Jedro

Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih, je treba razlogovati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu v nazivu napredoval za pet plačnih razredov (izhodiščni plačni razred uradniškega naziva, v katerem je opravljal delo, je bil 39. plačni razred, tožnik pa je bil pred spremembo sistemizacije uvrščen v 44. plačni razred) in da je izhodiščni plačni razred novega uradniškega naziva 41. plačni razred, je tožena stranka tožnika z izpodbijanim sklepom pravilno uvrstila v 46. plačni razred (tj. izhodiščni plačni razred novega naziva povišan za pet napredovanj).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 16. 11. 2016 in sklepa tožene stranke z dne 6. 9. 2016 v delu izreka, v katerem je bil tožnik uvrščen v 46. plačni razred ter se mu je za opravljeno delo v polnem delovnem času določila osnovna plača v višini 2.572,34 EUR (I/1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna ponovno odločiti o uvrstitvi tožnika v plačni razred na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP v uradniškem nazivu višji kriminalistični inšpektor specialist SKP I, da mora tožniku priznati vsa dosežena napredovanja (devet napredovalnih razredov) in ga s tem za obdobje od 6. 9. 2016 dalje uvrstiti v 47. plačni razred (I/2. točka izreka sodbe). V posledici teh odločitev je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači med 46. in 47. plačnim razredom in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v znesku 327,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (I/4. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člen ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi poudarja, da v obravnavani zadevi ni šlo niti za premestitev na drugo delovno mesto niti za imenovanje v drug naziv, temveč za realizacijo zaveze tožene stranke, da bo policistom zvišala plače. Sodišče se je zato neutemeljeno sklicevalo na določbe ZSPJS, ki se nanašajo na primer premestitve na drugo delovno mesto oziroma imenovanja v drug naziv. Vztraja, da mu zakon zagotavlja ohranitev števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Pomen stavkovnega sporazuma je bil v tem, da so se s spremembo akta o sistemizaciji tudi za delovna mesta, na katerih se je delo opravljalo v nazivih, določili novi izhodiščni plačni razredi. Ker se je izhodiščni razred prejšnjega delovnega mesta zvišal za tri plačne razrede, bi ga morala tožena stranka glede na že doseženi 44. plačni razred uvrstiti v 47. plačni razred. Poleg tega je na prejšnjem delovnem mestu dosegel devet plačnih razredov napredovanj, če ta napredovanja prištejemo k izhodiščnemu plačnemu razredu novega delovnega mesta (38. plačni razred), pa je prav tako upravičen do uvrstitve v 47. plačni razred. Sodišče pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, da je šlo v obravnavanem primeru le za preimenovanje delovnega mesta oziroma uradniškega naziva, vsebina dela pa se ni spremenila. Po njegovem mnenju je sodišče zmotno izpostavilo razliko med uradniškimi in strokovno-tehničnimi delovnimi mesti. Tudi sklicevanje na mnenje Ministrstva za javno upravo z dne 3. 11. 2009 je zgrešeno, saj se sodna praksa ne more nanašati na konkreten primer. V odločbi, na katero se je sklicevala tožena stranka, je šlo za vprašanje premestitve uslužbenca na drugo delovno mesto z imenovanjem v naziv. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je pri tožniku upoštevalo zgolj osem napredovanj, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v nasprotju z ugotovitvijo, da je šlo v obravnavanem primeru za preimenovanje oziroma prevrednotenje delovnega mesta in naziva, štelo, kot da je šlo za premestitev oziroma imenovanje v nov naziv. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo, zakaj mu na novem delovnem mestu ni priznalo ohranitve devetih napredovanj, saj je jasne in prepričljive razloge za to odločitev navedlo v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi s tem zato ni podana.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba protispisnost utemeljuje z zatrjevanjem nasprotja med ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, s tem pa po vsebini v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - Tožnik je bil v obdobju do 5. 9. 2016 pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "višji kriminalistični inšpektor specialist" v uradniškem nazivu "višji kriminalistični specialist I". Izhodiščni plačni razred navedenega delovnega mesta je bil 35., izhodiščni plačni razred uradniškega naziva pa 39. - Tožena stranka je v posledici stavkovnega sporazuma, ki je bil sklenjen med Vlado RS, Sindikatom A. in Sindikatom B., sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji, ki je pričel veljati 6. 9. 2016. S tem aktom so bila nekatera delovna mesta (tudi tožnikovo) preimenovana, določene so bile nove šifre in višji izhodiščni plačni razredi teh delovnih mest. - Delovno mesto "višji kriminalistični inšpektor specialist" se je preimenovalo v delovno mesto "višji kriminalistični inšpektor specialist SKP", uradniški naziv "višji kriminalistični inšpektor specialist I" pa v uradniški naziv "višji kriminalistični inšpektor specialist SKP".

