Jedro

Tožbeni zahtevek, po katerem naj se pogodbene obresti obračunajo po bančni obrestni meri za potrošniške kredite, kot jo je uporabljala N., d. d., je določen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilni in stroškovni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške z odgovorom na pritožbo v višini 1.436,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo v plačilo 30.930,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2010 naprej in 20.864,63 EUR z obrestmi po obrestni meri za potrošniške kredite, ki jo je uporabljala N. d. d. od 14. 2. 2001 do 31. 12. 2006 po menjalnem razmerju 1 EUR = 239,64 SIT, od tedaj naprej pa z obrestmi za potrošniški kredit pri isti banki za čas od 1. 1. 2007 do 2. 7. 2010, od tedaj naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 naprej (točka I. izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala v obrestnem delu več ali drugače, je zavrnilo (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.616,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v točki I. in III. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožeči stranki iz naslova zatrjevanih posojilnih pogodb z dne 22. 2. 1997 in posojilne pogodbe z dne 14. 2. 2001 ničesar ne dolguje. O posojilnih pogodbah z dne 22. 2. 1997 so zmotno presojani dokazi, češ da posojilo ni bilo vrnjeno. Dokazna ocena in zaključki so pomanjkljivi, nekonsistentni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče se je preveč ukvarjalo z ocenjevanjem toženkinega finančnega stanja pred prodajo skulpture. Čeprav ne dvomi, da je bila prodana za kupnino 8.950.000,00 tedanjih SIT, hkrati ocenjuje, da neposrednega dokaza o vračilu posojila ni. Prezrto je, da je toženka s prodajo dobila zadostna sredstva za predčasno poplačilo dolga. Ob pravilni dokazni oceni se izkaže, da je imela zadostna sredstva za vračilo posojila in da njeno finančno stanje ni bilo ovira za to, kot napačno ocenjuje sodišče. V zvezi z vračilom posojila je sodišče napačno ocenilo izpovedbi sinov toženke. Brez osnove je postavilo dokazni standard neposredne zaznave, ki ga ne definira. Prezrlo je splošno uveljavljeno normo obnašanja in ravnanja, da se že iz golega spoštovanja zasebnosti in vljudnosti v našem kulturnem prostoru diskretno umaknemo, kadar se izroča denar. Dokazna ocena ni opravljena po metodoloških napotkih 8. člena ZPP. Neutemeljeno je sklicevanje na odsotnost potrdila o vračilu. Tožena stranka je opozarjala, da so njene stvari ostale pri tožniku. Zato bi moralo sodišče odločiti ob smiselni uporabi petega odstavka 227. člena ZPP in šteti kot dokazano dejstvo, da je taka listina pri tožniku, ki je noče predložiti. Sicer pa tožena stranka ne trdi in nikoli ni trdila, da naj ne bi obstajalo potrdilo o poravnavi dolga, vendar da z njim ne razpolaga, ker tožnik samovoljno zadržuje njene stvari. Sodišče je prezrlo, da sta stranki v nekem delu svojega življenjskega obdobja bili življenjska partnerja in sta poslovali na podlagi medsebojnega zaupanja. Zato ne bi bilo nenavadno, če potrdilo niti ne bi bilo izdano. Do teh odločilnih dejstev se sodišče ni opredelilo. Podana je vnaprejšnja dokazna ocena, da posojilo iz leta 1997 ni bilo vrnjeno. Izpovedi zaslišanih prič so selektivno ocenjene. Sodišče slepo sledi prirejenim izjavam tožnika. Neutemeljeno verjame pričam K. M. in H. G., sinovoma toženke pa ne. Ob temeljiti dokazni oceni z upoštevanjem celotne listinske dokumentacije in enakimi merili za presojo izpovedi prič bi ugotovilo, da toženka tožniku ničesar ne dolguje. Napačno je odločeno tudi o zatrjevani pogodbi z dne 14. 2. 2001. Toženka vztraja, da ta posel ni nastal in da ni podpisala take pogodbe. Zaključek sodišča je v nasprotju z dejanskim stanjem in protispisen. Zmotno je presojena vsebina in pomen plačilnega naloga z dne 14. 2. 2011. Presoja o pristnosti same kreditne pogodbe je nerazumljiva in nelogična. Na plačilnem nalogu bi moralo biti zapisano ime tožnika in ne toženke. Pritožba graja še odločitev o pogodbenih obrestih. Pravdni stranki v pogodbi nista določili, katero banko bosta vzeli za referenco za bančno obrestno mero. Predmet pogodbe je nedoločen in nedoločljiv, pogodba pa v tem delu nična. Tožbeni zahtevek je bil neizvršljiv. Banka B. d. d. ne obstaja. Ni jasno, zakaj je sodišče določilo banko N. d. d. Prekoračilo je tožbeni zahtevek. Podana je absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče toženki ni dalo možnosti, da bi se opredelila do takega zahtevka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da dvigi otrok, izkazani z bančnimi potrdili, kažejo na porabo za tekoče stroške in ne na vrnitev posojila. Opozarja na številne izvršilne postopke zoper toženko, ki so tekli v letu 1999 in so potrjeni z listinami v spisu. Korespondenca med strankama v letu 2010 ne potrjuje pritožbenih navedb o vrnitvi posojila že v letu 1999 in 2001. Sklicevanje na uporabo petega odstavka 277. člena ZPP je neutemeljena, tožnik takega dokaza nima. Tožnik je pojasnil na zaslišanju, da sta bili stranki partnerja šele po obravnavanih posojilih. Odločitev o posojilu po pogodbi z dne 14. 2. 2001 je pravilna, saj toženka glede te pogodbe in dolga sodišču ni dostavila nobenih dokazov niti predlagala izvedenca o pristnosti pogodbe. V zvezi z obrestnim delom zahtevka je tožnik tožbo v postopku modificiral v vlogi z dne 20. 12. 2013. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje vračilo posojenih zneskov po treh pisnih posojilnih pogodbah: po dveh, sklenjenih 22. 2. 1997 za skupno posojeni znesek 4.800.000,00 SIT, in po posojilni pogodbi z dne 14. 2. 2011 za skupno posojeni znesek 5.000.000,00 SIT, z rokom vračila po prejemu sodno terjanega zneska iz naslova osebnega dohodka ali odškodnine, ki ga bo toženka prejela od bivšega delodajalca. Tožnik je trdil in dokazoval, da je navedena sredstva toženka prejela 2. 7. 2010, a posojil kljub pozivu ni vrnila. Toženka se je branila, da je posojili po prvih dveh pogodbah vrnila v letu 1999. Sklenitev pogodbe iz leta 2001 in posojilo je v celoti zanikala.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bile vse tri posojilne pogodbe sklenjene, posojila s strani tožeče stranke toženi stranki izročena in da jih toženka v dogovorjenem roku ni vrnila. Po takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku ob uporabi materialno pravnih določil o posojilni pogodbi v pretežni meri ugodilo. Odločilo je, da mora tožena stranka prejeta posojila vrniti, v primeru pogodbe iz leta 2001 skupaj z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi, vse pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva ugotovljene zamude naprej. V presežku (za zahtevek za obresti, zahtevane pred zamudo) je obrestni del zahtevka zavrnilo.

