Jedro

Tožnik v času pred dnem, ko je njegova terjatev za plačilo regresa za letni dopust zapadla v plačilo, toženi stranki ni mogel dati soglasja, da to terjatev pobota s svojo terjatvijo. Takšno soglasje je neupoštevno in je do izplačila regresa za letni dopust upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške svoje pritožbe.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2000 v znesku 449,47 EUR, za leto 2001 v znesku 489,48 EUR, za leto 2002 v znesku 524,97 EUR, za leto 2003 v znesku 551,54 EUR in za leto 2004 v znesku 575,25 EUR, od teh zneskov odvesti pripadajoči davek in neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za zneske za leta 2000, 2001 in 2002 od 1. 8. v vsakem letu in za zneske za leti 2003 in 2004 od 1. 7. v letu dalje in sicer za terjatve zapadle do 17. 3. 2002 dokler ne dosežejo glavnice, za terjatve zapadle po 17. 3. 2002 pa do plačila (1. točka izreka). Kar zahteva tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti več, je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 295,40 EUR, v primeru zamude 8 dnevnega paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila. Glede stroškov tožene stranke pa je odločilo, da jih nosi tožena stranka sama.

Zoper to sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Ponovno pojasnjuje, da je bil tožnik v času delovnega razmerja pri toženi stranki brez lastnega prebivališča in je moral prebivati v najemnih prostorih. Stroške najema apartmaja v Bovcu (leta 2000 in 2001) ter nočitev v samskem domu v Sežani (leta 2002, 2003 in 2004) je tožniku plačevala tožena stranka, saj je tožnik nanjo vsako leto naslovil prošnjo, da se regres za letni dopust kompenzira s stroški prebivanja, kar je dokumentirano z ustreznimi listinami. Opozarja, da so tožnikove izpovedi popolnoma neverodostojne, saj je svoje izjave v zvezi s podpisi večkrat spreminjal. Predujma za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom ni založil, zato nepristnost listin ni dokazana. Navaja, da je regres plačilo, ki delavcu pripada, pri čemer se lahko delavec in delodajalec v okviru zakonskih določil sporazumeta o njegovem izplačilu. Tako naj bi bila dopustna tudi kompenzacija, če obstoji obveznost delavca do delodajalca, saj se obveznosti morajo poravnati ne glede na to, kdo je dolžnik. Sodišče naj bi zašlo v nasprotje v zaključkih, ko ugotavlja, da je tožnik verjetno res podpisal listine, obenem pa je prepričano, da prave vsebine podpisanih listin tožnik ni poznal, kar ni z ničemer dokazano. Poudarja, da podpisnik odgovarja za svoj podpis, saj se je sam dolžan prepričati, kaj podpisuje. Če je tožnik listino podpisal, potem njeno vsebino pozna. Meni, da bi moral v primeru zmote tožnik tožiti na razveljavitev svoje izjave. Nasprotuje zaključku sodišča, da je šlo za odpoved pravici do regresa, saj se je tožniku ravno s kompenzacijo ta pravica priznala.

Pritožba ni utemeljena.

Ker iz pritožbe ni jasno razvidno, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, to pa je v njenem ugodilnem delu (1. točka izreka) in v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka). Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Tožnik vtožuje plačilo regresov za letni dopust za leta 2000 do 2004. Iz izjave tožnika z dne 8. 1. 2000 in tožnikovih predlogov za kompenzacijo z dne 13. 1. 2001, 13. 1. 2002, 13. 1. 2003 in 13. 1. 2004 izhaja tožnikov predlog toženi stranki, da se mu prispeva 15.000,00 SIT mesečno za najemnino, kar znaša letno 180.000,00 SIT, pri čemer naj se ta znesek ob koncu leta obračuna in kompenzira z regresom, ki mu pripada.

Pogoje za pobot (kompenzacijo) je do 1. 1. 2002 urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89 in 57/89) v 336. členu, od tega dne dalje pa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) v 311. členu. Določbi obeh zakonov sta identični in sicer, da dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in kakovosti in če sta obe zapadli. V konkretnem primeru so bile vse tožnikove pobotne izjave (predlogi za kompenzacijo) podane za naprej (vsako leto v januarju) torej v času, ko njegova terjatev do tožene stranke, to je plačilo regresa za letni dopust za posamezno leto, sploh še ni zapadla v plačilo. Regres za letni dopust namreč zapade v plačilo 1. julija oziroma pred letom 2003 1. avgusta posameznega leta. Tudi terjatev tožene stranke za plačilo stroškov nastanitve v času podaje teh izjav še ni zapadla v plačilo, saj se izjave nanašajo na bodoča plačila. Glede na povedano do pobotanja terjatev na podlagi take pobotne izjave, dane vnaprej, ni moglo priti, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Tudi po določbi 3. odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) delavec ne more dati pisnega soglasja za pobot pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker je delodajalčeva terjatev za povrnitev plačanih stroškov nastanitve nastala potem, ko je tožnik že podal pisne pobotne izjave, tudi na podlagi te določbe tožnikovih izjav ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da se tožnik vnaprej ni mogel „odpovedati“ svoji pravici do regresa. Bolj primerno bi bilo reči, da tožnik te svoje terjatve ni mogel vnaprej pobotati, vendar je pravna posledica enaka – tožnikov zahtevek za plačilo regresov za letni dopust je utemeljen, saj do pobotanja oziroma drugačnega načina prenehanja teh terjatev ni prišlo. Zakonodaja izrecno onemogoča pobotanje terjatev vnaprej, pred njihovim nastankom oziroma zapadlostjo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Ker glede na povedano tožnikovih pobotnih izjav ni mogoče upoštevati niti v primeru, če je bil tožnik z njimi seznanjen in jih je podpisal prostovoljno brez napak volje, sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb v smeri pristnosti listin in seznanjenosti tožnika z njihovo vsebino.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se izpodbijani del sodbe izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije stroške svoje pritožbe.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za denarne zahtevke, ki ne presegajo revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.