Jedro

Tožnica bi se kot invalidka po ponujeni pogodbi o zaposlitvi morala voziti na delo v drug kraj, vendar je bila kljub temu zaposlitev po tej pogodbi o zaposlitvi zanjo ustrezna, saj ni imela omejitev, ki bi kazale na to, da ni sposobna dolgotrajnega tresenja pri vožnji, hoje po stopnicah, sedenja v vozilu. Posledično ni upravičena do sorazmernega dela odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke tožnici dne 30. 5. 2007; da se pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 10. 1. 2007 prične uporabljati, ko tožnica nastopi z delom pri toženi stranki; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in sicer tako, da se ta zglasi na delo 31. dan po prejemu poziva; da je tožena stranka dolžna tožnico z dnem, ko se vrne na delo, prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter da ji je dolžna povrniti stroške postopka. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek in sicer, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v znesku 4.672,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku. Tožnica tudi v pritožbi poudarja, da so v času odpovedi veljala določila Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti, na katere se je sklicevala tožnica (predvsem na 28. čl.), sodišče pa je ocenilo, da se ta določila ne nanašajo na konkretni primer, saj ne gre za razporeditev v okviru iste družbe, temveč za „razporeditev“ v drugo družbo. Že iz splošnih delovnopravnih načel izhaja, da so posamezne kategorije delavcev deležne še posebne zaščite glede na svoje zdravstveno ali drugo osebno stanje, vsekakor pa taki delavci ne morejo biti diskriminirani v primerjavi z ostalimi delavci. Tožnica soglaša, da so se po uveljavitvi novega ZDR posamezni pravni instituti spremenili in da so lahko nastale določene pravne praznine, ki pa jih mora zapolniti sodna praksa. Tožnica se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da „razporeditev“ v drug kraj ni vplivala in ni mogla vplivati na tožničino zdravstveno stanje. Tožnica je pri hoji prisiljena uporabljati bergle in ji ni bilo lahko priti na delo že v kraju bivanja, to je v Ljubljani, zato daljša pot zagotovo lahko vpliva na poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, saj je izpostavljena večjim naporom. Da se je njeno zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, in to v krajšem času, pa je razvidno tudi iz zdravniškega izvida z dne 20. 3. 2008, ki ga je podal dr. D., ki predlaga ponovno oceno na invalidski komisiji in svetuje zgolj primarno hojo na krajše razdalje. Ta izvid je tožnica vložila v spis nemudoma zatem, ko ga je prejela in sicer z vlogo z dne 31. 3. 2008. Vprašljiva je dokazna vrednost izpovedbe zdravnice dr. Z., saj je zdravnica v poslovnem razmerju s toženo stranko. Dejstvo je tudi, da vsi avtobusi niso prilagojeni invalidom, predvsem medkrajevni, ki so visoki. Dokazno breme je na toženi stranki, le ta pa tekom postopka ni dokazala, da je tožnici ponudila novo ustrezno zaposlitev, torej takšno, ki ustrezna njeni preostali delovni zmožnosti oz. takšno, da ne poslabšuje njenega zdravstvenega stanja. Tožena stranka je zatrjevala, da je iz listine B9 razvidno, da je delovno mesto ustrezno, medtem ko je priča dr. Z. izpovedala, da to ni listina, iz katere bi izhajalo, da je neko delovno mesto ustrezno. Drugih listin tožena stranka ni predložila, predložila je le poročilo z dne 18. 4. 2008, za katerega pa tožnica meni, da glede na datum izdaje in dejstvo, da ga je izdala zdravnica, ki je poslovno vezana na toženo stranko, nima nobene dokazne vrednosti. Tudi izpovedbe prič, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče niso relevantne, saj niso priče, ki bi bile strokovno usposobljene za ugotavljanje dejstva ustreznosti delovnega mesta. V spornem primeru gre za dva različna delodajalca in ni razloga, da delavec ne bi mogel zahtevati ponovne zaposlitve pri prvem delodajalcu, v kolikor se ugotovi, da delo škoduje zdravstvenemu stanju delavca.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da tožnica v pritožbi sicer navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov ter zoper celotno sodbo, vendar pa vseh pritožbenih razlogov niti ne obrazloži, ampak jih le pavšalno zatrjuje, medtem ko se pritožba odločitve sodišča glede podrednega zahtevka niti ne dotakne. Tožena stranka ima glede na določbo 3. odst. 90. čl. ZDR in glede na to, da je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala, pravico izpodbijati le utemeljenost odpovednega razloga, zaradi česar so vsi nadaljnji ugovori tožnice, ki se nanašajo na procesne kršitve (teh v pritožbi niti več ne zatrjuje) in ustreznost zaposlitve neutemeljeni. Glede na to, da tožnica sodbe v delu, v katerem je odločeno o utemeljenosti samega odpovednega razloga, s pritožbo ne izpodbija, so irelevantne in neutemeljene tudi vse ostale njene pritožbene navedbe. Razporeditev delavca iz kraja v kraj po 14. čl. SKPgd in 28. čl. KPTOUPD je popolnoma drug institut od instituta odpovedi pogodbe s ponudbo nove, slednji v času sprejema kolektivne pogodbe sploh še ni obstajal. Tudi sicer pa ne zadostuje zgolj poslabšanje zdravstvenega stanja, ampak mora biti to poslabšanje bistveno, predvsem pa tožnica tudi ni dokazala zatrjevanega poslabšanja zdravstvenega stanja in „premestitve“ na delo v Škofjo Loko. Tožena stranka je pri ponudbi upoštevala tudi dostopnost delovnega mesta tožnici. Tožnica je tako prej kot sedaj ves čas uporabljala bergle in se na delo vozila z javnim prevozom. Iz delovne dokumentacije (priloga B9) izhaja ustreznost novega delovnega mesta, saj je ustreznost dela in delovnega mesta za tožnico s podpisom in žigom potrdila zdravnica asist. V.Z.P., spec. medicine dela, ki je to potrdila tudi zaslišana pred sodiščem. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

