Jedro

Zavarovalnica je dolžna plačati provizijo le, če je o tem sklenjena pogodba med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico, ki pa je bila, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, veljavno odpovedana in je prenehala veljati.

Ni prav nobene podlage za sklepanje, da obstaja neposredna zahteva zavarovalnega posrednika do zavarovalnice za plačilo provizije

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 10.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in sodno odmerjene pravdne stroške, le-te v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe povrniti prvi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, drugi toženi stranki pa njene pravdne stroške v znesku 1.065,45 EUR, v primeru zamude pa obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka).

Z dopolnilnim sklepom z dne 2.2.2015 je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa drugo toženi stranki povrniti še njene pravdne stroške v znesku 295,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila prvo tožena stranka, ki je pritožbenemu sodišču predlagala, da zavrne pritožbo in potrdi prvostopenjsko sodbo. Drugo tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen. Pri tem je ugotovilo, da bi tožeča stranka za opravljene storitve posredovanja od zavarovalnice lahko pričakovala plačilo provizije le, če ne bi že prej prišlo do odpovedi pogodbe s strani prvo tožene stranke in s tem dne 30. 12. 2010 do prenehanja njene veljavnosti, zaradi česar ni vzročne zveze med kršitvijo pogodbe s strani prvo tožene stranke in zatrjevano škodo. Ker niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Glede odškodninske odgovornosti prvo toženke je prvostopno sodišče ugotovilo, da le-ta ni podana, saj tožeča stranka ni uspela dokazati, da je prvotoženka ravnala nedopustno s tem, ko je obvestila svoje stranke, da je s tožečo stranko prekinila sodelovanje in ji odpovedala pogodbo. Neutemeljen pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko tudi na podlagi zatrjevane zakonske obligacije prvo tožene stranke za plačilo provizije, saj 224. člen Zakona o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/2000s spremembami, »Zzavar«) ne nalaga zavarovalnicam dolžnosti plačila provizije posrednikom, v kolikor je prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe z zavarovalcem preko posrednika. Sodišče še ugotavlja, da se v vsakem primeru zahteva dogovor med zavarovalnico in zavarovalnim posrednikom glede plačila in višine zavarovalne provizije.

