Jedro

Tožnik (voznik tovornega vozila) se je tako v tožbi kot v svoji izpovedi skliceval, da je v spornem času delal tudi več kot 8 ur na dan, to je predvsem v času, ko je prišlo do nakladanja ali razkladanja tovornjaka oz. so se vožnje časovno zavlekle, opravil je večje število nadur, vendar je dobil izplačano samo osnovno plačo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je delavec upravičen do plačila nadurnega dela tudi, če mu tega delodajalec ni izrecno odredil, je pa zanj vedel. Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opravi o cestnih prevozih predpisuje, kaj se šteje za delovno čas mobilnih delavcev v cestnih prevozih, pri čemer tudi določa kvoto najdaljšega tedenskega delovnega časa. Vendar to ne pomeni, da voznik, ki je prekoračil predpisano kvoto, ne bi bil upravičen do plačila preko predpisanega delovnega časa, saj za prekoračitev, ki je objektivne narave, ne more biti odgovoren.

Tožnik je v tožbi navedel število nadur, ki jih je opravil v spornem času. Nadure je tudi opredelil po višini, na toženi stranki pa je, da na podlagi potnih nalogov, iz katerih je razvidna evidenca delovnega časa od začetka do konca delovnega dneva, dokaže, če je iz tega naslova tožnikov zahtevek utemeljen. Nepregleden sistem vodenja evidence delovnega časa voznika gre namreč v breme delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna za čas od meseca februarja 2006 do decembra 2009 plačati tožniku iz naslova opravljenih nadur za vsak mesec ustrezen neto znesek, obračunan od bruto zneska in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna od bruto zneskov iz prejšnje točke plačati davke in prispevke (I/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka za čas od meseca februarja 2006 do decembra 2009 dolžna tožniku iz naslova premalo izplačanih dnevnic plačati za vsak mesec 50,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I/3. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka za čas od meseca marca 2006 do decembra 2009 dolžna tožniku iz naslova neizplačanih potnih stroškov plačati za vsak mesec 156,80 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I/4. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti plačano denarno kazen v višini 835,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 26. 9. 2008 dalje do plačila (I/5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.838,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v okviru trditvene podlage podal navedbe o količini nadur, ki jih je opravil pri toženi stranki v spornem času, ter ovrednotil nadure tudi v denarni višini. Tožena stranka je dolžna hraniti listine o opravljenih nadurah na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Meni, da je upravičen do plačila vseh nadur, ki jih je opravil izven rednega delovnega časa. Tožena stranka je ves čas vedela za njegove vožnje, kje se nahaja s tovornjakom in koliko časa je vozil za njim. Priča A.A. je izpovedala, da je bila tožena stranka seznanjena o tem, kdaj je začel z vožnjami in kdaj jih je končal. Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1234/2010 sprejelo stališče, da je za nadure bistveno, da so bile opravljene z vednostjo delodajalca. Tožnik je predlagal tudi alternativen izračun kilometrov, ki jih je povzel iz potnih nalogov, čemur tožena stranka ni osporavala. Sodišče bi moralo pridobiti mnenje izvedenca finančne stroke, saj bi z njim natančno razjasnilo urni obseg dela, ki ga je v spornem času opravil za toženo stranko. Iz Dogovora o ureditvi pravic in obveznosti iz delovnega razmerja je razvidna kvota 15 % opravljene vrednosti dela, iz katere se pokriva zgolj neto plača in dnevnice. Nadure v tem odstotku niso zajete. Tožnik meni, da je upravičen tudi do povrnitve potnih stroškov, saj se je moral na delovno mesto, kjer je prevzel tovornjak, voziti od doma oz. naslova stalnega prebivališča. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo zahtevka glede plačila denarne kazni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka je s sindikatom dne 9. 11. 2005 sklenila Dogovor o ureditvi pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe. Tožniku je enako kot drugim voznikov izročala nakladalne naloge, iz katerih je razviden datum predvidenega nakladanja in datum predvidene dostave naročniku, nikoli pa v teh nalogih ni bila predvidena ura nakladanja oz. dostave. Tožena stranka za napačno izpolnjene potne naloge s strani tožnika ne more biti odgovorna. Tožnik ni nikoli opravljal nadure z vednostjo tožene stranke. Meni, da je izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke v celoti nepotrebna. Glede stroškov prihoda na delo navaja, da se tožnik ni vozil na delo od doma k delodajalcu, temveč se je s tovornim vozilom pripeljal domov ali v bližino kraja bivanja, kar je bilo za obe stranki bolj racionalno. Tožnik je po lastni malomarnosti povzročil plačilo denarne kazni iz naslova prekrška, ker ni pravilo izpolnil obrazca CMR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o zavrnitvi tožbenih zahtevkov ni pravilno razsodilo, saj v zadevi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je ocenilo predloženo listine in podane izpovedbe ter ugotovilo, da tožnik v sporu ni dokazal utemeljenost tožbenih zahtevkov. S sklenitvijo Dogovora o ureditvi pravic in obveznosti iz delovnega razmerja z dne 9. 11. 2005 (v nadaljevanju: Dogovor) med sindikatom delavcev voznikov pri toženi stranki in toženo stranko se je določila vrednost dela voznika v 15 % od neto vrednosti opravljenih prevozov, iz katerega se je krila plača in povračilo stroškov prehrane (dnevnice) v času, ko je delavec opravljal delo. Po stališču sodišča prve stopnje je sklenjen Dogovor dajal tožniku več pravic iz delovnega razmerja in s tem višjo plačo, kot bi bil do nje upravičen ob spoštovanju kolektivne pogodbe dejavnosti. Poleg tega tožnik ni dokazal trditev, da je v spornem času opravil nadure z vednostjo tožene stranke. Potne naloge, ki jih je imel v kabini vozila, je sam izpolnjeval in jih izročal toženi stranki, na njihovi podlagi pa se mu je obračunavala plača in pripadajoči stroški. Tožnik je tako pri toženi stranki prejemal pravilno obračunano plačo v skladu z dejansko opravljenimi prevozi, dobival je pravilno obračunane dnevnice in potne stroške v pavšalnem znesku na podlagi dogovora med njim in delodajalcem, pri čemer je za plačilo denarne kazni v Franciji sam odgovoren, ker ni pravilno izpolnil predpisanega obrazca.

Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem v izpodbijani sodbi ne strinja. Pritožbeno sodišče meni, da je tožnik je v tožbi zahtevke iz naslova nadurnega dela, premalo izplačanih dnevnic, prevoznih stroškov in povračila denarne kazni ustrezno konkretiziral po višini in jih utemeljil s podatki, s katerimi je razpolagal. Tako opredeljeni zahtevki so sposobni za obravnavanje. V tej zvezi je zahtevke postavil v skladu s trditvenim bremenom, seveda pa je na toženi stranki, da skladno z dokaznim bremenom dokaže, če je tožnik do zahtevkov dejansko upravičen.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik malomarno izpolnjeval potne naloge oz. vodil evidenco dela v zvezi z opravljenimi prevozi. Če je res tako ravnal, bi ga lahko tožena stranka disciplinsko obravnavala oz. zoper njega kako drugače ukrepala. Vendar pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča delodajalec tisti, ki mora ažurno voditi evidenco o zaposlenih delavcih, evidenco o stroških dela, evidenco o izrabi delovnega časa ter ostale podatke v zvezi z delom, vse skladno z Zakonom o evidencah s področja dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006).

Tožnik se je tako v tožbi kot v svoji izpovedi skliceval, da je v spornem času delal tudi več kot 8 ur na dan, to je predvsem v času, ko je prišlo do nakladanja ali razkladanja tovornjaka oz. so se vožnje časovno zavlekle, kar pomeni, da je v takšni situaciji opravil večje število nadur, ki mu jih tožena stranka ni poravnala. Dejansko je dobil izplačano samo osnovno plačo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je delavec upravičen do plačila nadurnega dela tudi, če mu tega delodajalec ni izrecno odredil, je pa zanj vedel. Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opravi o cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe) predpisuje, kaj se šteje za delovno čas mobilnih delavcev v cestnih prevozih, pri čemer tudi določa kvoto najdaljšega tedenskega delovnega časa. Vendar to ne pomeni, da voznik, ki je prekoračil predpisano kvoto, ne bi smel biti upravičen do plačila preko predpisanega delovnega časa, saj za prekoračitev, ki je objektivne narave, ne more biti odgovoren.