7. Pritožba sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prekoračenje tožbenega zahtevka pri odločanju o pogodbenih obrestih za pogodbo z dne 14. 2. 2001. Pravilno je opozorilo tožeče stranke na modifikacijo tožbe, ki je na red. št. 19 spisa. Tožnik je tožbeni zahtevek o pogodbenih obrestih modificiral in navedel, naj se obračuna po bančni obrestni meri za potrošniške kredite, kot jo je uporabljala N., d. d. Če banka v pogodbi ni izrecno določena, je relevantna tista obrestna mera, ki jo plačuje banka v kraju izpolnitve. Lahko jo določi upnik (določbe 294. in prvega odstavka 295. člena Obligacijskega zakonika(2). Tožbeni zahtevek je določen in mu je sodišče upravičeno sledilo. Očitki o prekoračenju tožbenega zahtevka so odveč.

8. Vloga z modifikacijo tožbenega zahtevka je bila vročena toženi stranki. S tem ji je bila dana možnost, da se o njej izjavi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obrestnemu delu zahtevka ni nasprotovala. Ker pravice do izjave ni izkoristila, se na kršitev načela kontradiktornosti ne more sklicevati.

9. Pritožbeni očitki o nedoločenosti obrestnega zahtevka in ničnosti pogodbe so novote, ki jih pritožba ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po vsebini so tudi neutemeljene. Gre za pogodbene obresti, o katerih je odločeno skladno s prvim odstavkom 382. člena OZ.

10. Pritožba nadalje sodbi očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da so v njej nasprotja, protislovja in pomanjkljivosti o pravno odločilnih dejstvih. Očitek je neutemeljen.

11. Sodišče je pravilno in pregledno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Zanjo je navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. V sodbi ni nobenih protislovij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus. Zakaj ni verjelo toženki, da je prvi dve posojili vrnila s prejeto kupnino od skulpture, je jasno obrazloženo na straneh 4 do 6 sodbe. Razlogi so prepričljivi, življenjsko logični in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ne drži, da je sodišče prezrlo kot odločilno dejstvo medsebojno razmerje pravdnih strank. Ugotovitve, presoja in razlogi, da slednje na obravnavani pravno poslovni odnos pravdnih strank še ni vplivalo, so v zadnjem odstavku na strani 3 sodbe.