Pravna podlaga za navedeni individualni delovni spor je podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). Na podlagi določbe 3. odstavka 90. člena ZDR delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga.

Navedena določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Glede na takšno zakonsko omejitev delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita (vključno z rokom za podajo odpovedi), v tem sporu ne more uveljavljati. Takšno oženje sodnega varstva glede zakonitosti odpovedi je razumljivo glede na to, da delavec, kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu oz. pri drugem delodajalcu (na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu). Kasnejša, veljavna pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili znotraj roka, ki ga določa ZDR, namreč odraža kasnejše soglasje pogodbenih volj strank.

Določba 3. odst. 90. čl. ZDR je v celoti uporabljiva tudi za konkreten primer, saj ne ZZRZI ne ZPIZ-1 ne določata kaj drugega v zvezi s pravicami delavca-invalida, v primeru, ko je sprejel ponudbo za drugo ustrezno zaposlitev.

Tožnica ima glede na določbo 3. odst. 90. čl. ZDR in glede na to, da je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala, tako pravico izpodbijati le utemeljenost odpovednega razloga. Tožnica je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bil njen zahtevek zavrnjen. Vendar pa tožnica sodbo v delu, v katerem je odločeno o utemeljenosti samega odpovednega razloga, s pritožbo le pavšalno izpodbija. Glede navedenega je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako po formalni kot vsebinski plati, spoštovala relevantne določbe ZDR. Tožena stranka je dne 21. 5. 2007 sprejela nov Pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest. S tem pravilnikom je bil ukinjen oddelek konfekcije, s tem pa tudi tožničino delovno mesto. Posledično je prenehala potreba po tožničinem delu iz pogodbe o zaposlitvi. Iz spisa je razvidno, da je bila podlaga za sprejetje novega pravilnika dejstvo, da je toženka že 3 leta permanentno poslovala z veliko izgubo, njen obseg poslovanja pa se še naprej zmanjšuje. Tožnici je torej delovno razmerje prenehalo iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, kar je pravno veljavni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlogi so bili resni in utemeljeni, tožnica pa pravzaprav niti v postopku pred sodiščem prve stopnje temu ni substancirano oporekala.

