Jedro

Moralni profil osebe ni kritika njenega dela, še posebej pa ni tedaj, ko tožnikoma pripisuje določene negativne lastnosti in ko očitno posega v njuno čast in ugled. Poleg tega posega prispevek tudi v zasebno sfero tožnikov, ki jo nekateri teoretiki ločijo v več sfer. Vendar bi celo v primeru, da bi zasebnost javnih oseb pojmovali zelo ozko, ob ugotovitvi, da objavljeni sestavek posega prav v intimno sfero tožnikov, morali priznati, da pravni red varuje najintimnejšo sfero tudi pri tako imenovanih osebah javnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici 1.200.000 tolarjev, drugemu tožniku pa 1.000.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 15.4.1999 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil v 16. številki časopisa "S." objavljen sestavek z naslovom: Dinastija po mariborsko. Ker je sestavek posegal v čast in ugled ter v zasebnost tožnikov, sta tožnika zaradi njegove objave utrpela škodo. Zanjo je odgovorna tožena stranka, ki je izdajateljica časopisa in odgovarja za škodo, ki jo njeni delavci povzročijo pri delu ali v zvezi z delom tretjim osebam. Po ugotovljenem obsegu škode je sodišče ugotovilo, da je takšna, da opravičuje prisoditev denarne odškodnine in sodišče je prisodilo kot pravično odškodnino tožnici 1.200.000 tolarjev, tožniku pa 1.000.000 tolarjev. Sledila je pritožba tožene stranke, ki ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo, odškodnino znižalo, tako da je tožnici prisodilo 600.000 tolarjev in tožniku 500.000 tolarjev, presežni zahtevek pa je zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi, ki je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ali njuno spremembo in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka navaja samo to, da pritožbeno sodišče ni ravnalo prav, ker ni ugotovilo, da so razlogi v prvi sodbi nejasni in med seboj v nasprotju, da gre torej za bistveno kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). V zvezi z napačno uporabo materialnega prava pa meni, da ni odškodninsko odgovorna, ker glavni in odgovorni urednik ni preprečil objave članka z žaljivo vsebino. Pojasnjuje, da je šlo za podpisano pismo bralcev in ni bilo v praksi urednikov, da bi preverjali, če je podpisani res avtor pisma. Zato meni, da uredniku ni mogoče očitati krivde za nastalo škodo. Poleg tega je mogoče pismo opredeliti kot kritiko uredniške politike časopisa ..., s čimer je izključena protipravnost škodnega dejanja. Tožena stranka tudi ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da so resnične trditve lahko žaljive, če so navedene z namenom zaničevanja ali z namenom, da bi čustveno prizadele naslovnika. Dejstvo je, da so bila v njem objavljena resnična dejstva (npr. uporaba službenega avtomobila), ki niso moralna in ki lahko prizadenejo osebo, o kateri so izrečene, ne morejo pa biti žaljiva. Tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo se zdi toženi stranki previsoka in neusklajena z duševnim trpljenjem tožnikov, ki sta javni osebnosti (novinarka in urednik časopisa), poleg tega pa v časopisu nista bila izpostavljena samo onadva in je zaradi tega tudi škoda manjša. Na koncu poudarja svobodo izražanja ter pravico in dolžnost informiranja. Čeprav priznava, da članek ni napisan na profesionalni ravni, govori o resničnih dejstvih, ki so kot taka žaljiva.

Po 390. členu ZPP (1977) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP (1977). Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih navaja revizija, niso podane. Revizija sicer ni natančneje opredelila, kateri razlogi prve sodbe ji niso razumljivi ali se ji zdijo v nasprotju, toda sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sodba izčrpno pojasnjuje vsa odločilna dejstva in jih povezuje v logično celoto. S tem se strinja tudi revizijsko sodišče, ki je brez težav našlo razčlenitev posameznih pravno pomembnih elementov, pomembnih za odločitev, pojasnitev dejanskih okoliščin v zvezi z njimi in oceno dokazov.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. V zvezi z materialnim pravom velja ugotovitev, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v čast in ugled ter v zasebnost tožnikov po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki z opredelitvijo splošnih načel za nastanek odškodninske obveznosti uresničuje varstvo človekovih pravic. Seveda pa je treba tolmačiti določila zakona, ki je začel veljati 1. oktobra 1978, torej še v času SFR Jugoslavije, v skladu s sedaj veljavno Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I), z mednarodno sprejetimi načeli ter ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi konvencijami, zlasti Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Ur.l. SFRJ, št. 7/71 in RS, št.9/92-MP, št.9) in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št.7).

Tožena stranka se je v pravdi vsaj posredno sklicevala na pravico do svobodnega izražanja in informiranja, ki jo varujeta 39. člen URS in 10. člen EKČP, tožeča stranka pa je uveljavljala varstvo časti in ugleda, ki je opredeljeno v 34. členu URS (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in varstvo pravice do zasebnosti, ki je zagotovljena v 35. členu URS (pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic), oz. v 8. členu EKČP in 17. členu MPDPP.

