Jedro

Iz določb ZUJIK in Uredbe o samozaposlenih v kulturi izhaja, da je pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje opredeljena kot pravica do socialnega prejemka. Za priznanje te pravice je odločilen premoženjski cenzus. Namen plačila prispevkov je reševanje socialne varnosti upravičenca zaradi njegovega slabšega dohodkovnega položaja (ki mu obenem ne omogoča normalnih pogojev za delo).

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani dne 13.5.2004 vložil tožbo za razveljavitev odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo z dne 8.4.2004, s katero mu je bilo s 1.4.2004 ustavljeno plačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za obvezno zdravstveno zavarovanje od najnižje pokojninske osnove.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom Ps 1218/2004-4 z dne 20.10.2005 izreklo za nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Sklicevalo se je na določbo 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) ter v zvezi z vsebino spora na določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Uradni list Republike Slovenije, št. 96/2002) in Uredbe o samozaposlenih v kulturi (Uradni list Republike Slovenije, št. 9/2004). Po teh predpisih plačevanje prispevkov ne temelji na zavarovalnem razmerju. Čeprav je plačevanje prispevkov vezano tudi na premoženjski cenzus, temeljni namen plačevanja ni reševanje socialne varnosti, temveč pomembnost prispevka k slovenski kulturi.

Upravno sodišče Republike Slovenije pristojnosti ni sprejelo. Zato je predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da odloči v sporu o pristojnosti. V predlogu navaja, da je za pridobitev pravice samostojnega kulturnega delavca do plačila prispevkov za obvezno invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter obvezno zdravstveno zavarovanje iz državnega poračuna odločilna ugotovitev o dohodkovnem položaju upravičenca oziroma dohodkovni cenzus. Namen je reševanje socialne varnosti kulturnih delavcev. To pomeni odločanje o socialnem prejemku, za kar je na podlagi 5.b točke 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Sedmi člen ZDSS-1 določa pristojnost socialnega sodišča. Med socialnimi spori predvideva tudi spore na področju socialnih prejemkov (5. točka). Med temi so opredeljeni spori o socialnovarstvenih dajatvah (5.a točka) in spori o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takšnega prejemka odločilen premoženjski status (5.b točka). Za določitev pristojnosti socialnega sodišča v zadnjem primeru je treba preveriti, ali gre za pravico do socialnega prejemka, ali je namen tega prejemka reševati socialno varnost upravičenca in ali je za priznanje pravice do takšnega prejemka odločilen premoženjski cenzus.

ZUJIK v 24. členu določa med socialnimi pravicami samozaposlenih v kulturi prispevek za plačilo socialnega in zdravstvenega zavarovanja in republiško priznavalnino. Pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje nato (ponovno opredeljeno kot socialno pravico) natančneje določa v členih 83. do 88. Iz 83. člena izhaja, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev te pravice v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek ali ko gre za poklice, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati, vendar samo pod pogojem, če upravičencu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo (85. člen). Dohodkovni položaj oziroma dohodkovni cenzus se ugotavlja na podlagi predložene odločbe o odmeri dohodnine. Tudi na podlagi Uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki je bila izdana na podlagi 86. in 89. člena ZUJIK, lahko tisti, ki je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, zaprosi za pridobitev pravice do prispevkov za socialno zavarovanje ob pogoju, da njegovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek ali da opravlja poklic, ki ga je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (prvi odstavek 9. člena), poleg tega pa, da mu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo (drugi odstavek 9. člena). Po 11. členu Uredbe dohodkovni položaj samozaposlenemu ne zagotavlja normalnih pogojev za delo, če njegovi letni bruto dohodki oziroma prejemki v preteklem letu, ki so zakonsko določeni kot vir dohodnine, zmanjšani za plačane obvezne prispevke za socialno varnost, itd., ne dosegajo dohodkovnega cenzusa po tej Uredbi. Iz navedenih določb izhaja, da je pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje opredeljena kot pravica do socialnega prejemka. Za priznanje te pravice je odločilen premoženjski cenzus. Namen plačila prispevkov je reševanje socialne varnosti upravičenca zaradi njegovega slabšega dohodkovnega položaja (ki mu obenem ne omogoča normalnih pogojev za delo). Temeljni namen torej ni “pomembnost prispevka k slovenski kulturi“ (kot je v sklepu o nepristojnosti obrazložilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani), saj je izjemen kulturni prispevek samozaposlenega v kulturi zgolj eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, ne pa namen priznanja pravice.

Enako je Vrhovno sodišče odločilo že v sklepu I Upr 2/2006 z dne 27.10.2006 in pred tem v sklepu U 1647/94 z dne 1.12.1994. Glede na to in na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP je Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.