Jedro

Glede na navedeno, torej da mora pri objektivni odgovornosti povečana nevarnost izhajati iz narave same (nevarne) stvari, če pa določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja oziroma opustitve njenega imetnika, kot je to v obravnavani zadevi, pa je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, so pritožbene navedbe, da so bile stopnice, ki so bile zaradi opustitve zavarovanca toženke mokre in spolzke, nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev, neutemeljene.

Pomanjkanje zadostne skrbnosti in previdnosti pri hoji, torej da tožnica ni gledala kako in kam stopiti, po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje soodgovornost tožnice v smislu 171. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen v obsegu 85 %.“ in se zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje ter - v II. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahteva, da ji tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v roku 8 dni plača znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 1. 2022 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške (I. točka izreka) ter sklenilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja pri objektivni odškodninski odgovornosti in graja stališče sodišča prve stopnje, da mora objektivna nevarnost izhajati iz opredelitve stvari ter da mora povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari ali dejavnosti. Zatrjevano in dokazano je bilo, da so bile stopnice spolzke in mokre, kar je bilo zavarovancu toženke znano, kljub temu pa jih ni ustrezno očistil. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla (v obravnavani zadevi stopnice) nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev. Za škodo iz dejavnosti ali stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pri čemer je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja oziroma opustitve zavarovanca toženke. Prav tako je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe zmotno ocenilo, da v ravnanju oziroma opustitvi zavarovanca toženke ni protipravnosti, kakor tudi ne kršenja splošnega načela o prepovedi povzročanja škode. Protipravnost se kaže v tem, da zavarovanec toženke ni pobrisal mokrih in spolzkih stopnic, ko je to opazil, kakor tudi v tem, da kljub zavedanju o mokroti, tožnice na to ni opozoril. Zavarovanec toženke torej ni ravnal tako, da bi preprečil ali zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka, zaradi česar nosi odgovornost za nastalo škodo, saj je imel možnost in dovolj časa, da bi z ustreznim in pazljivim ravnanjem ter vsaj z opozorilom preprečil povzročitev škode tožnici. V tej zvezi se pritožba sklicuje na zadevo VSL II Cp 2109/2011. Zaradi opustitve aktivnega ravnanja zavarovanca toženke je tožnica padla ter ob tem utrpela poškodbo. Po stopnicah je hodila z običajno skrbnostjo. Poškodovala se je pri vračanju iz delovne sodbe, pred tem ni opazila zamaščenih in spolzkih tal, saj tega ni mogla pričakovati, niti ni bila stopnica onesnažena po celotni širini in dolžini, tako da ji glede hoje po stopnicah ni mogoče ničesar očitati. Tega se je očitno zavedala tudi toženka, ko je v svojih vlogah želela uveljaviti sokrivdo tožnice v obsegu 50%.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost. Pri tem je treba ločiti med nevarnostjo kot splošnim, laičnim pojmom od tiste, ki je subsumirana v okviru pravnega standarda. To pomeni, da ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu (pravne) objektivne odgovornosti. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti, ne pa (le) posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov.1 Glede na navedeno, torej da mora pri objektivni odgovornosti povečana nevarnost izhajati iz narave same (nevarne) stvari, če pa določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja oziroma opustitve njenega imetnika, kot je to v obravnavani zadevi, pa je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, so pritožbene navedbe, da so bile stopnice, ki so bile zaradi opustitve zavarovanca toženke mokre in spolzke, nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev, neutemeljene.

7. Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Ne glede na to, da iz pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, pa je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi nje lahko nastal škodni dogodek. Presoditi je torej treba, ali je v okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila.2

8. Tako kot v citirani, se tudi v predmetni zadevi vprašanje protipravnosti ravnanja prepleta z vprašanjem krivde, torej z vprašanjem, ali je zavarovanec toženke ravnal malomarno. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je treba ugotoviti, ali je (kljub opustitvi) ravnal običajno oziroma normalno glede na podane okoliščine, ali je ravnal skladno z zahtevanim standardom skrbnosti. Zavarovanec toženke je fizična oseba, do škodnega dogodka pa je prišlo v njegovi stanovanjski hiši, zato bi moral ravnati s skrbnostjo, ki se v danih okoliščinah pričakuje od povprečno skrbnega človeka, torej zadostiti standardu skrbnosti dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ).

