Jedro

Oškodovanci, ki so dosegli oprostitev obtožbe za kaznivo dejanje, v revizijskem postopku na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri, Ur. l. RS, št. 59/96), imajo pravico do povrnitve škode, pravico do rehabilitacije in druge pravice, ki jih po določbah 538. do 546. člena ZKP imajo osebe, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V sporu zaradi plačila nepremoženjske in premoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi neupravičenega zapora, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka plačati tožniku 5,000.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nepremoženjsko škodo, medtem ko je zahtevek za premoženjsko škodo zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika razveljavilo odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo premoženjske škode, pritožbo toženke zoper odločitev, da mora plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo 5,000.000 SIT, pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje (ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo), je toženka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da pri odmeri odškodnine ni bil upoštevan drugi odstavek 200. člena ZOR. Po tem določilu sodišče odmeri odškodnino glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pri določitvi odškodnine zaradi povojne neupravičene obsodbe gre po naravi nedvomno za škode, ki so nastale v določenem, zdaj že zgodovinskem dogodku, zaradi česar mora biti odmena za negmotno škodo le simbolična. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati tudi ekonomsko stanje naše družbe ter v Evropi primerljivo odškodninsko zakonodajo (ki se nanaša na odškodnine oškodovancem, ki so bili na prisilnem delu v koncentracijskih taboriščih in podobno). Toženka se v podkrepitev objektivizacije višine odškodnin sklicuje na določbe Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Zato bi morale biti odškodnine v takih primerih, kot je obravnavani, v nekem sorazmerju z zakonskimi odškodninami tako v naši državi kot v srednje in zahodnoevropskem prostoru. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni preverilo, ali je zastopanje tožnika v skladu z določbo tretjega odstavka 87. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena. V tem sporu je bila tožba vložena 01.02.1999, torej v času, ko je še veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977). V takih zadevah pa se po določilu prvega odstavka 499. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) ne uporabljajo določbe o pooblaščencih, ki so navedene v tretjem in četrtem odstavku 86. člena ter v nadaljnjih členih 87. do 91. ZPP. Ali določnejše: v sporih, ki so bili sproženi pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP, veljajo glede pooblaščencev določbe ZPP 1977. Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev o tožniku dosojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo oprli na 538. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94, ki je začel veljati 01.01.1995), ki ureja podlago odškodninskih zahtevkov neupravičeno obsojenih oseb in na 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa pravno priznane oblike nepremoženjske škode ter merila za določanje višine odškodnin. Drugačno toženkino v reviziji izraženo stališče, po katerem bi moralo sodišče pri presoji družbenega namena za plačilo odškodnine zaradi povojnih neupravičenih obsodb upoštevati tudi namen zakonodajalca, ki je uredil plačilo odškodnin z vidika prednostne kazenske rehabilitacije za neupravičeno obsodbo, pri objektivizaciji višine odškodnine pa določbe Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, nima pravne podlage v kakšnih predpisih, je pravno zmotno in v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Celo oškodovanci, ki so dosegli oprostitev obtožbe za kaznivo dejanje, v revizijskem postopku na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri, Ur. l. RS, št. 59/96), imajo pravico do povrnitve škode, pravico do rehabilitacije in druge pravice, ki jih po določbah 538. do 546. člena ZKP imajo osebe, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Tožnik pa je na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti dosegel izrek oprostilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 197/96 z dne 08.07.1998). Na podlagi tako izrečene oprostilne sodbe je dobil pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe direktno na podlagi 538. člena ZKP (navedeni sklep ima podlago tudi v 562. členu ZKP). Brez pravne podlage je tudi revizijsko sklicevanje na določila Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ - Ur. l. RS, št. 18/2001, kakor se sedaj imenuje - Ur. l. RS, št. 111/2001).

Navedeni zakon namreč ne ureja takih odškodninskih sporov, kot je tožnikov (in ki ga urejajo določbe ZKP, kot je že pojasnjeno). Brez podlage je revizijsko sklicevanje na določbe ZSPOZ pri utemeljevanju domnevne objektivizacije višine odškodnine, medtem ko je utemeljevanje nižje odškodnine z odmaknjenostjo časa nastanka škode (ker da je dogodek že zgodovinski) vsaj nekorektno. Tak odmik odškodbe ima praviloma pomen čakanja na odškodnino, ki je lahko v določenih okoliščinah razlog za zvišanje odškodnine.

Po presoji revizijskega sodišča odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 5,000.000 SIT, kot je bila priznana tožniku, ni previsoka. Taka odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje v celoti v skladu z določili prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR. Tožnik je bil v zaporu od 11.04.1950 do 11.04.1952 v Ljubljani, na Golem otoku in v Bileči, in kot sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, so bile razmere v zaporu na meji vzdržljivosti (ob sprejemu na Golem otoku so bili obsojenci objekt pretepanja v dolgi koloni sozapornikov, česar vsi obsojenci niso preživeli, obsojenci so morali na otoku opravljati najtežja dela, tožnik je zbolel za težko obliko diareje in na koncu tudi za tuberkulozo). Dalje je bil tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj zaradi zapora in prestajanja kazni prizadet na časti in dobrem imenu, prestajal je strah, duševne bolečine kot oče zaradi ločitve od mladoletne hčerke in kot mož zaradi ločitve od žene in podobno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pri določitvi višine odškodnine vsebinsko upoštevali tudi drugi odstavek 200. člena ZOR, ki ga sodišče prve stopnje v razlogih sodbe citira (zadnji odstavek na peti strani). Sodišči nižjih stopenj sta odmero odškodnine utemeljevali tudi s primerjanjem odškodnin v podobnih primerih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima navedeno razlogovanje oporo v vrsti primerov, ki kažejo, da tožniku dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ne odstopa navzgor od primerljivih zadev (katerih vrsto vsebuje tudi objavljena Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001). V revizijskem postopku opravljena materialnopravna presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo potrjuje, da je bila odškodnina odmerjena v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZOR in da ni previsoka.

Ker po povedanem toženkina revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče moralo zavrniti (378. člen ZPP).