Jedro

Pravilno je pritožbeno zavzemanje, da odločanje o tem, ali bo sodišče predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo postopek do pravnomočne rešitve tega vprašanja na matičnem področju prekinilo, terja upoštevanje načel ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo predmetni pravdni postopek do pravnomočne rešitve pravdne zadeve, ki jo vodi pod opr. št. I P 2/2019. 2. Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče pri odločanju, ali naj postopek prekine ali samo reši predhodno vprašanje nima diskrecijske pravice. Ravnati se mora po načelih ekonomičnosti, smotrnosti, pospešitve postopka ter sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot je to razvidno iz sklepa VSL II Cp 920/2013. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišče opravilo zahtevano vrednostno tehtanje, ali je postopek smotrno prekiniti ali ne, niti ni navedlo razlogov za odločitev. Navedlo je le, da je predhodno vprašanje predmet drugega postopka, ki ga je opisalo ter nadaljevalo, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo. Samo dejstvo, da gre za predhodno vprašanje ne zadošča za sprejeto odločitev. Potrebna je tudi vsebinska presoja. Zaradi pomanjkanja razlogov ji je kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Odločitev sodišča je preuranjena in brez ustrezne argumentacije. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih trditev v postopku v smeri, da zahtevek v drugi pravdi ni utemeljen. Iz napotitvenega sklepa v zapuščinskem postopku D 44/2014 izhaja, da je pravica dediča D. Ž. manj verjetna. Izročilna pogodba z dne 7. 7. 2004 po vsebini predstavlja pogodbo o preužitku, ki je odplačna, zato ne more iti za darilo, ki bi se vračalo v zapuščino in omogočalo pridobitev lastninske pravice - pravnega naslova za souporabo nepremičnine. Če se slednje potrdi za resnično, je prekinitev postopka nesmotrna in z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva neutemeljena. Z neopredelitvijo do izpostavljenih trditev je sodišče kršilo tožničino pravico do izjave iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Zaradi pomanjkanja razlogov pa je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženci) v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, o katerem že teče pravda, lahko sodišče prekine postopek ali odloči, da bo predhodno vprašanje reševalo samo (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP).

6. Pravilno je pritožbeno zavzemanje, da odločanje o tem, ali bo sodišče predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo postopek do pravnomočne rešitve tega vprašanja na matičnem področju prekinilo, terja upoštevanje načel ekonomičnosti, smotrnosti1 in pospešitve postopka ter pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.2 Vendar pa prav hkratno upoštevanje teh vidikov (tudi) po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru narekuje prekinitev postopka, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

7. Tožnica v predmetnem pravdnem postopku od tožencev zahteva plačilo uporabnine za bivanje v hiši, ki jo je v letu 2004 pridobila z izročilno pogodbo od svojega pokojnega očeta N. Ž. Prvi toženec, sin slednjega, kot pravno podlago za uporabo spornega stanovanja navaja (tudi) dedovanje nujnega deleža po pokojnem očetu, saj trdi, da se zaradi njegovega nestrinjanja z izročilno pogodbo izročena hiša šteje za darilo, za katerega (zaradi prikrajšanja nujnega deleža) zahteva, da se vrne v zapuščino, čemur tožnica nasprotuje. Po pokojnem N. Ž. poteka zapuščinski postopek D 44/2004, ki pa še ni zaključen, saj je zapuščinsko sodišče prvega toženca za rešitev prej navedenega spornega vprašanja napotilo na pravdo. Od rešitve tega vprašanja je odvisna odločitev v predmetnem postopku, kar izhaja tudi iz sodbe in sklepa II Cp 294/2019 naslovnega sodišča iz predhodnega sojenja v predmetni zadevi. Prvi toženec je sprožil postopek, na katerega je bil napoten v zapuščinskem postopku, in sicer na ugotovitev, da nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe, štejejo za darilo in se vračajo v zapuščino, tega pa vodi isto sodišče prve stopnje pod št. I P 2/2019. 8. Iz opisa dejanskega stanja glede odprtih zadev med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje in njihove povezanosti (t. j. identičnosti spornih vprašanj), kar je povzelo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, izhaja, da je prekinitev postopka smotrna in ekonomična ter tudi ne nasprotuje načelu odločanja brez nepotrebnega odlašanja, zato pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano odločitvijo. V primeru, da se sodišče prve stopnje ne bi odločilo za prekinitev, bi moralo samo obravnavati vsa vprašanja, od katerih je odvisen nujni delež prvega toženca - moralo bi ugotavljati, ali izročila pogodba po vsebini predstavlja pogodbo o preužitku (vprašanje odplačnosti izročilne pogodbe), obstoj in višino prikrajšanega nujnega deleža, dolžnost tožnice, da v zapuščino vrne izročene ji nepremičnine, obseg vrnitve oziroma višino nujnega deleža. Ker so torej vsa ta vprašanja sporna, bi moralo tudi sodišče v tem postopku za odgovor nanje izvesti (obsežen) dokazni postopek, ki bi (enako) zavlekel to pravdo, pravdnim strankam pa povzročil (dodatne) stroške, pri čemer bi sodišče v obeh postopkih izvajalo iste ali podobne dokaze. Upoštevaje dejstvo, da je zaradi odgovora nanje zapuščinsko sodišče prekinilo postopek in prvega toženca napotilo na pravdo, bi bilo takšno podvajanje nesmotrno in neekonomično, ob dejstvu, da je do te napotitve prišlo že v letu 2018, pa tudi ni gotovo, da bi lahko o izpostavljenem prej odločilo sodišče v tej pravdi. Odločanje pravdnega sodišča o spornih vprašanjih bi hkrati pomenilo tudi (teoretično) nevarnost, da bi bilo o obravnavanem odločeno v nasprotju z rešitvijo tega vprašanja na matičnem področju, kar bi hkrati škodovalo pravni varnosti.

9. Ni se strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da so trditve prvega toženca glede spornih vprašanj očitno neutemeljene. To izhaja že iz dejstva, da sta jih kot relevantne prepoznali naslovno sodišče v predhodnem sojenju3 ter zapuščinsko sodišče v napotitvenem sklepu4. Zgolj okoliščina, da je zapuščinsko sodišče na pravdo napotilo prvega toženca, ker je ocenilo, da je njegova pravica manj verjetna, pa navedenega ne spreminja5. 10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je to sodišče v skladu z določbo 2. točka 365. člena ZPP obravnavano pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bo o stroških tega pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 V zvezi s smotrnostjo sodišče upošteva, ali je postopek na matičnem področju že v teku, ali se nakazuje hiter zaključek postopka oziroma izogibanje nevarnosti, da bi prišlo do dveh različnih odločitev, zaradi česar bi se postavilo vprašanje pravne varnosti in podobno (prim. sklep VSRS II Ips 398/2000). 2 Prim. npr. sodbo in sklep VSRS II Ips 73/2018. 3 Gl. sodbo in sklep II Cp 294/2019. 4 Gl. sklep D 44/2014. 5 Očitno neutemeljene trditve niso isto kot manj verjetna pravica.