9. Stališču sodišča prve stopnje, da ravnanju oziroma opustitvi zavarovanca toženke ni mogoče očitati protipravnosti, kakor tudi ne kršenja splošnega načela o prepovedi povzročanja škode, ne gre pritrditi. Iz ugotovljenega (in pritožbeno nespornega) dejanskega stanja izhaja, da je zavarovanec toženke pred dogovorjenim prihodom tožnice opazil prevrnjeno posodico z mačjo hrano. Pobral je večje koščke hrane in jih odnesel v smeti, nato pa se je nameraval vrniti v hišo, da bi obrisal še polite stopnice oziroma ostanek želatine na le-teh, vendar tega ni uspel storiti pred prihodom tožnice, pri čemer slednje na to tudi ni opozoril. Po mnenju pritožbenega sodišča opisano ravnanje ne dosega potrebne skrbnosti, saj ni mogoče reči, da bi povprečno skrben človek v enaki situaciji ravnal enako. Zavarovanec toženke je namreč vedel, da so stopnice polite3, ter se pri tem moral zavedati, da so lahko zaradi tega spolzke. Tudi če ga je pri čiščenju „zmotil“ prihod tožnice, bi se po prepričanju pritožbenega sodišča od njega pričakovalo vsaj to, da bo tožnico pri skupni hoji po politih stopnicah na to nevarnost opozoril ter njeno hojo usmeril po čisti polovici stopnic, saj je bilo objektivno predvidljivo, da lahko tožnica pade zaradi opustitve tega opozorila. Nadaljnji dejanski zaključki, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, in sicer da od lastnika zasebne stanovanjske hiše ne gre zahtevati, da zagotovi, da bo vedno čista in brez kakršnihkoli virov nevarnosti, povezanih z običajno rabo hiše; da tožnica pri hoji po stopnicah navzgor ni imela težav, ter da dogodek (za zavarovanca toženke) ni bil izreden in neobičajen, pa na protipravnost te opustitve glede na zgoraj navedeno po stališču pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

10. Pomanjkanje zadostne skrbnosti in previdnosti pri hoji, torej da tožnica ni gledala kako in kam stopiti, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in utemeljilo v 19. točki izpodbijane sodbe, pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje soodgovornost tožnice v smislu 171. člena OZ4. Primerjava njene neskrbnosti v primerjavi s težo odgovornosti zavarovanca toženke po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje sklep o 15 % tožničinem soprispevku k nastanku škode.5

11. Tožnici je torej dne 4. 10. 2020 v stanovanjski hiši zavarovanca toženke ob vračanju iz pisarne v dnevni prostor, zaradi protipravne opustitve toženca (85%) ter pomanjkanja zadostne skrbnosti in previdnosti pri hoji z lastne strani (15%), spodrsnilo na mokri in spolzki površini stopnice, v posledici česar je padla in se pri tem poškodovala.

12. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podane naslednje predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke (v obsegu 85 %): protipravno ravnanje oziroma opustitev, krivda in vzročna zveza (prvi odstavek 131. člena OZ6). Po presoji pritožbenega sodišča so bila vsa pravno relevantna dejstva v tej zvezi pred sodiščem prve stopnje že obravnavana, stranke pa so se lahko glede dejstev in izvedenih dokazov tudi izjavile pred sodiščem prve stopnje. Izpolnjeni so torej pogoji, da lahko pritožbeno sodišče samo odloča o temelju tožbenega zahtevka in izda vmesno sodbo (prvi odstavek 315. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je torej vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP), ter zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka (o kateri še ni bilo odločeno) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje, posledično pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v stroškovnem delu.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (smiselno tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 VSRS Sodba II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019. 2 VSRS Sodba II Ips 197/2016 z dne 17. 5. 2018. 3 Želatina je bila na stopnicah do pol metra od kraja proti sredini stopnice, sicer široke približno en meter. 4 Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. 5 Primerjaj VSL Sodba II Cp 195/2019 z dne 3. 4. 2019, VSC Sodba Cp 51/2020 z dne 7. 5. 2020, VSM Sodba I Cp 398/2020 z dne 18. 8. 2020, VSM Sodba I Cp 958/2022 z dne 28. 2. 2023. 6 Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.