Up-282/97

25.2.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe K. T. iz M., ki ga zastopa B. Z., odvetnica v C. na seji dne 25. februarja 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba K. T. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 147/96 z dne 14. 11. 1996 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1226/94 z dne 16. 8. 1996 se zavrže.

2.Ustavna pritožba istega pritožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 34/97 z dne 10. 7. 1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l ož i t e v

1.Pritožnik je dne 27. 1. 1997 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 11. 1996, s katerim je to zavrnilo pritožbo zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 8. 1996, s katerim je bila kot prepozna zavržena revizija zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 12. 4. 1996 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 8. 6. 1995, s katero je bil zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do izplačila akontacije vojaške invalidske pokojnine. Ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje, da sta mu prvostopno in drugostopno sodišče s svojim ravnanjem onemogočili uresničiti pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva kot človekovo pravico po 23. in 25. členu Ustave je vložil iz previdnosti, če bi bila revizija zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 14. 11. 1996 iz kateregakoli razloga zavržena.

2.Dne 17. 9. 1997 je pritožnik vložil tudi ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 34/97 z dne 10. 6. 1997, s katerim je bila revizija zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 11. 1996 zavrnjena kot neutemeljena. V tej ustavni pritožbi pritožnik ponovno navaja, da sta nižji sodišči s svojim ravnanjem onemogočili pritožniku uresničiti pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva s tem, da sta tožniku in njegovi pooblaščenki zanikali možnost obravnave pred Vrhovnim sodiščem zato, ker revizija ni bila pravilno naslovljena na prvostopno sodišče, pač pa pomotoma na Vrhovno sodišče neposredno. Vrhovno sodišče je s svojim sklepom potrdilo odločitev nižjih sodišč in pri tem navedlo, da uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP ni možna, ker vložitve revizije v obravnavanem primeru ni mogoče pripisati nevednosti (ker jo je vložil odvetnik) ali očitni pomoti (ker je bila naslovljena in poslana na isti naslov). V ustavni pritožbi se odločitvam očita, da 113. člen ZPP tolmačijo v pritožnikovo škodo. Do očitne pomote nej ne bi prišlo le, če se naslov na vlogi in ovojnici razlikujeta. V takšnem primeru naj bi prišlo do pomote pri odpravljanju pošiljke, ki bi bila napaka delavke, ki je zaposlena v pisarni pooblaščenke. Pritožnik meni, da naj bi po razlagi sodišči očitna pomota pooblaščenca sploh ne bila mogoča. Opozarja pa tudi na dejstvo, da je revizija prispela na Vrhovno sodišče 13. 5. 1996. Glede na to, da je bila očitno naslovljena na napačen naslov, bi jo moralo to sodišče takoj poslati na pravega, na prvostopno sodišče, kamor bi v tem primeru prispela še pravočasno. Glede na navedeno zato predlaga, naj Ustavno sodišče sklepe vseh treh sodišč razveljavi ali pa spremeni tako, da revizijo, odposlano dne 12. 6. 1997, dopusti.

3.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 25. 12. 1999 združil obe ustavni pritožbi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno pritožbo mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Samo izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

4.Pogoj za uveljavljanje kršitev ustavnih pravic, ki naj bi bile storjene z odločitvama sodišč prve in druge stopnje, ki ju pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo z dne 27. 1. 1997, ni izpolnjen. Vsebino te ustavne pritožbe pa je pritožnik kasneje povzel tudi v novi ustavni pritožbi.

5.Ustavna pritožba z dne 17. 9. 1997 je glede na izpolnjene procesne predpostavke lahko predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Predmet presoje je vprašanje ali so bile v postopku sodnega odločanja o zavrženju vložene revizije pritožniku kršene zatrjevane ali kakšne druge človekove pravice in temeljne svoboščine.

6.Ustavna pritožba ni utemeljena.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V obravnavanem primeru, ko se Vrhovnemu sodišču očita, da ni po prejemu nepravilno naslovljene vloge le-te dovolj hitro odstopilo pristojnemu sodišču, pa ne gre za uresničevanje funkcije odločanja sodišča o pravicah ali obveznostih posameznika. Gre le za administrativno postopanje Vrhovnega sodišča. Zato zatrjevana kršitev odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki naj bi bila storjena z zadrževanjem pritožnikove vloge, ni mogla nastati.

8.Iz navedb ustavne pritožbe jasno izhaja, da je pritožnik v zadevi, o kateri je vložil revizijo, že poprej vložil - zoper prvostopno sodbo - pritožbo. Ustavno sodišče je že večkrat potrdilo (npr. v sklepu št. Up 156/97 z dne 24. 9. 1997, OdlUS VI, 203), da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več od dvostopenjskega sojenja (tj. več od pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do trostopenjskega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta; preko te ustavne določbe jo omogoča šele zakon (Zakon o pravdnem postopku v členih 382-400, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih v tretjem odstavku 3. člena v povezavi s 14. in 37. členom), zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki v ustavno pravico do pravnega sredstva ne more posegati.

9.Prav tako sodišče ni kršilo pritožnikove pravice do enakega varstva njegovih pravic. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba se nanaša tudi na odločanje sodišč, in je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Iz te določbe izhaja, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pritožnik ni izkazal, da bi sodišče v izvajanju 113. člena ZPP kršilo to pravico z neenako obravnavo njegovih pravic v postopku, senat Ustavnega sodišča pa v okoliščinah te ustavne pritožbe tudi ni našel razlogov, ki bi govorili za to, da sodišče pritožnikovim pravicam ni zagotavljalo enakega sodnega varstva, kakor to velja za vsakogar v enakem pravnem položaju.

10.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 2. alinee prvega odstavka in 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan in člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan