Jedro

Vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan očiten in utemeljen razlog, saj bi prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nezgodo 10.9.1997 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan delodajalec tožnice, plačati tožnici 600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1998 dalje do plačila in ji povrniti 164.685 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnega začetka teka obresti. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ji je prisodilo 300.000 SIT od zahtevanih 1,200.000 SIT, za strah 100.000 SIT od zahtevanih 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 200.000 SIT od zahtevanih 400.000 SIT. V presežku za 1,300.000 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo začetek teka zamudnih obresti od glavnice tako, da ga je pomaknila na datum izdaje prvostopenjske sodbe. V ostalem je to pritožbo kakor tudi tožničino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj se sodbi nižjih sodišč tako spremenita, da ji bo prisojenih nadaljnjih 1,300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.1998 dalje in od njej prisojenih 600.000 SIT zakonske zamudne obresti za čas od 2.8.1998 do 24.4.2001. Trdi, da ni primerna, še manj pa pravična odškodnina 300.000 SIT za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, ki jih povzema v celoti, kot sta jih ugotovili sodišči, dodaja pa še, da se ji še vedno pojavljajo občasne bolečine pri vseh večjih fizičnih obremenitvah in tudi pri delu v službi, torej vsak dan. Močno se je prestrašila samega dogodka, sekundarni intenzivni strah pa je trajal ves čas zdravljenja, torej v obdobju dveh mesecev in treh tednov. Gre za 22-letno oškodovanko z 2-odstotnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti in prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 200.000 SIT pomeni veliko kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Zaradi bolečin v nogi so zmanjšane njene življenjske aktivnosti. Duševno trpi, ker je morala na minimum zmanjšati svoje športne aktivnosti. Podaja primerjavo z odškodnino, ki jo je prisodilo Višje sodišče v Mariboru. Sodišči tudi nista upoštevali, da je škodno stanje trajalo skoraj štiri leta, tožena stranka pa bi morala plačati odškodnino v 14 dneh. V zvezi z začetkom teka zamudnih obresti je tožnici znano, da je vrhovno sodišče sprejelo novo načelno pravno mnenje, po katerem tečejo te obresti od 1.1.2002 do izdaje prvostopenjske sodbe, s čimer je spravilo v neenakopraven položaj vse oškodovance, katerih terjatev je dospela v plačilo pred tem datumom.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je pravilno prisojena. V tem primeru gre samo za prestane bolečine, ne pa tudi bodoče, kot to nedovoljeno trdi revizija. Z njo namreč ni dovoljeno izpodbijati sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ali drugače, tako stranki kakor tudi sodišče so vezani na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Prvostopenjsko sodišče je zapisalo, da trditvam o sedanjih tožničinih bolečinah ni sledilo, pritožbeno sodišče pa je sprejelo kot pravilne in popolne vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Za zmerno močne bolečine, ki so trajale tri do štiri dni in toliko še občasno in za 21-dnevne občasne lažje bolečine ter neprijetnosti med zdravljenjem, ki jih revizija korektno našteva, je prisojena odškodnina v višini 300.000 SIT pravično denarno zadoščenje.

To velja tudi za odškodnino za strah v višini 100.000 SIT. Pri tem je treba spet povedati, da skuša revizija nedovoljeno poseči v ugotovoljeno stopnjo in trajanje strahu, saj ni šlo za intenziven sekundarni strah niti ni ta trajal ves čas zdravljenja in še sedaj, marveč le 21 dni, kakor je na podlagi izvdenčevega mnenja ugotovilo sodišče. Sicer pa se je tožnica sama na zadnjem naroku za glavno obravnavo strinjala z izvedenskim mnenjem.

Končno revizijsko sodišče nima pomislekov glede primernosti odškodnine, prisojene za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Povedano je že bilo, da sedanjih telesnih bolečin sodišči nista ugotovili. Ne le v nasprotju z ugotovitvami sodišč marveč tudi z izpovedjo tožnice same, dano med dokazom z zaslišanjem strank, je revizijska trditev o tem, da je morala tožnica zmanjšati na minimum udejstvovanje v športnih aktivnostih (izpovedala je, da se udeležuje vseh aktivnosti kot prej, le aktivnost pri tenisu in aerobiki je zmanjšala). Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnica nima težav v službi in da niso prizadete njene delovne sposobnosti, kot sicer trdi v reviziji. Tudi ob upoštevanju tožničine mladosti prisojena odškodnina v znesku 200.000 SIT ni prenizka za tožničine težave, ki jih ima pri tekanju, skakanju, hribolazenju in daljši hoji. Pri tem je treba zavrniti revizijsko primerjavo s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, kjer naj bi šlo za višjo odškodnino ob prav tolikšnem - 2-odstotnem zmanjšanju življenjske aktivnosti kot pri tožnici. Odstotna opredelitev takšnega zmanjšanja ne pove vsega, saj je bistveno, kako duševno trpi oškodovanec zaradi omejitev, pač odvisno od tega, na katerem področju njegovega življenja in udejstvovanja se pojavljajo. Drugič pa, odločbe vrhovnega sodišča in ne nižjih sodišč so tiste, ki oblikujejo enotno prakso sodišč kot pomembno oporo pri odločanju o odškodninah za negmotno škodo.

Ne drži očitek, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnin iz vseh treh naslovov upoštevati čas trajanja do odločbe o odškodnini. Ta je bila namreč prisojena v dveh letih in pol od vložitve tožbe, kar se sklada z običajnim trajanjem sodnih postopkov v takšnih zadevah in kar je tudi upoštevano pri odmerah odškodnin, ki jih spremlja vrhovno sodišče in s katerimi jo je primerjalo tudi v tej zadevi. Odškodnina v skupnem znesku 600.000 SIT je tako pravično denarno zadoščenje za tožničine pretrpljene telesne bolečine ter pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah in torej v skladu z določbami 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in prisojanimi odškodninami v primerljivih primerih.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišča druge stopnje glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan očiten in utemeljen razlog, saj bi prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Mejnik 1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na v reviziji omenjeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, seveda ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Novela zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A). Obligacijski zakonik je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z obračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A, ki začasno ureja višino zamudnih obresti in ki je prav tako začel veljati 1.1.2002. Ta je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani meri z vključeno valorizacijo. Zato je ta dan v načelnem pravnem mnenju predviden kot dan, po katerem se priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje. V odgovor revizijskim trditvam to pomeni, da oškodovanci, katerih terjatev je zapadla pred 1.1.2002, po ustaljeni sodni praksi niso upravičeni do obresti pred izdajo sodbe. Dolgoletne ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati (in torej ne različno npr. odvisno od različnega trenutka zaključenega postopka). S pravkar obrazloženim je odgovorjeno na tožničin revizijski očitek o po njenem mnenju nesankcionirani uporabi njenega denarja s strani tožene stranke.

Reviziji ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).