Zato je v takšnem primeru pomembna evidenca delovnega časa, ki je razvidna iz potnih nalogov, saj ta izkazuje čas, ko je bil voznik na poti, torej odhod voznika na vožnjo in vrnitev nazaj k toženi stranki, ne pa zgolj evidenca iz tahografov, ki beleži samo čas vožnje v tehničnem smislu in postanke(1). Tožnik je v postopku zahteval, da se ugotovi njegov delovno čas, vključno z delom preko polnega delovnega časa na podlagi potnih nalogov in ne na podlagi evidence tahografov (takšen dokaz je umaknil - list. št. 41). Za presojo tega vprašanje je odločilno, da bi morala evidenco delovnega časa trajno voditi tožena stranka. Tožnik je torej v tožbi navedel število nadur, ki jih je opravil v spornem času. Nadure je tudi opredelil po višini, na toženi stranki pa je, da na podlagi potnih nalogov, iz katerih je razvidna evidenca delovnega časa od začetka do konca delovnega dneva, dokaže, če je iz tega naslova tožnikov zahtevek utemeljen. Nepregleden sistem vodenja evidence delovnega časa voznika gre namreč vedno v breme delodajalca.

Pritožbeno sodišče glede na zgoraj obrazložene razloge dvomi tudi v pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v dnevnicah in stroškov prevoza na delo. Pri dnevnici ne gre za sestavni del plače, temveč je njen namen v povrnitvi stroškov prehrane delavcu na terenu ali na službeni poti izven sedeža delodajalca, ki mu jih delodajalec ne zagotavlja. Vendar pravica do njenega plačila ni odvisna od tega ali gre za opravljanje rednih delovnih nalog ali za enkratne oz. občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje delavčevega dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca v tujini, saj je od tega odvisna tudi višina dnevnice.

Tožnik je v tožbi opredelil, koliko bi moral biti za delo pri toženi stranki iz naslova dnevnic še upravičen. Enako je opredelil tudi zahtevek iz naslova stroškov prevoza na delo. V tej zvezi je izpovedal, da se je po opravljenih vožnjah, ko je pustil vozilo pri toženi stranki, vrnil domov na naslov stalnega prebivališča, pri čemer je ob vsakokratnem začetku vožnje moral zopet priti na delo k toženi stranki in zato uporabiti lasten prevoz oz. ga je na delo pripeljala soproga. Tožnik je po določbi 130. člena ZDR upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je iz tega naslova pavšalni znesek, ki ga je tožena stranka plačevala tožniku mesečno, ustrezen oz. odraža dejansko plačilo prevoznih stroškov.

Pritožbeno sodišče se ne strinja tudi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na denarno kazen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je šlo za napako pri tožniku, ker na vožnji v Franciji ni pravilno izpolnil CMR formularja, in da takšna opustitev ne more biti v škodo toženi stranki. V tej zvezi je tožnik izpovedal, da je bila tožena stranka tista, ki ni poskrbela, da bi bil formular ustrezno ožigosan. Glede tega je bila predvidena kazen v višini 750,00 EUR, medtem ko se je razlika do višini 835,00 EUR nanašala na drug prekršek. Vendar je sodišče prve stopnje presodilo drugače, saj je ugotovilo, da je šlo v zadevi samo za en prekršek, kar je v nasprotju s predloženimi listinami in tožnikovo izpovedjo.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati zadevo v skladu z ugotovljenimi razlogi iz tega sklepa, pri čemer bo moralo (kar je tožnik upravičeno predlagal, pa je sodišče to neutemeljeno in pavšalno zavrnilo) izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bo na podlagi potnih nalogov oz. drugi ustrezni evidenci tožnikovega dela (dokazno breme je na toženi stranki) ugotovil obseg in vrednost nadurnega dela, ki ga je utegnil opraviti tožnik v spornem času, ter v tej zvezi tudi višino dnevnic in potnih stroškov, do katerih bi tožnik bil še lahko upravičen. Poleg tega bo moralo pri pristojnem ministrstvu ali na drug način preveriti, kako poteka postopek izpolnjevanja obrazcev CMR v mednarodnem prometu ter v tej zvezi ugotoviti odgovornost za plačilo predmetnega prekrška oz. denarne kazni. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tahograf je naprava, ki zapisuje hitrost in prevozno pot vozila.