Jedro

Zaradi ugotovljene tožničine neprištevnosti je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožnica zaradi ugotovljene neprištevnosti ne more biti odgovorna za očitane kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki IV izreka delno spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, zniža z zneska 16.036,95 EUR na znesek 10.691,30 EUR in da se zavrne, kar tožnica iz tega naslova zahteva več, to je plačilo zneska 5.445,65 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 2. 2011, s katero je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 4. 2006 in aneks k tej pogodbi z dne 7. 8. 2008 in jo je razveljavilo (točko I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 12. 7. 2012 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico v roku 8 dni prijavi v matično evidenco za vpis za obdobje od 19. 2. 2011 do 12. 7. 2012, in za navedeno obdobje obračuna pripadajoče nadomestilo plače ter ji po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila in ji za navedeno obdobje prizna tudi vse druge pravice iz delovnega razmerja, vsa navedena izplačila pa izvrši na fiduciarni račun pooblaščenca (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača odškodnino v znesku 16.036,95 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca tožnice (prvi odstavek točke IV izreka). Zavrnilo je višji zahtevek tožnice iz naslova odškodnine in sicer za znesek 3.207,39 EUR (drugi odstavek točke IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 1.311,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila (točka V izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 51/2007, 45/2008). Navaja, da je bila tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 18. 2. 2011, rok za vložitev pritožbe se je v skladu s četrtim odstavkom 48. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami) iztekel v soboto 26. 2. 2011, tožnica pa je pritožbo na svet tožene stranke podala v ponedeljek 28. 3. 2011, torej prepozno. Za presojo pravočasnosti pritožbe ni relevantno ali je svet tožene stranke o pritožbi tožnice odločil po vsebini. Tožnica je prepozno vložila pritožbo na svet tožene stranke, zato je ne glede na odločitev sveta tožene stranke, rok za sodno varstvo po 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) začel teči 19. 2. 2011 in se je iztekel 21. 3. 2011, tožnica pa je tožbo vložila šele 22. 4. 2011. Sodišče prve stopnje bi zaradi navedenega tožbo moralo zavreči kot prepozno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ni bil omogočen zagovor glede očitkov, ki so vsebovani v pritožbi staršev učencev 5. a razreda. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno in nepravilno glede na dejansko stanje, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so ugotovitve sodišča prve stopnje o domnevni kršitvi pravice do zagovora v nasprotju z vsebino listin in dokazi. Tožnica je svojo pravico do zagovora izkoristila na tak način, da je bila pasivna. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožničino ravnanje z učencema A.A. In B.B. nima znakov kaznivega dejanja surovega ravnanja mladoletne osebe po 192. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), ker se za to kaznivo dejanje zahteva trajajoče, ne pa zgolj enkratno psihično in fizično maltretiranje, ki povzroča intenzivnejše telesne in duševne bolečine oziroma občutke telesnega neugodja. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se je ravnatelj tožene stranke z dogodki, opisanimi v pritožbi, seznanil še preden je toženka prejela pritožbo staršev. To pritožbo je tožena stranka prejela 19. 1. 2001, s tem dnem se je seznanila s tožničinimi kršitvami, zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega in 6 mesečnega objektivnega roka iz 110. člena ZDR. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo predlog, da se kot priči zaslišita svetovalna delavka C.C. in vodja podružnice D.D.. Glede ravnanja tožnice na škodo A.A. je sicer res potekel 30 dnevni subjektivni rok, vendar pa ta ni potekel glede ravnanja tožnice dne 19. 1. 2011 zoper učenca B.B.. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 je mogoče storiti na več alternativno naštetih načinov, tudi s surovim ravnanjem z mladoletno osebo. Med taka ravnanja je potrebno uvrstiti vse tiste postopke z opisanimi učinki, ki presegajo mejo vzgojnega in disciplinskega kaznovanja mladoletne osebe. Ni potrebno, da bi šlo za kontinuirano surovo ravnanje z mladoletno osebo, pač tudi enkratni dogodek lahko obsega vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Ravnanje tožnice kot pedagoške delavke napram učencu je potrebno presojati bistveno strožje kot ravnanje starša s svojim otrokom. