Jedro

Dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa se navedeno nanaša na dedne izjave, podane v zapuščinskem postopku po denacionalizacijskem upravičencu kot zapustniku, in ne velja za dedne izjave, podane v postopkih po njegovih dedičih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dedinja S. Ž. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1)

Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je zapuščinsko sodišče prve stopnje ugotovilo, da dodatna zapuščina po pokojniku obsega odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 80.129,50 DEM na podlagi dopolnilne odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 351-176/1994-113 z dne 15. 5. 2007 ter da po zapustniku ni oporoke, zato nastopi zakonito dedovanje. Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. »D« I D 576/2003 z dne 18.12.2006, popravnega sklepa z dne 26.03.2007 in dopolnilnega sklepa z dne 15.05.2008 je v skladu z zakonitimi dednimi deleži sodišče dodatno zapuščino dodelilo zapustnikovima hčerama B. A. in Ž.S., na podlagi vstopne pravice pa dedičem pokojnih zapustnikovih hčera Š. I., T. R. in M. E..

(2) Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) v zvezi z določbo 163. čl. Zakona od dedovanju (UL SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami; ZD) pritožuje dedinja S. Ž., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pa tudi sin dedinje B.A. in skrbnik za posebni primer D. B..

(3) Dedinja S. Ž. višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da bo njen dedni delež na dodatni zapuščini ¼, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sodišče kljub temu, da dodatna zapuščina predstavlja premoženje, ki je bilo zapustniku vrnjeno v postopku denacionalizacije, ni ravnalo v skladu z določili Zakona o denacionalizaciji (ZDen), temveč po splošnih določilih ZD. Sodišče ni opravilo nove zapuščinske obravnave, pritožnica pa posledično ni imela možnosti izjaviti se v postopku, s čimer so ji bile kršene temeljne človekove pravice, napačno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sklep izpodbija zlasti v delu, ki se nanaša na razdelitev tistega dela zapuščine, ki naj bi ga dedovala zdaj pokojna hči zapustnika M.E.. V zapuščinskem postopku po M. E. naj bi se še živeči sestri Ž. S. in B. A. dedovanju po njej odpovedali. Tako je sodišče prve stopnje pritožnici v izpodbijanem sklepu priznalo le dedni delež v višini 1/5 po pokojnem B. F., ne pa tudi ustrezni dedni delež po pokojni sestri M. E.. Sodišče je nepravilno štelo, da se je pritožnica odpovedala dedovanju po pokojni sestri tudi glede dedovanja denacionaliziranega premoženja, ki sodi v zapuščino po pokojnem B. F.. ZDen določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izjema iz 2. odst. 80. čl. ZDen pa ni podana, saj v obravnavanem primeru ne gre za dedno izjavo, ki bi bila dana v postopku denacionalizacije, temveč je bila dana v zapuščinskem postopku po njeni pokojni sestri, pa še to ne v predpisani obliki. Pritožnica bi torej imela pravico dedovati tudi ustrezni delež po svoji pokojni sestri M. E., če bi ta dedovala, vendar pa po mnenju pritožnice M. E. ne deduje, zato pride do prirasta. V skladu z določbo 78. čl. ZDen je bil po pokojnem B.F. izdan sklep o dedovanju z dne 18. 12. 2006, popravni sklep z dne 26. 3. 2007 in dopolnilni sklep z dne 15. 5. 2008, tako pa se je dedovanje dodatnega premoženja, pokojniku vrnjenega v postopku denacionalizacije, uvedlo šele po letu 2006, ko pa zapustnikova hči M. E. ni bila več živa in tako glede dodatne zapuščine ne more biti dedinja po zapustniku. Ker potomcev, ki bi dedovali po njej na podlagi vstopne pravice, ni imela, njen dedni delež sorazmerno priraste ostalim štirim vejam potomcev po pokojnem B. F., posledično pa je pritožnica upravičena do ¼ dodatne zapuščine.

