Jedro

CSD je po prvem odstavku 185. člena ZZZDR imel pravno podlago za odločitev, glede postavitve začasnega skrbnika tožniku, da bo sam opravljal to dolžnost. Če pa je CSD v primeru, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi, presodil, da bi bilo primerneje, da bi v tam navedenem sodnem postopku sodišče postavilo tožniku kot začasnega zastopnika pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom in ne kot skrbnika za posebni primer CSD, pa to še ni podlaga, iz katere bi bilo mogoče izvesti sklep, da CSD ni ali strokovno usposobljen ali primeren za opravljanje nalog skrbnika tožniku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo Domžale (v nadaljevanju CSD) kot prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil: (1) da se tožniku postavi začasni skrbnik, (2) da bo dolžnost začasnega skrbnika za tožnika po uradni dolžnosti opravljal CSD; za opravljanje posameznih opravil in nalog začasnega skrbnika pa bo direktorica CSD pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo, da jih opravljajo v njegovem imenu in pod njegovim nadzorstvom, (3) da so dolžnosti začasnega skrbnika enake dolžnostim in pravicam, kot jih ima skrbnik mladoletnika, ki so že stari 15 let, (4) da naloge začasnega skrbnika prenehajo, ko se postavi stalni skrbnik ali ko postane pravnomočna odločba sodišča, da ni podlage za odvzem poslovne sposobnosti, (5) da v tem postopku ni bilo stroškov postopka. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 22. 8. 2011 pri CSD podal pobudo, da se mu postavi začasnega skrbnika, ki bo skrbel za tožnikove pravice in koristi za čas, dokler ne bo odločeno o predlogu za odvzem njemu poslovne sposobnosti. Po 209. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) center za socialno delo postavi osebi, zoper katero se je začel postopek, da se odvzame poslovna sposobnost, po potrebi začasnega skrbnika; za to skrbništvo se uporabljajo določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki so že stari 15 let, center za socialno delo pa sme po potrebi uporabiti zanj določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki še niso stari 15 let; dolžnost začasnega skrbnika preneha, ko se postavi stalni skrbnik ali ko postane pravnomočna odločba sodišča, da ni podlage za odvzem poslovne sposobnosti. CSD je 17. 10. 2011 izdal odločbo, s katero tožniku ni imenoval začasnega skrbnika. V pritožbenem postopku pa je drugostopenjski organ ugodil pritožbi tožnika, odpravil odločbo CSD z dne 17. 10. 2011 ter zadevo vrnil temu v ponovni postopek. V tem postopku je bil tožnik pozvan, da predlaga, kdo bi bil njegov začasni skrbnik. V izjavi na zapisnik z dne 30. 1. 2012 je vztrajal pri dotedanjih predlogih, da se mu za začasnega skrbnika postavi vplivno in močno osebo in je zato predlagal gospoda A.A. profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani ali predsednika Republike Slovenije gospoda B.B., ki naj bi ga bil po njegovem mnenju celo dolžan zastopati. Iz izvedeniškega mnenja, ki ga je 3. 5. 2011 izdelal primarij C.C. ter ki ga je tožnik posredoval organu dne 3. 2. 2012, je razvidno, da tožnik ni sposoben razumeti pomena svojih dejanj in ravnati v skladu s tako oblikovano voljo; zaradi navedenega ni sposoben sam skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi. CSD je nato pozval gospoda A.A. in gospoda B.B., da se pisno opredelita do tožnikovih predlogov. CSD je 17. 2. 2012 prejel odgovor gospoda A.A., da ne more prevzeti vloge začasnega skrbnika zaradi različnih obveznosti, 27. 2. 2012 pa je bil posredovan tudi odgovor iz Urada predsednika RS B.B., da kot predsednik republike ne more prevzeti dolžnosti začasnega skrbnika za tožnika. Dne 21. 2. 2012 je CSD prejel odgovor primarija C.C., v katerem je ta pojasnil, da ni tožnikov lečeči psihiater, da pa je tožnika že pregledoval kot sodno psihiatrični izvedenec ter je izdelal o njem že več izvedeniških mnenj. Z vsemi pridobljenimi podatki je nato CSD seznanil tožnika 19. 3. 2012. Tožnik je tedaj predlagal, naj se z njegovo situacijo seznani pravnega strokovnjaka in zaupanja vrednega človeka gospoda D.D., sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ter se ga zaprosi, da bi prevzel začasno skrbništvo nad tožnikom. Temu predlogu CSD ni sledil, ker je presodil, da bi se podobni predlogi s tožnikove strani nadaljevali. CSD je tedaj tožniku predlagal, da bi sam CSD prevzel dolžnost začasnega skrbnika po uradni dolžnosti, vendar se tožnik s tem ni strinjal in sicer iz razloga, ker je menil, da CSD ni dovolj kvalificiran oziroma pravno podkovan, da bi mu lahko ustrezno pomagal, saj tožnikove težave izvirajo predvsem iz krivic, ki mu jih je povzročila sodna oblast v Republiki Sloveniji. Dne 9. 5. 2012 je bil tožnik ponovno vabljen k CSD, da se izjasni glede odločilnih dejstev in okoliščin. Ker se je tožnik opravičil, ga je CSD ponovno vabil za 28. 5. 2012. Tožnik je v svoji izjavi navedel, da primarno vztraja pri postavitvi za začasnega skrbnika D.D. CSD je tožnika tedaj seznanil, da bo njegov začasni skrbnik CSD ter da tožnik lahko do odločitve o odvzemu poslovne sposobnosti tudi sam pooblasti odvetnika za zastopanje v posamičnih postopkih. Tožnik je navajal, da glede na izkušnje od leta 1996 dalje meni, da CSD ne razpolaga s pravnimi strokovnjaki, ki bi ga lahko zastopali v upravnih in sodnih postopkih, zato v primeru, da bo sam prevzel začasno skrbništvo, tožnik pričakuje, da mu bo na stroške CSD oziroma proračuna Republike Slovenije postavljen odvetnik po njegovi izbiri. Upravni organ se nato v nadaljevanju sklicuje na določbe 181., 182. in 183. člena ZZZDR ter drugi odstavek 219. člena tega zakona.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 7. 1. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo CSD.