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici glede na njeno zdravstveno stanje, kakršnega je ugotovil izvedenec, ni mogoče pripisati krivde za očitana ravnanja. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo zgolj na mnenje izvedenca, ni pa se opredelilo glede ostalih nasprotnih listinskih dokazov, s čimer je tudi kršilo določbe pravdnega postopka. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot organ, pristojen za odločanje o delovnih zmožnosti je z odločbo z dne 21. 1. 2010 odločil, da je tožnica še nadalje zmožna za delo na delovnem mestu razredne učiteljice v oddelku podaljšanega bivanja, s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno, kot ji je bilo že pred tem priznano z odločbo z dne 17. 2. 2006. Za ugotavljanje preostale delovne zmožnosti je pristojna invalidska komisija. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovitvam izvedenca dalo večjo težo, kot dokončni odločbi pristojnega organa. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj ni opredelilo do vseh listinskih dokazov, ki kažejo drugače. Iz navedb in izpovedbe tožnice na naroku za glavno obravnavo izhaja, da se je tožnica v kritičnem obdobju očitno zavedala, kaj je prav in kaj ne, kar pomeni, da se je svojega ravnanja zavedala in da ga je imela oziroma da ga je lahko imela v oblasti. Tožnica se v postopku pri toženi stranki in pred sodiščem prve stopnje nikoli ni sklicevala na domnevno nezmožnost ali nesposobnost. Tožnica je bila kot pedagoška delavka dolžna toženo stranko obvestiti o svojem zdravstvenem stanju, še zlasti glede na to, da je bila zaradi psihičnih težav oziroma bolezni očitno obravnavana že več let. Izvedenec sicer ugotavlja, da tožnica v letih 2010 in 2011 ni bila zmožna za delo, vendar je bistveno, da so ugotovitve pristojnih organov drugačne in da tožnica zoper te odločitve ni uveljavljala nobenega pravnega varstva. Ob dejstvu, da tožnica v letu 2010 ni imela problemov z razumevanjem in zavedanjem, kako uveljavljati pravice iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ne more zdržati zaključek sodišča prve stopnje, da se v istem obdobju ni zavedala svojega ravnanja z učenci. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca o tem, da je tožnica skušala biti čim bolj restriktivna (pri opisovanju psihopatološke simptomatike) in čim manj govoriti o simptomih, po katerih bi se sklepalo, da gre za psihično bolezen. Odškodnina v višini 15 mesečnih plač tožnice je odmerjena previsoko in v nasprotju s prakso, razvidno iz citiranih odločb pritožbenega sodišča Pdp 442/2008, Pdp 404/2007, Pdp 152/2006 in Pdp 385/2005. Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnica tista, ki odklanja zdravljenje, zato so njene zaposlitvene možnosti še manjše, ta okoliščina pa ne more iti v breme tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnica tožbo vložila prepozno, ker naj bi rok za sodno varstvo začel teči 19. 2. 2011, ko ji je bila vročena izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi določbe 48. člena ZOFVI je tožnica imela na izbiro, da bodisi v roku 30 dni po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neposredno uveljavlja sodno varstvo, bodisi da v roku 8 dni vloži pritožbo na Svet tožene stranke in da šele zoper odločitev Sveta tožene stranke v nadaljnjih 30 dneh vloži tožbo na delovno sodišče. Tožnica je izkoristila drugo možnost in se je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožila na Svet zavoda. V kolikor držijo navedbe v sami pritožbi, da je tožnica izpodbijano izredno odpoved prejela 18. 2. 2011 in da je pritožbo vložila 28. 2. 2011 (priporočeno), potem pritožba ni bila prepozna, saj se je 8 dnevni pritožbeni rok iztekel v soboto 26. 3. 2011, ko tožena stranka ne dela, kar pomeni, da je 28. 2. 2011 s priporočeno pošto oddana pritožba pravočasna, saj se je rok iztekel s potekom prvega prihodnjega delovnika (četrti odstavek 111. člena ZDR). Sicer pa bi bilo tožbo potrebno šteti za pravočasno celo v primeru, če bi bila pritožba na Svet zavoda v resnici vložena prepozno. Svet zavoda je namreč pritožbo obravnaval po vsebini in jo zavrnil, kar pomeni, da je rok za vložitev tožbe začel teči z dnem vročitve tega sklepa tožnici. Sklep zavoda je bil tožnici vročen 24. 3. 2011, tožba pa je bila vložena 22. 4. 2011, torej znotraj 30 dnevnega roka iz petega odstavka 48. člena ZOFVI.