- Tožnik je bil pred spremembo sistemizacije uvrščen v 44. plačni razred.

- Tožena stranka je tožniku 5. 9. 2016 izdala odločbo o imenovanju v uradniški naziv "višji kriminalistični inšpektor specialist SKP I" in sklep, s katerim je odločila, da bo tožnik od 6. 9. 2016 dalje delo opravljal na delovnem mestu "višji kriminalistični inšpektor specialist SKP". Izhodiščni plačni razred tega delovnega mesta je bil 38., izhodiščni plačni razred uradniškega naziva pa 41. Tožena stranka je tožnika z omenjenim sklepom uvrstila v 46. plačni razred.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo pravilnost tožnikove uvrstitve v plačni razred po opisani spremembi sistemizacije pri toženi stranki. Pri tem se je utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki med drugim določa, da javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba povzeto določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki sicer izrecno ne določa, kako je z ohranitvijo plačnih razredov ob imenovanju v drug naziv, razlogovati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno izpostavilo, da 23. člen ZJU ločuje uradniška od strokovno-tehničnih delovnih mest ter da skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Da je treba tudi pri vprašanju napredovanj uradniška delovna mesta ločiti od strokovno-tehničnih delovnih mest, izhaja iz 16. člena ZSPJS, ki določa, za koliko plačnih razredov je mogoče napredovati na delovnih mestih, na katerih se delo opravlja v nazivih, in za koliko na delovnih mestih, na katerih javni uslužbenci nalog ne opravljajo v nazivih. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in da je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlogovati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Na pravilnost tega stališča ne vpliva pritožbeno opozarjanje, da je šlo v obravnavani zadevi za specifično situacijo, češ da je tožena stranka s prevrednotenjem delovnih mest izpolnila svoje zaveze iz stavkovnega sporazuma. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

9. Glede na navedeno v zadevi tudi ni pomembno, za koliko plačnih razredov se izhodiščni plačni razred ukinjenega delovnega mesta razlikuje od izhodiščnega plačnega razreda novega delovnega mesta. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je bil tožnik pred spremembo sistemizacije uvrščen v 44. plačni razred, ki je za devet razredov višji od izhodiščnega (35.) plačnega razreda ukinjenega delovnega mesta. Za odločitev v zadevi je bistvena le pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v nazivu na ukinjenem delovnem mestu dosegel pet napredovanj.

10. Pritožba prav tako neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da se vsebina tožnikovega dela na novem delovnem mestu ni spremenila, saj po pravilni presoji sodišča prve stopnje to ni bistveno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da mnenje Ministrstva za javno upravo z dne 3. 11. 2009 v obravnavani zadevi ni uporabljivo. Sodišče prve stopnje se namreč na to mnenje v obrazložitvi sodbe ni sklicevalo.

11. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu v nazivu napredoval za pet plačnih razredov (izhodiščni plačni razred uradniškega naziva, v katerem je opravljal delo, je bil 39. plačni razred, tožnik pa je bil pred spremembo sistemizacije uvrščen v 44. plačni razred) in da je izhodiščni plačni razred novega uradniškega naziva 41. plačni razred, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika z izpodbijanim sklepom z dne 6. 9. 2016 pravilno uvrstila v 46. plačni razred (tj. izhodiščni plačni razred novega naziva povišan za pet napredovanj). Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek, razviden iz 1. točke te obrazložitve, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).