Z izpodbijanim sklepom z dne 2. 8. 2012 (v nadaljevanju prvi izpodbijani sklep) je CSD kot prvostopenjski organ ustavil postopek v zadevi postavitve skrbnika za posebni primer tožniku v zadevi varovanja njegovih pravic in koristi v postopku pred Upravno enoto Domžale št. 2018-33/2012/4. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je 18. 7. 2012 tožnik podal pobudo, da se mu postavi skrbnika za posebni primer z namenom varovanja njegovih pravic in koristi v postopku pred Upravno enoto Domžale iz razloga, ker je bila tožniku s sklepom sodišča N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. CSD dalje navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bilo z odločbo Upravne enote Domžale št. 2018-33/2012/4 z dne 15. 6. 2012 tožniku naloženo, da v roku 2 mesecev opravi kontrolni zdravstveni pregled za voznika motornega vozila, ker mu bo v nasprotnem primeru z odločbo odvzeto vozniško dovoljenje. CSD v nadaljevanju citira vsebino določbe 211. člena ZZZDR. Dalje ugotavlja, da navedena odločba upravne enote ne posega v koristi in pravice tožnika, temveč mu iz utemeljenih razlogov nalaga obveznost opraviti kontrolni zdravniški pregled. Obveznost, ki izhaja iz navedene odločbe, lahko izpolni le oseba, kateri je naložena, zato postavitev skrbnika za poseben primer v tem postopku ni smotrna. V primeru morebitne pritožbe, ki bi jo želel vložiti tožnik, pa organ zastopa stališče, da pritožbeni postopek ne bi bil tako zahteven, da bi tožnik potreboval skrbnika za posebni primer ter meni, da se je tožnik v navedenem postopku sposoben sam zastopati in opravljati procesna dejanja za varstvo svojih pravic in koristi. Organ tako zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji iz 211. člena ZZZDR za postavitev skrbnika za posebni primer.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 8. 1. 2013 zavrnil pritožbo tožnika zoper prvi izpodbijani sklep.

