Jedro

Nevarnost za Republiko Slovenijo je pomenila že sama narava in obseg tožnikovega dela med agresijo na Republiko Slovenijo in po njej, ker je načeloval kadrovskemu oddelku Ljubljanskega XIV. korpusa bivše JA in med drugim kadroval tudi za varnostno službo JA. Dejansko stanje zato ni nepopolno ugotovljeno, če tožena stranka ni posebej ugotavljala in navedla konkretnih dejanj v smeri delovanja zoper interese Republike Slovenije in njeno osamosvojitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v času opravljanja aktivne službe med agresijo na Republiko Slovenijo deloval zoper Slovenijo in njeno samostojnost, kar mu je nesporno omogočal čin in položaj, ki ga je zasedal v strukturi JA. Ugotavlja, da je s tem podan dejanski stan za uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) in sklicujoč se na diskrecijsko pravico zavrača tožnikovo vlogo, s katero je tožnik uveljavljal pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da iz napadene odločbe ni mogoče razbrati, kaj je tožnik zagrešil oz. zaradi kakšnih razlogov je bila njegova vloga zavrnjena. Obrazložitev odločbe je po njegovem mnenju tako pavšalna, da zoper njo ni možna niti pritožba niti tožba, zato predlaga, da jo sodišče odpravi in od toženega ministrstva zahteva, da pove, kako je deloval tožnik v agresiji na Republiko Slovenijo. Navaja, da pred drugim sodiščem uveljavlja pravico do pokojnine in da mu bo v tem postopku glavna priča njegov nadrejeni general, ki ima že pokojnino in državljanstvo. Meni, da ni logično, da je njegov nadrejeni deloval za Slovenijo, tožnik, ki je bil ves čas v isti kasarni, pa proti njej.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja obstoj razloga nevarnosti za državo, izhaja iz tožnikovega delovanja med agresijo na Republiko Slovenijo in po njej, saj je kot polkovnik nekdanje JA, načeloval kadrovskemu oddelku. Ni sporno, da je poleg kadrovanja oficirjev bivše JA, tožnik kadroval tudi za varnostno službo JA. Tak obseg in narava njegovega dela, ki je bilo glede na ustroj, poveljevanje in delovanje bivše JA in njene varnostne službe lahko zaupano le osebi, ki je bila zanesljiva in lojalna le bivši JA, je tudi po presoji sodišča predstavljala nevarnost za Republiko Slovenijo, ne glede na to, kakšna so bila posamična tožnikova ravnanja naperjena zoper Republiko Slovenijo. Zato dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, če tožena stranka ni posebej ugotavljala in v obrazložitvi odločbe navedla konkretnih dejanj opravljenih v smeri delovanja zoper interese Republike Slovenije in njeno osamosvojitev, na kar opozarja tožnik.

Ker torej sodišče ne dvomi, da obstoji dejanska podlaga za uporabo navedenega 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in v skladnost same odločitve z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odklonitev državljanstva dano, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).