Tožnica je tekom postopka postavila tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala odškodnino v višini odpravnine po 109. čl. ZDR, v kolikor bi se ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ji odškodnine ni prisodilo, ne glede na pravno podlago, ki jo je navajala tožnica, pa sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo niti odpravnine, upoštevajoč 4. odst. 90. čl. ZDR, po katerem bi tožnica, v primeru neustreznosti nove zaposlitve, imela pravico do sorazmernega dela odpravnine.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo ponujeno delo, za katero je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi, ustrezno delo, ustrezalo je namreč njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti (1. odst. 40. čl. ZZRZI). Pri tem se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo tudi do bistva tožničinih ugovorov, v zvezi z novo zaposlitvijo, to je prevozom na delo oz. (časovne in fizične) dostopnosti delovnega mesta. Tožnica namreč že ves čas postopka zatrjuje, da ji ni bilo lahko priti na delo že v kraju bivanja, to je v Ljubljani, zato daljša pot (do Škofje Loke) zagotovo lahko vpliva na poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, saj je izpostavljena večjim naporom. Tožnica namreč pri hoji uporablja bergle. Trdi namreč, da bi bil delodajalec to dejstvo, ob ponudbi nove ustrezne zaposlitve, dolžan upoštevati.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnici, da z vidika ugotavljanja ustreznosti nove zaposlitve delavcu-invalidu, zagotovo ni nepomembno presoditi, na kakšen način delavec-invalid sploh lahko prispe do delovnega mesta oz. ali mu pot do delovnega mesta predstavlja takšno težavo, da mu dejansko fizično onemogoča ali bistveno otežuje prihod na delo. V kolikor bi se izkazalo, da je temu tako, potem nikakor ne bi mogli zavzeti stališča, da je takšno delo za konkretnega delavca-invalida ustrezno. Vendar pa je priča dr. Z. jasno izpovedala, da je bilo v času ocenjevanja drugega dela, za tožnico to delo ustrezno in v skladu z omejitvami invalidske komisije (IK). Pojasnila je, da bi v primeru, da bi IK podala omejitve, ki bi kazale na to, da tožnica ni zmožna dolgotrajnega sedenja npr. pri vožnji, hoja po stopnicah (vstop na avtobus) ali pa dolgotrajnih tresljajev, potem bi bilo potrebno ustrezno mnenje tudi v zvezi s prevozom. Kot izhaja iz njene izpovedbe ter odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (priloga A4), tožnica takšnih omejitev ni imela, zato jih delodajalec tudi ni bil dolžan upoštevati v trenutku, ko ji je ponudil drugo ustrezno delo. Delodajalec je namreč v skladu z določbami ZPIZ-1 delavcu dolžan ponuditi delovno mesto, ki ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Takšno delovno mesto pa je delodajalec tožnici ponudil, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dvom v verodostojnost priče dr. Z. neutemeljen, saj njeno izpovedbo nenazadnje potrjujejo tako določila ZPIZ-1 kot odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 12. 12. 2006. Glede na veljavno zakonodajo v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka tožnici ponudila ustrezno zaposlitev oz. ustrezno delo, zato tožnica ni upravičena do sorazmernega dela odpravnine po določbi 4. odst. 90. čl. ZDR. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi tožnici onemogočilo prihod na delo, pa bo tožnica lahko uveljavljala nove pravice iz socialnega zavarovanja v skladu z določbami ZPIZ-1. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).