S sklepom z dne 7. 9. 2012 (v nadaljevanju drugi izpodbijani sklep) pa je CSD kot prvostopenjski organ sklenil, da se tožnika ne oprosti plačila upravne takse v višini 18,12 EUR za pritožbo zoper sklep tega organa z dne 2. 8. 2012 (ki je prvi izpodbijani sklep), in da mora tožnik navedeno upravno takso plačati v 15-dneh od datuma izvršljivosti sklepa. Organ v obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnika po vložitvi pritožbe in prošnje za oprostitev plačila upravne takse z dopisom z dne 21. 8. 2012 pozval, naj v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) svojo prošnjo dopolni z dokazili, iz katerih bo razviden njegov položaj taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah. Tožnik se je 24. 8. 2012 zglasil pri organu ter na zapisnik podal izjavo, naj organ sam po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke. Organ se v nadaljevanju sklicuje na 23. člen ZUT ter prvi in tretji odstavek 25. člena tega zakona. Navaja, da na podlagi navedenih določb ter podatkov, s katerimi razpolaga, tožnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 25. člena ZUT. V skladu z drugim (pravilno: tretjim) odstavkom 25. člena ZUT pa je organ preveril, ali tožnik izpolnjuje vse predpisane kriterije za navedene prejemke ter ugotovil, da njegovi mesečni prejemki, ki se upoštevajo, presegajo polno višino denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka za samsko osebo, ki znaša 449,80 EUR ter je glede na navedeno odločil, da se tožnika ne oprosti upravne takse.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 8. 1. 2013 zavrnil pritožbo tožnika zoper drugi izpodbijani sklep.

Tožnik v tožbi za izpodbijano odločbo in izpodbijana sklepa navaja, da so po njegovem mnenju nični. Dalje navaja, da trpi krivice z zlorabo njegove duševne in finančne stiske že od leta 1993 dalje. Republika Slovenija mu že od leta 1996 dalje ne zagotavlja nobene socialne pravice ter mu glede na izgubo procesne sposobnosti tudi ne zagotovi skrbnika, ki bi bil odvetnik, kakor to nalaga odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, ki je 10. 10. 2012 postala pravnomočna. Tožnikove pritožbe zoper izpodbijane akte je drugostopenjski organ zavrnil pavšalno, čeprav gre za samovoljne odločitve prvostopenjskega organa, s katerimi ta ni želel ugoditi predlogom tožnika ter mu ni postavil za skrbnika odvetnika, pač pa se je sam postavil za skrbnika, ob tem ko celo po lastnih izjavah tega ni sposoben, kar je razvidno iz pritožbe tega organa z dne 6. 6. 2012, ki jo kot bistveni dokaz prilaga tožnik. Glede na navedeno in glede na to, da je tožnik še vedno brez skrbnika, uveljavlja s to tožbo vse tožbene razloge in kršitev njegovih človekovih pravic. Sodišču predlaga, da mu za potrebe tega postopka v skladu z 82. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) postavi začasnega zastopnika – odvetnika, ki bo popravil to laično tožbo in bo tožnika zastopal vse do izrabe vseh pravnih sredstev, ali pa naj sodišče zaradi ignorance tožnikove procesne nesposobnosti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka, izpodbijane akte prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa po uradni dolžnosti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu centru za socialno delo. Tožnik meni, da je obrazložitev nepotrebna, saj je vse kršitve in neprimernost CSD za skrbnika navedel z relevantnimi dokazi v pritožbenih postopkih, kar je razvidno iz upravnih spisov v zadevah. Sodišče naj te spise pridobi in jih pred odločitvijo skrbno preuči. Po odpravi izpodbijanih aktov naj novemu centru za socialno delo ali drugostopenjskemu organu naloži, da tožniku v skladu s pravnomočnim sklepom N 53/2011 takoj postavi skrbnika, ki bo odvetnik. Tožnik tudi meni, da je v izpodbijanih aktih pravni pouk nepravilen, saj gre za socialne kršitve iz ZZZDR, za kar je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Tožnik glede na svoje finančno stanje predlaga, da se ga oprosti stroškov tega postopka in plačila sodnih taks.

