Jedro

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica med drugim navedla kot razlog zdravstveno stanje zakonskega partnerja, svojo starost in slabši vid, kar po presoji sodišča niso opravičiljivi razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da prav zaradi teh okoliščin ni mogla pravočasno vložiti pritožbe, saj teh okoliščin ni z ničemer konkretizirala. Tudi po mnenju sodišča je tožnica navaja dalj časa trajajoče splošne okoliščine, ki pa ne morejo biti razlog, ki opravičuje zamudo pri vložitvi pritožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) zavrnila tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper sklep v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 1613/16, na novega imetnika (točka 1 izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ s sklepom DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018 kot prepozno zavrgel tožničino vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 1613/16, na novega imetnika. Naveden sklep je bil tožnici vročen 23. 3. 2018. Zoper ta sklep je tožnica vložila dopolnitev pritožbe in predlog za vrnitev v prejšnje stanje s pritožbo zoper sklepa DT 42153-364/2018-3 in DT 42153-365/2018-2. Tožnica je nato 23. 3. 2018 dopolnila pritožbo tako, da pod pritožbo z dne 16. 4. 2018 upošteva tudi pritožbo zoper odločbo DT-42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018. V nadaljevanju je navedla, da med obema odločbama ni videla vidne razlike, saj se pri obema izrek glasi enako in je tako menila, da gre za eno odločbo. Naslovni organ bi moral v izreku navesti, na katero tožničino vlogo se nanaša. Tožnica je mislila, da gre za pomoto upravnega organa ali posebno zahtevo, po kateri je dolžna prejeti dve identični odločbi. Tožnica je starejša oseba, ki skrbi za bolnega može in tudi ne vidi več dobro. Ob upoštevanju starosti in zahtevnosti odločb ter dejstvu, da sta odločbi DT 42153-364/2018-3 in DT 42153-365/2018-2 identični skoraj v vseh pogledih, je opravičljivo, da je tožnica spoznala svojo zmoto šele, ko je odločbo DT 42153-365/2018-2 posredovala v pregled svojemu pooblaščencu, kar je na dan priprave predmetnega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Kolikor pa bi upravni organ štel za potrebno mu tožnica predlaga, da iz predhodno navedenih okoliščin dopusti vrnitev v prejšnje stanje in kot pravočasno obravnava tudi pritožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 42153-365/2018 z dne 16. 3. 2018. V postopku je davčni organ ugotovil, da je s predhodno navedenim sklepom kot prepozno zavrgel tožničino vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 1613/16, na novega imetnika. Sklep je bil tožnici vročen 23. 3. 2018, rok za pritožbo je 15 dni od dneva prejema sklepa in se je iztekel v soboto 7. 4. 2018, na dan, ko se ne dela, zato se je rok za pritožbo zoper sklep DT 42153-365/2018-2 z dne 9. 4. 2018 v skladu z 101. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) iztekel 9. 4. 2018. 3. Na podlagi prvega odstavka 103. člena ZUP se stranki, ki iz opravičljivih razlogov zamudi rok ali narok ali kakšno drugo dejanje v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Na podlagi prvega odstavka 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Tožnica je zamudila rok za pritožbo zoper sklep DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018 v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala. Ta procesni rok se je iztekel 9. 4. 2016. Neutemeljena je tožničina navedba, da ni videla razlike med obema predhodno navedenima sklepoma, saj je iz obrazložitve jasno razvidno, za katero tožničino vlogo gre pri posameznem sklepu. Opravičljivi razlogi pa so zgolj takšne okoliščine, ki jih zavezanka ni mogla predvideti ali odkloniti in se ne morejo pripisati njeni krivdi. Tožnica je vložila dve vlogi za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala in sicer sinu A.A. in B.B. in je tako tudi lahko pričakovala, da bo prejela dva upravna akta. Tožnica pa v obravnavanem predlogu ni navedla opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj nerazumevanje sklepa, tožničina starost in slabši vid po mnenju davčnega organa niso opravičljivi razlogi.

