Jedro

Če sodišče odloči o vsebinsko nesklepčni tožbi, spada takšna odločitev med vsebinske (meritorne) sodne odločbe. Objektivne meje njene pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo konkretni življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialno pravo, to je tudi dejstev, ki jih tožnik ni navedel in zato nove tožbe na isti dejstveni podlagi, na kompleksu dejstev, na katerem temelji pravnomočna sodba o nesklepčnem tožbenem zahtevku, ni mogoče več uveljavljati. Če pa gre za formalno nesklepčnost tožbe, če sam tožbeni zahtevek ni dovolj jasen in konkretiziran, če iz njega ni mogoče ugotoviti, na katera konkretna dejstva točno se nanaša, pride v poštev ravnanje po 105. členu ZPP.

Če sodišče meritorno odloči o nesubstanciranem zahtevku, niti iz tožbe niti iz sodbe ni razvidno, o katerem zahtevku (oz. o kateri terjatvi) je bilo odločeno, in kako preveriti identiteto obeh zahtevkov.

V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZFPPIPP lahko novi upnik, ki je pridobil terjatev od prvotnega upnika, tudi v predhodnem postopku vstopi v čevlje prvotnega upnika brez privolitve dolžnika. V takem primeru novi upnik podati izjavo, da vstopa tudi v položaj predlagatelja stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zoper dolžnico in mu naložilo povrnitev 656,56 EUR stroškov.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP ter predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Dolžnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. V dopolnitvi odgovora na pritožbo je navedla še, da predlagatelj ni več imetnik terjatve in da tudi zato nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo zaradi pomanjkanja njegove procesne legitimacije. Sledilo je ugovoru dolžnice, da je bilo o upnikovi terjatvi, ki jo uveljavlja zoper dolžnico, že pravnomočno razsojeno s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 5. 2015 opr. št. P 2352/2013 in s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 19. 2. 2021 opr. št. I 274/2016. Z navedenima odločbama naj bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ne obstoji zaradi zastaranja in neobstoja pravne podlage (notarskega zapisa SV 962/2010).

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da so navedeni zaključki prvostopnega sodišča zmotni. Z nobeno od zgoraj citiranih sodnih odločb (ki sta priloženi odgovoru dolžnice na predlog za začetek stečajnega postopka pod zap. št. 6), ni bilo ugotovljeno, da upnikova terjatev upnika do dolžnice ne obstoji, da ne obstoji pravna podlaga za to terjatev, ali da je upnikova terjatev do dolžnice zastarala.

6. Upnik je svojo terjatev do dolžnice utemeljeval na podlagi pogodbe o finančnem leasingu premičnine št. Kr 10230, sklenjene dne 2. 4. 2004 med pravnim prednikom upnika A. d.o.o. kot leasingodajalcem in družbo B. d.o.o. kot leasingojemalcem, sedaj v stečaju, in na podlagi pogodbe o solidarnem poroštvu, s katero se je dolžnica solidarno zavezala za poplačilo vseh obveznosti glavnega dolžnika po pogodbi št. Kr 10230. Pogodba o finančnem leasingu je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 962/2010. Zaradi neplačevanja leasing obrokov je upnik dne 15. 4. 2015 od leasing pogodbe odstopil, prevzel in prodal predmet leasinga ter kupnino upošteval pri obračunu preostale terjatve po leasing pogodbi. Dne 23. 6. 2015 se je nad glavnim dolžnikom začel stečajni postopek, v katerem je upnik prijavil terjatev iz naslova leasing pogodbe v višini 36.374,91 EUR, ki mu je bila v celoti priznana. Tudi dolžnica je v tem stečajnem postopku prijavila svojo pogojno regresno terjatev na podlagi poroštva, ki jo je stečajni upravitelj priznal. Na dan 12. 11. 2021 je upnikova terjatev do glavnega dolžnika in do dolžnice kot porokinje na podlagi predmetne pogodbe o finančnem leasingu premičnin št. Kr 10230 znašala 33.999,13 EUR, od česar je znašala glavnica 28.835,79 EUR, kapitalizirani znesek obresti pa 5.163,34 EUR. Upnikova terjatev do glavnega dolžnika in porokov ima torej (nesporno) pravno podlago.