12. Pritožba ne pojasni, v čem naj bi bila protispisnost pri povzemanju plačilnega naloga z dne 14. 2. 2011 (očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost je napaka tehnične narave (napačen prenos tistega, kar je zapisano na listini, v obrazložitev sodbe). Pritožba take tehnične napake ne konkretizira. Dejansko se ne strinja zgolj z dokazno oceno te listine, kar pa za očitek procesne kršitve ne zadošča. 13. Sodba tudi ni obremenjena z očitano relativno kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je natančna, skrbna in celovita. Opravljena je po skrbni presoji vseh dokazov, ne le tistih, ki bi utegnili biti toženki v korist in ki jih izpostavlja v pritožbi. Tudi izpovedbi njenih otrok sta pravilno in popolno ocenjeni ter pojasnjeno, v kakšni meri in zakaj jima je sodišče sledilo in v kakšni meri in zakaj ne. Enako velja za ostale priče, ki jim pritožnica šele v pritožbi odreka verodostojnost. Sodišče je njihova razmerja s pravdnima strankama skrbno in pravilno ocenjevalo, njihove izpovedbe pa primerjalo z listinskimi dokazi. Na ta način je dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo, nanje pa pravilno uporabilo materialno pravo 569. člena in naslednjih OZ. Ker pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sprejeti dokazni oceni, razlogom in odločitvi, bo v nadaljevanju odgovorilo le še na preostale bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženka ni vrnila posojil z dne 22. 2. 1997 v letu 1999. Drži, da je ugotovilo prodajo skulpture njenega bivšega moža. Ne pa tudi, da je bila prejeta kupnina izročena tožniku za vračilo navedenh posojil. Toženkina izjava v tej smeri je ostala osamljena. Potrditi je nista mogla niti njena otroka, pa tudi nobene druge priče ni bilo. Pritožbeno sklicevanje na pravila lepega vedenja, ki narekujejo odsotnost prič pri vračanju denarja, je neprepričljivo. Gre pa tudi za prepozne in neupoštevne pritožbene novote, saj se pritožnica na bonton na prvi stopnji ni sklicevala. Ključna je ugotovitev sodišča, da o vračilu tudi ni nobenih listinskih dokazov. Res je toženka trdila, da so pomembne listine ostale pri tožniku. Vendar v pritožbi sama pove, da potrdila o vrnitvi posojila niti ni bilo. Zato ni jasno, izročitev katere listine naj bi sodišče terjalo od tožnika. Sicer takega dokaznega predloga toženka na prvi stopnji ni podala in tudi tega v pritožbi ne opraviči. Vsi pritožbeni poskusi v smeri grajanja procesnih kršitev 227. člena ZPP so zato prepozni in neupoštevni.

15. Ugotovitev o slabem toženkinem finančnem stanju v času, ko naj bi vrnila posojilo, pritožba niti ne izpodbija. Pravi le, da mu je sodišče namenilo nepotrebno pozornost. Ob pomanjkanju dokazov o vrnitvi posojila so tudi te okoliščine ključne za oceno in presojo, da toženki zatrjevanega vračila posojila ni uspelo dokazati. Trditveno in dokazno breme o tem je bilo na njej, a ga ni zmogla. Tožbenemu zahtevku je zato v tem delu upravičeno ugodeno.

16. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje o sklenitvi posojilne pogodbe z dne 14. 2. 2001 med strankama in o njeni pristnosti. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Tožnikovo izpovedbo potrjuje pravilno ocenjena listinska dokumentacija (originalna listina in plačilni nalog), ključna dejstva pa je kljub spreminjajoči se obrambi potrdila tudi sama toženka (obstoj svojega dolga iz naslova stanovanjskega posojila, znesek, ki je ostal neplačan z njene strani, dejstvo, da je izpolnjevala plačilni nalog za plačilo navedenega posojila in nenazadnje dejstvo, da je znesek s svojega računa plačal tožnik). Ob podpisani pogodbi z jasno vsebino in brez trdnih dokazov, ki bi omajali ali ovrgli njeno pristnost, je odločitev sodišča o veljavnosti pogodbe pravilna. Toženka je zgolj s svojo nezanesljivo izpovedbo, ki ni bila konsistentna in se je spreminjala, ne more omajati. Ker tudi v tem delu ni bilo dokazov, da bi toženka prejeto posojilo vrnila, je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu pravilno ugodeno.

17. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Očitanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev ni. Pritožbo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na list. št. 199 in po Zakonu o odvetniški tarifi(3). Obsegajo stroške za odgovor na pritožbo in pripadajoči DDV. V primeru zamude bo tožena stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami – ZPP Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 87/2008 s spremembami – ZOdvT