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bistvo predmetnega spora ni zgolj v plačilu vtoževanega zneska, temveč tudi odločitev o pravnem vprašanju iz ZZavar, in sicer: ali je zavarovalnica v Republiki Sloveniji dolžna zavarovalnemu posredniku, ki je registriran v Republiki Sloveniji in vpisan v register zavarovalnih posrednikov pri Agenciji za zavarovalniški nadzor, plačati provizijo, kadar pride do sklenitve ali obnove zavarovanja med zavarovalcem, kateri je za zavarovalno posredovanje pooblastil zavarovalnega posrednika in zavarovalnico. Pri tem tožeča stranka izhaja iz predpostavke, ki jo je zagovarjala že v postopku na prvi stopnji, in sicer, da je razmerje med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico posebno zakonsko obligacijsko razmerje in da zatorej ni potrebe po posebni pogodbi, saj obstaja že ex lege obveznost zavarovalnice, da plača provizijo zavarovalnemu posredniku za vsako sklenjeno, podaljšano, obnovljeno zavarovanje. Svoje stališče utemeljuje s stališčem Šimeta Ivanjka,(1) ki trdi, da je zavarovalna premija sestavljena iz same premije in administrativnega dela premije, ki je namenjen plačilu stroškov sklenitve zavarovalne pogodbe, torej stroške plačila zavarovalnega posrednika ali zastopnika, pa tudi z argumetom a contrario, češ da ker je zavarovalec skladno z 224. členom ZZavar dolžan plačati zavarovalnega posrednika samo v primeru, če je to v pogodbi o posredovanju eksplicitno zapisano, je v ostalih primerih to dolžna storiti zavarovalnica. Prvostopenjsko sodišče je v odločitvi zavzelo drugačno stališče, in sicer da je zavarovalnica dolžna plačati provizijo le, če je o tem sklenjena pogodba med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico, ki pa je bila, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, veljavno odpovedana in je prenehala veljati že konec leta 2010. Sodišče je s tem zavzelo eno izmed možnih stališč oziroma interpretacij določb zakona, s čimer nikakor ni prišlo samo sebi v nasprotje oziroma v nasprotje s predloženimi pravnimi mnenji in s tem tudi ni podana zatrjevana kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z razlago določb ZZavar in Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, »OZ«) o pravici zavarovalnega posrednika do provizije. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, ki je bilo sicer zavzeto tudi v do sedaj edini sodni odločbi,(2) da zato ker zavarovalna premija, ki jo plača zavarovalec vsebuje tudi del, ki se nanaša na stroške sklenitve zavarovalne pogodbe, ZZavar nalaga zavarovalnici, da stroškovni del premije izloči v obliki provizije za zavarovalnega posrednika in da za presojo ni pravno relevantno, ali je bila posredniška pogodba sklenjena med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in tudi večinsko stališče teorije, da v ZZavar ni prav nobene podlage za sklepanje, da obstaja neposredna zahteva zavarovalnega posrednika do zavarovalnice za plačilo provizije.(3) Mehanična uporaba običajev, ki so se oblikovali v tujini, na katere se sicer tudi sklicuje tožeča stranka, zlasti z vidika obsega storitev in posledičnega zaračunavanja provizij, ni primerna, saj v tujini provizija pokriva vrsto storitev in stroškov posrednika, medtem ko pri nas glede na obseg njegovih aktivnosti pri nastanku zavarovalne pogodbe tega ne moremo trditi. Razumevanje, da je a contrario provizijo dolžna plačati zavarovalnica, bi bilo ne le v nasprotju z jezikovno razlago 224. člena ZZavar, temveč tudi v nasprotju z njegovo namensko razlago, saj zakonodajalec ni želel samodejno zavezati zavarovalnice k plačilu provizije. Iz obrazložitve predloga ZZavar namreč izhaja, da se je pri ureditvi položaja zavarovalnega posredovanja zakonodajalec v celoti zgledoval po avstrijskem zakonu o posredovanju. Avstrijski zakon pa prav tako kot naš OZ določa, da je plačilo provizije v domeni naročitelja posredovanja in da je podlaga za plačilo provizije s strani zavarovalnice v posredniški pogodbi, sklenjeni z zavarovalnico(4). Namen zakonodajalca je torej očitno bil, da na posrednika preloži dolžnost, da poskrbi za predhodni dogovor o njegovem plačilu, in sicer ali z zavarovalcem ali z zavarovalnico. Zakonodajalec je tako s predmetnim odstavkom določil izjemo od splošnih pravil OZ o posredniški pogodbi, na podlagi katerih je za posredovanje zavezan plačati naročnik posredovanja. Izjeme pa je treba skladno s pravilom exceptiones non sunt extendendae razlagati zožajoče. Zato sklepanje na podlagi argumenta a contrario, in sicer če posrednik ne sme terjati plačila od zavarovalca (na podlagi posebnega dogovora), ga pa lahko od zavarovalnice, v tem primeru ni dopustno.(5) Pravilno je torej prvostopenjsko sodišče zaključilo, da ne obstoji vzročna zveza med ravnanjem drugo tožene stranke in zatrjevano škodo tožeče stranke, s tem pa tudi ne zatrjevana odškodninska odgovornost drugo tožene stranke. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da ne obstoji niti zakonita obligacija prvo tožene stranke za plačilo provizije.

8. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ne le, da zaradi zgoraj navedenega ne obstoji vzročna zveza med odpovedjo pogodbe s strani drugo tožene stranke in škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki, temveč da tožeča stranka tudi ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s škodo, ki naj bi ji nastala. Ni namreč zatrjevala, da bi bila, če bi bila pogodba med tožečo in drugo toženo stranko spoštovana, dejansko tudi sklenjena veljavna zavarovalna pogodba, ki bi bila sklenjena na podlagi posredovanja tožeče stranke, kar 224. člen ZZavar, smisleno enako pa tudi 847. člen OZ določa kot pogoj za nastanek pravice posrednika do plačila. Po 2. odstavku 2. člena pogodbe med tožečo in drugo toženo stranko namreč naročitelj ni zavezan s predlogi prevzemnika glede zavarovalnice, prav tako pa mu niti pogodba, niti zakon ne prepovedujeta, da bi pogodbo sklenil sam, brez posrednika (glej 841 OZ). Pogodba z drugo toženo stranko namreč ni bila ekskluzivna in bi lahko drugo tožena stranka zavarovalno pogodbo sklenila tudi sama ali s pomočjo drugega zavarovalnega posrednika. Tudi če iz dosedanje prakse izhaja, da je bila zavarovalna pogodba vsako leto sklenjena, ne glede na to s katero zavarovalnico, in da je tudi začela veljati, na podlagi česar bi imela tožeča stranka pravico do provizije, tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da bi bila zavarovalna pogodba tudi za leto 2011 sklenjena in bi začela veljati oziroma da bi do tega prišlo z njenim posredovanjem. Morebitni dokazi, ki kažejo v to smer, da bi bila pogodba sklenjena in veljavna, namreč ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno odločilnih dejstvih.(6) Poleg tega tožeča stranka z dokazi, ki jih je podala tekom postopka, ne bi zadostila niti dokaznemu bremenu v zvezi z dokazovanjem škode. Nenazadnje pa drugo tožena stranka izrecno po določbah pogodbe ni bila zavezana k plačilu provizije tožeči stranki, temveč iz pogodbe celo izrecno izhaja, da svoje stroške tožeča stranka krije sama iz provizije, ki jo dobi od zavarovalnice. Tako drugo toženi stranki tudi iz tega razloga ni mogoče naložiti plačila odškodnine v višini provizije za leto 2011 tožeči stranki.

9. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da prvo tožena stranka s tem, ko je odpovedala pogodbo tožeči stranki, o tem pa tudi obvestila drugo toženo stranko in druge zavarovalce, ni ravnala protipravno. Pogodba je bila odpovedana skladno z določili same pogodbe, samo obvestilo pa, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je zgolj posledica njene odpovedi pogodbe tožeči stranki. Prvo tožena stranka na trgu nima izkazanega prevladujočega položaja, prav tako pa lahko samovoljno odloči, s katerimi zavarovalnimi posredniki bo sodelovala, posledično pa tudi kateremu bo plačala provizijo in kateremu ne. Vsakdo se namreč lahko svobodno odloča o tem, s kom bo sklenil pogodbo in kakšna bo njena vsebina. Prvo tožena stranka se je očitno odločila, da poslovanja s tožečo stranko ne želi nadaljevati, zaradi česar je povsem v skladu s pogodbo med njima le to odpovedala, svojim klientom pa ponudila možnost, da od tedaj naprej z njo poslujejo neposredno ali preko drugega posrednika ali pa zavarovanje sklenejo s pomočjo tožeče stranke pri drugi zavarovalnici. Slednje je na zaslišanju tudi izpovedal A. A. kot priča. S takim ravnanjem ni kršila 7. alineje 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, »ZVK«), protipravno ravnanje na strani prvo tožene stranke pa posledično, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni podano.

10. Pritožbena navedba, da je prvostopno sodišče nepravilno ugotovilo ali razumelo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPP, saj je obrazložitev sodbe v določenih delih v nasprotju z listinami spisu, je povsem nekonkretizirana, zato se pritožbeno sodišče do nje niti ne more opredeliti. Ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje svojo pritožbo, niso relevantne, zato se do njih pritožbeno sodišče ni opredelilo.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k reševanju zadeve, je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi drugo tožena stranka krije svoje stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Op. št. (1): Ivanjko, Š. Zavarovalni posrednik na trgu. Podjetje in delo – 2009, št. 6 – 7, str. 1196 – 1209. Ivanjko, Š. Vloga in položaj zavarovalnih posrednikov. Podjetje in delo – 2012, št. 6 – 7, str. 1171. Op. št. (2): VSL sklep I Cpg 1301/2010. Op. št. (3): Grilc, P., Juhart, M. Plačila provizij zavarovalnim posrednikom. Podjetje in delo – 2012, št. 2, str. 259. Op. št. (4): Veberič, J. Nekateri pravni izzivi zavarovalnega posredovanja. Pravna praksa – 2012, št. 22, str. 15. Op. št. (5): Zupančič, U. Posredniška provizija pri zavarovalnem posredovanju. Podjetje in delo – 2010, št. 5, str. 818. Op. št. (6): VSL sodba I Cp 674/2012, smiselno enako tudi VSL sodba I Cp 4481/2008.