V naknadni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 27. 5. 2013, in ki jo je tožnik označil kot dopolnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe z novimi dokazili pa navaja, da dostavlja 14 dokaznih listin, odločitev CSD, datiranih z dne 22. 4. 2013, 29. 4. 2013 in 21. 5. 2013 ter sklep sodišča v Domžalah P 48/2011 z dne 4. 1. 2013, iz katerih je po njegovem mnenju razvidno, da CSD ni primeren za njegovega skrbnika, saj ravna v nasprotju z njegovimi željami oziroma brez njegove vednosti, celo s kaznivimi dejanji po 215., 131., 144., 265., 266. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) krati tožnikove temeljne človekove pravice in svoboščine, kar mu povzroča hude telesne in duševne bolečine, tako da je že ogroženo njegovo življenje, torej obstaja tudi očiten sum storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 122. oziroma 124. člena KZ-1. Tožnik prosi, da sodišče odloča o tožbi hitro ter da v skladu s 145. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s prej navedenimi kaznivimi dejanji CSD seznani specializirano skupino vrhovnih državnih tožilcev za pregon organiziranega nasilja ali generalno kriminalistično policijo RS, oddelek za pregon organiziranega psihičnega oziroma socialnega nasilja.

Toženka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo upravnih spisov ter sodišču predlagala, naj tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijanih upravnih aktih, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je s sklepom I U 255/2013-5 z dne 7. 5. 2013 na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožniku postavilo v tem postopku začasno zastopnico, glede na to, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki ter da zastopanje tožnika po začasnem skrbniku (postavljenem z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo) zaradi kolizije interesov ni primerno. Začasna zastopnica je pravdna dejanja tožnika, ki jih je opravil samostojno, naknadno odobrila 8. 5. 2013 (vložitev tožbe) in 30. 5. 2013 (vložitev dopolnitve tožbe).

V zvezi z izpodbijano odločbo (postavitev začasnega skrbnika) V zadevi je sporno, ali je CSD z izpodbijano odločbo mogel odločiti, da bo sam opravljal dolžnost začasnega skrbnika za tožnika (ob tem ko je tožnik temu nasprotoval ter oporekal CSD strokovno usposobljenost in primernost) in ne da bi upošteval tožnikov predlog, da se mu za (začasnega) skrbnika postavi katero od predlaganih oseb oziroma odvetnika.

Skrbništvo je urejeno v ZZZDR (178. do 223. člen). Po prvem odstavku 185. člena tega zakona lahko center za socialno delo odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo sam opravljal to dolžnost. (V obravnavani zadevi gre sicer za postavitev začasnega skrbnika osebi, zoper katero se je začel postopek za odvzem poslovne sposobnosti, kar pa ne vpliva na drugačno uporabo določb ZZZDR o skrbništvu). To pa pomeni, da je CSD imel pravno podlago za tako odločitev glede postavitve tožniku začasnega skrbnika, da bo sam opravljal to dolžnost. Po tretjem odstavku 185. člena ZZZDR lahko center za socialno delo, če sam opravlja dolžnost skrbnika ali določene skrbnikove naloge, posamezne naloge zaupa drugim strokovnim osebam, da jih opravljajo v njegovem imenu in pod njegovim nadzorstvom. Tako, da bo direktorica CSD za opravljanje posameznih opravil in nalog začasnega skrbnika pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo, da jih opravijo v njegovem imenu in pod njegovim nadzorstvom, pa je CSD v izpodbijani odločbi (2. točka izreka) tudi odločil. Iz tega razloga sodišče tudi ne sprejema kot utemeljenega tožnikovega ugovora, da CSD ni strokovno usposobljen za opravljanje dolžnosti njegovega skrbnika. V katerih primerih bo CSD posamezne naloge zaupal drugim strokovnim osebam, pa je v diskreciji samega CSD; če namreč po (citirani) določbi prvega odstavka 185. člena ZZZDR lahko center za socialno delo odloči, da bo (v celoti) sam opravljal dolžnost skrbnika, je logično, da je v njegovi presoji tudi vprašanje, katere naloge bo zaupal, da jih bo (bolje) opravila, drugi strokovni osebi ali zunanji instituciji. Če pa je CSD v primeru, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi (in pritožbo z dne 6. 6. 2012 prilaga tožbi), presodil, da bi bilo primerneje, da bi v tam navedenem sodnem postopku sodišče postavilo tožniku kot začasnega zastopnika pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom in ne kot skrbnika za posebni primer CSD, pa to še ni podlaga, iz katere bi bilo mogoče izvesti sklep, da CSD ni ali strokovno usposobljen ali primeren za opravljanje nalog skrbnika tožniku.