7. Upnik je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in vlog udeleženih strank, za poplačilo svoje terjatve zoper dolžnico (pred vložitvijo tega predloga za začetek stečajnega postopka) že sprožil dva sodna postopka, ki sta pravnomočno končana. Vložil je predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 962/2010 z dne 2. 9. 2010, ta izvršilni postopek se je zaključil s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. I 274/2016 z dne 19. 2. 2021, s katerim je sodišče ugovoru obeh dolžnikov zoper izdani sklep o izvršbi ugodilo, razveljavilo sklep o izvršbi I 274/16 z dne 31. 5. 2016 ter vsa opravljena izvršilna dejanja in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo. Pritožba ima prav, da je bil v navedenem postopku upnikov predlog za izvršbo zavrnjen zgolj iz razloga, ker po oceni sodišča notarski zapis, na katerem je upnik utemeljeval svoj predlog za izvršbo, ni predstavljal izvršilnega naslova za upnikovo terjatev do dolžnice. V izvršilnem postopku se je presojala le primernost oz. izvršljivost izvršilnega naslova - notarskega zapisa SV 962/2010 za izvršbo upnikove terjatve do dolžnice, zato ni nikakršne opore za zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo v izvršilnem postopku ugotovljeno, da upnikova terjatev ne obstoji (zaradi zastaranja in neobstoja pravne podlage).

8. Upnik je za uveljavitev svoje terjatve do dolžnice vložil tudi predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 5. 2015 opr. št. P 2352/2013 je bil izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 5. 2013 opr. št. VL 85674/2013 razveljavljen v 1. in 3. odstavku izreka za znesek 28.461,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 206,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem delu postopek zaradi delnega umika tožbe ustavljen. V preostalem delu pa je sodišče izdani sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo za znesek 13.681,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2013 dalje in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 99,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2013 dalje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Sodišče je ta del zahtevka zavrnilo zaradi njegove nesubstanciranosti, ker tožnik (upnik v tem postopku) ni natančno pojasnil višine vtoževane terjatve, ni podal trditev o tem, kateri obroki so bili že plačani oziroma kateri niso bili plačani in kljub opozorilu toženke na pomanjkljivo trditveno podlago ni podrobno substanciral svojega zahtevka. Štelo je, da je zahtevek tožeče stranke v tolikšni meri nejasen oziroma nedoločen, da ga toženka ne more preveriti in podati konkretiziranega ugovora.

9. Z ozirom na navedeno se zastavi vprašanje, ali ima pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahteva za upnikovo terjatev do dolžnice kot solidarnega poroka za obveznosti dolžnika iz leasing pogodbe Kr 10230 v višini 13.681,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, učinke pravnomočnosti (res iudicata) na upnikovo terjatev, ki jo do dolžnice uveljavlja v tem postopku. Iz razlogov sodbe št. P 2352/2013 z dne 4. 9. 2015 izhaja, da tožnik ni dovolj substanciral svojega zahtevka, da ga ni individualiziral na način, da bi ga bilo mogoče ločiti od podobnega zahtevka (iz iste pravne podlage). Gre za vprašanje formalne sklepčnosti tožbe, ki se razlikuje od vprašanja vsebinske sklepčnosti, in se lahko prekriva z vprašanjem popolnosti tožbe po 180. členu ZPP.

10. V sodni praksi je zavzeto trdno stališče, da če sodišče odloči o vsebinsko nesklepčni tožbi, spada takšna odločitev med vsebinske (meritorne) sodne odločbe. Objektivne meje njene pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo konkretni življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialno pravo, to je tudi dejstev, ki jih tožnik ni navedel in zato nove tožbe na isti dejstveni podlagi, na kompleksu dejstev, na katerem temelji pravnomočna sodba o nesklepčnem tožbenem zahtevku, ni mogoče več uveljavljati (glej VS RS sklep II Ips 229/2012). Vsebinsko nesklepčna tožba je podana, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja v (določenem) zahtevku zahtevana pravna posledica. Če pa gre za formalno nesklepčnost tožbe, če sam tožbeni zahtevek ni dovolj jasen in konkretiziran, če iz njega ni mogoče ugotoviti, na katera konkretna dejstva točno se nanaša, pride v poštev ravnanje po 105. členu ZPP (vrnitev v popravo) ter nato, če pomanjkljivost ni odpravljena, zavrženje tožbe po 108. členu ZPP. Dokler tožbeni zahtevek ni določen, preizkusa vsebinske sklepčnosti tožbe kot preizkusa, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, sploh ni mogoče opraviti.