(4) D.B. pa navaja, je bil v postopku po pokojnem B. F. sklenjen dedni dogovor, po katerem je med drugim celoten vl. št. 90, k.o. M., prešel v uživanje njegovih štirih hčera E., I., S. in A., ki so na tej podlagi vložile tudi denacionalizacijski zahtevek za del zemljišča, ki spada pod omenjeni vložek. Dednega dogovora se je ves čas držalo vseh pet hčera. V vmesnem času pa je bila opravljena tudi zapuščinska obravnava, katere predmet je bil drug del omenjene posesti, pri čemer iz nje izhajajoči sklep predvideva delitev zapuščine na pet delov, po petino na vsako od sestra, kar je v nasprotju z dednim dogovorom. Potrjuje, da je njegova mama B. A. podpisala izjavo, da se dedovanju po umrli sestri M. E. odpoveduje, vendar pa je bila pri podpisu te izjave zavedena, zato ta ni veljavna. Izjava je bila sicer namenjena izključno dednemu postopku po E. M. in se ne bi smela upoštevati v kasnejših dednih postopkih. Izpodbijani dodatni sklep o dedovanju temelji na zastarelih podatkih, saj je že tri leta je S. Š. pokojna, prav tako pa je pokojna tudi pritožnikova mama B.A..

(5) Obe pritožbi sta bili vročeni dedičem po pokojniku B. F., nanju pa sta odgovorila B. B. in B. K., ki menita, da jima na podlagi vstopne pravice pripada zakonit delež iz naslova zapuščine po pokojnem. Na pritožbo so odgovorili tudi dediči T.M.M., T. J., T.M. in B. U.. Glede pritožbe Ž.S. navajajo, da se je sklep z dne 18. 12. 2006 nanašal na v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremičnino, opravljeni sta bili dve glavni obravnavi, kamor je sodišče vabilo vse dediče. Tako je bila prisotna tudi pritožnica, ki pa na sklep sodišča ni imela pripomb. Deleži v izpodbijanem sklepu so enaki predhodnemu sklepu o dedovanju. O pritožbi D. B. pa navajajo, da ni stranka v postopku in da glede podpisa mamine izjave o odpovedi dedovanju po sestri M.E. navaja neresnice. Sodišče še seznanjajo, da je s strani SOD že prejel večino denarja in ga razdelil, pritožbe na dodatni sklep pa so namenjene izključno zavlačevanju dednega postopka in neizročitvi denarnih sredstev. Sodišče naj zato določi novega skrbnika za posebne primere, že natekla sredstva pa naj se deponirajo na posebnem računu do razrešitve nastalega spora.

(6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) V skladu z določbo 67. čl. Zakona o denacionalizaciji (UL RS, št. 27I/1991-I, s kasnejšimi spremembami; ZDen) se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter končan s pravnomočnim sklepom o dedovanju, vendar pa sodišče v tem postopku ni odločalo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, sodišče v skladu s 1. odst. 74. čl. ZDen glede tega premoženja izpelje nov zapuščinski postopek. Takšno pravilo pomeni odstop od pravila ZD, po katerem se v primeru, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, v skladu s 1. odst. 221. čl. ne opravi nova zapuščinska obravnava, temveč sodišče razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Vendar pa v primeru, da v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku ni bilo oporočnih razpolaganj, dednih izjav ali dednopravnih pogodb, posebno pravilo iz 1. odst. 74. čl. ZD ne pride v poštev. Sodišče takrat uporabi splošno pravilo ZD in denacionalizirano premoženje razdeli s posebnim sklepom na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju (82. člen v zvezi z 80. in 81. čl. ZDen).

(8) Po zapustniku B. F. je Občinsko sodišče v Ljubljani izdalo sklep o dedovanju O 306/70 dne 17.07.1970, s katerim je kot zakonite dedinje razglasilo vseh pet zapustnikovih hčera; T.R., M.E., B. A., Ž. S. in Š. I., vsako do 1/5. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je torej sklep, na podlagi katerega je prvo sodišče izdalo izpodbijani dodatni sklep o dedovanju z dne 15.01.2009, postal pravnomočen že leta 1970. Kljub temu da prvo sodišče v uvodu izpodbijanega sklepa sicer kot podlago njegove izdaje nepravilno navaja pravnomočni sklep o dedovanju z dne 18. 12. 2006, popravni sklep z dne 26. 3. 2007 in dopolnilni sklep z dne 15. 5. 2008, pa so v izpodbijanem sklepu ugotovljeni dedni deleži kljub napačni opredelitvi podlage (prava podlaga je kot rečeno pravnomočni sklep o dedovanju iz leta 1970) pravilni.