Da je CSD postopek za postavitev začasnega skrbnika tožniku vodil v smeri, da bi ugodil njegovim željam, je iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije razvidno. Obe osebi, ki ju je za skrbnika predlagal tožnik, to je A.A. in B.B. je CSD pozval, da se opredelita do tožnikovega predloga, vendar sta odgovorila, da vloge skrbnika ne moreta prevzeti. Nadaljnjega tožnikovega predloga, da se mu za skrbnika postavi D.D., sodnika ESČP, pa CSD temu ni več pošiljal v opredelitev, ker je ocenil, da na podlagi tožnikovih predlogov ne bo mogoče uspešno zaključiti iskanja osebe, ki bi lahko bila postavljena tožniku za skrbnika (tožnik je navajal, da želi za skrbnika - poleg tega, da je pravni strokovnjak - vplivno in močno osebo). Kot izhaja iz spisne dokumentacije, pa tožnik ni predlagal, da bi bil skrbnik njegov sorodnik; po prvem odstavku 182. člena ZZZDR se namreč, če je mogoče in to ni v nasprotju s koristmi varovanca, imenuje za skrbnika njegov sorodnik. Tožnik je sicer predlagal tudi, da se mu za skrbnika postavi odvetnika. V okviru možnosti pa je taki tožnikovi želji CSD zadostil na način, da je odločil, da bo CSD posamezne naloge zaupal drugim osebam oziroma institucijam z ustrezno strokovno usposobljenostjo, kar pomeni, da bodo posamezne naloge lahko po potrebi zaupane tudi osebam z opravljenim pravniškim državnim izpitom oziroma odvetnikom. Glede na navedeno v tej točki obrazložitve po presoji sodišča CSD ni kršil določbe 183. člena ZZZDR, po kateri se pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je ta zmožen izraziti. Kot je sodišče svojo presojo že podalo, so bile želje tožnika, kot jih je bil ta sposoben realno izraziti (upoštevajoč pri tem tudi omejitve, npr. v zvezi z zahtevo po privolitvi skrbnika, viri za pokrivanje izdatkov za izvajanje skrbstvenih ukrepov ipd.), v okviru možnosti upoštevane.

Po presoji sodišča pa tožnik tudi ne more z uspehom zatrjevati, da pravnomočen sklep N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 CSD nalaga, da mora tožniku za skrbnika postaviti odvetnika. Navedeni sklep namreč (v obrazložitvi) zgolj pojasnjuje, kako bo na podlagi odločitve o delnem odvzemu poslovne sposobnosti ter določb ZZZDR center za socialno delo uredil izvrševanje tožnikovih (kot osebe pod skrbništvom) pravic in obveznosti ter podaja predlog centru za socialno delo o tem, naj v okviru možnosti upošteva želje tožnika, da je njegov skrbnik pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Kar pomeni, da gre v celoti za neobvezen predlog sodišča. Poleg tega pa izpodbijana odločba o postavitvi začasnega skrbnika niti ni bila izdana v izvrševanju sklepa N 53/2011 z dne 18. 5. 2012; na podlagi navedenega pravnomočnega sklepa bo namreč tožniku moral biti postavljen stalni skrbnik.

Kolikor pa je tožnik naknadno tožbo dopolnjeval z dokazili, ki naj bi po njegovem mnenju izkazovala, da CSD ni primeren za njegovega skrbnika, sodišče ugotavlja, da gre za listine, ki izvirajo iz obdobja od januarja do maja 2013, torej iz obdobja po izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe (torej po 17. 7. 2012). Zato ne morejo dokazovati za odločitev v navedeni odločbi relevantnega dejanskega stanja. Poleg tega pa gre po vsebini navedb v navedeni vlogi za ugovore zoper delo CSD v smislu 200. člena ZZZDR in ne za navedbe o dejstvih, na podlagi katerih se odloča o postavitvi skrbnika. Sodišče še dodaja, da v podanih navedbah in priloženih listinah tudi ni našlo podlage za to, da bi moralo ravnati po 145. členu ZKP.

Po navedenem sodišče zaključuje, da po njegovi presoji CSD o začasnem skrbništvu nad tožnikom ni odločil tako, da bi namen skrbništva, kot ga določa ZZZDR, ne bil dosežen in da bi pri tem ne bile v okviru dejanskih možnosti upoštevane potrebe in koristi tožnika.

