Jedro

Pri določbi, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega to neupravičeno pričakovati, gre za izjemo od zakonskega pravila in tako kot vse izjeme je tudi to potrebno razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Z navedbo, da tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel doseči drugačne odločitve delodajalca, se revizija zavzema ravno za to, da bi se teža kršitve upoštevala kot okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tudi prepričanje delodajalca o tem, da je kršitev podana, ni utemeljen razlog zaradi katerega delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2011, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, zavrnilo je tudi reintegracijski in opisni reparacijski del zahtevka. Postavilo se je na stališče, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, saj so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od nje neupravičeno pričakovati. Ugotovilo, da je bil tožnik od 5. 4. 2014 odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato mu je tožena stranka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, v nespremenjenem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postavilo se je na stališče, da so pri presoji, ali so podane okoliščine zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, brezpredmetne navedbe sodišča prve stopnje o predhodnih pisnih opozorilih tožniku in o destimulacijah. Zavrnilo je tudi razlogovanje, da tožena stranka zagovora ni bila dolžna omogočiti, ker naj bi se bližal iztek subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je šlo v konkretnem primeru za trajajočo kršitev pri kateri subjektivni rok ne more poteči, dokler kršitev traja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile podane naslednje okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora: kršitev je bila nedvomno ugotovljena, tožnik je bil nedosegljiv za telefonske klice delodajalca; tožnik ni dvigoval pošte delodajalca (tako tudi ne izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi); odklonilen odnos delavca do delodajalca; tožnik je v preteklosti večkrat zavajal toženo stranko z neresničnimi navedbami o razlogih za njegovo odsotnost. Tožnik s svojim zagovorom glede na vse navedeno ne bi mogel preprečiti posledice, to je odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Protispisno je stališče pritožbenega sodišča, da niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Pritožbeno sodišče se je pri tem sklicevalo na to, da naj bi tožnik prišel nazaj na delo, da je bil ves čas dosegljiv na začasnem naslovu, da je kontaktiral z nadrejenim delavcem A. A., da je po poškodbi noge zbolel še za gnojno angino in da je bil prepričan, da mu bo odobren bolniški stalež. Tožena stranka opozarja, da se je tožnik pri njej zglasil šele potem, ko je tožena stranka že izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo poslala na tožnikov naslov. Tožnik se je pri toženi stranki zglasil nenajavljen, in ker vozniki delajo po razporedu, je moral vedeti, da tega dne ne more delati. V nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem je ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj bi bil tožnik ves čas dosegljiv na svojem začasnem naslovu, saj iz izpovedbe tožnika izhaja, da je bil tožnik pred odpovedjo na naslovu stalnega prebivališča in da pošte delodajalca ni dvigoval. Sodišče druge stopnje je tudi neutemeljeno sledilo izpovedbi tožnika o komuniciranju z zaposlenimi pri toženi stranki, saj je priča A. A. izrecno zanikal kakršnokoli komunikacijo s tožnikom, drugih prič pa tožnik ni predlagal. Nepravilna in protispisna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da je tožnik najprej koristil bolniški stalež zaradi poškodbe noge, da je potem zbolel za gnojno angino in da je bil prepričan, da mu bo bolniški stalež odobren.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožena stranka revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala, saj ne navaja niti katerih določb ZPP sodišče druge stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno; niti vsebinsko ne pojasni s katerimi ravnanji ali opustitvami naj bi sodišče te kršitve storilo. Zaradi navedenega revizije v tem delu niti ni možno preizkusiti.

7. Revizijske navedbe o protispisnosti ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnik prišel nazaj na delo, da je bil dosegljiv na začasnem naslovu ter da je komuniciral z zaposlenimi pri toženi stranki, pomenijo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedb o protispisnosti ni mogoče šteti za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj revizija ne zatrjuje, da bi bilo nasprotje med tem kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temu listinami in zapisniki.