(9) Tako tudi niso utemeljene navedbe pritožnice, ko ta navaja, da zapustnikova hči M. E. ne deduje, češ da je bila v času izdaje sklepa z dne 18. 12. 2006 že pokojna. Tudi ta slednji sklep o dedovanju z dne 18.12.2006 (ki je po vsebini dodatni sklep o dedovanju), je bil namreč izdan na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 17. 7. 1970, ko so bile kot zakonite dedinje razglašene vse zapustnikove hčere, tudi M. E.. Dedovanje na podlagi vstopne pravice po pokojnih zapustnikovih hčerah je tako v skladu z 2. odst. 15. čl. ZD pravilno.

(10) Prav tako ni utemeljena navedba pritožnice, da dedna izjava (izjava o odpovedi dedovanju) Ž. S., podana v zapuščinskem postopku po pokojni sestri M. E., v predmetnem zapuščinskem postopku nima pravnega učinka. 80. čl. ZDen res določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa se navedena določba nanaša na dedne izjave, podane v zapuščinskem postopku po denacionalizacijskem upravičencu kot zapustniku, in ne velja za dedne izjave, podane v drugih zapuščinskih postopkih (v konkretnem primeru v zapuščinskem postopku po sestri M.E.), pa čeprav gre za denacionalizirano premoženje, ki bi ga M. E., če bi bila še živa, dedovala, tako pa ga (na podlagi vstopne pravice) dedujejo njeni dediči, z izjemo S. Ž., ki se je dedovanju po svoji sestri M.E. odpovedala.

(11) Sodišče s tem, ko ni opravilo zapuščinske obravnave, ni kršilo pritožničine pravice do izjave v postopku, saj je ravnalo pravilno in v skladu z ZDen in ZD. Ker v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku iz leta 1970 ni prišlo do oporočnega razpolaganja, prav tako pa niso bile podane dedne izjave, niti sklenjene dednopravne pogodbe, sodišče ni bilo dolžno opraviti zapuščinske obravnave.

(12) Pritožbene navedbe D. B. o neveljavnosti dedne izjave, ki jo je v zapuščinskem postopku po pokojni M.E. podala njegova mati B.A., so neupoštevne, saj se nanašajo na že pravnomočno končan zapuščinski postopek po pokojni M. E..

(13) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izdani sklep o dedovanju (pri čemer niti ni povsem jasno razvidno, ali pritožnik meri na sklep o dedovanju iz leta 2006 ali na izpodbijani sklep) ni v skladu z dednim dogovorom, ki so ga zapustnikove zakonite dedinje sklenile v zapuščinskem postopku v letu 1970. Ne glede na to, da so se zakonite dedinje po pokojnem B.F. dogovorile o načinu uživanja vl. št. 90, k.o. M., ki je bil kasneje delno predmet odločbe o denacionalizaciji, je sklep o dedovanju O 306/1970 z dne 17. 7. 1970 jasen. Po zapustniku je dedovalo vseh pet hčera, vsaka do 1/5. Dedni dogovor ni izjava o sprejemu zapuščine ali o odstopu dednega deleža, ampak le dogovor med dediči glede (delitve, uživanja...) premoženja, ki so ga (že) dedovali.

(14) Pritožnikove navedbe o „zastarelih podatkih“ (smrti dedinj A. B. in S.Š.) so presplošne, ker niso z ničemer izkazane. Naše dedno pravo sicer res ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice, kar pomeni, da lahko dedujejo le živi dediči, vendar pritožnik, četudi držijo njegove navedbe, ne bo v ničemer prikrajšan. Če je njegova mati res že pokojna in če je sam po njej dedoval, bo lahko z izpodbijanim sklepom predlagal izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku po njej.

(15) Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbi dedinje in skrbnika za poseben primer je zato zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, v zvezi z določbo 163. čl. ZD).

(16) Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker pritožnica, ki je priglasila pritožbene stroške, s pritožbo ni uspela, sama krije stroške, ki so ji pri tem nastali (1. odst. 154. čl. ZPP).