V zvezi s prvim izpodbijanim sklepom (postavitev skrbnika za posebni primer) V zadevi je sporno, ali je CSD mogel po uradni dolžnosti začeti postopek za postavitev tožniku skrbnika za posebni primer ustaviti, ker je presodil, da niso izpolnjeni pogoji iz 211. člena ZZZDR.

Po 211. členu ZZZDR center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. V obravnavanem primeru je CSD postopek (po tožnikovi pobudi) pričel, da bi skrbnik tožnika (zoper katerega je bil tedaj v teku postopek za odvzem poslovne sposobnosti) zastopal v postopku pred upravno enoto v zadevi napotitve tožnika na kontrolni zdravstveni pregled za voznika motornega vozila. Kot izhaja iz sklepa, je organ presodil, da za postopek, v katerem je tožniku zgolj naloženo, da mora opraviti kontrolni zdravniški pregled za voznika motornega vozila, ki ga more opraviti le sam, postavitev skrbnika ni potrebna in smotrna, za pritožbeni postopek pa postavitev skrbnika ni potrebna glede na nezahtevnost zadeve, kot jo je ocenil CSD. Ker ima center za socialno delo v prej navedeni določbi 211. člena ZZZDR podlago za to, da o postavitvi skrbnika za posebni primer odloči na podlagi ocene o tem, ali je postavitev skrbnika za varstvo pravic in koristi posameznika potrebna, je CSD v obravnavani zadevi na podlagi argumentirane ocene o tem, da postavitev skrbnika ni potrebna, in določbe četrtega odstavka 135. člena ZUP po uradni dolžnosti začeti postopek za postavitev skrbnika za posebni primer zakonito mogel ustaviti. Navedb, ki bi terjale presojo o tem, ali je CSD pravilno ocenil, da tožnik v navedenem postopku lahko sam varuje svoje pravice in koristi ter da ni bilo potrebe po postavitvi skrbnika za posebni primer, pa tožnik v tožbi ni podal. V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom (plačilo upravne takse) Z drugim izpodbijanim sklepom je CSD odločil, da se tožnika ne oprosti plačila upravne takse za pritožbo zoper (v tem upravnem sporu) prvi izpodbijani sklep, ker je ugotovil, da tožnik z rednim mesečnim prejemkom presega višino denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka za samsko osebo, ki znaša 449,80 EUR, zaradi česar v smislu tretjega odstavka 25. člena ZUT ne šteje za zavezanca v slabih premoženjskih razmerah, po 23. členu ZUT pa iz tega razloga ne šteje med osebe, ki takse ne plačujejo. Glede na to, da je v 5. točki prvega odstavka 23. člena ZUT določeno, da takse ne plačujejo zavezanci v slabih premoženjskih razmerah, in da je v tretjem odstavku 25. člena tega zakona določeno, da za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči, varstvenega dodatka ali nadomestila za invalidnost (iz prvega odstavka tega člena), izpolnjujejo pa vse predpisane kriterije za te prejemke, ter ob v tožbi neprerekanih ugotovitvah organa, da tožnik z rednim mesečnim prejemkom presega višino prejemkov (iz prvega odstavka 25. člena ZUT), ob katerih se za zavezanca šteje, da je v slabih premoženjskih razmerah, sodišče odločitvi v izpodbijanem sklepu pritrjuje kot pravilni in zakoniti.

Zaključno sodišče še dodaja, da tožnik pravno zmotno meni, da mu je dan napačen pravni pouk glede sodnega varstva zoper izpodbijane upravne akte. V Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih, ki v 7. členu opredeljuje socialne spore, v katerih je stvarno pristojno socialno sodišče, spori v zvezi s skrbništvom niso navedeni, niti noben drug zakon ne določa, da je za reševanje takih sporov stvarno pristojno socialno sodišče. Spori o obveznosti plačila upravne takse oziroma oprostitvi pa že po naravi stvari ne štejejo med socialne spore. V skladu z določbo 1. člena ZUS-1 se (tako) zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so bili postopki za izdajo izpodbijanih upravnih aktov pravilni ter da so izpodbijani upravni akti pravilni in na zakonu utemeljeni, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.