8. Za nedovoljeno uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi pri navedbah, da je tožena stranka v postopku dokazala (sodišče druge stopnje pa tega ni upoštevalo pri presoji okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor), da tožnik za toženo stranko po telefonu ni bil dosegljiv in da ni dvigoval poštnih pošiljk tožene stranke. Obenem tožena stranka v reviziji ne uveljavlja, da bi bila zaradi neupoštevanja teh dejstev podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ne le, da teh dejstev (nedosegljivost po telefonu, nesprejemanje poštnih pošiljk tožene stranke) ni ugotovilo sodišče druge stopnje, temveč jih ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje, zato so povsem zgrešene revizijske navedbe o tem, da je tožena stranka ta dejstva dokazala. V okviru revizijske presoje se za dokazana lahko štejejo le tista dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ne pa dejstva, ki jih sodišče sploh ni ugotovilo. Njihova neugotovitev je na revizijski stopnji lahko relevantna le kot bistvena kršitev odločb pravdnega postopka, te pa tožena stranka na ta način ne uveljavlja.

9. Navedeno pomeni, da je glede na vezanost revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje, pravilnost stališča, da niso bili podani razlogi, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, možno presojati le v okviru dejstev, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje ugotovili, ne pa tudi dejstev, ki jih je tožena stranka sicer navajala in dokazovala, vendar jih sodišči nista ugotovili. Sodišče prve stopnje je stališče, da od tožene stranke ne bi bilo upravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, oprlo le na ugotovitev, da je tožnik v obdobju od februarja 2011 do januarja 2014 prejel osem pisnih opozoril, eno ustno opozorilo in da je petkrat imel denarno destimulacijo. Upoštevalo pa je tudi, da v konkretni zadevi ni šlo le za nekaj dnevno zamudo pri obveščanju delodajalca o razlogu za odsotnost, temveč za celomesečno zamudo. Pri tej presoji je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi navedbo tožene stranke o tem, da se je bližal iztek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa katere so tiste okoliščine zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcem omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa.

11. Pri določbi, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega to neupravičeno pričakovati, gre za izjemo od zakonskega pravila in tako kot vse izjeme je tudi to potrebno razlagati restriktivno. Te okoliščine morajo biti tehtne (1). Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (2). Z navedbo, da tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel doseči drugačne odločitve delodajalca, se revizija zavzema ravno za to, da bi se teža kršitve upoštevala kot okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tudi prepričanje delodajalca o tem, da je kršitev podana, ni utemeljen razlog zaradi katerega delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora.

12. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in je na njihovi podlagi štelo, da tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, po presoji revizijskega sodišča niso takšne, da bi omogočale izjemo od obveznosti zagotovitve zagovora. Sodišče prve stopnje je namreč pri tem upoštevalo, da je tožnik v obdobju skoraj treh let prejel osem pisnih opozoril, eno ustno opozorilo in da je petkrat imel denarno destimulacijo. Kot relevantne okoliščine v smislu določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1 tudi ni možno šteti zmotnega prepričanja tožene stranke, da se bo kmalu iztekel rok, v katerem delodajalec lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugih okoliščin, ki bi utemeljevale, da od delodajalca utemeljeno ni možno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, in jih zaradi vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje, ne more ugotavljati niti revizijsko sodišče. 13. Okoliščina zaradi katere od tožene stranke ne bi bilo upravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, bi sicer lahko bilo tožnikovo nesprejemanje pisnih pošiljk tožene stranke in njegova nedosegljivost po telefonu, vendar bi tožena stranka neupoštevanje teh okoliščin z revizijo lahko uspešno uveljavljala le v okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kar pa je opustila.

14. Sodišče druge stopnje je zato ob upoštevanju ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor in je zato utemeljeno ugodilo pritožbi tožnika tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 154/2006 z dne 10. 10. 2006. Op. št. (2): Sodba VS RS VIII Ips 232/2008 z dne 2. 11. 2009, VIII Ips 430/2007 z dne 26. 5. 2009, VIII Ips 44/2008 z dne 20. 4. 2009.