Tako 39. člen URS, kot 10. člen EKČP vsakomur zagotavljata, da svobodno izraža misli ter širi vesti in mnenja; novinarjem pa nalagata tudi dolžnost, da posameznikom omogočajo, da dobijo informacije javnega značaja, za katere imajo v zakonu utemeljen javni interes, razen v primerih, ko to določa zakon. Nobenega dvoma ni, da zakon omejuje pravico in dolžnost informiranja tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico, in sicer v pravico do varovanja časti in ugleda (15. člen URS in drugi odstavek 10. člena EKČP). Pri ugotavljanju protipravnosti in ravnovesja med človekovima pravicama ter presojanju, če je tožbeni zahtevek res tak, da opravičuje nujnost posega sodišča v demokratični družbi, sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali pomembno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi, zlasti kadar gre za tako imenovane osebe javnosti (na kar opozarja tudi revizija).

Sodišči prve in druge stopnje sta pri svojem odločanju izhajali iz tega, da so temelj novinarskega sporočanja ljudje, to so v konkretnem primeru obstoječi in potencialni bralci časopisa S.. Zato sta sodišči, ki morata poznati družbene razmere v danem času in kraju, pravilno ravnali, ko sta presojali vsebino spornega prispevka in njeno sporočilo javnosti. Pravilno sta tudi upoštevali, da morajo imeti novinarji spoštljiv odnos do bralcev in da morajo biti pri izvrševanju "pravice do obveščenosti ljudi", v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, tudi posebej odgovorni. Pri svojem delu ne smejo prekoračiti določenih meja, posebno še kar se tiče ugleda, zasebnosti in pravic drugih. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost, ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, češ da jih je zavedlo izmišljeno ime pod poslanim sestavkom v pismu. Uredniki revije bi morali preveriti obstoj podpisane osebe in resničnost navedb, zlasti še v primeru, ko je iz njega izhajala očitno žaljiva vsebina.

Tožena stranka sicer navaja, da je šlo za kritiko dela tožnikov kot oseb, za katere se javnost še posebej zanima, vendar to ni res, ker ni šlo za resno kritiko dela takih oseb. Kot sta zapisali sodišči prve in druge stopnje, že iz uvodnih stavkov v objavljenem pismu izhaja, da je njegov namen predstaviti javnosti moralni profil časopisne hiše in ljudi, ki stojijo za njo, in o katerih javnost nič ne ve. Moralni profil osebe ni kritika njenega dela, še posebej pa ni tedaj, ko tožnikoma pripisuje določene negativne lastnosti (ki so podrobno opisane na 8. in 9. strani utemeljitve prve sodbe) in ko očitno posega v njuno čast in ugled. Poleg tega posega prispevek tudi v zasebno sfero tožnikov, ki jo nekateri teoretiki ločijo v več sfer. Vendar bi celo v primeru, da bi zasebnost javnih oseb pojmovali zelo ozko, ob ugotovitvi, da objavljeni sestavek posega prav v intimno sfero tožnikov (ko npr. opisuje porodniško odsotnost prve tožnice, ko namiguje na stike z ženo drugotožnikovega sodelavca in podobno), morali priznati, da pravni red varuje najintimnejšo sfero tudi pri tako imenovanih osebah javnosti.

Tako se izkaže, da objavljeni sestavek v časopisu pomeni zlorabo pravic, ker jih je uporabil v nasprotju z ustavo in zakonom.

Nedovoljeno je posegel v človekove pravice tožnikov in odgovorni urednik bi moral preprečiti njegovo objavo. Ker ni ravnal tako, kot bi moral, je po prvem odstavku 170. člena ZOR zanj odgovorna tožena stranka, pri kateri je bil zaposlen tedaj, ko je bila povzročena škoda.

Izgovarjanje tožene stranke, češ da je šlo za resnične trditve (npr. uporaba službenega avtomobila), bi lahko vplivalo na presojo, če je sankcija, ki jo zahtevata tožnika s tožbo, utemeljena. Toda uporaba službenega avtomobila je le ena izmed navedb tožene stranke, pa še ta je izkrivljena, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je šel službeni šofer po tožnika prav v avstrijsko zimsko športno središče, ker se jima je pokvaril avto, in da sta tožnika tudi sicer uporabljala službena vozila za zasebne poti. Sodišče je že večkrat navedlo, da je treba pri presoji, če je tožena stranka ravnala v skladu s pravili vedenja v demokratični družbi, presojati celotno ravnanje tožene stranke in da trganje posameznih trditev iz celotne vsebine prispevka ni mogoče. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je tožena stranka posegla v čast in ugled tožnikov ter v njuno zasebnost in da je šlo za dovolj hud poseg, da opravičuje sankcijo po 200. členu ZOR. Ko je ugotovilo obseg njunega duševnega trpljenja, je glede na njegov obseg, ki je bil večji zato, ker je za njegovo vsebino izvedela široka javnost, prisodilo denarno odškodnino, ki ni previsoka. Na višino odškodnine ne more vplivati dejstvo, da so bili v prispevku izpostavljeni tudi drugi, saj duševno trpljenje zaradi posega v njuno čast in ugled ter zasebnost tožnikov ni bilo manjše. Tako se izkaže, da niso podani revizijski razlogi, ki jih navaja tožena stranka. Ker tudi sodišče ni našlo kršitev procesnih in materialnih predpisov, na katere mora po 386. členu ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti, revizija ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo po 393. členu ZPP (1977).

Glede na to, da revizija ni bila uspešna, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).