Povsem zgrešeno je smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana zaradi nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje o domnevni kršitvi pravice do zagovora na eni strani in vsebino listin v spisu ter izvedenimi dokazi na drugi strani. Isto kršitev pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker se je oprlo zgolj na mnenje izvedenca, ni pa se opredelilo glede ostalih nasprotnih listinskih dokazov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, dejansko pa ga ne zatrjuje niti tožena stranka. Pritožbeni očitek o tem, da iz izvedenih dokazov izhaja nekaj drugega, kot pa ugotavlja sodišče prve stopnje, dejansko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, da je tožnica skušala biti čimbolj restriktivna pri opisovanju psihopatološke simptomatike in da si je prizadevala čimmanj govoriti o simptomih, po katerih bi se sklepalo, da gre za psihično bolezen, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa je podana le v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zaradi tega ni možno preizkusiti. Ob ugotovitvi, da tožnica v času, ko je storila očitane ji kršitve, ni bila zmožna razumeti pomena svojega ravnanja in ga imeti v oblasti, ne more biti odločilno dejstvo, da je tožnica tudi pred izvedencem skušala prikrivati svojo duševno bolezen. Navedena okoliščina namreč ne dokazuje, kot zmotno meni pritožba, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna razumeti pomen svojega ravnanja in ga imeti v oblasti. Tožena stranka izhaja iz domneve, da v kolikor se tožnica zaveda negativnih posledic, ki jih ima razkritje duševne bolezni, potem se zaveda tudi siceršnjega svojega ravnanja. Vendar zgolj na podlagi te okoliščine ni možno sklepati na neprepričljivost izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da tožnica zaradi neuvidevnosti do bolezni zanika njene posledice in da je ugotovljena psihična motnja vplivala na tožničino ravnanje tudi pred letom 2010 in v letu 2011, da je vplivala na tožničino vedenje, ravnanje in razumevanje dogodkov ter da je bila tožnica do tega povsem nekritična. V kolikor je tožena stranka menila, da je izvedensko mnenje nestrokovno, bi morala predlagati izvedbo dokaza z drugim izvedencev, česar pa ni storila.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič C.C. in D.D.. Tožena stranka ne navaja, katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje s tem kršilo, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo v skladu s to napotilno normo, saj niti na naroku za glavno obravnavo, niti v izpodbijani sodbi ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov in posledično tudi ni navedlo razlogov za neizvedbo predlaganih dokazov. Vendar pa zaradi navedenega še vedno ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ta nepravilnost ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je namreč pravilna že zaradi ugotovitve, da tožnica v obdobju, ko naj bi storila očitane kršitve, ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja in ga imeti v oblasti, kar je definicija neprištevnosti, zato je sodišče prve stopnje že zgolj iz tega razloga pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba uveljavlja številne ugovor v zvezi z domnevno nepopolno oziroma zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar so vsi ti ugovori nebistveni, zaradi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja in ga imeti v oblasti. Tudi pritožbeno sodišče izvedensko mnenje primarija E.E. sprejema kot prepričljivo in strokovno utemeljeno. Izvedenec je prepričljivo pojasnil ugotovitev, da je pri tožnici podana duševna bolezen in sicer paranoidna shizofrenija, trajajoča več kot 15 let, ki se je pojavila na osnovi shiziotipske osebnostne motnje, ki jo je pravilno ugotovila in prepoznala že lečeča psihiatrinja dr. F.F.. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na prepričljivo ugotovitev izvedenca, da tožnica ni bila zmožna razumeti pomena svojega ravnanja in ga imeti v oblasti. Odgovornost delavca za kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti delovnega razmerja, bodisi po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je lahko podana le v primeru, če je delavec zmožen razumeti pomen svojega dejanja in ga imeti v oblasti. Ugotovitev izvedenca, da tožnica ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja in da ga zaradi duševne bolezni ni mogla imeti v oblasti namreč pomeni, da je izvedenec ugotovil, da tožnica ni bila prištevna. V skladu z definicijo neprištevnosti iz 29. člena KZ-1 ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja, ali pa ga ni mogel imeti v oblasti zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da ugotovitve izvedenca o neprištevnosti tožnice ni možno upoštevati, ker tega ni ugotovil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ko je 21. 1. 2010 odločal o tožničini zahtevi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Okoliščina, da je zavod takrat ugotovil, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in da ima tožnica še nadalje pravico do dela na delovnem mestu razredne učiteljice v oddelku podaljšanega bivanja s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, ne pomeni, da ni možno ugotavljati, ali je bila tožnica v spornem obdobju prištevna. Stališče, ki ga zagovarja pritožba bi pomenilo, da sodišča sploh ne bi mogla ugotavljati, ali je storilec nekega kaznivega dejanja, ali pa druge kršitve prišteven, če je pred tem njegovo delovno zmožnost obravnaval ZPIZ. Tožena stranka ima sicer prav, ko v pritožbi navaja, da je za ugotavljanje preostale delovne zmožnosti pristojna invalidska komisija, vendar to ne pomeni, da izvedenec v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ne more ugotoviti, da delavec, za katerega je invalidska komisija ugotovila, da je še vedno zmožen opravljati svoje delo v polovičnem delovnem času, v določenem časovnem obdobju zaradi duševne bolezni ni bil prišteven. Zaradi navedenega ni bistveno, da je izvedenec ugotavljal tudi, da tožnica v spornem obdobju ni bila sposobna za delo, niti za delo s polovičnim delovnim časom in da ni bila sposobna opravljati podobno zahtevnega dela, kar je drugačna ugotovitev od tiste, do katere je prišla invalidska komisija, ki je tožnico obravnavala dve leti prej. Vendar pa zgolj zaradi navedenega nasprotja izvedenčevo mnenje neverodostojno. Bistveno je, kaj je izvedenec ugotovil v zvezi s tožničino prištevnostjo, te pa invalidska komisija sploh ni ugotavljala.

