Jedro

Tožnik je s tožbo v upravnem sporu uspel, saj je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ob takšnem stanju stvari si tožnik po presoji Vrhovnega sodišča svojega pravnega položaja v tej zadevi z revizijo ne more izboljšati, torej zanjo nima pravnega interesa oziroma ne izkazuje pravovarstvene potrebe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke tretjega odstavka 25. člena ZUS ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2002, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je s to odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada AA z dne 31. 8. 2001, s katero je tožniku naloženo plačilo razlike DDV za davčna obdobja od januarja 2000 do decembra 2000 v skupnem znesku 1,048.956 SIT z zamudnimi obrestmi v roku 30 dni.

2. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse razloge iz 72. člena ZUS, kršitev ustavnih pravic in načel ZUP ter predlaga, da se odločba o odmeri dohodnine izreče za nično.

3. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

4. Revizija ni dovoljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 6. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, zato je tudi pri obravnavani reviziji po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 revizijsko sodišče dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni revizija izrecno izključena po navedenem členu.

7. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopnega upravnega organa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. Tožnik je s tožbo v upravnem sporu uspel, saj je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ob takšnem stanju stvari si tožnik po presoji Vrhovnega sodišča svojega pravnega položaja v tej zadevi z revizijo ne more izboljšati, torej zanjo nima pravnega interesa oziroma ne izkazuje pravovarstvene potrebe. Zoper upravne akte, ki bodo v nadaljevanju izdani, pa bo imel tožnik na razpolago pravna sredstva po ZUP (prvostopni upravni akt) oziroma po ZUS-1 (odločba tožene stranke).

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.