11. Videti je, da je sodišče v zadevi P 2352/2013 tožbeni zahtevek zavrnilo prav iz razloga formalne nesklepčnosti tožbe. V takem primeru pa nastopijo težave pri ugotavljanju objektivnih meja pravnomočnosti takšne sodbe, če tožnik vloži novo tožbo za uveljavljanje zahtevka iz iste pravne in dejanske podlage. Če namreč sodišče meritorno odloči o nesubstanciranem zahtevku, niti iz tožbe niti iz sodbe ni razvidno, o katerem zahtevku (oz. o kateri terjatvi) je bilo odločeno, in kako preveriti identiteto obeh zahtevkov. Pri tem je treba upoštevati tudi časovne meje pravnomočnosti, ki lahko zajemajo le vsa odločilna dejstva do izdaje sodne odločbe.

12. Že na podlagi upoštevanja navedenih časovnih učinkov je mogoče ugotoviti, da v primeru terjatve, uveljavljane v postopku P 2352/2013 in terjatve, uveljavljanje v predlogu za začetek stečajnega postopka zoper dolžnico, ne gre za identično terjatev. Z zahtevkom v višini 13.681,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2013, ki je bil s pravnomočno odločbo P 2352/2013 z dne 4. 9. 2015 zavrnjen, je upnik uveljavljal neplačane zapadle obroke po leasing pogodbi na podlagi obračuna terjatve z **dne 14. 5. 2013** ter zamudne obresti za neplačane obroke leasinga do vložitve predloga za izvršbo. V predlogu za začetek stečajnega postopka pa uveljavlja terjatev iz iste leasing pogodbe, obračunano na dan začetka stečajnega postopka zoper glavnega dolžnika **dne 23. 6. 2015** v višini 36.374,91 EUR. Izračun te terjatve je bil opravljen na podlagi dejstev, ki v obračunu terjatve z dne 14. 5. 2013 (ki je dejstvena podlaga tožbe v zadevi P 2352) niso mogla biti upoštevana, in sicer, da je pravni prednik predlagatelja dne 15. 4. 2015 od leasing pogodbe odstopil, da je prevzel predmet leasinga in ga 3. 7. 2015 prodal in kupnino odštel od vsote vseh zapadlih in nezapadlih obrokov leasinga. Terjatvi torej nista identični niti po vsebini niti po višini, vsaj ne v celoti. Celo, če bi pravnomočnost sodbe P 2352/2013 učinkovala na terjatev, ki jo upnik zoper dolžnico uveljavlja v predlogu za začetek stečajnega postopka, (pri čemer sodba P 2352/2013 dejstva obračuna terjatve z dne 14. 5. 2013 ne priznava in gradi na podmeni, da tožnik ni navedel, kateri obroki leasinga niso plačani, oz. katere je v tožbi zahteval), bi bil ta učinek lahko samo delen, zato ne vzdrži zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo pravnomočno ugotovljeno za celotno predlagateljevo terjatev, da ta ne obstoji.

13. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da upnik ni procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika (ker njegova terjatev ne obstoji), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedbe dolžnice iz dopolnitve odgovora na pritožbo, da predlagatelj ni več imetnik terjatve, ker jo je odstopil tretjemu, pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo. Do cesije upnikove terjatve je prišlo po izdaji prvostopnega sklepa in po vložitvi pritožbe, zato ta okoliščina nima nobenega vpliva na pritožnikovo procesno legitimacijo v pritožbenem postopku in na odločitev o njegovi pritožbi. Bo pa to dejstvo treba upoštevati v nadaljevanju postopka. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZFPPIPP lahko novi upnik, ki je pridobil terjatev od prvotnega upnika, tudi v predhodnem postopku vstopi v čevlje prvotnega upnika brez privolitve dolžnika. Ker pa bi avtomatičen vstop novega upnika v položaj predlagatelja začetka stečajnega postopka lahko pomenil nesorazmerno obremenitev novega upnika (ki naj bi zgolj zaradi tega, ker je odkupil predlagateljevo terjatev, ne bil prisiljen še v procesno vlogo predlagatelja stečajnega postopka), je sodna praksa zavzela stališče, da mora v takem primeru novi upnik podati izjavo, da vstopa tudi v položaj predlagatelja stečajnega postopka (Cst 22/2019). V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati novega upnika, ali vztraja pri predlogu za začetek stečajnega postopa zoper dolžnika.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.