne garancije obračunava proporcionalno z mesečnimi (začasnimi) situacijami), bi predstavljalo obravnavanje ugovora glede razmerja med naročnikom in upravičencem iz garancije iz temeljnega posla, tak ugovor pa je pri neodvisni bančni garanciji brezpredmeten.

18. Drugačna bi bila morda presoja ob ugotovitvi, da je bil avans brez dvoma že v celoti porabljen, vendar pa je tak sklep sodišča prve stopnje tudi neobrazložen, saj se sodišče ni opredelilo do obširnih pojasnil tožeče stranke v zvezi s tem, da dela niso bila v celoti opravljena. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka istočasno zahtevala izplačilo po bančni garanciji za dobro izvedbo del (naročnika A. d. o. o.), ki je bila kasneje preklicana, kot tudi izdajo garancij za X d. o. o., garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznostih X d. o. o. pa tudi unovčila, sicer posredno potrjujejo tak zaključek, vendar ob številnih nepresojenih drugačnih trditvah (in dokazih) tožeče stranke, za presojo dokazanosti tega dejstva ne zadoščajo.

19. Z garancijo za vračilo avansa se zavaruje obveznost za vračilo avansa. Za presojo, ali je tožena stranka tožeči stranki pravilno odrekla izplačilo iz garancije, je torej odločilno vprašanje, ali je tožena stranka utemeljeno štela, da na dan, ko je bila vložena zahteva za izplačilo zneska iz garancije (15. 11. 2011), očitno niso bili izpolnjeni pogoji za unovčevanje garancije. Za presojo tega dejstva je treba predhodno obravnavati vprašanje upravičenja zahtevati od izvajalca del vrnitev avansa.

20. Glede na trditve obeh pravdnih strank namreč predstavlja odločilno dejstvo v tem sporu, ali je imela tožeča stranka v času unovčevanja garancije pravico zahtevati vrnitev avansa. Sodišče prve stopnje bo moralo zato presoditi, ali je odpadla podlaga za njegovo plačilo, zaradi česar bi tožeča stranka lahko terjala njegovo vračilo,(4) posledično pa tudi utemeljeno unovčevala garancijo za vračilo avansa. Sodišče prve stopnje bo zato moralo najprej razjasniti vprašanje, ali so bila tedaj, ko je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo iz garancije, dela že končana. Da naj bi družba X d. o. o. še po predložitvi predmetne garancije za vračilo avansa opravljala določena dela, posredno namreč izhaja iz navedb tožeče stranke (končni obračun del, unovčevanje garancije za dobro izvedbo del naročnika X d. o. o.). Ob takšnih trditvah tožeče stranke same pa se izkaže, da je v dosedanjem postopku ostala nepojasnjena podlaga za zahtevek za vrnitev avansa, ki bi ga imela tožeča stranka do prejemnika avansa, na katerega je vezan zahtevek za unovčevanje garancije. Sodišče tega dejstva v dosedanjem postopku ni štelo kot pravno relevantnega in ga zato ni ustrezno obravnavalo.

21. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je odločilno dejansko stanje na dan vložene zahteve za izplačilo iz predložene avanse garancije, ne pa kasneje nastala dejstva. Zahteva za unovčitev mora biti namreč podana pred iztekom veljavnosti bančne garancije. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je rok za unovčitev avansne garancije potekel dne 17. 11. 2011, garancija pa je bila pred iztekom roka pravočasno predložena na unovčitev toženi stranki (14. oziroma 15. 11. 2011). Kasneje nastala dejstva na odločitev sodišča glede utemeljenosti zahteve za unovčitev predložene garancije torej ne morejo vplivati, saj tudi niso mogla vplivati na odločitev banke garanta.

22. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Napotki sodišču prve stopnje se razvidni iz že navedenega.

23. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): V neodvisni bančni garanciji so lahko kot pogoj za unovčitev določeni le pogoji dokumentarne narave, sicer pa garancije ni mogoče šteti kot neodvisne (dr. Kranjc, V.: Pogoji v neodvisni bančni garanciji, Podjetje in delo, št. 6-7, GV založba, 2012, str. 1181 in naslednje).

Opr. št. (2): Dr. Kranjc, V.: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1241. Opr. št. (3): Kot odgovor na pritožbene ugovore velja dodati, da bi, glede na določila iz Konvencije Združenih narodov o neodvisnih garancijah in stand-by akreditivih (ki sicer ni veljavna in kot takšna ne uporabljiva, lahko pa služi kot vodilo pri presojanju razmerij iz neodvisnih bančnih garancij) takšni ugovori bili veljavni. Iz nje namreč izhaja, da pobotanje terjatev, ki jih ima izdajatelj zaveze do upravičenca, lahko služi kot način plačila. Takšna pravica do pobotanja ne velja v primeru terjatev do upravičenca, ki jih je na izdajatelja zaveze prenesel glavni dolžnik (18. člen).

Op. št. (4): Primerjaj III Ips 38/00 in III Ips 27/93.