Zaradi ugotovljene tožničine neprištevnosti je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo. Ob ugotovljeni neprištevnosti tožnice se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnici omogočen zagovor in ali očitano ravnanje pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja oziroma, ali je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kakor tudi z vprašanjem, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje, ki je bilo tožnici očitano v odpovedi nima vseh znakov kaznivega dejanja. Tožnici je bilo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da ima njeno ravnanje zoper učenca A.A. IN B.B. znake kaznivega dejanja iz 192. člena KZ-1. Sodišče se je, očitno pod vplivom sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper tožnico, ukvarjalo zgolj s tem, ali ima tožničina kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja iz drugega odstavka 192. člena KZ-1. Okrožno sodišče je namreč v skladu z zahtevo z uvedbo preiskave presojalo le, ali so podani znaki kaznivega dejanja zanemarjanja otrok in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, saj je Okrožno državno tožilstvo zahtevalo uvedbo preiskave zoper tožnico zaradi te kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje zoper učenca B.B. (tožena stranka sama priznava, da je glede ravnanja zoper učenca A.A. potekel subjektivni 30 dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR) prav gotovo izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 192. člena KZ-1. To dejanje storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Tožnica je kot učiteljica hudo kršila svoje dolžnosti do mladoletnega učenca B.B. s tem, da ga je za uho vlekla do učilnice podaljšanega bivanja in ga s pestjo udarila v zatilje. Takšno ravnanje prav gotovo opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zgoraj navedeno ravnanje bi prav gotovo pomenilo hujšo kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, vendar pa ugotovljena neprištevnost izključuje tožničino odgovornost za njeno ravnanje.

Glede na to, da tožnica zaradi ugotovljene neprištevnosti ne more biti odgovorna za očitane ji kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi tako, da je ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do dne odločitve sodišča prve stopnje ter toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi obračuna pripadajoče nadomestilo plače, ji po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoče neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače ter ji za to obdobje priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja.

Pač pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo odškodnino v višini 15 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kadar pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodišče delavcu prizna tudi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa je izoblikovala kriterije, ki se upoštevajo pri odmeri te odškodnine. To so predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje nadomestila in podobno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo vse te okoliščine in pritožbeno sodišče z njegovimi ugotovitvami v celoti soglaša, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je dosojeni znesek previsok glede na dosedanjo sodno prakso pri odmeri te odškodnine, ne glede na to, da so zaposlitvene možnosti tožnice resnično slabe. Po presoji pritožbenega sodišča pravnemu standardu ustrezne odškodnine, glede na ugotovljene okoliščine, ustrezen znesek desetih mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju osnove, ki jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (mesečna plača 1.069,13 EUR) je tožnica upravičena do odškodnine v znesku 10.691,30 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je v IV. točki izreka izpodbijane sodbe dosojeno odškodnino znižalo z zneska 16.036,95 EUR na znesek 10.691,30 EUR, ter da je zavrnilo, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je plačilo zneska 5.345,65 EUR. Znižanje dosojene odškodnine ni vplivalo na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj so ti pravilno odmerjeni glede na uspeh tožnice v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu (pod pritožbo ni zavrnilni del prvostopenjske sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.