Jedro

Tudi pri dajatveni tožbi mora za dopustnost tožbe obstajati pravna korist tožnika, ki je podana šele z zapadlostjo zahtevka. To pomenim, da se tožba v delu, v katerem se nanaša na terjatve, ki do konca glavne obravnave še niso zapadle, zaradi pomanjkanja pravne koristi zavrže.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka delno razveljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku za čas od vključno julija 2010 dalje obračuna in izplača plačo za delovno mesto višjega vojaškega uslužbenca – specialista za zagotavljanje kakovosti po 35. plačnem razredu, do pravnomočnosti sodbe kot poračun med izplačano in tako obračunano plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadle plače do plačila, nadalje pa tekoče za vsak mesec, dokler bodo za to obstajali pogoji ter od teh zneskov zanj odvede vse dajatve in prispevke iz naslova plač ter se tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 2.949,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2009 do plačila (točka 1 a) izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več iz naslova zamudnih obresti (točka 1 b) izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku na osnovi prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2007 do junija 2009 od v izreku navedenih zneskov obračuna in odvede akontacijo dohodnine in vse prispevke in davke iz naslova plač (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od julija 2009 dalje obračuna in izplača plačo za delovno mesto višjega vojaškega uslužbenca – specialista za zagotavljanje kakovosti po 35. plačnem razredu, od (očitna pisna pomota, pravilno: do) pravnomočnosti sodbe kot poračun med izplačano in tako obračunano plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadle plače do plačila, nadalje pa tekoče za vsak mesec, dokler bodo za to obstajali pogoji in zanj odvede vse dajatve in prispevke iz naslova plač (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 393,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo tudi terjatve, ki še niso zapadle. S tem je sodišče prve stopnje tudi kršilo določbo prvega odstavka 311. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008), ki določa, da sme sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je razsodilo, da je tožnik upravičen tudi do terjatev, ki niso zapadle, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Podano je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožnik od 1. 10. 2009 nepretrgoma opravljal sporno dolžnost, v izreku pa mu je razlika v plači dosojena od 1. 10. 2007. Odločitev o stroških postopka ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, saj ne zadošča sklicevanje na uradni zaznamek sodišča na list. št. 60. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku dosodi le razlike v plači, ki so zapadle do dneva izdaje sodbe, zavrne pa zahtevek za obračun in plačilo plač za čas od julija 2009 dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je v izreku tožniku razlika v plači dosojena za čas od oktobra 2007, v obrazložitvi pa se navaja, da je tožnik od 1. 10. 2009 nepretrgoma vse do danes delal in še dela na delovnem mestu višjega vojaškega uslužbenca – specialista za zagotavljanje kakovosti. Vendar pa pri tem ne gre za nasprotje med izrekom in razlogi, zaradi česar izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Pri zapisu na 4. strani obrazložitve gre za očitno pomoto v zapisu številke, ki jo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi. Tako iz celotnega dokaznega postopka, kot tudi iz večih navedb v obrazložitvi izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožnik navedeno delo neprekinjeno opravljal od 1. 10. 2007. Zgolj zato, ker se sodišče prve stopnje glede stroškov postopka sklicuje na specifikacijo, razvidno iz uradnega zaznamka na list. št. 60, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi sicer res ravnalo bolj pravilno, če bi na kratko navedlo, katere stroške je priznalo, nenazadnje gre le za štiri postavke (nagrado za postopek, nagrado za narok, materialne stroške in DDV. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi na podlagi takšne skope obrazložitve možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo v skladu s tarifo, ki je sestavni del Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tako je za postopek pravilno priznalo nagrado v višini količnika 1,3 oziroma 159,90 EUR, za narok v višini količnika 1,2 oziroma 147,60 EUR, za materialne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj torej 327,50 EUR, čemur je dodalo 20 % DDV oziroma 65,80 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 393,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi naložilo v plačilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za čas od oktobra 2007 do junija 2009 dosodilo vtoževano razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo za delovno mesto višjega vojaškega uslužbenca specialista za zagotavljanje kakovosti, torej za delo, ki ga je tožnik v tem času dejansko opravljal. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Iz istih razlogov pa je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugodilo tožnikovemu opisnemu zahtevku za plačilo navedene razlike za čas od julija 2009, kar pa velja le za čas do končanja naroka za glavno obravnavo, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na kršitev določbe prvega odstavka 311. člena ZPP. Ta namreč določa, da sme sodišče toženi stranki naložiti, da opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Zmotno pa je prepričanje tožene stranke, da je zaradi citirane določbe nedopustna tožba glede vseh terjatev, ki ob vložitvi tožbe še niso zapadle, saj prepoved velja le glede terjatev, ki niso zapadle do konca glavne obravnave. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo dosoditi terjatev, ki so zapadle po 8. 7. 2010. Glede na to, da so tožnikove plače zapadle v plačilo najkasneje 5. v mesecu za pretekli mesec, so do konca glavne obravnave, ki je bila 8. 7. 2010 zapadle plače do vključno junija 2010, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje lahko ugodilo opisnemu zahtevku tožnika za obračun in izplačilo razlik v plači za čas od julija 2009 do vključno junija 2010, ne pa tudi zahtevku za obračun in plačilo po tem času.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek glede nezapadlih razlik v plači moralo zavrniti. Pravna korist za vložitev tožbe je najbolj splošna procesna predpostavka, ki se pri dajatvenih tožba sicer domneva, vendar pa v kolikor ni podana, meritorna sodba ni dopustna in mora sodišče takšno tožbo zavreči. Pri dajatvenih tožbah je pravna korist za vložitev tožbe podana šele z zapadlostjo zahtevka. Če tožnik toži pred zapadlostjo in zahtevek ni zapadel niti do konca glavne obravnave, mora sodišče tožbo zavreči. Ob ugotovitvi, da terjatve iz naslova razlik v plači za čas po juliju 2010 do konca glavne obravnave niso zapadle, bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v delu, ki se nanaša na te terjatve, že na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obveznost obračuna in izplačila razlik v plači za čas po juliju 2010 razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je njen uspeh neznaten in se nanaša le na tisti del izpodbijane sodbe, ki dejansko pomeni vmesno sodbo, s katero je odločeno samo o temelju zahtevka, ne pa njegovi višini, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.