4. Pritožbeni organ se strinja z izpodbijano odločitvijo in je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

5. Tožnica v tožbi izpodbija predmetni sklep in meni, da je nepravilen in nezakonit. Uvodoma sodišče obvešča, da je glede identičnega pravnega vprašanja zaradi katerega so potekali upravni postopki, ki so vodili do vložitve predmetne tožbe, vložila predlog za dopustitev revizije in zato sodišču predlaga, da predmetni postopek prekine do odločitve Vrhovnega sodišča RS in odločitev uporabi kot vzorčno odločitev. Predlaga tudi, da naj sodišče počaka z vročanjem predmetne tožbe toženki do odločitve Vrhovnega sodišča RS. V nadaljevanju navaja, da je pritožbeni organ zavrnil kot prepozno pritožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 42153-365/2018-2 z dne 20. 6. 2018. Tožnica se je pritožila zoper sklep, s katerim je bila njena zahteva za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016 zavržena kot prepozna. To pogodbo je tožnica s potomci sklenila v obliki notarskega zapisa in svojemu sinu odsvojila 16% poslovni delež v družbi C. d.o.o. Gre za sintetično pogodbo z več raznovrstnimi razpolaganji, ki enovito reja dednopravni položaj dedičev tožnice – prejemnikov premoženja. Eno od teh, in sicer izročitev nepremičnine, je bilo vezano na soglasje UE po KZK in ZON. Zato se je pogodba sklepala tako, da stopi v veljavo z dnem pridobitve ustreznih soglasij ter pričela veljati šele 20. 1. 2017, ko je tožnica prejela soglasje UE Grosuplje, kar je tudi navedla v pritožbi. Poleg pritožbe je tožnica vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga je davčni organ zavrnil z odločbo DT 42153-365/2018-4 z dne 18. 5. 2018. Pritožbo zoper to odločbo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo DT-499-05-44/2018-2 z dne 30. 4. 2019. 6. Finančna uprava Republike Slovenije je z odločbo DT 42153-365/2018-2 z dne 20. 6. 2018 kot prepozno zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018 z obrazložitvijo, da je 15-dnevni rok za pritožbo potekel 9. 4. 2018, dopolnitev pritožbe in predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa sta bila vložena 23. 4. 2018 in v predlogu navedla razloge, ki so povzeti na strani 3 tožbe. Glede na to, da je tožnica vložila vlogo za uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti za vse davčne obveznosti, ki izhajajo iz izročilne pogodbe z dne 22. 5. 2017, je jasno, da se je želela pritožiti zoper celotno odločitev upravnega organa, torej tudi v delu, ki se nanaša na podaritev kapitala tako enemu, kot drugemu sinu. Tudi iz izreka je možno sklepati, da se nanaša na celotno davčno obveznost. Ker gre za očitno zmoto kot posledico nejasnih odločb, bi moral upravni organ negativne posledice za stranko odpraviti, za kar navaja četrti odstavek 7. člena ZUP. Naslovni organ bi moral pritožbo z dne 16. 4. 2018 upoštevati kot pritožbo zoper odločbo DT 42153-365/2018-8, saj gre za vsebinsko enako odločbo z enakimi posledicami za tožnico. S tem tudi ne bi bilo poseženo v pravice drugih. Tožnica tudi meni, da izrek sklepa DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018 ni dovolj določen (šesti odstavek 213. člena ZUP), saj ni določno navedeno, na katero tožničino vlogo se nanaša (tožnica je vložila dve vlogi). Izrek pa mora biti določen, saj le izrek postane pravnomočen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja, kaj šteje za datum odsvojitve premoženja. Zaradi pomanjkljive obrazložitve ni možen preizkus izpodbijanega sklepa.

7. V nadaljevanju tožnica navaja, da je na podlagi predhodno navedenega dejanskega stanja pri davčnemu organu vložila tudi predlog za odlog davčne obveznosti po 100. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), kar pojasni na strani 4 tožbe. Davčni organ je tudi spregledal, da je pogodba, sklenjena 13. 12. 2016, nična na podlagi 86. člena Zakona o ohranjanju narave, saj je bila sklenjena brez soglasja pristojnega organa, za kar navaja sodno prakso. Davčni organ zmotno šteje, da je odobritev posla vezana na nepremičninski del posla, predmetna pogodba pa jasno navaja, da celotna pogodba velja le v primeru odobritve pristojne upravne enote in se tako pogodba ne more konvalidirati. Tožnica je neuka stranka, zaradi česar mora organ določbo 102. člena ZDoh-2 interpretirati v njeno korist, kar pojasni. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, posledično je izpodbijani sklep nezakonit. 8. Sklepno tožnica sodišču predlaga, da naj odpravi odločbo Finančne uprave RS 42153-365/2018-8 z dne 20. 6. 2018 v povezavi z odločbo DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018 in odločba Ministrstva za finance DT 499-05-64/2018 z dne 30. 4. 2019 v povezavi z odločbo Finančne uprave RS DT 42153-365/2018-4 z dne 18. 5. 2018. Toženi stranki naj tudi naloži, da je tožnici dolžna poravnati stroške predmetnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

9. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Na podlagi druge alineje drugega ostavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče odločalo po sodnici posameznici, saj tožnica izpodbija procesni sklep, izdan v postopku izdaje upravnega akta.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. Predmet obravnavane zadeve je presoja odločitve davčnega organa glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožničin predlog (z dne 23. 4. 2018) za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper sklep v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 1613/16, na novega imetnika.

14. Iz tožničinih navedb v tožbi izhaja, da je glede identičnega pravnega vprašanja, zaradi katerega so potekali upravni postopki, ki so vodili do vložitve predmetne tožbe, pri Vrhovnem sodišča RS vložila predlog za dopustitev revizije in je zato sodišču predlagala, da naj predmetni postopek prekine do odločitve Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi in odločitev uporabi kot vzorčno odločitev. Sodišče ni sledilo navedenemu tožničinemu predlogu, saj je obravnavani postopek samostojen postopek, na katerega odločitev Vrhovnega sodišča RS nima direktnega vpliva. Posledično sodišče tudi ni sledilo tožničinemu predlogu, da naj počaka z vročanjem predmetne tožbe toženki do odločitve Vrhovnega sodišča RS.

15. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnica 28. 2. 2018 priglasila uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala na podlagi pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in darilne pogodbe za primer smrti z dne 13. 12. 2016 na novega imetnika po preteku roka za vložitev napovedi, saj se je ta iztekel 28. 2. 2017. Posledično je davčni organ tožničino vlogo kot prepozno zavrgel s sklepom DI 42153-365/2018 - 2. Tožnica je zoper ta sklep 23. 4. 2018 vložila dopolnitev pritožbe in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je davčnemu organu v tej pritožbi predlagala, da naj pritožbo, ki jo je vložila 16. 4. 2018 upošteva tudi kot pritožbo zoper odločbo DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 4. 2018. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnica kot opravičljiv razlog za zamudo navajala zdravstveno stanje zakonskega partnerja ter, da je starejša oseba, prava neuka in slabšega vida. Tako ni vedela, da predstavljata odločbi davčnega organa DT 42153-365/2018-2 in DT 42153-365/2018-3 dve različni odločbi, saj sta bili skoraj identični, svojo zmoto pa je spoznala šele kasneje, ko je to spoznal njen pooblaščenec.

16. V predmetnem postopku sodišča presoja ali so v zadevi izpolnjeni pogoji iz določbe 103. člena ZUP na podlagi katerega se stranki, ki je iz opravičljivega razloga zamudila rok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Na podlagi prvega odstavka 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Tožnica je zamudila rok za pritožbo zoper sklep DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018 v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala, ki se je iztekel 9. 4. 2016. 17. Sodišče je tako presojalo ali je tožnica v obravnavanem predlog za vrnitev v prejšnje stanje navedla opravičljive razloge za zamudo. Opravičljivi razlogi pa so tiste okoliščine, katerih nastanek stranka ni mogla pričakovati in ji odvrniti in niso nastale po krivdi stranke. Iz listin upravnega spisa pa nesporno izhaja, da je tožnica med drugim navedla kot razlog zdravstveno stanje zakonskega partnerja, svojo starost in slabši vid, kar po presoji sodišča niso opravičljivi razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala da prav zaradi teh okoliščin ni mogla pravočasno vložiti pritožbe, saj teh okoliščin ni z ničemer konkretizirala. Tudi po mnenju sodišča je tožnica navajala dalj časa trajajoče splošne okoliščine, ki pa ne morejo biti razlog, ki opravičuje zamudo pri vložitvi pritožbe. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožničin ugovor, da ni videla razlike med obema predhodno navedenima dvema upravnima aktoma Finančne uprave RS in sicer DT 42153-365/2018-2 in DT 42153-365/2018-3 saj je iz njune obrazložitve jasno razvidno, za katero tožničino vlogo gre pri posameznem upravnem aktu. Kot je sodišče že navedlo pa so opravičljivi razlogi oziroma okoliščine so le tiste, ki jih stranka postopka ni mogla predvideti ali odkloniti in se ne morejo pripisati njeni krivdi. Kot je tožnici pravilno pojasnil že davčni organ je tožnica vložila dve vlogi za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala in sicer sinu A.A. in B.B. in je tako tudi lahko pričakovala iz obrazložitev pa jasno izhaja, katera tožničina vloga je bila predmet posameznega postopka. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da sta izreka upravnih aktov davčnega organa DT 42153-365/2018-2 in DT 42153-365/2018-3 nejasna, kar je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se sodišče z njim strinja.

18. Sodišče je presojalo zgolj relevantne tožbene ugovore, ki se nanašajo na obravnavani tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi po mnenju sodišča okoliščine, ki jih navaja tožnica v obravnavanem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne predstavljajo opravičljivih okoliščin in razlogov za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sklep DT 42153-365/2018-2 z dne 16. 3. 2018 v zadevi odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri odsvojitvi kapitala. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in ima tudi vse sestavine, kot jih določa 214. člen ZUP, njegova obrazložitev pa tudi omogoča preizkus.

19. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in tudi ni podanih očitanih kršitev določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev očitanih ustavnih pravic, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.